Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 24

Vedno ista pesem

 

Prijatelj Rok mi je povedal, da meni neznani bralec teh opisov, ki živi v Sloveniji, obžaluje (se pritožuje?) da »Mizerit piše vedno o istih temah«. Seveda ima dotični prav. V svojo obrambo bi zapisal, da jaz ne pišem argentinske politike, jo samo opisujem. Žalostna usoda te države je, da se spotika vedno ob istih kamnih in da nenehno (ne kot osel v znani frazi) zahaja na led. V normalnih državah (precejšen del sedanjega sveta) je res težko razumeti, da se tukaj javno življenje razvija mimo (in preko) vseh predpisov logike. Že pred leti mi je znan psiholog izjavil, da če bi Kafka živel v Argentini, bi bil pisatelj vsakdanjosti (escritor costumbrista).

Nenehno se vrtimo v začaranem krogu, ponavljamo iste napake, trpimo ista neurja. Imamo preveč politikov, manjka pa nam politike. Imamo predsednika, ki hoče graditi hišo, ne da bi prej naredil načrt. Imamo podpredsednico, ki izvaja oblast kot bi bila predsednica in edina njena realna skrb je, kako naj jo sodišča proglasijo za nedolžno, potem ko je uprizorila najhujšo poplavo korupcije, kar jih je doživela država. Imamo bivšega predsednika, ki je nadaljeval z zastojem države in jo dodatno zadolžil, pa trosi nasvete, kot da bi imel čarobno rešitev. In imamo tudi drugega bivšega predsednika, ki ni bil izvoljen na javnih volitvah, in mirno napoveduje nov državni udar, potem ko nas je stalo 44 težkih let, da smo pozabili na vojaške vlade, čeprav smo v prejšnjem stoletju imeli 14 vojaških predsednikov. In to je le malenkost argentinskih težav.

 

Reforma po meri. Formalno se je že začel postopek reforme argentinskega sodstva. Da vlada (podpredsednica) ne spoštuje nobenega principa ustavnega delovanja je bilo dovolj jasno dokazano te dni, ko so besedilo zakonskega osnutka obravnavali v zadevnih komisijah v senatu. Besedilo je bilo potrjeno, ne da bi ga predstavniki opozicije sploh imeli v rokah: niso jim ga dostavili. In ker ima vlada (Cristina) zadostno večino, je bilo vse potrjeno. Celo dodatni člen, ki sodnike obvezuje, da na Svet magistrature naznanijo »pritisk medijev«. Torej, če časnikar poroča, ali meni, da sodnikovo delovanje ni pravilno, ali kaže na napake v sodnih raziskavah, lahko sodnik njega (in medij) obtoži in proti njemu začne sodni postopek.

Ta člen je poglavje zase. V zadnjem hipu ga je vnesel senator Parrilli, Cristinin zvesti in poslušni sluga. Vse so potrdili peronistični senatorji, čeprav večina od njih v srcu ni soglašala z besedilom. A to je uredila podpredsednica, ki je ustavno predsednica senata. Potrjeno je celo, da o spornem členu v vladi niso vedeli: predsednika o tem niso predhodno obvestili. V reformo je Cristina vključila vzpostavitev zveznih sodišč v notranjosti države. S tem je dala guvernerjem dodatno oblast. Do zadnjega trenutka so potekala pogajanja o številu in pristojnosti teh sodišč. To je običajni postopek v argentinski politiki. Koliko se je moral pogajati (in koliko popuščati) Macri, ki ni imel lastne večine ne v senatu ne v poslanski zbornici. Stara strategija »Daj-Dam«, kot ime trgovine v predvojni Ljubljani, ali sedanjega gostinskega podjetja na Resljevi ulici.

Za danes (sreda 26.) in juti je napovedan nov protestni shod, to pot pred parlamentom. To je seveda v prid republikanskih ustanov, a brez vsakega praktičnega učinka na parlamentarni postopek. Ob vsem tem nekaj zanimivosti. Podpredsednica sama je priznala, da to ni prava, popolna reforma sodnega sistema »ki si jo država še dolguje«. Torej: zakaj izvajati nepopolno reformo, ko bi široko soglasje lahko ustvarilo pravo in dokončno? Poleg tega, ta reforma je izredno podobna tisti, ki jo je Cristina že hotela uvesti za časa svojega drugega mandata. In tedaj je v protestih sodeloval tudi sedanji predsednik. Alberto Fernández je 18. 4. 2013 v televizijskem programu izrekel izredno ostre in utemeljene kritike proti enaki reformi kot jo sedaj pospešuje. To ni nič čudnega. Kot ni čudno dejstvo, da bivši predsednik Eduardo Duhalde napoveduje državni udar. Duhalde ima na svojih ramenih še staro breme, ko je ob nastopu predsedniškega mesta zatrdil da »kdor je vložil dolarje, bo prejel dolarje«. Se spomnite? Seveda, dolarjev ni bilo.

 

Besede, besede, besede. Znova bi se lahko povrnili na ta naslov zaglavja v starih izvodih naše kulturne revije Meddobje (SKA). Pojem lojalnosti in dane besede je znova prišel v modo spričo pandemije, ki nas je in nas še prizadeva. Prekoračili smo 160 dni karantene. Medtem ko se je v prestolnem mestu položaj ustalil in se postopoma vrača dejavnost, se v predmestju, ki upravno spada pod provinco Buenos Aires, položaj le še slabša. Te dni je provinca zabeležila kar 70% celote okužb vse države. Seveda, kot smo že večkrat omenili, je težava tudi gospodarski položaj. Pandemija pušča posledice, ki bodo glavna skrb, ko bo koronavirus odšel v pozabo.

Ob tem pa predsednik Fernández ni imel boljše ideje, kot da je primerjal gospodarsko stanje ob pandemiji, z vlado svojega predhodnika Macrija. Ta da je bil bolj škodljiv za državo kot koronavirus. Poudarjal je svoje geslo, da je prva skrb rešiti čim več življenj. Povedal pa je še, da mu je Macri, v pogovoru ob začetku karantene svetoval, da naj bo ta lažja, omejena, in da »naj umrjejo tisti, ki pač morajo umreti«. To je seveda povzročilo novo polemiko. Ni lojalno v javnosti obravnavati privatnih pogovorov. Sumljivo je, da predsednik to navaja pet mesecev po omenjenem srečanju. Tisti pogovor pa je bil solidarne narave, ko je Macri obiskal predsednika, da mu je izrazil podporo opozicije. Seveda, poleg tega, je Macri ostro zanikal, da bi v teku srečanja izjavil navedene besede.

Zakaj je Alberto razkril vsebino privatnega pogovora, katerega besed ne more dokazati? Predvideno je bilo, da bo Macri izjavo zanikal. In še: zakaj podpira sodno reformo, katere usoda je neznanka? Zakaj se kaže vedno bolj poslušnega interesom podpredsednice? O tem razmišljajo razni opazovalci in si niso soglasni. Mnogi trdijo, da se ji enostavno na upa zoperstaviti. Brez njene podpore bi izgubil oblast v parlamentu in bil onemogočen za vladanje. A ob njej se mu prav tako odpira prepad. Njegov ugled, ki je ob začetku karantene zrasel do 80% javnega priznanja, je že padel pod 48%, s katerimi je zmagal na volitvah. Poleg tega se klasični peronizem, ki je pristopil v povezavo, ker je verjel (upal), da bo njegova vlada umirjena in daleč od skrajnih položajev Cristine, počasi oddaljuje, čeprav še ne ve, katero pot naj ubere.

Poleg tega so Albertovi koraki kaotični. Potem, ko je propadel s podržavljenjem podjetja Vicentin, je te dni podpisal nov dekret. Proglasil je kot »bistvene narave javnega interesa« vse internetne, mobilne in kabelske storitve in do konca leta zamrznil cene. S tem je zadal hud udarec sektorju, ki je zadnje čase najbolj rastel in tudi udejanjal največje investicije. Tisoče in tisoče milijonov dolarjev so prihajali v državo in ustvarjali nova in vredna delovna mesta. Sedaj bodo vsa ta podjetja in vse storitve pod strogim nadzorom države, ki jim bo tudi določala okvir in profitnost.

Vsa podjetja, ki pokrivajo delovanje na tem tehnološkem področju, so podala izjavo in od vlade zahtevala, da naj umakne zadevni dekret. Ob tem: predsednik je dosegel nekaj, kar je gotovo edinstven pojav v današnjem svetu: na čelu podpisov so, z ramo ob rami, kitajska in severnoameriška podjetja. Nerazumljivo je, da v obdobju, ko bo Argentina najbolj potrebovala novih investicij, napade sektor, ki največ investira v državi. Vse to ob pojavu pravega pobega velikih podjetij, ki zapuščajo Argentino in se selijo v sosednjo Brazilijo.

 

In še. Duhalde ni samo napovedoval državnega udara. Menil je tudi da »je bedasto misliti, da bomo prihodnje leto imeli volitve«. Odgovor na to pa je prišel s strani vodje vladnega kabineta. Santiago Cafiero je potrdil, da volitve bodo. Še več, nakazal je vse postopke, ki jih vlada že izvaja v okviru predvidenega koledarja. Oktobra prihodnjega leta morajo namreč potekati dopolnilne parlamentarne volitve. Zamenja se polovica poslanske zbornice in tretjina senata. V senatu ne bo presenečenj, ker ima peronizem nadzor nad večino provinc. V poslanski zbornici pa je celotna opozicija močnejša kot vladna stran. Zlasti povezava prejšnje vlade je močna, kot posledica volitev leta 2017, ko je prepričljivo zmagala (se še spomnite?). Zato bodo prihodnje volitve tako važne: kirchnerizem bo skušal povečati svoj vpliv, opozicija pa ohraniti (in če se da povečati) svojo prisotnost. Vendar gospodarski in socialni položaj skrbi vladne stratege.

Je pa zanimivo, kako so se vsi, vlada in opozicija, kritično vrgli na Duhaldeja. Začasna preložitev volitev bi se še opravičila v dobi koronavirusa. Državni udar pa je popolnoma izven časa, predvsem sedaj, ko je Macri postal prvi neperonistični predsednik, ki je zaključil svoj ustavni mandat, čeprav on ni veliko storil za ta uspeh. Morda res narod dozoreva.

Tone Mizerit