Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 22

Se kaj učimo zgodovine?

 

Medtem, ko manjka komaj nekaj dni, da v Argentini dopolnimo pet mesecev karantene, smo (verjetno) dospeli do špice pandemije. Ta torek je statistika zapisala 7043 novih okužb in 241 smrtnih primerov. Prvič je, da dnevno število mrtvih preseže dve stotini. To je prepričalo predsednika, da je odločil dodatna dva tedna karantene in tudi preprečil, da bi vodja vlade prestolnega mesta dovolil nove dejavnosti. Polemike med strokovnjaki se nadaljujejo, ljudje pa trpijo na posledicah izolacije. Prav te dni so objavili posebno študijo, kako karantena vpliva na mlade in povzroča med njimi doslej nepoznane izraze depresije.

Ponavljajo se kritike na vlado, da je preveč važnih odločitev položila izključno v roke infektologov, medtem ko je druge strokovnjake, predvsem ekonomiste, potisnila v kot. Posledice so strašne. Samo v prvih treh mesecih karantene je v privatnem sektorju izgubilo delo 294.000 zaposlenih. Število podjetij v težavah je izredno, tako da vlada (država) prispeva 25% (v nekaterih primerih celo 50%) denarnih sredstev za plače uslužbencem, ki so začasno odpuščeni, a po zakonu prejemajo mesečno dohodnino. Takih primerov je 740.000. Več kot devet milijonov ljudi prejema izredni prispevek IFE. Prav te dni so začeli izplačevati tretji obrok. In kljub temu vlada še ni objavila niti grobega osnutka, kako naj bi se gospodarstvo razvijalo po pandemiji.

 

Od Stalina do Blackrocka. Predsednik Alberto Fernández se je javno zahvalil papežu Frančišku za njegovo »sodelovanje« ob rešitvi dogovora zunanjega dolga. Res je, da ga je Alberto prosil za pomoč. Res je, da je končno prišlo do soglasja z upniki. A da je papež pri tem imel kakšno konkretno zaslugo, ni dokaza. Ne vem zakaj sem s spomnil perverznega vprašanja, ki ga je Josip Stalin zastavil zahodnim zaveznikom, ko so ob koncu druge svetovne vojne, ti predlagali, da bi v pogovore vključili tudi papeža: »Koliko divizij pa ima papež?« Blackrock je največja finančna skupnost na svetu. Njen vodja je Larry Fink, ki je blokiral vse argentinske ponudbe, dokler se te niso približale številki, ki jo je ta skupina upnikov postavila od vsega začetka. Kot da ga vidim, kako stavi pogajalcem vprašanje: »Koliko argentinskih bonov pa ima papež?« V tem se skrajnosti znova dotikajo. Glede nasilnosti ne vidim velike razlike med stalinizmom in surovim kapitalizmom, ki ga predstavljajo »volkovi z Wall Streeta«.

Predsednikova zahvala je bolj povezana z domačo politiko. Kakor napreduje karantena, tako pada Albertov ugled, ki je prve tedne pandemije dosegel izredne številke (82 procentov priljubljenosti). Te dni se je prvič dogodilo, da je prejel več negativnih kot pozitivnih mnenj. Tudi dogovor z upniki, ki je njegov največji dosedanji uspeh, ni prepričal javnosti. Zunanji dolg je daleč od dnevnih skrbi, ki se sučejo okoli zaposlenosti, prehrane, predvsem pa okoli kriminala, ki se je zadnje čase znova razpasel predvsem v območju predmestja Buenos Airesa. Varnostni organi mu niso kos. Ko poudarja papeževo bližino si Alberto nekako viša lastni ugled.

Je pa še druga razlaga. Sedaj se bo začelo dolgo in težko pogajanje z Mednarodnim denarnim skladom (FMI po špansko - MDS po slovensko. Slovenija je članica od leta 1993). Argentina, nenehno zagledana v rekorde, je pod Macrijem prejela največje posojilo v zgodovini Sklada. Danes mu dolguje 46.000 milijonov dolarjev. Dolg naj bi izplačala v letih 2022 in 2023. Vsi vemo, da je to nemogoče. Minister Guzmán je že napovedal, da nas čakajo »dolga in težka« pogajanja. V sklopu teh bo FMI postavljal težke zahteve glede notranje gospodarske uprave, kar predstavlja predvsem delavsko in pokojninsko reformo. Trenutno je glavna direktorica Sklada Bolgarka Kristalina Georgieva, praktična katoličanka in občudovalka papeža Frančiška. Morda Alberto (in Guzmán - glej fotografijo na sledeči strani, kjer sta z ramo ob rami pred papežem https://www.infobae.com/tag/reforma-judicial/) pričakuje, da bo pogajanje zato milejše? Minister se je z Georgievo udeležil seminarja v Vatikanu, ko je Frančišek ob otvoritvi izjavil, da je nemoralno »plačevati dolgove za ceno neznosnih žrtev narodov«. Bolgarka je tedaj ploskala.

Postopanje Sklada je vsekakor bolj strokovno in manj perverzno kot privatnih upnikov. A ni zato nič manj strogo. Še več; privatne upnike zanima, kako se bo razvijalo gospodarstvo v zadolženi deželi, a ne bodo postavljali tozadevnih zahtev. FMI pa bo postavil pogoje, ki so močno povezani z gospodarskimi načrti. Mi ga sploh nimamo, torej ga bo skrojil in vsilil Sklad.

 

Zeleni poganjki. Ta izraz je rad uporabljal predsednik Macri, ko je slutil (upal), da se gospodarski položaj izboljšuje. Bilo je preveč optimistično gledanje. A tradicionalno Argentinci povezujejo zeleno barvo z dolarskimi bankovci. Argentinski ekonomisti gledajo na vse ekonomske dejavnosti skozi zeleno lečo dolarja. Vsa težava je v tem, da državi primanjkuje dolarjev. Svoj čas sem že razložil, zakaj normalen Argentinec, kadar varčuje, varčuje v dolarjih. Teh pa običajno ne hrani v kakem bančnem računu, ki bi mu dodatno prinašal obresti. Vzrok ni, da ne zaupa bankam; ne zaupa vladi, ki se je v teku zgodovine že mnogokrat polastila teh prihrankov in jih nasilno zamenjala za domače nevredne bankovce. Zato je ogromna količina »argentinskih« dolarjev naložena v inozemstvu, tako v bankah kot v raznih bonih in delnicah. Nekaj tega denarja je prijavljenega (plača visoke davke). Velik del pa je enostavno v bančnih sefih, ali pa »v žimnicah«, kar nas popelje do Kettejeve legende o Skopulji z nogavico.

Številka teh dolarskih prihrankov je presenetljiva: uradno jo računajo okoli 225.000 milijonov, kar je petkrat več kot pa ima država naloženega v Centralni banki. Lahko si mislimo, kaj bi za državo pomenilo, če bi to vsoto vložili kot produktivno investicijo v domači proizvodni sistem. Mislim, da bi pomenilo dokončen preporod in začetek argentinskega vzpona. In zakaj to ni mogoče? Težava je vedno ista: ni zaupanja. Zato se vlade, pa naj bodo ene ali druge barve, nenehno soočajo z isto težavo: primanjkuje dolarjev. Čeprav lahko državljan danes mesečno kupi samo 200 dolarjev za varčevanje, ta vsota, pomnožena z vsemi, ki lahko nekaj prihranijo, pomeni nenehno krvavitev, ki le še dodatno hromi domače gospodarstvo.

Da prepreči to krvavitev je Centralna Banka odločila, da naj bančne naloge v pesih nudijo obresti, ki bi prekosile višino inflacije. Da bo za banke to vseeno donosno, vlada ponuja visoke obresti v obliki bonov. Joj, kaj bo, kaj bo, ker ta Brdavs se ne ukroti. Prav te dni je Federico Sturzenegger, predsednik Centralne Banke prve dve leti Macrijeve vlade, svaril pred to politiko. »Upam, da ne bodo storili iste napake kot jaz«. Se spomnite? Letes, Leliq, Lebac … blesteča imena za državne bone, ki so imeli namen, da privabijo varčevalce v domačo valuto in jih odvrnejo od dolarjev. Nekaj časa je to delovalo, potem pa se je izkazalo, da smo šli iz dežja pod kap. Bivši funkcionar je prepozno spoznal, da se realnost suče po svojih kriterijih. Sedanji predsednik Centralne banke (Miguel Angel Pesce), pa se očividno ne uči zgodovine svojih prednikov. Poteze Macrijeve vlade, ki jih je takratna opozicija najbolj kritizirala, sedaj sami uvajajo in nas ponovno peljejo na rob prepada.

              

Še o sodni reformi. Ta snov se bo v teku prihodnjih mesecev nenehno ponavljala. Prejšnji teden smo že omenili to zadevo. Kritike proti vladnemu namenu, predvsem po pregledu zadevnega zakonskega osnutka, so se le še pomnožile. Razni izvedenci v sodnih zadevah opozarjajo na posamezne člene in skušajo dokazati, da reforma ne predstavlja tistega potrebnega koraka, da bi se argentinsko sodstvo, ki je resnično kaotično, s to spremembo sploh kaj uredilo.

Polemika se je začela ob samem namenu (ki ga je predsednik sicer zanikal), da bi povečali število članov Vrhovnega sodišča. Razlog naj bi bila počasnost njegovih razsodb. Ugotovili pa so, da je prav lani razrešilo 29.263 predstavljenih primerov. Največji del pripada pokojninskim zadevam, kar je posledica skoraj kriminalnega delovanja vladnih ustanov, ki (pravijo da namenoma) napačno preračunajo višino pokojninskih plačil. Katerikoli upokojenec (pisec teh vrstic je vključen) ve, da je pokojnina napačno določena in se le z dolgoletnimi sodnimi postopki lahko prikoplje do pravičnega prejemka.

Druga polemika pa teče ob trditvah opozicije, da je edini namen reforme, da reši podpredsednico sodnih obsodb zaradi korupcije. Alberto to trdovratno zanika. A Milagro Sala, socialna voditeljica iz province Jujuy, obtožena prilastitve ogromnih vsot državnega denarja, je te dni izjavila: »Brez socialne reforme ne bomo nikdar prišli na svobodo«. Zanimivo, kako se zgodovina ponavlja!

Tone Mizerit