Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 15

Smo zgrešili pot?

Nisem ravno preveč nagnjen k izrednemu čaščenju svetih oseb. Moderni svet in njegovo vrvenje nas včasih postavi v stanje, da se moramo, tisti ki smo verni, kar prisiliti, da vsaj malo bolj vredno dojemamo sveta okoli nas tudi v luči vere. Ena mojih precej zasidranih navad je, da vsako jutro vzamem v roke koledar, ki ga letno izdaja slovensko dušno pastirstvo v Argentini. Redno pogledam po svetniku dneva. Tako sem pred dvema dnevoma (22. junija) ugotovil, da nam je stavljen za vzor sveti Tomaž More. Jaz ga občudujem kot politologa svetovne razsežnosti. Njegova Utopija je živo nasprotje drugega velikana političnih ved, ki je celo njegov sodobnik: Nikolaj Makiaveli in njegov Vladar (Il Principe). Če za Makiavela cilj opravičuje sredstva, se More zaskrbljeno sprašuje, če je res pogoj, da je politik uspešen, da njegovo delo temelji na laži in zavajanju. Kaj se vam zdi? Kateri od obeh je kažipot argentinskim politikom? Pa ne samo argentinskim. Ozrimo se malo po svetu in iz dna duše dodajmo litanijam prošnjo: »Takih politikov, reši nas, o Gospod.«

Bomo ali ne bomo podržavili? Naši bralci vsaj delno že poznajo zadevo. Agrarno in izvozno podjetje Vicentin je v stečaju, predsednik pa ga je z dekretom posegel vanj, odstavil vodstvo in določil državnega komisarja. Ponovimo (da se bo razumelo), da dolg podjetja znaša kakih 1.300 milijonov dolarjev. Stanje je posledica nestrokovnosti, korupcije, poneverb in kraje. Vse vlade (vse!) so podjetju dajale ugodnosti in izredna, milijonska posojila. Stanje je kaotično in na zadevnem sodišču teče postopek stečaja. V takem položaju je korak izvršne oblasti (predsednika?) po mnenju mnogih ustavnih izvedencev, protiustavno. Poudarjamo pojem ustavnosti, ker je prav o tem tekla javna polemika in je spodrsnilo samemu predsedniku (univerzitetni profesor prava). Tudi finančno ni vse izgubljeno; pojavljajo se kupci.

Alberto je prav v tej zadevi izgubil velik del kredibilnosti. Kot smo že pred časom omenili, je njegova slaba navada, da vsakemu reče kar sogovornik želi slišati. Nenehno so ga obiskovali razni politiki, podjetniki in upravniki. Vsak je ob odhodu povedal svoj zaključek. Ubogi časnikarji: kar so objavili dopoldan, so morali popraviti popoldan. Najbolj zanimiv je bil primer guvernerja province Santa Fe (Omar Perotti), ki je predsednika obiskal in mu predložil alternativno rešitev. Odhajal je zmagoslavno: Alberto je sprejel njegov predlog. Še isti dan je predsednik potrdil, da bodo podjetje podržavili. In to se je vleklo nekaj dni. Predsednik je spreminjal stališče, da so celo pisali, da je en Alberto podnevi in en ponoči, kot v povesti Dr Jekyll and Mr Hyde. Posodobljena verzija bi bila Alberto in Cristina.

Potem je sodnik, ki vodi postopek stečaja podjetja (Fabián Lorenzini), odločil proti vladi, potrdil staro vodstvo in državnemu komisarju dopustil le mesto preglednika. Ves kirchnerizem je bil razburjen. Preveč jasno se je sodnik izrekel, da bi si upali podržaviti po dekretu. Ostala je le pot zadevnega zakona, ki ga mora potrdi parlament. Tukaj pa se lahko zaplete. Senat je v rokah Cristine, v poslanski zbornici pa pot ni tako lahka. Hoteli so navaliti na sodnika, kot predstavnika agrarne oligarhije. Izkazalo se je, da je sin poljškega delavca in vaške frizerke. Kot rešilne bilke so se končno oprijeli »Perottijeve alternative«, ki predvideva pol državno in pol privatno podjetje. A še je, v nedopustnem pritisku na sodno ustanovo, Graciana Peñaflor, sekretarka senata (in osebna odvetnica Cristine v vseh njenih sodnih obtožbah) zagrozila: »Če sodnik ne sprejme Perrottijevega predloga, bomo podržavili.«

Vmes je 20. junija padel državni praznik Dneva zastave. Datum je izbran, ker je na ta dan leta 1820 umrl Manuel Belgrano, avtor sinje-belega prapora in »oče domovine«. Belgrano je umrl zapuščen in v skrajni revščini, ko se je dežela nahajala sredi krutih notranjih bojev in je Buenos Aires imel istočasno tri guvernerje. Njegove zadnje besede da so bile: »Joj, domovina moja«. Za ta datum se je spontano organiziral vsesplošni protest. Kljub karanteni, mimo odredb in sanitarne nevarnosti, je tisoče državljanov, po več kot 60 mestih države, uprizorilo shode, kjer so se mešale zahteve proti podržavljenju Vicentina, za konec karantene, proti političnemu nasilju, zahteve po svobodi javnega mnenja … Morje narodnih zastav je dajalo izreden vtis. Zato so protestni shod označili kot »banderazo« (bandera=zastava). Kljub hudemu vtisu je Alberto skušal omalovažiti shode, češ, da »ti so ljudje zmedeni«. Odgovor je bil hiter: »'Ti ljudje' vedo kaj hočejo, zmeden si ti, ki ne veš kaj hočeš.«

Nevarni koraki. Omenili smo že, da namen podržavljenja podjetja Vicentin negativno odmeva tudi pri pogajanjih o preureditvi zunanjega dolga. Upniki so že prej zahtevali, da mora vlada predstaviti program, ki naj zagotovi gospodarsko rast, ki bi bila podlaga za sposobnost odplačevanja. Tega vlada ni storila. Namen podržavljenja deficitnega podjetja pa je imel učinek alarmnega zvonca med upniki. Prav tako je porazno odjeknil namen letalske družbe LATAM, da ne bo več opravljala domačih poletov po Argentini. Ni prvo podjetje, ki odhaja, a okoliščine so tako posebne, da je primer izreden in zanimiv.

Prvotna družba je bila LAN Argentina, čilskega izvora, ki ji je odprl vrata pokojni Nestor Kirchner leta 2005. Ko pa je prišla Cristina, je LAN postala eden »narodnih sovražnikov«. Razumljivo; bila je huda konkurenca podržavljeni Aerolíneas Argentinas, ki jo je vodila La Cámpora. Odvzela ji je celo hangar, ki ga je imela na buenosaireškem mestnem letališču. Le po sodnem odloku so družbi morali vrniti zadevne prostore. Leta 2010 se je LAN spojila z brazilsko TAM in pod imenom, LATAM postala vodilna družba v latinski Ameriki. A ves čas so jo preganjali, tudi preko sindikalnih posegov. Sindikati so bili seveda v rokah Cámpore.

Splošna kriza letalskih prevoznikov je prizadela tudi LATAM. Ko je družba na ministrstvu za delo prosila za dogovor o začasnem znižanju plač (v vseh državah so to storili), se je sindikat uprl in vlada ga je podprla, kljub temu, da so to uvedli v večini podjetij. Kljub vsem naporom družba ni dosegla nobenega dogovora. Torej se je predstavila na ministrstvu za delo in na sodišču ter napovedala odhod iz države. Sindikat je menil, da je to le pritisk. Ministrstvo je potem skušalo doseči dogovor, a LATAM sklepa ni spremenila. Dokončno odhaja.

Za boljše razumevanje. Vodja zveze pilotov, kirchnerist Pablo Biró, je objavil sporočilo polno neresnic: LATAM da je, v zadnjih letih (Macrijeva doba) zaslužila več kot 400 milijonov dolarjev. Minister Meoni je to kasneje zanikal. Dejansko je družba v teh štirih letih omenjeno vsoto izgubila. Vzporedno je Aerolíneas Argentinas od podržavljenja leta 2008 pa do danes prejela subvencije v višini 5.800 milijonov dolarjev. V letu 2019 je bila vrednost Air France in KLM 5,2 milijarde USD. Z drugimi besedami, argentinski državni letalski prevoznik je prejel subvencije v znesku, ki je večji od tržne vrednosti dveh glavnih letalskih družb na svetu. Po oceni ustanove Idesa argentinska vlada letalski družbi namenja 50% več sredstev kot socialnim načrtom za nakup hrane. LATAM odhaja, ker v takih okoliščinah  ne more tekmovati. Argentina bo, po zaključku pandemije in po uspešnem (upamo!) dogovoru glede zunanjega dolga, krvavo potrebovala tuje investicije. Kdo bo pripravljen vložiti en dolar v državo, ki tako kruto ravna s privatnimi podjetji?

Znova na začetku. Zgoraj omenjamo koronavirus. Po treh mesecih smo na robu najhujšega trenutka pandemije, ne da bi vedeli, ali bo res najhujši ali bo ta prišel kasneje. Edina jasna stvar te karantene, ki ima že šest podaljškov je, da ni videti konca. Vsi vemo, da ne more trajati večno. Ne vemo pa, koliko časa bo to še trajalo.

Da mi ne vemo, je razumljivo; da vlada ne ve, je nevarno. Napoved, da bodo ponovno zaostrili pogoje, da se bomo vrnili v »prvo fazo« (pa naj jo imenujejo kakor hočejo) kaže, da tudi na tem področju kraljuje zmeda. Tri mesece so napovedovali višek pandemije, ko pa je prišel, so presenečeni in ne vedo, kaj storiti.

Ves čas opozicija (in tudi nekateri vladni krogi) opozarja na potrebo, da bi vlada imela neke vrste svet, ki bi ga sestavljali ne samo epidemiologi, temveč tudi splošni zdravniki, ekonomisti, podjetniki, psihologi … Ta svet naj bi pripravil vseobsegajoč načrt, kako zaključiti karanteno in kako nadaljevati življenje, ki se nam obeta zelo težko in zapleteno. V prvih treh mesecih letošnjega leta (še pred pandemijo) je domača bruto proizvodnja (BPI) padla kar za 4,5%. Brezposelnost pa je dosegla 10,1%, kar pomeni, da je dva milijona brezposelnih - cela Slovenija. Kako pa je danes? In kako bo jutri?

Tone Mizerit