Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 13

Kakšen bo konec?

Verjetno ima karantena močan vpliv na razpoloženje posameznika. O tem debatirajo psihologi in gotovo bomo v kratkem prisostvovali izidu številnih študijev in knjig, ki bodo objavljale podobne ali nasprotujoče zaključke. Nisem psiholog a opažam, da me po 83. dneh domačega zapora včasih prevzame dvom, prime obup, da zapadam depresiji. Pa sem skušal slediti tem občutkom in (nestrokovno) ugotoviti, če je v ozadju morda še kak drug vzrok. Eureka! Prišel sem do zaključka, da bolj kot karantena, name vplivajo novice, povezane z argentinskim vsakdanom. To me je še hujše potrlo. Pandemije bo enkrat konec; dosegamo višek in kmalu bo bolje. Cepilo je že na poti in čez čas bo koronavirus le še neljub teman spomin. Argentina pa bo ostala in nenehno mnogim morila veselje in upanje na lepše dni, na dobo, ko bo življenje normalno in bodo sklepi in zaključki sad logičnih ukrepov in želje po skupnem blagru.

Iskreno moram priznati, da me v takem stanju naskoči skušnjava, da bi opustil to tedensko pisanje, ugasnil radio in televizor, odpovedal naročnino spletnih dnevnikov in prenehal z branjem zastonjskih strani. Življenje se že nagiba in opazen je zaton, verjetno še daleč, a neizbežen. Zakaj bi si torej grenil ta čas pokoja in veselja (jubilación = júbilo)? Pa moram priznati, da je sla po poznanju izida močnejša. Kot pri tistih detektivskih romanih, ko trpiš ob nezgodah junaka, se treseš ob nevarnostih, ki ga obdajajo, pa hočeš na vsak način vedeti, kakšen bo konec. Uboga Argentina, ki jo imamo tako radi, pa nas tako muči!

Suverenost pa taka! Medtem, ko se vlada pogaja v upanju, da bo preuredila zunanji dolg; v času, ko se pandemija bliža višku in smo ravno prekoračili število tisoč dnevnih okužb, je na obzorju zablestela nova beseda: prehrambna suverenost. S tem izgovorom je predsednik napovedal, da bo država »razlastila« velepodjetje Vicentin. Spada v kategorijo, ki jo tu imenujejo cerealera (cereal=žito), katere bistveno opravilo je, da kmetom odkupuje razna žita (predvsem sojo) in jih izvaža. Seveda, Vicentin ima, poleg tega, lastna polja, ogromne nasade, proizvodnjo olja in sadni sokov, vinograde in vinske kleti ... Je eno največjih tovrstnih podjetij, ki je zadnje čase zašlo v težave in nosi ogromen dolg, ki ga nekateri postavljajo tja na 1.300 milijonov dolarjev. Največji upnik je Narodna banka s kakimi 80% celote. Mimogrede, ogromno posojil je podjetje prejelo za dobo Macrija.

Kako je tovrstno podjetje sploh moglo zaiti v take težave? Ni podobnega primera v zgodovini argentinskih izvoznikov. Vse kaže na neurejeno upravo, kjer računi niso jasni in se stvarno govori o »goljufivem stečaju«. Dejstvo je, da je že decembra podjetje na sodišču predlagalo stečaj upnikov in od tedaj teče sodni postopek. Poseg vlade v položaj, ki je v rokah sodišča, je »nevaren, nelegalen in neustaven« so izjavili v opoziciji. Podjetje pa je na sodišču obtožilo vlado in predsednika. Vlada je medtem že imenovala državnega komisarja, ki naj do končne rešitve postopka vodi podjetje.

Nas pa bolj kot finančno stanje ali vprašanje, če je kdo in koliko je kradel, zanima politično ozadje tega dogodka. Smer razmišljanja je nakazal sam predsednik, ko je izjavil da »intervencija v Vicentin je bila moja odločitev, ne Cristine Kirchner«. Torej, odločila je Cristina Kirchner. Na čelo ofenzive, z nalogo, da izvede ta projekt, je bila imenovana Anabel Fernández Sagasti, 36-letna senatorka za provinco Mendozo. Znana je kot fanatična privrženka podpredsednice in ena izmed članov njene »pretorijske straže«. Poleg tega, dan pred napovedjo razlastitve je ta poseg na nekem internetnem portalu napovedal Amado Boudou, bivši podpredsednik. On je obsojen na pet let in šest mesecev zapora, a je zaradi pandemije v domačem priporu. Česa je kriv? Goljufive kupčije tiskarne bankovcev Ciccone calcográfica, ki jo je potem podržavila Cristina, da je »zagotovila monetarno suverenost«.

Razlastitev podjetja Vicentin, ki ga je vlada označila kot »reševalni ukrep«, je naletela na kritiko celotne opozicije, zaskrbljenost podjetniških krogov in navdušeno odobravanje vsega levega dela peronizma. A za glasovanje zadevnega zakona v parlamentu je podporo obljubil tudi nevladni peronizem. Vendar, zanimivo, tudi v vladnih krogih so se slišali negativni glasovi. Bivši državni sekretar za notranjo trgovino, zloglasni Guillermo Moreno, je nasprotoval temu koraku, češ, da ima samo sodišče pravico imenovati državnega komisarja, ne pa vlada. Ta korak da lahko prinese sodne zaplete, ki bi potem negativno vplivali na vladno stališče.

Logika pa taka! Pred dnevi je predsednik organiziral srečanje z glavnimi argentinskimi podjetniki. Pogovarjal se je z njimi o sedanjem položaju in jih spodbujal, naj se po odpravi karantene posvetijo vestnemu delu za gospodarsko obnovo in jih prosil, naj v podjetja vložijo potrebne in dobrodošle investicije. Kateri je pravi Alberto? Tisti ki boža in spodbuja, ali tisti, ki z gorjačo navali na podjetja? Izgovor, da je s tem rešil delovna mesta več kot 4.000 zaposlenih nima logike. Vicentin ne bi propadel, ker sta dve skupini že navezali stike in pogajanja za odkup večine subsidiarnih podjetij. Z razlastitvijo pa država prevzame tudi ogromen dolg, ki je v veliki meri v tuji valuti, ko se istočasno pogaja z tujimi upniki češ, da lastnega dolga ne more plačati. Dolgovi podjetja so privatne narave in jih bo morala plačati - seveda z našim denarjem.

Prav tako se je Alberto pred dnevi pogovarjal z bivšim gospodarskim ministrom za časa prve vlade Nestorja Kirchnerja. Roberto Lavagna naj bi vodil Gospodarsko socialni svet, ki ga predsednik pripravlja in v katerega polaga mnogo upov. Lavagna pa je sedaj med najbolj ostrimi nasprotniki vladne razlastitve. Spomnil je na podržavljenje petrolejske družbe YPF. »Pred leti se je govorilo o energetski suverenosti in stvari se niso dobro razvile: nizka investicija, potreba uvoza, upad petrolejskih ležišč in končno ekonomsko-socialna stagnacija.« In je še dodal: »Včeraj se je govorilo o prehrambni suverenosti. Upajmo, da so se od prejšnje izkušnje kaj naučili. Ni dovolj le država in njeni prijatelji, da stvari dobro izpadejo.«

Vsekakor, namen vlade je, da razlaščeno podjetje pridruži (podari?) podjetju YPF Agro, ki je poljedelski del državne petrolejske družbe. S tem bo država nadzirala kar 30% poljedelskega odkupovanja in izvažanja. Tako vlada močno posega na najbolj uspešno gospodarsko področje. Argentinska proizvodnja žita se je početverila v zadnjih 30 letih. S 40 milijonov ton je prešla na 150 milijonov ton. Zato Argentina še lahko deluje in - plačuje.

Kakšna pa je usoda javnih denarjev v rokah pokvarjenih vlad smo lahko znova ugotovili te dni. V provinci Santa Cruz je guvernerka Alicia Kirchner, sestra pokojnega Nestorja, objavila zadnji račun zloglasnega »sklada Santa Cruz«. To je bilo 630 milijonov dolarjev, ki jih je leta 1992, kot soudeležbo petrolejskega izkoriščanja, prejela provinca. Ta denar je tedanji guverner Nestor naložil v tuje banke, baje celo na lastno ime. O tem se je pisalo, govorilo, potem da so ta sklad vrnili in uporabili. A dejansko računov nikdar nismo videli. Danes od tega ostaja samo še 9.706 dolarjev. Kaj se je zgodilo z ostalim denarjem pa ni znano.

Iskrenost pa taka! V obdobju volilne kampanje je sedanja podpredsednica po vsej državi predstavljala svojo avtobiografsko knjigo »Sinceramente« (Iskreno). Zakaj je to danes zanimivo? Ker je  na vrhu ofenziva kirchnerizma na Macrija, češ, da je zadolžil državo zato, da so njegovi prijatelji pokupili tiste dolarje in jih naložili v inozemstvu. Dokazano je, da je večji del tistih posojil šel v odplačevanje starih dolgov (tudi izza časa kirchnerizma). In ostalo?

Da bi dokazali svojo tezo so kirchneristi nekje staknili seznam tistih, ki so v preteklih letih kupili dolarje. Ta seznam vodi Centralna banka, a je po zakonu tajen. O vprašanju kje in kako so ga dobili sedaj poteka posebna raziskava. Objavil pa ga je na svojem portalu Horacio Verbitsky, zloglasni kirchneristični časnikar. Kaže, da ni vestno pregledal seznama, sicer ga gotovo ne bi objavil. Zakaj? Več kot Macrijevi prijatelji so v tistem obdobju dolarje pokupili prijatelji bivše predsednice. Pa še ena zanimivost: na seznamu ni gospe Cristine! In vendar, kot z vsemi potankostmi prizna v knjigi, je ona tudi kupila dolarje, ker ni »zaupala Macrijevi gospodarski politiki«. Koliko jih je kupila? Ona trdi da točno 4.664.000 dolarjev, kar je vsota, ki jo je sodišče našlo v bančnih sefih njene hčerke. Vprašanje: kdo in zakaj jo je zbrisal s seznama? In še: zakaj je na mestu, kjer bi po datumu morala biti ona, navedeno, da »ni identifikacije«, ter zapisana vsota 8.781.362 dolarjev? Iskrenost pa taka!

Tone Mizerit