Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 21

Vse mine in vse ostane

 

Besede naslova mi je posodil španski poet. Antonio Machado, ki ga je v drugi polovici prejšnjega stoletja populariziral katalonski kantavtor Joan Manuel Serrat, poudarja gornjo misel, a se ob tem gotovo ne nanaša na argentinsko življenje. Jaz sem se spomnil in v tišini zabrundal to pesem, ko sem premišljeval o dogovoru, ki ga je Argentina dosegla z mednarodnimi upniki v zadevi zunanjega dolga. Koliko časa že pišem o tem? Naveličan sem bil, kot so bili naveličani bralci, da smo se skupaj nenehno vrtili okoli te vrele kaše. Sedaj je dogovor sklenjen in tudi objavljen. Podpisali ga bodo v prihodnjih dneh. S tem bo zaključen en del argentinske finančne zgodovine, ki je neizbežno povezana z zunanjim dolgom. Bo zaključen?

 

In vendar vam rečem: ne veselite se - preveč. Če je kateri od rojakov naivno mislil, da bo sedaj konec snovi (in opisovanja) zunanjega dolga, se je krepko zmotil. Dogovor ni konec, temveč šele začetek dolge zgodbe, ki se bo vlekla prihodnja leta (in tudi desetletja) in za katero res ne vemo, če se bo kdaj sploh končala. Poglejmo! Sedanji dogovor se nanaša na 66.000 milijonov dolarjev, ki smo ga bili dolžni mednarodnim finančnim skupinam. Večji del te vsote je preostanek dogovora še iz prvega obdobja kirchnerizma, ki je tedaj (leta 2005) uredil že osmi default argentinske države. A celotni argentinski dolg (finančne skupnosti, Mednarodni denarni sklad-FMI, razne banke, domači upniki, državne ustanove …) znaša 332.000 milijonov dolarjev, kar predstavlja 90% celotne domače bruto proizvodnje (PBI). Grozno!

Ob dogovoru, ki smo ga pričakovali dolge mesece (zaključili naj bi ga koncem marca), se ne smemo vprašati, kaj bo prinesel, temveč le, kaj je preprečil. Res se je za državo končal ugodno. Na podlagi sedanjega sklepa Argentina prihrani (upniki so ji odpustili) 32.000 milijonov dolarjev. Razumljivo je, da predsednik Alberto Fernández to predstavlja kot izredno zmago njegove vlade. S podpisom je tudi prikrito, da je morala Argentina v svojih zahtevah popustiti. Med marcem, ko je gospodarski minister predstavil prvi a »dokončni« predlog poravnave, in sedanjo pogodbo, ki jo bodo v prihodnjih dneh podpisali, je država popustila za celih 17.000 milijonov dolarjev. A z dogovorom se je rešila sodnih postopkov, nevarnosti zaplemb in ohranila odprta vrata na mednarodni finančni trg, čeprav je vprašanje kdo in pod kakšnimi pogoji bo še pripravljen posoditi denarna sredstva Argentini. Predvsem pa je zagotovila, da so ostala odprta vrata za tuje investicije, ki so prav tako dvomljive, a nujno potrebne, če si postavimo kot cilj, da skušamo nastopiti pot, ki naj nas popelje iz močvirja. To bi bilo dejansko nemogoče brez sedanjega sklepa. Pot iz močvirja bo skrajno težavna, a brez soglasja bi bila nemogoča.

Seveda, kot smo omenili, ta skupina (z »volkovi Wall Streeta« na čelu) predstavlja le del upnikov. Zato ni čudno, da se je že začelo pogajanje z Mednarodni denarnim skladom v zvezi z dolgom, ki ga je (popolnoma neodgovorno) z njim navezala prejšnja vlada. Med leti 2022 in 2023 mora država Skladu izplačati 46.000 milijonov dolarjev. Vsi vemo (mi in oni), da je to nemogoče. To so vedeli v Skladu in v vladi tudi v trenutku, ko je bila pogodba podpisana. Sedaj se pravzaprav začenja resnična razprava, kaj sploh storiti s tem denarjem. Eno je resnično (in nenavadno): če je FMI še do nedavnega za kirchnerizem predstavljal pravega hudiča, je sedaj prijazni družabnik, ki nam bo pomagal, da bomo izšli iz težav. V takem vzdušju bodo potekali pogovori. Bo ob koncu razmerje isto? Težko je prerokovati. Nekaj pa je jasno: vlada (s Cristino na čelu) se ne more izpostaviti hudemu gospodarskemu polomu, ki bi jo odnesel na prihodnjih volitvah. In če je cena za uspeh »dogovor s hudičem«, ga bodo podpisali. To pa ne pomeni, da ga potem, v katerem koli trenutku, ne bodo skušali izgnati s kakšno levičarsko »žegnano vodo«.

 

Sredi močvirja. Pred kratkim smo omenili, da predsednik Fernández ne verjame v gospodarske načrte. »Nikakršen plan« ga ne prepriča. On verjame samo v cilje. V tem bo prvi kamen spotike v pogajanjih s FMI. Upniki so med pogajanji zahtevali (pa niso dosegli), naj država predstavi gospodarski načrt, ki bo zagotovil uspešnost argentinskega gospodarstva (in sposobnost odplačevanja). Mednarodni denarni sklad je v tem bolj praktičen. Če ni načrta, ga bodo pripravili (in vsilili) oni. To bodo temeljne postavke, ki jih bo vlada morala uvesti v gospodarsko delovanje.

Kot smo že večkrat omenili, je položaj zelo zapleten. O revščini, ki nenehno raste, in se bo koncem leta približala srhljivi številki 50%, smo že dovolj pisali. Inflacija presega 55 odstotkov, a sedaj delno pada. Gospodarstvo pa se je v letu 2019 zmanjšalo za tri odstotke. S socialnega vidika je najbolj težavno vprašanje zaposlenosti. V zadnjih štirih letih je zaprlo 21.500 malih in srednje velikih podjetij (PYMES-MSP), ki so bistven vir zaposlitve. Zaradi tega je stopnja brezposelnosti znašala 10,1 odstotka; približno polovica ekonomsko aktivnega prebivalstva pa dela v neformalnem gospodarstvu.

Da bi ustavila naraščajočo brezposelnost, je uprava Fernándeza preprosto prisilila podjetja, da obdržijo zaposlene. Ne upoštevajo ekonomske logike. Eden prvih ukrepov vlade je določal, da bodo uslužbenci, ki bi jih v naslednjih 180 dneh odpustili z dela, prejeli dvakratno običajno odškodnino. Posledice so jasne: zaradi povečanega bremena nobeno podjetje ne bo zaposlilo novih delavcev. Odlok (v obliki predsedniškega dekreta), so sprejeli takoj po nastopu. Bil je predviden za dobo šestih mesecev. Vmes je padla (»kot strela z jasnega neba«) pandemija koronavirusa. V teh okoliščinah je predsednik z dekretom podaljšal veljavnost dvojne odškodnine za nadaljnjih šest mesecev, torej, do konca leta.

Če je vladi s strogo karanteno uspelo nekako omejiti sanitarne posledice pandemije (nov dnevni rekord je 6792 okužb in 168 smrtnih primerov) so gospodarske posledice še vedno nepredvidljive. Številk ne navajamo, ker teče huda polemika med privatnimi ugotovitvami in uradnimi statistikami. Vlada zanika poročila trgovskim zbornic, a nekaj je jasno: številke trgovin, malih in srednjih podjetij, ki so že dokončno zaprla, gre v deset tisoče. Ko bo pandemija mimo, bo ostalo pogorišče, in obnova nas bo stala »kri, znoj in solze«, kot bi dejal Churchill.

Najbolj primeren trenutek. Se vam zdi, da je to najbolj primeren trenutek za spremembo sodnega sistema? To vprašanje je krožilo v javnosti zadnje dni, med začudenjem in ogorčenjem. Pripravlja se splošna ljudska reakcija in pocestne manifestacije proti tej reformi, ki je dejansko že v teku. A odgovor je enostaven. Za vrsto kirchnerističnih funkcionarjev, ki so obtoženi korupcije in proti katerim potekajo sodni postopki, je trenutek najbolj primeren. Sredi pandemije, ko je večina ljudi »zaprta« v svojih domovih, ko se vlada ponaša z uspehom pogajanj z zunanjimi upniki, ko je delovanje parlamenta omejeno na virtualnost, je priložnost edinstvena.

Tako je predsednik Alberto predstavil ta neverjeten projekt, katerega cilj je en sam: nekaznovanost podpredsednice in tistih, ki bi danes lahko bili obsojeni za zločine, ki so jih zagrešili, ko so bili na vladi. S tem je pogoltnil še eno izmed predvolilnih obljub. Množično je te dni krožil po internetu video posnetek pogovora, ki ga je še pred primarnimi volitvami posnel cordobski časnikar. Tam sedanji predsednik zagotavlja, da ne bo »na noben način« izvedel kake sodne reforme. Ko ga je časnikar opozoril, da bo pogovor ostal posnet, ga je Alberto zbadljivo zavrnil. Mu lahko še kaj verjamemo, ko je z objavo projekta zatrdil, da nima namena povečati števila članov vrhovnega sodišča, istočasno pa je sestavil komisijo, ki naj predlaga spremembe tega organa? Od enajstih članov jih je osem, ki zagovarjajo tako povečanje. Na ta način uradni mehanizem zagotavlja, da bo prevladalo to stališče.

Reforma pravosodja nima nobene zveze s potrebami ljudi, ampak samo s potrebo kirchnerizma, da zagotovi nekaznovanost svojih, zdaj in v prihodnosti. Alberto Fernández je znova zamudil zgodovinsko priložnost, da bi uvedel zmernost in poštenost v delovanje neke peronistične vlade. Ob projektu sodne reforme le še ena omemba: ključna oseba v pripravi tega projekta je bila Gustavo Beliz, pod Kirchnerjem minister za pravosodje in sedaj državni sekretar ta Strateška vprašanja. Njegov projekt je bil nato poslan v Instituto Patria (bunker Cristine Kirchner), kjer so ga pregledali in »dopolnili«. Ko je Alberto predstavil projekt, Beliz ni bil prisoten. Zakaj? Predlagano besedilo ni bilo več njegovo. Beliz je še eden tistih peronistov, ki so se ujeli na limanice Albertove »zmernosti«.  Vsekakor, in da se vrnem na začetek: res je, da vse mine, a je tudi res, da vse ostane …

Tone Mizerit