Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 24

Vedno ista pesem

 

Prijatelj Rok mi je povedal, da meni neznani bralec teh opisov, ki živi v Sloveniji, obžaluje (se pritožuje?) da »Mizerit piše vedno o istih temah«. Seveda ima dotični prav. V svojo obrambo bi zapisal, da jaz ne pišem argentinske politike, jo samo opisujem. Žalostna usoda te države je, da se spotika vedno ob istih kamnih in da nenehno (ne kot osel v znani frazi) zahaja na led. V normalnih državah (precejšen del sedanjega sveta) je res težko razumeti, da se tukaj javno življenje razvija mimo (in preko) vseh predpisov logike. Že pred leti mi je znan psiholog izjavil, da če bi Kafka živel v Argentini, bi bil pisatelj vsakdanjosti (escritor costumbrista).

Nenehno se vrtimo v začaranem krogu, ponavljamo iste napake, trpimo ista neurja. Imamo preveč politikov, manjka pa nam politike. Imamo predsednika, ki hoče graditi hišo, ne da bi prej naredil načrt. Imamo podpredsednico, ki izvaja oblast kot bi bila predsednica in edina njena realna skrb je, kako naj jo sodišča proglasijo za nedolžno, potem ko je uprizorila najhujšo poplavo korupcije, kar jih je doživela država. Imamo bivšega predsednika, ki je nadaljeval z zastojem države in jo dodatno zadolžil, pa trosi nasvete, kot da bi imel čarobno rešitev. In imamo tudi drugega bivšega predsednika, ki ni bil izvoljen na javnih volitvah, in mirno napoveduje nov državni udar, potem ko nas je stalo 44 težkih let, da smo pozabili na vojaške vlade, čeprav smo v prejšnjem stoletju imeli 14 vojaških predsednikov. In to je le malenkost argentinskih težav.

 

Reforma po meri. Formalno se je že začel postopek reforme argentinskega sodstva. Da vlada (podpredsednica) ne spoštuje nobenega principa ustavnega delovanja je bilo dovolj jasno dokazano te dni, ko so besedilo zakonskega osnutka obravnavali v zadevnih komisijah v senatu. Besedilo je bilo potrjeno, ne da bi ga predstavniki opozicije sploh imeli v rokah: niso jim ga dostavili. In ker ima vlada (Cristina) zadostno večino, je bilo vse potrjeno. Celo dodatni člen, ki sodnike obvezuje, da na Svet magistrature naznanijo »pritisk medijev«. Torej, če časnikar poroča, ali meni, da sodnikovo delovanje ni pravilno, ali kaže na napake v sodnih raziskavah, lahko sodnik njega (in medij) obtoži in proti njemu začne sodni postopek.

Ta člen je poglavje zase. V zadnjem hipu ga je vnesel senator Parrilli, Cristinin zvesti in poslušni sluga. Vse so potrdili peronistični senatorji, čeprav večina od njih v srcu ni soglašala z besedilom. A to je uredila podpredsednica, ki je ustavno predsednica senata. Potrjeno je celo, da o spornem členu v vladi niso vedeli: predsednika o tem niso predhodno obvestili. V reformo je Cristina vključila vzpostavitev zveznih sodišč v notranjosti države. S tem je dala guvernerjem dodatno oblast. Do zadnjega trenutka so potekala pogajanja o številu in pristojnosti teh sodišč. To je običajni postopek v argentinski politiki. Koliko se je moral pogajati (in koliko popuščati) Macri, ki ni imel lastne večine ne v senatu ne v poslanski zbornici. Stara strategija »Daj-Dam«, kot ime trgovine v predvojni Ljubljani, ali sedanjega gostinskega podjetja na Resljevi ulici.

Za danes (sreda 26.) in juti je napovedan nov protestni shod, to pot pred parlamentom. To je seveda v prid republikanskih ustanov, a brez vsakega praktičnega učinka na parlamentarni postopek. Ob vsem tem nekaj zanimivosti. Podpredsednica sama je priznala, da to ni prava, popolna reforma sodnega sistema »ki si jo država še dolguje«. Torej: zakaj izvajati nepopolno reformo, ko bi široko soglasje lahko ustvarilo pravo in dokončno? Poleg tega, ta reforma je izredno podobna tisti, ki jo je Cristina že hotela uvesti za časa svojega drugega mandata. In tedaj je v protestih sodeloval tudi sedanji predsednik. Alberto Fernández je 18. 4. 2013 v televizijskem programu izrekel izredno ostre in utemeljene kritike proti enaki reformi kot jo sedaj pospešuje. To ni nič čudnega. Kot ni čudno dejstvo, da bivši predsednik Eduardo Duhalde napoveduje državni udar. Duhalde ima na svojih ramenih še staro breme, ko je ob nastopu predsedniškega mesta zatrdil da »kdor je vložil dolarje, bo prejel dolarje«. Se spomnite? Seveda, dolarjev ni bilo.

 

Besede, besede, besede. Znova bi se lahko povrnili na ta naslov zaglavja v starih izvodih naše kulturne revije Meddobje (SKA). Pojem lojalnosti in dane besede je znova prišel v modo spričo pandemije, ki nas je in nas še prizadeva. Prekoračili smo 160 dni karantene. Medtem ko se je v prestolnem mestu položaj ustalil in se postopoma vrača dejavnost, se v predmestju, ki upravno spada pod provinco Buenos Aires, položaj le še slabša. Te dni je provinca zabeležila kar 70% celote okužb vse države. Seveda, kot smo že večkrat omenili, je težava tudi gospodarski položaj. Pandemija pušča posledice, ki bodo glavna skrb, ko bo koronavirus odšel v pozabo.

Ob tem pa predsednik Fernández ni imel boljše ideje, kot da je primerjal gospodarsko stanje ob pandemiji, z vlado svojega predhodnika Macrija. Ta da je bil bolj škodljiv za državo kot koronavirus. Poudarjal je svoje geslo, da je prva skrb rešiti čim več življenj. Povedal pa je še, da mu je Macri, v pogovoru ob začetku karantene svetoval, da naj bo ta lažja, omejena, in da »naj umrjejo tisti, ki pač morajo umreti«. To je seveda povzročilo novo polemiko. Ni lojalno v javnosti obravnavati privatnih pogovorov. Sumljivo je, da predsednik to navaja pet mesecev po omenjenem srečanju. Tisti pogovor pa je bil solidarne narave, ko je Macri obiskal predsednika, da mu je izrazil podporo opozicije. Seveda, poleg tega, je Macri ostro zanikal, da bi v teku srečanja izjavil navedene besede.

Zakaj je Alberto razkril vsebino privatnega pogovora, katerega besed ne more dokazati? Predvideno je bilo, da bo Macri izjavo zanikal. In še: zakaj podpira sodno reformo, katere usoda je neznanka? Zakaj se kaže vedno bolj poslušnega interesom podpredsednice? O tem razmišljajo razni opazovalci in si niso soglasni. Mnogi trdijo, da se ji enostavno na upa zoperstaviti. Brez njene podpore bi izgubil oblast v parlamentu in bil onemogočen za vladanje. A ob njej se mu prav tako odpira prepad. Njegov ugled, ki je ob začetku karantene zrasel do 80% javnega priznanja, je že padel pod 48%, s katerimi je zmagal na volitvah. Poleg tega se klasični peronizem, ki je pristopil v povezavo, ker je verjel (upal), da bo njegova vlada umirjena in daleč od skrajnih položajev Cristine, počasi oddaljuje, čeprav še ne ve, katero pot naj ubere.

Poleg tega so Albertovi koraki kaotični. Potem, ko je propadel s podržavljenjem podjetja Vicentin, je te dni podpisal nov dekret. Proglasil je kot »bistvene narave javnega interesa« vse internetne, mobilne in kabelske storitve in do konca leta zamrznil cene. S tem je zadal hud udarec sektorju, ki je zadnje čase najbolj rastel in tudi udejanjal največje investicije. Tisoče in tisoče milijonov dolarjev so prihajali v državo in ustvarjali nova in vredna delovna mesta. Sedaj bodo vsa ta podjetja in vse storitve pod strogim nadzorom države, ki jim bo tudi določala okvir in profitnost.

Vsa podjetja, ki pokrivajo delovanje na tem tehnološkem področju, so podala izjavo in od vlade zahtevala, da naj umakne zadevni dekret. Ob tem: predsednik je dosegel nekaj, kar je gotovo edinstven pojav v današnjem svetu: na čelu podpisov so, z ramo ob rami, kitajska in severnoameriška podjetja. Nerazumljivo je, da v obdobju, ko bo Argentina najbolj potrebovala novih investicij, napade sektor, ki največ investira v državi. Vse to ob pojavu pravega pobega velikih podjetij, ki zapuščajo Argentino in se selijo v sosednjo Brazilijo.

 

In še. Duhalde ni samo napovedoval državnega udara. Menil je tudi da »je bedasto misliti, da bomo prihodnje leto imeli volitve«. Odgovor na to pa je prišel s strani vodje vladnega kabineta. Santiago Cafiero je potrdil, da volitve bodo. Še več, nakazal je vse postopke, ki jih vlada že izvaja v okviru predvidenega koledarja. Oktobra prihodnjega leta morajo namreč potekati dopolnilne parlamentarne volitve. Zamenja se polovica poslanske zbornice in tretjina senata. V senatu ne bo presenečenj, ker ima peronizem nadzor nad večino provinc. V poslanski zbornici pa je celotna opozicija močnejša kot vladna stran. Zlasti povezava prejšnje vlade je močna, kot posledica volitev leta 2017, ko je prepričljivo zmagala (se še spomnite?). Zato bodo prihodnje volitve tako važne: kirchnerizem bo skušal povečati svoj vpliv, opozicija pa ohraniti (in če se da povečati) svojo prisotnost. Vendar gospodarski in socialni položaj skrbi vladne stratege.

Je pa zanimivo, kako so se vsi, vlada in opozicija, kritično vrgli na Duhaldeja. Začasna preložitev volitev bi se še opravičila v dobi koronavirusa. Državni udar pa je popolnoma izven časa, predvsem sedaj, ko je Macri postal prvi neperonistični predsednik, ki je zaključil svoj ustavni mandat, čeprav on ni veliko storil za ta uspeh. Morda res narod dozoreva.

Tone Mizerit 

 Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 23

Smisel in nesmisel

 

Kot že večkrat, začenjamo ta komentar z omembo pandemije. V Argentini poteka 153 dan karantene, kar je vsekakor znanstveno priznan svetovni rekord. V tem pa lahko govorimo o smislu in nesmislu. Vlada sedaj ne priznava tega rekorda, oziroma, ne priznava karantene. Tako vsaj je zatrdil predsednik Alberto Fernández, ko je prejšnji teden podaljšal »ne karanteno« do 30. avgusta. Res nima smisla domnevati, da bi sprememba imena kaj spremenila položaj. Je morda »socialna razdalja« bolj učinkovita? Če jo tako imenujemo, bo manj okužb? Kako bo s smrtnimi primeri, če predpisani izolaciji spremenimo ime? Vsekakor, vse to je zakrila napoved, da bo Argentina (privatni visoko tehnološki laboratorij, ki se je v državi nastanil po posredovanju Macrija) proizvajala Oxfordsko cepivo proti koronavirusu. Vsaj tukaj se na obzorju svetlika.

Zanikanje karantene je nov primer, da se Argentine ne da preučevati z normalnimi kriteriji. Poglejmo: nekdo iz kroga predsednikovih svetovalcev je ugotovil, da je karantena že do skraja osovražena med ljudstvom in da je eden važnih dejavnikov za padec njegove priljubljenosti. Svetoval mu je torej, naj te besede več ne uporablja. In res: predsednik je sprejel nasvet kot vreden in je napovedal, da ni več karantene. Istočasno pa zapovedal, da morajo ljudje ostati doma, kot doslej. Rok je, ko že povedano, do 30. avgusta. Nekaj dni pred tem (se že ve) bo napovedal novo podaljšanje »ne-karantene«. Nahajamo se na špici okužb. Pretekli ponedeljek je število obolelih preseglo 300.000, kar nas je postavilo na 13. mesto med vsemi državami na svetu in se nevarno bližamo prvim desetim. Vendar, v Južni Ameriki, so pred nami Brazilija, Peru, Kolumbija in Čile. Vendar, kar se tiče smrtnih primerov, je Argentina res izjema s svojimi 6.048 dosedanjimi žrtvami. V ostalih državah je med 300 in 600 smrtnih primerov na milijon prebivalcev; v Argentini le 128.

 

Brez strahu. Jasno je postalo, da se velik del naroda ne boji okužb. Na državni praznik 17. avgusta so množice napolnile ceste in trge po vsej državi, v protestnem shodu. Oznaka »brez strahu« velja bolj za vladne grožnje kot za pojav koronavirusa. Kot je zadnje čase precej običajno, se je spontano porodila ideja protesta. Državni praznik je bil izbran kot najbolj primeren datum in po socialnih omrežjih so krožila vabila. Gesta niti ni bila politične narave, saj je le del opozicijskih vodij soglašal z idejo. Najbolj reprezentativen, vodja avtonomnega mesta Buenos Aires in eden možnih prihodnjih predsedniških kandidatov (Horacio Rodríguez Larreta), je celo javno izjavil, da ne soglaša s protestom. Ljudje so odločili drugače. Ko je vlada videla, da gre zares, je sprožila hudo kampanjo, češ, pocestni protesti bodo povzročili poplavo okužb prav v trenutku, ko je stanje pandemije najhujše.

Kampanja ustrahovanja je bila groba. A odgovor je bil izreden. Bilo je izbranih 150 krajev po vsej državi, kjer so potekale manifestacije. Najbolj množične so bile v Buenos Airesu in v glavnih mestih posameznih provinc. Kaj je bil vzrok protestov? Če bi hoteli naštevati, bi bilo predolgo. Bistvena zahteva je bila ukinitev postopka sodne reforme, več varnosti ob navalu kriminala in odpravo karantene, ki uničuje gospodarstvo, predvsem neodvisne poklice. Zidarji, na primer, že pet mesecev ne smejo delati. Potem je vsak protestnik dodal še kakšno željo, vse povezane v eni sami ideji: da bi lahko živeli v normalni državi. Tisti, ki poznamo Argentino in njene voditelje, bi lahko rekli, da je množica zahtevala čudež.

Bil je najbolj številen protest proti vladnemu delovanju, odkar je Alberto predsednik. In kako je vlada reagirala na ta pojav? Niti omenjala ni protesta in zahtev. Kot pred manifestacijo je tudi po njej poudarjala samo nevarnost okužb. Nekateri veljaki iz vladnih vrst so celo zahtevali, da se protestnike kaznuje, ker so kršili karanteno (Kako? Saj je predsednik rekel, da je ni!). Primer mladega sindikalista (Moyano, sin) je najbolj zanimiv. Zahteval je, naj vlada pokaže svojo avtoriteto. Seveda je pozabil, da so točno mesec prej člani njegovega sindikata, brez zaščitnih mask in brez socialne razdalje, množično blokirali podjetje Mercado libre. Podoben je primer socialnega vodje (Juan Grabois), ki je predlagal, naj zapišejo tablice avtomobilov, ki da so blokirali ceste, ko je prav on prvak v blokiranju cest s kakršnim koli izgovorom.

Kar pa zadeva glavne zahteve protesta, ukinitev postopka sodne reforme, je Cristina pokazala, koliko jo skrbi ljudska volja. Dva dni po protestu sta zadevni komisiji v senatu že potrdili osnutek zakonskega besedila o reformi, ki naj ga prihodnji teden senat potrdi. Od tam bo besedilo odpotovalo v poslansko zbornico, kjer pa se postopek lahko zatakne. Jasno je, da Cristina napenja vse sile, da bi zakon čim prej zagledal luč sveta. Celotna njena strategija nekaznovanosti (nedolžnosti?) je odvisna od tega zakona.

 

Kamni spotike. Dodaten nesmisel je predsednikova ponovna zatrditev, da ne namerava spremeniti Vrhovnega sodišča. Če je res tako: zakaj je sestavil posebno komisijo, ki naj preučuje spremembe Vrhovnega sodišča? In še dodatno: kaj ima tam opraviti (dejansko ima glavno besedo) advokat, ki pri vseh tožbah brani podpredsednico? »Nekaj gnilega je v deželi Danski.«

Drug zaplet pa se je pojavil na mednarodni ravni. Sedaj, ko je urejeno vprašanje dolga z zunanjimi upniki, je pred vrati začetek pogajanj z Mednarodnim denarnim skladom (FMI). Argentina dolguje temu mednarodnemu organizmu spoštljivo številko 44 tisoč milijonov dolarjev. Vrniti jih mora v obdobju 2022-2023, kar je seveda nemogoče. Minister Guzmán, ki je pridobil nov blesk po dosedanjih uspešnih dogovorih, pa želi prestaviti ta pogajanja na prve mesece prihodnjega leta. Razlog je vsekakor politične narave. 3 novembra bodo v ZDA predsedniške volitve. Argentinska vlada upa (je upala, sedaj ankete niso tako prepričljive), da bo zmagal demokrat Joe Biden, ki je bolj naklonjen Argentini. Ameriški predsednik ima namreč odločilno besedo tudi pri Skladu in s Trumpom razmerje ni najboljše.

Zadeva ameriških volitev pa je kamen spotike še v drugem argentinskem projektu. Letos bi morali imenovati novega predsednika Medameriške razvojne banke (BID, ali angleško IDB). Tri so mednarodne finančne ustanove: Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad in Medameriška razvojna banka (med najvišjimi funkcionarji je bil naš Andrej Bajuk). Tradicija narekuje, da Svetovno banko vodi Američan, FMI je v rokah Evropejcev, BID pa vodi predstavnik Latinske Amerike. Argentinski kandidat, ki je bil predhodno izbran in bi bil potrjen, je državni sekretar Gustavo Beliz. Pa se je pojavil Mauricio Claver-Carone, Trumpov svetovalec za latinskoameriške zadeve. On hoče prekiniti s tradicijo in voditi IDB. Smatrajo, da je pod Trumpovim vplivom to mogoče, saj se mu tradicije rade krešejo. Zato je argentinska vlada predlagala (in dosegla), da se volitve novega predsednika banke prestavijo v dobo po ameriških predsedniških volitvah. Sedaj se je skupina 17 držav uprla prestavitvi datuma in argentinski predlog (in Belizova kandidatura) je v nevarnosti. Nevarnost ostaja, tudi če prestavitev datuma ostane, pa končno zmaga Trump.

Glede Mednarodnega denarnega sklada še tole: vsi vemo, da bo FMI postavil pogoje za preureditev argentinskega dolga. Reforma delavske in pokojninske zakonodaje je skoraj neizbežna, če upoštevamo postopanje Sklada v podobnih primerih. Preteklo nedeljo pa je Máximo Kirchner, vodja vladne poslanske skupine (in sin podpredsednice) izzivalno zatrdil, da FMI »ne more nikomur ničesar vsiliti«. Je mislil resno ali le zavaja lastne skrajneže?

 

Prišla bo pomlad … Tudi s sanitarnega vidika mnogi (vključno vlada) težko pričakuje, konca zime. Željno pa pomlad in sledeče poletje pričakujejo ljudje v turističnih predelih države. Zimska sezona je bila za njih izgubljena in marsikdo se je dokončno poslovil od posla in zaprl trgovino in delovanje. Zlasti na jugozahodu, kjer je sneg bistven dejavnik zimskih dohodkov (Bariloče & Coo) so v skrbeh, ker če zamudijo še poletno sezono, bodo posledice grozne.

Pred dnevi je polemični minister za zdravstvo province Buenos Aires (Daniel Gollán) izjavil, da je neverjetno, da bi izpeljali poletno sezono dokler nimamo cepiva. Reakcija po vseh turističnih območjih je bila tako silna, da se je predsednik Fernández sam zaobljubil, da »sezona bo«, seveda v okviru predvidenih sanitarnih protokolov.

Turistično vprašanje ni drugovrstno. Spričo gospodarskega padca in težavne obnove tudi po pandemiji, ne morejo dodati še uničenja turističnega sektorja. Ta letos sicer ne bo prispeval dolarjev, kot v preteklih sezonah, kar pa je dodatna težava. Dolar namreč (tudi to je argentinska tradicija) je najbolj iskano in manjkajoče blago v našem življenju.

Tone Mizerit

 Oprostite

Pravilni internetni naslov do fotografije ministra in Georgieve s papežem je sledeč:

https://www.lanacion.com.ar/economia/georgieva-deuda-argentina-rezo-lo-mejor-me-nid2386527

 Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 22

Se kaj učimo zgodovine?

 

Medtem, ko manjka komaj nekaj dni, da v Argentini dopolnimo pet mesecev karantene, smo (verjetno) dospeli do špice pandemije. Ta torek je statistika zapisala 7043 novih okužb in 241 smrtnih primerov. Prvič je, da dnevno število mrtvih preseže dve stotini. To je prepričalo predsednika, da je odločil dodatna dva tedna karantene in tudi preprečil, da bi vodja vlade prestolnega mesta dovolil nove dejavnosti. Polemike med strokovnjaki se nadaljujejo, ljudje pa trpijo na posledicah izolacije. Prav te dni so objavili posebno študijo, kako karantena vpliva na mlade in povzroča med njimi doslej nepoznane izraze depresije.

Ponavljajo se kritike na vlado, da je preveč važnih odločitev položila izključno v roke infektologov, medtem ko je druge strokovnjake, predvsem ekonomiste, potisnila v kot. Posledice so strašne. Samo v prvih treh mesecih karantene je v privatnem sektorju izgubilo delo 294.000 zaposlenih. Število podjetij v težavah je izredno, tako da vlada (država) prispeva 25% (v nekaterih primerih celo 50%) denarnih sredstev za plače uslužbencem, ki so začasno odpuščeni, a po zakonu prejemajo mesečno dohodnino. Takih primerov je 740.000. Več kot devet milijonov ljudi prejema izredni prispevek IFE. Prav te dni so začeli izplačevati tretji obrok. In kljub temu vlada še ni objavila niti grobega osnutka, kako naj bi se gospodarstvo razvijalo po pandemiji.

 

Od Stalina do Blackrocka. Predsednik Alberto Fernández se je javno zahvalil papežu Frančišku za njegovo »sodelovanje« ob rešitvi dogovora zunanjega dolga. Res je, da ga je Alberto prosil za pomoč. Res je, da je končno prišlo do soglasja z upniki. A da je papež pri tem imel kakšno konkretno zaslugo, ni dokaza. Ne vem zakaj sem s spomnil perverznega vprašanja, ki ga je Josip Stalin zastavil zahodnim zaveznikom, ko so ob koncu druge svetovne vojne, ti predlagali, da bi v pogovore vključili tudi papeža: »Koliko divizij pa ima papež?« Blackrock je največja finančna skupnost na svetu. Njen vodja je Larry Fink, ki je blokiral vse argentinske ponudbe, dokler se te niso približale številki, ki jo je ta skupina upnikov postavila od vsega začetka. Kot da ga vidim, kako stavi pogajalcem vprašanje: »Koliko argentinskih bonov pa ima papež?« V tem se skrajnosti znova dotikajo. Glede nasilnosti ne vidim velike razlike med stalinizmom in surovim kapitalizmom, ki ga predstavljajo »volkovi z Wall Streeta«.

Predsednikova zahvala je bolj povezana z domačo politiko. Kakor napreduje karantena, tako pada Albertov ugled, ki je prve tedne pandemije dosegel izredne številke (82 procentov priljubljenosti). Te dni se je prvič dogodilo, da je prejel več negativnih kot pozitivnih mnenj. Tudi dogovor z upniki, ki je njegov največji dosedanji uspeh, ni prepričal javnosti. Zunanji dolg je daleč od dnevnih skrbi, ki se sučejo okoli zaposlenosti, prehrane, predvsem pa okoli kriminala, ki se je zadnje čase znova razpasel predvsem v območju predmestja Buenos Airesa. Varnostni organi mu niso kos. Ko poudarja papeževo bližino si Alberto nekako viša lastni ugled.

Je pa še druga razlaga. Sedaj se bo začelo dolgo in težko pogajanje z Mednarodnim denarnim skladom (FMI po špansko - MDS po slovensko. Slovenija je članica od leta 1993). Argentina, nenehno zagledana v rekorde, je pod Macrijem prejela največje posojilo v zgodovini Sklada. Danes mu dolguje 46.000 milijonov dolarjev. Dolg naj bi izplačala v letih 2022 in 2023. Vsi vemo, da je to nemogoče. Minister Guzmán je že napovedal, da nas čakajo »dolga in težka« pogajanja. V sklopu teh bo FMI postavljal težke zahteve glede notranje gospodarske uprave, kar predstavlja predvsem delavsko in pokojninsko reformo. Trenutno je glavna direktorica Sklada Bolgarka Kristalina Georgieva, praktična katoličanka in občudovalka papeža Frančiška. Morda Alberto (in Guzmán - glej fotografijo na sledeči strani, kjer sta z ramo ob rami pred papežem https://www.infobae.com/tag/reforma-judicial/) pričakuje, da bo pogajanje zato milejše? Minister se je z Georgievo udeležil seminarja v Vatikanu, ko je Frančišek ob otvoritvi izjavil, da je nemoralno »plačevati dolgove za ceno neznosnih žrtev narodov«. Bolgarka je tedaj ploskala.

Postopanje Sklada je vsekakor bolj strokovno in manj perverzno kot privatnih upnikov. A ni zato nič manj strogo. Še več; privatne upnike zanima, kako se bo razvijalo gospodarstvo v zadolženi deželi, a ne bodo postavljali tozadevnih zahtev. FMI pa bo postavil pogoje, ki so močno povezani z gospodarskimi načrti. Mi ga sploh nimamo, torej ga bo skrojil in vsilil Sklad.

 

Zeleni poganjki. Ta izraz je rad uporabljal predsednik Macri, ko je slutil (upal), da se gospodarski položaj izboljšuje. Bilo je preveč optimistično gledanje. A tradicionalno Argentinci povezujejo zeleno barvo z dolarskimi bankovci. Argentinski ekonomisti gledajo na vse ekonomske dejavnosti skozi zeleno lečo dolarja. Vsa težava je v tem, da državi primanjkuje dolarjev. Svoj čas sem že razložil, zakaj normalen Argentinec, kadar varčuje, varčuje v dolarjih. Teh pa običajno ne hrani v kakem bančnem računu, ki bi mu dodatno prinašal obresti. Vzrok ni, da ne zaupa bankam; ne zaupa vladi, ki se je v teku zgodovine že mnogokrat polastila teh prihrankov in jih nasilno zamenjala za domače nevredne bankovce. Zato je ogromna količina »argentinskih« dolarjev naložena v inozemstvu, tako v bankah kot v raznih bonih in delnicah. Nekaj tega denarja je prijavljenega (plača visoke davke). Velik del pa je enostavno v bančnih sefih, ali pa »v žimnicah«, kar nas popelje do Kettejeve legende o Skopulji z nogavico.

Številka teh dolarskih prihrankov je presenetljiva: uradno jo računajo okoli 225.000 milijonov, kar je petkrat več kot pa ima država naloženega v Centralni banki. Lahko si mislimo, kaj bi za državo pomenilo, če bi to vsoto vložili kot produktivno investicijo v domači proizvodni sistem. Mislim, da bi pomenilo dokončen preporod in začetek argentinskega vzpona. In zakaj to ni mogoče? Težava je vedno ista: ni zaupanja. Zato se vlade, pa naj bodo ene ali druge barve, nenehno soočajo z isto težavo: primanjkuje dolarjev. Čeprav lahko državljan danes mesečno kupi samo 200 dolarjev za varčevanje, ta vsota, pomnožena z vsemi, ki lahko nekaj prihranijo, pomeni nenehno krvavitev, ki le še dodatno hromi domače gospodarstvo.

Da prepreči to krvavitev je Centralna Banka odločila, da naj bančne naloge v pesih nudijo obresti, ki bi prekosile višino inflacije. Da bo za banke to vseeno donosno, vlada ponuja visoke obresti v obliki bonov. Joj, kaj bo, kaj bo, ker ta Brdavs se ne ukroti. Prav te dni je Federico Sturzenegger, predsednik Centralne Banke prve dve leti Macrijeve vlade, svaril pred to politiko. »Upam, da ne bodo storili iste napake kot jaz«. Se spomnite? Letes, Leliq, Lebac … blesteča imena za državne bone, ki so imeli namen, da privabijo varčevalce v domačo valuto in jih odvrnejo od dolarjev. Nekaj časa je to delovalo, potem pa se je izkazalo, da smo šli iz dežja pod kap. Bivši funkcionar je prepozno spoznal, da se realnost suče po svojih kriterijih. Sedanji predsednik Centralne banke (Miguel Angel Pesce), pa se očividno ne uči zgodovine svojih prednikov. Poteze Macrijeve vlade, ki jih je takratna opozicija najbolj kritizirala, sedaj sami uvajajo in nas ponovno peljejo na rob prepada.

              

Še o sodni reformi. Ta snov se bo v teku prihodnjih mesecev nenehno ponavljala. Prejšnji teden smo že omenili to zadevo. Kritike proti vladnemu namenu, predvsem po pregledu zadevnega zakonskega osnutka, so se le še pomnožile. Razni izvedenci v sodnih zadevah opozarjajo na posamezne člene in skušajo dokazati, da reforma ne predstavlja tistega potrebnega koraka, da bi se argentinsko sodstvo, ki je resnično kaotično, s to spremembo sploh kaj uredilo.

Polemika se je začela ob samem namenu (ki ga je predsednik sicer zanikal), da bi povečali število članov Vrhovnega sodišča. Razlog naj bi bila počasnost njegovih razsodb. Ugotovili pa so, da je prav lani razrešilo 29.263 predstavljenih primerov. Največji del pripada pokojninskim zadevam, kar je posledica skoraj kriminalnega delovanja vladnih ustanov, ki (pravijo da namenoma) napačno preračunajo višino pokojninskih plačil. Katerikoli upokojenec (pisec teh vrstic je vključen) ve, da je pokojnina napačno določena in se le z dolgoletnimi sodnimi postopki lahko prikoplje do pravičnega prejemka.

Druga polemika pa teče ob trditvah opozicije, da je edini namen reforme, da reši podpredsednico sodnih obsodb zaradi korupcije. Alberto to trdovratno zanika. A Milagro Sala, socialna voditeljica iz province Jujuy, obtožena prilastitve ogromnih vsot državnega denarja, je te dni izjavila: »Brez socialne reforme ne bomo nikdar prišli na svobodo«. Zanimivo, kako se zgodovina ponavlja!

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 21

Vse mine in vse ostane

 

Besede naslova mi je posodil španski poet. Antonio Machado, ki ga je v drugi polovici prejšnjega stoletja populariziral katalonski kantavtor Joan Manuel Serrat, poudarja gornjo misel, a se ob tem gotovo ne nanaša na argentinsko življenje. Jaz sem se spomnil in v tišini zabrundal to pesem, ko sem premišljeval o dogovoru, ki ga je Argentina dosegla z mednarodnimi upniki v zadevi zunanjega dolga. Koliko časa že pišem o tem? Naveličan sem bil, kot so bili naveličani bralci, da smo se skupaj nenehno vrtili okoli te vrele kaše. Sedaj je dogovor sklenjen in tudi objavljen. Podpisali ga bodo v prihodnjih dneh. S tem bo zaključen en del argentinske finančne zgodovine, ki je neizbežno povezana z zunanjim dolgom. Bo zaključen?

 

In vendar vam rečem: ne veselite se - preveč. Če je kateri od rojakov naivno mislil, da bo sedaj konec snovi (in opisovanja) zunanjega dolga, se je krepko zmotil. Dogovor ni konec, temveč šele začetek dolge zgodbe, ki se bo vlekla prihodnja leta (in tudi desetletja) in za katero res ne vemo, če se bo kdaj sploh končala. Poglejmo! Sedanji dogovor se nanaša na 66.000 milijonov dolarjev, ki smo ga bili dolžni mednarodnim finančnim skupinam. Večji del te vsote je preostanek dogovora še iz prvega obdobja kirchnerizma, ki je tedaj (leta 2005) uredil že osmi default argentinske države. A celotni argentinski dolg (finančne skupnosti, Mednarodni denarni sklad-FMI, razne banke, domači upniki, državne ustanove …) znaša 332.000 milijonov dolarjev, kar predstavlja 90% celotne domače bruto proizvodnje (PBI). Grozno!

Ob dogovoru, ki smo ga pričakovali dolge mesece (zaključili naj bi ga koncem marca), se ne smemo vprašati, kaj bo prinesel, temveč le, kaj je preprečil. Res se je za državo končal ugodno. Na podlagi sedanjega sklepa Argentina prihrani (upniki so ji odpustili) 32.000 milijonov dolarjev. Razumljivo je, da predsednik Alberto Fernández to predstavlja kot izredno zmago njegove vlade. S podpisom je tudi prikrito, da je morala Argentina v svojih zahtevah popustiti. Med marcem, ko je gospodarski minister predstavil prvi a »dokončni« predlog poravnave, in sedanjo pogodbo, ki jo bodo v prihodnjih dneh podpisali, je država popustila za celih 17.000 milijonov dolarjev. A z dogovorom se je rešila sodnih postopkov, nevarnosti zaplemb in ohranila odprta vrata na mednarodni finančni trg, čeprav je vprašanje kdo in pod kakšnimi pogoji bo še pripravljen posoditi denarna sredstva Argentini. Predvsem pa je zagotovila, da so ostala odprta vrata za tuje investicije, ki so prav tako dvomljive, a nujno potrebne, če si postavimo kot cilj, da skušamo nastopiti pot, ki naj nas popelje iz močvirja. To bi bilo dejansko nemogoče brez sedanjega sklepa. Pot iz močvirja bo skrajno težavna, a brez soglasja bi bila nemogoča.

Seveda, kot smo omenili, ta skupina (z »volkovi Wall Streeta« na čelu) predstavlja le del upnikov. Zato ni čudno, da se je že začelo pogajanje z Mednarodni denarnim skladom v zvezi z dolgom, ki ga je (popolnoma neodgovorno) z njim navezala prejšnja vlada. Med leti 2022 in 2023 mora država Skladu izplačati 46.000 milijonov dolarjev. Vsi vemo (mi in oni), da je to nemogoče. To so vedeli v Skladu in v vladi tudi v trenutku, ko je bila pogodba podpisana. Sedaj se pravzaprav začenja resnična razprava, kaj sploh storiti s tem denarjem. Eno je resnično (in nenavadno): če je FMI še do nedavnega za kirchnerizem predstavljal pravega hudiča, je sedaj prijazni družabnik, ki nam bo pomagal, da bomo izšli iz težav. V takem vzdušju bodo potekali pogovori. Bo ob koncu razmerje isto? Težko je prerokovati. Nekaj pa je jasno: vlada (s Cristino na čelu) se ne more izpostaviti hudemu gospodarskemu polomu, ki bi jo odnesel na prihodnjih volitvah. In če je cena za uspeh »dogovor s hudičem«, ga bodo podpisali. To pa ne pomeni, da ga potem, v katerem koli trenutku, ne bodo skušali izgnati s kakšno levičarsko »žegnano vodo«.

 

Sredi močvirja. Pred kratkim smo omenili, da predsednik Fernández ne verjame v gospodarske načrte. »Nikakršen plan« ga ne prepriča. On verjame samo v cilje. V tem bo prvi kamen spotike v pogajanjih s FMI. Upniki so med pogajanji zahtevali (pa niso dosegli), naj država predstavi gospodarski načrt, ki bo zagotovil uspešnost argentinskega gospodarstva (in sposobnost odplačevanja). Mednarodni denarni sklad je v tem bolj praktičen. Če ni načrta, ga bodo pripravili (in vsilili) oni. To bodo temeljne postavke, ki jih bo vlada morala uvesti v gospodarsko delovanje.

Kot smo že večkrat omenili, je položaj zelo zapleten. O revščini, ki nenehno raste, in se bo koncem leta približala srhljivi številki 50%, smo že dovolj pisali. Inflacija presega 55 odstotkov, a sedaj delno pada. Gospodarstvo pa se je v letu 2019 zmanjšalo za tri odstotke. S socialnega vidika je najbolj težavno vprašanje zaposlenosti. V zadnjih štirih letih je zaprlo 21.500 malih in srednje velikih podjetij (PYMES-MSP), ki so bistven vir zaposlitve. Zaradi tega je stopnja brezposelnosti znašala 10,1 odstotka; približno polovica ekonomsko aktivnega prebivalstva pa dela v neformalnem gospodarstvu.

Da bi ustavila naraščajočo brezposelnost, je uprava Fernándeza preprosto prisilila podjetja, da obdržijo zaposlene. Ne upoštevajo ekonomske logike. Eden prvih ukrepov vlade je določal, da bodo uslužbenci, ki bi jih v naslednjih 180 dneh odpustili z dela, prejeli dvakratno običajno odškodnino. Posledice so jasne: zaradi povečanega bremena nobeno podjetje ne bo zaposlilo novih delavcev. Odlok (v obliki predsedniškega dekreta), so sprejeli takoj po nastopu. Bil je predviden za dobo šestih mesecev. Vmes je padla (»kot strela z jasnega neba«) pandemija koronavirusa. V teh okoliščinah je predsednik z dekretom podaljšal veljavnost dvojne odškodnine za nadaljnjih šest mesecev, torej, do konca leta.

Če je vladi s strogo karanteno uspelo nekako omejiti sanitarne posledice pandemije (nov dnevni rekord je 6792 okužb in 168 smrtnih primerov) so gospodarske posledice še vedno nepredvidljive. Številk ne navajamo, ker teče huda polemika med privatnimi ugotovitvami in uradnimi statistikami. Vlada zanika poročila trgovskim zbornic, a nekaj je jasno: številke trgovin, malih in srednjih podjetij, ki so že dokončno zaprla, gre v deset tisoče. Ko bo pandemija mimo, bo ostalo pogorišče, in obnova nas bo stala »kri, znoj in solze«, kot bi dejal Churchill.

Najbolj primeren trenutek. Se vam zdi, da je to najbolj primeren trenutek za spremembo sodnega sistema? To vprašanje je krožilo v javnosti zadnje dni, med začudenjem in ogorčenjem. Pripravlja se splošna ljudska reakcija in pocestne manifestacije proti tej reformi, ki je dejansko že v teku. A odgovor je enostaven. Za vrsto kirchnerističnih funkcionarjev, ki so obtoženi korupcije in proti katerim potekajo sodni postopki, je trenutek najbolj primeren. Sredi pandemije, ko je večina ljudi »zaprta« v svojih domovih, ko se vlada ponaša z uspehom pogajanj z zunanjimi upniki, ko je delovanje parlamenta omejeno na virtualnost, je priložnost edinstvena.

Tako je predsednik Alberto predstavil ta neverjeten projekt, katerega cilj je en sam: nekaznovanost podpredsednice in tistih, ki bi danes lahko bili obsojeni za zločine, ki so jih zagrešili, ko so bili na vladi. S tem je pogoltnil še eno izmed predvolilnih obljub. Množično je te dni krožil po internetu video posnetek pogovora, ki ga je še pred primarnimi volitvami posnel cordobski časnikar. Tam sedanji predsednik zagotavlja, da ne bo »na noben način« izvedel kake sodne reforme. Ko ga je časnikar opozoril, da bo pogovor ostal posnet, ga je Alberto zbadljivo zavrnil. Mu lahko še kaj verjamemo, ko je z objavo projekta zatrdil, da nima namena povečati števila članov vrhovnega sodišča, istočasno pa je sestavil komisijo, ki naj predlaga spremembe tega organa? Od enajstih članov jih je osem, ki zagovarjajo tako povečanje. Na ta način uradni mehanizem zagotavlja, da bo prevladalo to stališče.

Reforma pravosodja nima nobene zveze s potrebami ljudi, ampak samo s potrebo kirchnerizma, da zagotovi nekaznovanost svojih, zdaj in v prihodnosti. Alberto Fernández je znova zamudil zgodovinsko priložnost, da bi uvedel zmernost in poštenost v delovanje neke peronistične vlade. Ob projektu sodne reforme le še ena omemba: ključna oseba v pripravi tega projekta je bila Gustavo Beliz, pod Kirchnerjem minister za pravosodje in sedaj državni sekretar ta Strateška vprašanja. Njegov projekt je bil nato poslan v Instituto Patria (bunker Cristine Kirchner), kjer so ga pregledali in »dopolnili«. Ko je Alberto predstavil projekt, Beliz ni bil prisoten. Zakaj? Predlagano besedilo ni bilo več njegovo. Beliz je še eden tistih peronistov, ki so se ujeli na limanice Albertove »zmernosti«.  Vsekakor, in da se vrnem na začetek: res je, da vse mine, a je tudi res, da vse ostane …

Tone Mizerit