Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 23

Smisel in nesmisel

 

Kot že večkrat, začenjamo ta komentar z omembo pandemije. V Argentini poteka 153 dan karantene, kar je vsekakor znanstveno priznan svetovni rekord. V tem pa lahko govorimo o smislu in nesmislu. Vlada sedaj ne priznava tega rekorda, oziroma, ne priznava karantene. Tako vsaj je zatrdil predsednik Alberto Fernández, ko je prejšnji teden podaljšal »ne karanteno« do 30. avgusta. Res nima smisla domnevati, da bi sprememba imena kaj spremenila položaj. Je morda »socialna razdalja« bolj učinkovita? Če jo tako imenujemo, bo manj okužb? Kako bo s smrtnimi primeri, če predpisani izolaciji spremenimo ime? Vsekakor, vse to je zakrila napoved, da bo Argentina (privatni visoko tehnološki laboratorij, ki se je v državi nastanil po posredovanju Macrija) proizvajala Oxfordsko cepivo proti koronavirusu. Vsaj tukaj se na obzorju svetlika.

Zanikanje karantene je nov primer, da se Argentine ne da preučevati z normalnimi kriteriji. Poglejmo: nekdo iz kroga predsednikovih svetovalcev je ugotovil, da je karantena že do skraja osovražena med ljudstvom in da je eden važnih dejavnikov za padec njegove priljubljenosti. Svetoval mu je torej, naj te besede več ne uporablja. In res: predsednik je sprejel nasvet kot vreden in je napovedal, da ni več karantene. Istočasno pa zapovedal, da morajo ljudje ostati doma, kot doslej. Rok je, ko že povedano, do 30. avgusta. Nekaj dni pred tem (se že ve) bo napovedal novo podaljšanje »ne-karantene«. Nahajamo se na špici okužb. Pretekli ponedeljek je število obolelih preseglo 300.000, kar nas je postavilo na 13. mesto med vsemi državami na svetu in se nevarno bližamo prvim desetim. Vendar, v Južni Ameriki, so pred nami Brazilija, Peru, Kolumbija in Čile. Vendar, kar se tiče smrtnih primerov, je Argentina res izjema s svojimi 6.048 dosedanjimi žrtvami. V ostalih državah je med 300 in 600 smrtnih primerov na milijon prebivalcev; v Argentini le 128.

 

Brez strahu. Jasno je postalo, da se velik del naroda ne boji okužb. Na državni praznik 17. avgusta so množice napolnile ceste in trge po vsej državi, v protestnem shodu. Oznaka »brez strahu« velja bolj za vladne grožnje kot za pojav koronavirusa. Kot je zadnje čase precej običajno, se je spontano porodila ideja protesta. Državni praznik je bil izbran kot najbolj primeren datum in po socialnih omrežjih so krožila vabila. Gesta niti ni bila politične narave, saj je le del opozicijskih vodij soglašal z idejo. Najbolj reprezentativen, vodja avtonomnega mesta Buenos Aires in eden možnih prihodnjih predsedniških kandidatov (Horacio Rodríguez Larreta), je celo javno izjavil, da ne soglaša s protestom. Ljudje so odločili drugače. Ko je vlada videla, da gre zares, je sprožila hudo kampanjo, češ, pocestni protesti bodo povzročili poplavo okužb prav v trenutku, ko je stanje pandemije najhujše.

Kampanja ustrahovanja je bila groba. A odgovor je bil izreden. Bilo je izbranih 150 krajev po vsej državi, kjer so potekale manifestacije. Najbolj množične so bile v Buenos Airesu in v glavnih mestih posameznih provinc. Kaj je bil vzrok protestov? Če bi hoteli naštevati, bi bilo predolgo. Bistvena zahteva je bila ukinitev postopka sodne reforme, več varnosti ob navalu kriminala in odpravo karantene, ki uničuje gospodarstvo, predvsem neodvisne poklice. Zidarji, na primer, že pet mesecev ne smejo delati. Potem je vsak protestnik dodal še kakšno željo, vse povezane v eni sami ideji: da bi lahko živeli v normalni državi. Tisti, ki poznamo Argentino in njene voditelje, bi lahko rekli, da je množica zahtevala čudež.

Bil je najbolj številen protest proti vladnemu delovanju, odkar je Alberto predsednik. In kako je vlada reagirala na ta pojav? Niti omenjala ni protesta in zahtev. Kot pred manifestacijo je tudi po njej poudarjala samo nevarnost okužb. Nekateri veljaki iz vladnih vrst so celo zahtevali, da se protestnike kaznuje, ker so kršili karanteno (Kako? Saj je predsednik rekel, da je ni!). Primer mladega sindikalista (Moyano, sin) je najbolj zanimiv. Zahteval je, naj vlada pokaže svojo avtoriteto. Seveda je pozabil, da so točno mesec prej člani njegovega sindikata, brez zaščitnih mask in brez socialne razdalje, množično blokirali podjetje Mercado libre. Podoben je primer socialnega vodje (Juan Grabois), ki je predlagal, naj zapišejo tablice avtomobilov, ki da so blokirali ceste, ko je prav on prvak v blokiranju cest s kakršnim koli izgovorom.

Kar pa zadeva glavne zahteve protesta, ukinitev postopka sodne reforme, je Cristina pokazala, koliko jo skrbi ljudska volja. Dva dni po protestu sta zadevni komisiji v senatu že potrdili osnutek zakonskega besedila o reformi, ki naj ga prihodnji teden senat potrdi. Od tam bo besedilo odpotovalo v poslansko zbornico, kjer pa se postopek lahko zatakne. Jasno je, da Cristina napenja vse sile, da bi zakon čim prej zagledal luč sveta. Celotna njena strategija nekaznovanosti (nedolžnosti?) je odvisna od tega zakona.

 

Kamni spotike. Dodaten nesmisel je predsednikova ponovna zatrditev, da ne namerava spremeniti Vrhovnega sodišča. Če je res tako: zakaj je sestavil posebno komisijo, ki naj preučuje spremembe Vrhovnega sodišča? In še dodatno: kaj ima tam opraviti (dejansko ima glavno besedo) advokat, ki pri vseh tožbah brani podpredsednico? »Nekaj gnilega je v deželi Danski.«

Drug zaplet pa se je pojavil na mednarodni ravni. Sedaj, ko je urejeno vprašanje dolga z zunanjimi upniki, je pred vrati začetek pogajanj z Mednarodnim denarnim skladom (FMI). Argentina dolguje temu mednarodnemu organizmu spoštljivo številko 44 tisoč milijonov dolarjev. Vrniti jih mora v obdobju 2022-2023, kar je seveda nemogoče. Minister Guzmán, ki je pridobil nov blesk po dosedanjih uspešnih dogovorih, pa želi prestaviti ta pogajanja na prve mesece prihodnjega leta. Razlog je vsekakor politične narave. 3 novembra bodo v ZDA predsedniške volitve. Argentinska vlada upa (je upala, sedaj ankete niso tako prepričljive), da bo zmagal demokrat Joe Biden, ki je bolj naklonjen Argentini. Ameriški predsednik ima namreč odločilno besedo tudi pri Skladu in s Trumpom razmerje ni najboljše.

Zadeva ameriških volitev pa je kamen spotike še v drugem argentinskem projektu. Letos bi morali imenovati novega predsednika Medameriške razvojne banke (BID, ali angleško IDB). Tri so mednarodne finančne ustanove: Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad in Medameriška razvojna banka (med najvišjimi funkcionarji je bil naš Andrej Bajuk). Tradicija narekuje, da Svetovno banko vodi Američan, FMI je v rokah Evropejcev, BID pa vodi predstavnik Latinske Amerike. Argentinski kandidat, ki je bil predhodno izbran in bi bil potrjen, je državni sekretar Gustavo Beliz. Pa se je pojavil Mauricio Claver-Carone, Trumpov svetovalec za latinskoameriške zadeve. On hoče prekiniti s tradicijo in voditi IDB. Smatrajo, da je pod Trumpovim vplivom to mogoče, saj se mu tradicije rade krešejo. Zato je argentinska vlada predlagala (in dosegla), da se volitve novega predsednika banke prestavijo v dobo po ameriških predsedniških volitvah. Sedaj se je skupina 17 držav uprla prestavitvi datuma in argentinski predlog (in Belizova kandidatura) je v nevarnosti. Nevarnost ostaja, tudi če prestavitev datuma ostane, pa končno zmaga Trump.

Glede Mednarodnega denarnega sklada še tole: vsi vemo, da bo FMI postavil pogoje za preureditev argentinskega dolga. Reforma delavske in pokojninske zakonodaje je skoraj neizbežna, če upoštevamo postopanje Sklada v podobnih primerih. Preteklo nedeljo pa je Máximo Kirchner, vodja vladne poslanske skupine (in sin podpredsednice) izzivalno zatrdil, da FMI »ne more nikomur ničesar vsiliti«. Je mislil resno ali le zavaja lastne skrajneže?

 

Prišla bo pomlad … Tudi s sanitarnega vidika mnogi (vključno vlada) težko pričakuje, konca zime. Željno pa pomlad in sledeče poletje pričakujejo ljudje v turističnih predelih države. Zimska sezona je bila za njih izgubljena in marsikdo se je dokončno poslovil od posla in zaprl trgovino in delovanje. Zlasti na jugozahodu, kjer je sneg bistven dejavnik zimskih dohodkov (Bariloče & Coo) so v skrbeh, ker če zamudijo še poletno sezono, bodo posledice grozne.

Pred dnevi je polemični minister za zdravstvo province Buenos Aires (Daniel Gollán) izjavil, da je neverjetno, da bi izpeljali poletno sezono dokler nimamo cepiva. Reakcija po vseh turističnih območjih je bila tako silna, da se je predsednik Fernández sam zaobljubil, da »sezona bo«, seveda v okviru predvidenih sanitarnih protokolov.

Turistično vprašanje ni drugovrstno. Spričo gospodarskega padca in težavne obnove tudi po pandemiji, ne morejo dodati še uničenja turističnega sektorja. Ta letos sicer ne bo prispeval dolarjev, kot v preteklih sezonah, kar pa je dodatna težava. Dolar namreč (tudi to je argentinska tradicija) je najbolj iskano in manjkajoče blago v našem življenju.

Tone Mizerit