Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 33

(Ne)sveto pismo

 

O bivši predsednici (in sedanji podpredsednici) se lahko veliko govori in se jo označi na različne načine. Česar ne bi mogli nikdar zapisati je, da ni politično spretna, naravnost blesteča. Da zna brati »znamenja časov« in se odločati po njihovih napotkih. Če vidimo temne oblake, ki se bližajo in jasno napovedujejo, da bo deževalo, vzamemo dežnik in ga odpremo v upanju, da bomo prišli do cilja suhi. Nekaj takega je Cristina Kirchner storila pretekli ponedeljek, ko je objavila pismo, v katerem opisuje sedanji argentinski položaj. Noben še tako oster predstavnik opozicije ne bi mogel tako kruto kritizirati dela vlade, kot je storila ona. Kako? Zakaj?

Spis je izreden. V njem, čeprav »vse sektorje« naroda vabi k skupnemu nastopu, de rešimo državo, pere svoje grehe, ko vso krivdo meče na štiri leta Macrijeve vlade. Tudi razlaga, kako opozicija napada sedanjega predsednika, čeprav nima niti enega od pogreškov, ki so jih očitali njej. Meni, da je zbrala zmagovito koalicijo, čeprav so v njej tudi taki, ki so njo in njene sodelavce nesramno napadali. Torej: ni maščevalna, ni zamerljiva, ni hudobna. Sedanji predsednik da odloča po lastni volji in razumu, torej ni razloga, da bi ga omenjali kot »lutko«. In še, in še. Jasno označi sedanji problem Argentine, ki »jo tlači bimonetarizem«, pojav dveh valut (peso in dolar), ki ga moramo vsi skupaj rešiti. Povabi torej vse sektorje, »politične, gospodarske, medijske in socialne« na skupno delo, da rešimo Argentino vseh nevarnosti. Vi ji verjamete? Jaz ne!

 

Ko vse propada. Večina Argentincev meni (on sam seveda ne), da ga je Macri v štirih letih vladanja krepko polomil. Ni znal (si ni upal?) rešiti težkih strukturalnih problemov, ki jih je imela (jih še ima, in ojačene) država. Zavozil je gospodarstvo, povečal revščino in nas zadolžil do skrajnosti. A on še daleč ni edini krivec sedanjega položaja. Najprej samo omenimo 75 let peronizma, ki je prinesel mnogo dobrega, a grozno pokvaril delavno miselnost družbe. Potem imamo razne civilne in vojaške vlade, ki so pod vplivom tujih interesov pridali svoj delež naši poti v močvirje. A tudi če vse tisto opustimo, imamo pred Macrijem dvanajst let kirchnerizma, ki jih ni mogoče izbrisati. Bil je najbolj ugoden zgodovinski trenutek: na primer, soja v Chicagu po 600 dolarjev tona - danes le polovica; izvažali plin smo in petrolej, v začetku smo imeli dvojno pozitivno bilanco ... Vsemu temu je dvanajst let kirchnerizma naredilo konec, zapustilo 30% revnih, rastočo brezposelnost in uničen vzgojni sistem. Res, Macri ni bil uspešen, a znašel se je kot neuk krmar sredi viharja, ki ga je podedoval. Marsikaj se mu lahko očita, a nismo bili v raju, da bi nas on pripeljal v pekel. Tega se Cristina ne spominja.

Druga zanimiva trditev podpredsednice: vlada da ne deluje kot bi morala in »funkcionarji ne funkcionirajo«. Razumljivo. Ob nastopu so kar nagrmadili ministrstva, imenovali državne sekretarje in ustanovili razne urade. Bila je prava bitka, koliko »naših« in koliko »njihovih« bo na raznih mestih. Del Cristininih (predvsem tam, kjer je denar), del Albertovih. In ne smemo pozabiti, da vladna koalicija stoji na treh nogah: Cristina, Alberto in Massa. Ta zadnji je ključna točka, čeprav je prispeval »samo« 10% glasov. Brez njega fronta ne bi zmagala. On je postal predsednik poslanske zbornice, nekaj njegovih pa tudi spada v krog »funkcionarjev, ki ne funkcionirajo«. Poleg tega, kjer je minister »Albertov«, je podminister ali so razni sekretarji »Cristinini«. Tukaj lahko uporabimo evangeljski nasvet, da ne more biti delo uspešno, če je hudiča izganjamo z Belcebubom. Resnično so državni uradi, kjer ni delovanja, ker si nihče ne upa ničesar odločiti v teh notranjih nasprotjih.

Cristina tudi poudarja, da je Alberto, kot predsednik tisti, ki odloča, kaže smer in poganja motor. To je le delno res, ker se predsednik večkrat (prevečkrat) ozira proti Institutu Patria (bunker podpredsednice) preden odloči v važnih zadevah. Ona pa sedaj trdi, da nima nobenega vpliva na delovanje vlade. Jasno, izid je katastrofalen. Mimo težav pandemije, tudi če izvzamemo virus, je vlada popolnoma propadla. Po letu volilne zmage še vedno nimamo gospodarskega načrta, ki naj postavi kulise odra, na katerem se bo v nadalje odvijala igra našega boja za obstoj. Načrta pa ni, ker se »presveta trojica« (Cristina, Alberto in Massa) ne more zediniti glede smeri in pripomočkov, ki naj nas popeljejo v boljše čase. Koalicija je bila tisto čudovito sredstvo, ki je peronizem pripeljalo do zmage, a ne služi, da bi z njim lahko vladali.

 

Razni datumi. Podpredsednica je izbrala poseben datum za objavo svojega pisma. 27. oktobra je poteklo deset let od smrti Nestorja Kirchnerja. Obenem pa je bila obletnica volilne zmage. Se zgodovina igra z nami? Dejansko nič ne vemo o Nestorjevi smrti, čeprav o takih ali drugačnih okoliščinah kroži nešteto zgodb. A pustimo to; naj počiva v miru. Mi imamo dovolj skrbi s sedanjostjo. Bistroumnost podpredsednice se kaže, ko vabi k sodelovanju ves svet. Isti svet, ki ga je ona (in ga še) nenehno preganjala in zaničevala. Štiri kategorije kliče v povezavo: politike, gospodarstvenike, medije in socialne skupnosti.

Glede politikov: nenehno trpinči opozicijo v senatu. Na zasedanjih po internetu jim odklopi mikrofone, kadar ji ni všeč kar govorijo. Proglasi potrjen kak predlog, čeprav nima zadostnega števila glasov. Ne spoštuje pravilnika niti ustavnih določil. Sedaj jih vabi k sodelovanju? Vse je, kot vedno, »pour la galerie«, da se kaže lepo, medtem ko izvaja svoje načrte, katerih glavni cilj je oprostitev v vseh sodnih postopkih zaradi korupcije, potem pa popeljati državo v »moderni socializem 21, stoletja«.

Gospodarstveniki in podjetniki. Globoko so ji neprijetni. Eden prvih sporov z Albertom je bil, ker jih je povabil na praznovanje 9. julija v rezidenco. Sedaj omenja, da so ga napadali po omrežju, medtem, ko jim je govoril na podjetniškem forumu. To je bilo res. A kaj naj pričakujemo od ljudi, ki izpostavljajo svoje imetje, ne da bi vedeli, v kakšnih okoliščinah se bodo znašli, ker ni načrta, ne predpisov, ki bi zagotovili normalno delovanje.

Mediji. Znana je njena borba proti medijem, ki ji niso naklonjeni. Zakon o medijih, ki bi dejansko uničil svobodo tiska za časa njene druge predsedniške dobe, je propadel le, ker ga je Vrhovno sodišče proglasilo za protiustavnega. Danes si sledijo tožbe proti raznim časnikarjem, ki le preveč raziskujejo ozadje vladnega delovanja prej in sedaj. Vlada je ustanovila urad NODIO, ki naj v časopisju išče sovražne izraze proti vladi in jih kaznuje. Ni govora o resnici ali laži, vse sloni na interpretaciji uradnikov, ki naj raziskujejo objave na papirju, tv zaslonih ali internetu.

Socialna gibanja. To pa je svet zase. Dejansko je večina izmed njih v rokah voditeljev, ki izkoriščajo revščino in obrobnost velikega števila prebivalstva, da jih denarno izrabljajo in politično uporabljajo. Ti bodo pristali na sodelovanje le, če bodo od tega imeli kakšno korist za svoje varovance in, seveda na prvem mestu, zase. S kakšno moralno avtoriteto Cristina poziva na skupni nastop, če je prav ona tisti dejavnik, ki globoko loči narod in družbo. Iz te moke ne bo kruha, ali pa bo zelo, zelo trd in grenak.

 

Kar je tvoje, je moje … Gotovo so zasedbe zemljišč (seveda tudi hiš in stanovanj) ena velikih skrbi vlade, opozicije in družbe sploh. Pojav ni omejen na provinco Buenos Aires, ali Rio Negro, ali Entre Rios, kjer se je družinski prepir spremenil v politični dejavnik. Pojava zasedb se je razširila na dvanajst provinc, kar predstavlja polovico argentinskih upravnih enot. Problem na jugu je seveda poseben, ker tam je važen dejavnik domorodcev. Ob tem le dve omembi. Mapuches, ki zahtevajo vedno večje in bolj številne predele ozemlja, dejansko niso argentinski domorodci. Izhajajo iz sosednjega Čila in so zavzeli del Patagonije po letu 1833 (ko je bila Argentina že formalna država), kradli in ubijali, in obenem uničili, iztrebili domače Tehuleches. Treba bi bilo poznati nekaj zgodovine! V problemu Mapuchev in njihovih zasedb se pojavi nasprotje med zvezno vlado in guvernerko province Rio Negro, ki hoče napraviti red. In če govorimo o pravicah domorodcev: zakaj jih zasledujejo, preganjajo in posiljujejo v Formosi, kjer guverner Insfran igra vlogo vsemogočnega graščaka? Seveda, on je prijatelj Cristine. Tam se nehajo pravice domorodcev.

Poglejmo na kratko še zadevo dolarja (bimonetarizma, po besedah podpredsednice). Guzmanu je uspelo, vsaj trenutno, da je problem obvladal. Temu so pomagali »dolarski boni«, ki pa so »kruh za danes, lakota za jutri«, ker so preveč podobni Macrijevim LEBAC in LELIQ. Na to opozarja tudi Cecilija Todesca, pod-šefica kabineta.

Parlament pa se nahaja pred izzivom, da potrdi zakon o proračunu za leto 2021. Vlada želi, da bi ga potrdili soglasno, da na zunaj pokaže složnost vlade in opozicije. S tem hoče prepričati Mednarodni denarni sklad (FMI), o skupni želji da se rešijo težave. Pred koncem leta naj bi dosegli sporazum o dolgu 44.000 milijonov dolarjev. Opozicija zahteva nekaj sprememb, a Cristina (kot nekoč Nestor - »naj se ne spremeni niti vejica«) vztraja na originalnem besedilu. Bomo videli.

Tone Mizerit

 Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 32

Argentinska nerealnost

 

Teden za tednom opisovati argentinsko politično življenje je kot slikati položaj, v katerem se nahaja neka država, ki je v vojni in doživlja nenehne poraze na vseh frontah. Treba je opisati posamezne spopade, okoliščine ene ali druge bitke, številke mrtvih in ranjenih in seveda, bistveno, strategijo ki vodi (naj bi vodila) nastopanje oboroženih sil. Ob tem seveda ne bi smeli pozabiti zgodovinskega razvoja, stališča ene in druge strani in zakaj in kako se je vojna sploh začela. Vse to je nemogoče izvesti v razpoložljivem prostoru, ker je toliko dogajanja, da se celotna slika izgubi v pragozdu številnih skupin, nasprotujočih si interesov in različnih taktik. Vojna se nadaljuje, vsi trpijo, a tisti, ki vodijo, ne najdejo (ali nočejo najti) poti, ki bi ustavila to tragedijo.

Te dni je peronizem praznoval 75. obletnico svojega obstoja. Razpoka (grieta) ni sad delovanja bivše predsednice (sedanje podpredsednice). Prepad je prav tako je star 75 let, čeprav je v tem času nosil različne, večkrat nasprotujoče si ideološke predznake. 17. oktobra 1945 je množica delavcev napolnila majski trg, ogrožala vladno palačo in s svojim nastopom dosegla, da je vojaška vlada izpustila na svobodo tedaj polkovnika Perona. 24. februarja naslednjega leta je ta zmagal na volitvah, prevzel vlado 4. junija in od tedaj globoko sprevrgel politično sliko Argentine in sploh usodo države in družbe. »Dan zvestobe« imenujejo peronisti svoj praznik, ker da je takrat delavstvo ostalo zvesto svojemu voditelju in mu to dokazalo.

 

Kdo jih razume? Strokovnjaki trdijo, da kdor ne razume peronizma ne more razumeti Argentine. Tu pa se pojavi težava, ker vsi mislijo, da razumejo peronizem, a dejansko jih je zelo malo, ki ga morda delno razumejo. Ostanem pri Borgesu, ki je trdil, da je »značilnost peronizma njegova nerealnost«. Od tam pa bi skočil na sedanjost, ko bivši gospodarski minister Cavallo (pod Menemom od leta 1991 do 1996 in pod De la Ruo leta 2001) trdi, da »v vladi so izgubljeni, zmedeni spričo realnosti«. Nerealnost in realnost se stalno menjata v peronizmu. Enako nerealno je bilo praznovanje tako opevane obletnice. Kot se spodobi peronizmu, je bilo praznovanje razdeljeno, razkosano. Del sindikatov (Peron jih je označil kot »hrbtenica« peronizma), je praznoval dan prej, ker ni hotel sodelovati pri vladni svečanosti. Vlada jer, s predsednikom Fernándezom na čelu, organizirala virtualno proslavo na sedežu Glavne delavske konfederacije (CGT je bila edini stik s peronistično tradicijo). Hugo Moyano in njemu sorodni sindikati pa so uprizorili pocestno manifestacijo, kljub temu, da je Fernández to odsvetoval (rotil, prepovedal), ker je bil nastop preveč podoben opozicijskim protestom, ki jih je vlada ostro kritizirala kot vir okužbe koronavirusa. Torej, vse skupaj ena sama zmešnjava.

Del Borgesove »nerealnosti« je bilo tudi dejstvo, da se Cristina Kirchner praznovanja ni udeležila. Niti ni poslala pozdravnega pisma. Znan je njen prezir do peronističnih struktur, ki jih sprejme le kot neizbežno orodje za dosego oblasti. Že Nestor, njen pokojni mož, je odklanjal stranko in jo hotel uničiti (njegovo gibanje »transverzale« ali »prečnosti«), pa končno spoznal, da je peronizem neizogibna pot zmage na volitvah. A da se dejanska voditeljica zmagovite vladne koalicije ne udeleži praznovanja dneva zvestobe je le še en dokaz, kako moder je bil Borges. Prav tako bo dokaz zelo verjetna izvolitev Fernándeza na čelo peronistične (justicialistične) stranke. Kongres bo decembra in obstoja soglasje, da naj Alberto vodi peronizem. Kaj bo to pomenilo? Nič? Kaj mu bo to pomagalo? Nič. Borba za realno oblast se bije na drugih področjih in dokler se v peronizmu ne bo našel nekdo, ki si bo upal Cristini reči »ne«, se položaj ne bo spremenil.

V tem je tudi globoka kal sedanjega stanja. Vedno bolj jasno je, da je bil edini namen podpredsednice ob ustanovitvi vladne fronte, da se reši sodnih postopkov. In to je tudi vedno bolj konkretno. Ni danes prostora za razglabljanje tega dejstva. Kdaj prihodnjič bom o tem temeljito poročal. A kadar nekdo, ki vodi in ima zadnjo besedo pusti, da se stvari razvijajo po mili volji nesposobnih ljudi, je pač velika nevarnost, da vsi zgrmimo v prepad. Zanimivo; od vsega začetka pandemije podpredsednica države ni niti enkrat javno omenila tega problema. O njem se ni izrekla, ni dala nobenega navodila, niti ni izrazila skrbi, ko toliko ljudi trpi na posledicah koronavirusa. Ni komentirala predsednikove strategije neskončne karantene; ni se zanimala za propadajoče gospodarstvo, ko je vsa država zastala v svojem delovanju in državljani omejeni v domačem zaporu. Sploh, zanjo pandemija v Argentini ni realna.

 

Padec najvišjih … Se spomnite, kako se je predsednik hvalil in Argentino stavil za vzor boja proti koronavirusu? Kako je primerjal argentinsko strategijo z drugimi državami (celo s Švedsko) in kazal naše prednosti. Bili smo prvaki. Kako je njegova priljubljenost rastla ob prvih, nizkih številkah! Te dni je Argentina presegla milijon okuženih in se postavila na peto mesto na svetu. V številu mrtvih na milijon prebivalcev pa smo zadnje dni na prvem mestu. Vse to ob prizoru uničenega gospodarstva, ko celo uradne statistike govorijo, da je med pandemijo izgubilo delo tri milijone in pol uslužbencev.

Fernández, ki je politično izkoristil začetne »uspehe«, sedaj kritizira opozicijo in medije, da politično izkoriščajo težko stanje, ko je vendar čas, da se »vsi skupaj« borimo proti pandemiji. A celo vladni strokovnjaki, ki da so vodili strategijo proti koronavirusu, sedaj trdijo, da niso oni krivi kaj je vlada delala. V medijih so izvedenci večkrat opozarjali, da tudi objavljene številke okuženih in mrtvih ne odgovarjajo realnosti. Nihče jih ni poslušal. Ustanova Our World in Data, povezana z univerzo v Oksfordu, objavlja razne svetovne podatke, med njimi tudi stanje posameznih držav glede koronavirusa. Te dni je stran, ki naj bi navedla podatke o Argentini, ostala prazna. Odgovorni so razložili, da argentinski podatki »niso zanesljivi« in jih torej ne morejo objaviti. Zanimivo: minister za zdravstvo (Ginés González), je priznal, da številke res niso realne in da »že dopolnjujejo« sistem preverjanja in zapisovanja podatkov.

Medtem se pandemija širi predvsem v notranjosti države. Ko se v prestolnem mestu število okužb in mrtvih niža in se stanje umirja tudi v predmestju (provinca Buenos Aires), se po provincah bolezen širi z obnovljeno močjo. Le bližina poletja, ki delovanje pandemije nekoliko umiri, vzbuja upanje. Da je mera težav popolna, pa se posamezne province upravljajo popolnoma kaotično in tudi protiustavno. Preprečujejo prehod iz ene uprave v drugo, ne dovoljujejo vstopa niti lastnim prebivalcem, če prihajajo iz druge province, ne upoštevajo človečanskih okoliščin. Sin ni mogel obiskati umirajočega očeta; mož, ki je utonil, ko je skušal preplavati reko, ker ga niso hoteli pustiti k družini; družina, ki živi pod milim nebom, brez vode ne prehrane, ko čaka na dovoljenje vstopa, ki ga nek urad noče izstaviti …

 

Vedno bolj vroče. Pa ne, ker se bliža poletje; bliža se polom. Dolar je te dni pobil vse rekorde (na vzporednem trgu 181 pesov) kljub vladnim ukrepom. Obratno, vsak nov korak povzroči prav obraten učinek. Nekdo je predsedniku svetoval, naj se približa podjetnikom. To je res storil in se udeležil (to por virtualnega) letnega podjetniškega srečanja IDEA. Govoril je, a ni bil jasen. Poudaril je, da država »na noben način« ne bo zasegla dolarskih vlog v bankah. Je bilo treba to poudarjati? To bi bil skrajno nelegalen ukrep. Predsednikove besede vzbujajo dodaten nemir. Seveda je hvalil delo in vlogo podjetnikov in jih spodbujal k investiranju. A dan za tem je bil na razgovoru z nekim kirchnerističnim časnikarjem (Horacio Verbitsky), ki je podjetnike označil kot »sovražnike«. Predsednik ni nasprotoval tej besedi. Sprejel jo je kot normalno. Kako torej? Jih prosi podpore a dovoli, da jih skrajnež postavlja med »sovražnike«?

Mimo revščine in brezposelnosti, povzroča skrb izseljevanje podjetij iz države. Nekatera odhajajo, druga se prodajajo ali iščejo strateške partnerje. Preveč pa jih je enostavno zaprlo. Te dni pa je zabrnel alarmni zvonec pa področju privatnega šolstva. Ena izmed šol (French, v Ramos Mejíji), je obvestila, da zapira. Drugi dve sta zaprli osnovni ali srednješolski oddelek. Vzrok je, da število šolarjev upada, ker družine ne morejo plačevati mesečnih obrokov. To je pandemija le še ojačila, ko je plačevanje padlo kar za 50%. Kje bodo starši iskali novih učnih mest? Državne šole niso v stanju, da bi prevzele večje število otrok iz privatnega šolstva.

Kritike na delo vlade pa prihajajo tudi iz samih peronističnih krogov. Sicer opravičujejo položaj kot posledico stanja, ki ga je pustila prejšnja vlada. Dejstvo je, da so ukrepi kirchnerizma izdelani po istem kroju, ki ga je uporabljal Macri. In nazadovanje traja že 75 let. Edina vesela novica za vlado je bila, da je v Boliviji na predsedniških volitvah zmagal MAS Eva Moralesa in kar s 53%. A kdo bo vodil: Morales ali novi predsednik Luis Arce? Kdo bo Fernández in kdo Cristina?

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 31

Načrta (še) ni

 

Pretekli ponedeljek je bil državni praznik, »dan spoštovanja kulturne raznolikosti«. Prej smo praznovali odkritje Amerike in se spominjali Krištofa Kolumba; sedaj, tudi pod vplivom kirchnerizma, se polaga važnost na spoštovanje drugačnosti, ki ni bilo prisotno med osvajanjem ameriških dežel. Ljudska opozicija je ta dan proti sedanji vladi in njenim odločitvam organizirala javni protestni shod. Bil je najbolj številčen in prepričljiv od vseh šest, ki so jih v desetih mesecih sedanje vlade ljudje spontano pognali v tek v prestolnem mestu in po vsej državi. Vodstva opozicijskih strank so bila ločena: nekateri so protest podpirali, drugi so ga odsvetovali. A nihče ne more zanikati, da so se državljani krepko izrekli proti vladnemu delovanju. Katere so bile štiri vodilne niti »upora«? Proti sodni reformi, zahteva po večji varnosti, zahteva po pravni državi (predvsem glede zasedb zemljišč) in proti neskončni karanteni.

In kako je vladna stran reagirala? Ker se ni dalo zanikati obsežnosti protesta, je kritika padla na dejstvo »množičnega shoda« v dobi karantene in na dejstvo, da je bila to manifestacija srednjega razreda (kolikor ga še ostane). Bilo je tudi nekaj korenitega sovraštva, kot primer humorista (Dady Brieva), ki je izrazil željo, da bi kar s tovornjakom pogazil protestnike (»kegljal po aveniji 9. julija«). Šef kabineta predsednika, Santiago Cafiero, pa je enostavno zaničeval dostojnost protestnikov, češ, da niso bili »ljudje« (gente). »To ni bilo ljudstvo«, je izjavil. Zanimiv nastop enega najbolj predstavniških vladnih mož, prav na dan spoštovanja kulturne raznolikosti.

 

Kdo nas vodi? Opis preteklega tedna sem zaključil z omembo strokovnjaka, ki je zatrdil, da je argentinski problem v bistvu pomanjkanje sposobne elite. Obljubil sem, da »o tem kaj več prihodnjič«. Pred kakim mesecem pa sem s tega mesta opisal, kako predsednik Alberto prezira zasluge (méritos) in kritizira meritokracijo. To ni novo v tukajšnjem svetu. Še več, zadeva se vleče iz samega začetka prejšnjega stoletja. Problem je opazil že José Ortega y Gasset (1883-1955), španski filozof in mislec, ki je trikrat obiskal Argentino (prvič leta 1916). Ljubil je to deželo a bil tudi zelo kritičen do njene družbe. V eni teh kritik je pokazal na »hipertrofično vrednotenje države«. Svaril je pred neko naravno težnjo vodilne strukture da »množi položaje, brez primernih oseb, ki bi jih upravljali«. Vse to s potrditvijo civilne družbe, ki »ni navajena, da zahteva usposobljenost«.

V Argentini je briljantni politolog Guillermo O'Donnell verjetno najbolje preučil ta vprašanja. Tudi on je ugotavljal, da v sposobnost in kakovost vodenja ne vlagamo dovolj važnosti. Spregledamo, da so lahko odločilne posebne značilnosti tistih, ki imajo vajeti v družbi. Ne vprašamo se, če lahko demokratični sistem sploh deluje dobro, kadar vladajoči razred izkorišča svoje okolje, ne da bi ustvaril vrednosti, ki družbo obogatijo. O'Donnell je trdil, da so družbe, ki jim načelujejo takšni voditelji, neizogibno obsojene na propad. Ko govorimo o tistih, ki zavzemajo vodstvo, je to treba razumeti v širšem smislu: ne samo politične voditelje, temveč tudi poslovneže, sindikaliste, vzgojitelje in druge z ustrezno politično, gospodarsko in družbeno močjo.

Švicarska fundacija za ustvarjanje vrednosti je pred kratkim razvila prvi indeks elitne kakovosti (z angleškimi kraticami EQx), novo orodje, s katerim so primerjali 32 držav. Na prvem mestu je Singapur, na drugem Švica, na tretjem Nemčija. Argentina zavzema predzadnje mesto, za Nigerijo in komaj pred Egiptom. Lahko ugotavljamo, da je eden bistvenih dejavnikov nenehnih argentinskih kriz prav omenjeno pomanjkanje sposobnih elit. Zasluge (méritos), ki jih predsednik tako prezira, so bistveni dejavnik za uspešno vodenje družbe. A kaj se stalno dogaja? Le en, majhen primer. Te dni se je odvetnica Vanessa Lucero iz province Tucumán sodno pritožila, ker je bila zavrnjena kot kandidatinja za vodstvo urada javnih zagovornikov, kljub temu, da je na zadevnem izpitu zasedla prvo mesto in da sta druga dva člana moška, ko pravila določajo enako zasedbo moških in žensk na sodnih položajih. Imenovan je bil Mariano Galleta, ki je na izpitu prejel najslabšo oceno, a je iz vrst kirchnerizma. Podobno je bilo z imenovanjem člana zvezne volilne sodne zbornice (Danijel Bejas), ki je tudi prejel najslabšo oceno, a zasedel visoko mesto.

 

Potres v gospodarstvu. Da ekonomija ne gre po najbolj lagodni poti ni nobena tajnost. Omenimo pa, da predsednik še vedno glavno krivdo meče na prejšnjo vlado. To je postalo neke vrste »lajna«, ki vedno manj prepriča navadnega državljana. Glavni vzroki krize so trije: stanje podedovano po prejšnji vladi; pandemija in sledeča karantena, ki je za dolge mesece dejansko zaustavila proizvodno delovanje; dvomljivi ukrepi sedanje vlade, ki izhajajo iz pobožnih želja ne pa iz vredne stroke. A podlaga vsem tem dejavnikom  je globoko pomanjkanje zaupanja v gospodarsko vodstvo, v domačo valuto in v splošno sposobnost, da nas nekdo popelje iz močvirja na trdna tla.

Naj mi bralci oprostijo, a tukaj se moram ponovno vrniti k dolarju. Sedaj celo že v Mednarodnem denarnem skladu (FMI) razumejo argentinski problem z ameriško valuto, in to kljub temu, da niso prav blesteči možgani. Delegacija FMI, ki se je pretekle dni nahajala v Buenos Airesu se bo vrnila novembra, da se začnejo pogajanja o preureditvi dolga, ki znaša 44.000 milijonov dolarjev. V preteklih člankih smo že omenili, da je vsota prosto razpoložljivih deviz v Centralni banki porazna. Računajo, da ne dosega niti en tisoč milijonov dolarjev. Vendar je Argentina država, katere prebivalci imajo najvišje količine dolarjev per capita. Uradni računi trdijo, da imajo Argentinci prihranjenih 330.024 milijonov dolarjev »v žimnicah«. Te razdelijo v več kategorij: naložene v delnicah v inozemstvu, naložene v sefih ali hranilnih računih v bankah v inozemstvu ali v sefih domačih bank, ali pa dejansko »v žimnicah«, to je, skritih doma. In kje nalagajo državljani svoje dolarje? Največ v ZDA, potem v Španiji, Braziliji in Urugvaju. Zadnje tedne smo zasledili celo oglase v časopisju, ki vabijo ljudi, naj nalagajo v delnice ali v gradnjo v Paragvaju. Da, da, kjerkoli, le v Argentini ne.

Če bi državljani zaupali raznim vladam in lastnemu gospodarskemu sistemu in vse te dolarje vložili v proizvodne projekte doma, bi bilo konec vseh naših težav. A kdo jim zagotovi, da se država na en ali drug način ne bo polastila tega imetja (se je že zgodilo), ali neodgovorno voz zapeljala še globlje v močvirje in zapravila vse to bogastvo? Saj se vse lahko zgubi tudi v kakšni svetovni krizi; saj lahko propadejo tudi največje svetovne banke (se je že zgodilo); a to so izjeme, medtem ko je to pri nas pravilo. Predvsem pod vlado, ki ne spoštuje ne zakonov, ne privatne lastnine. Prav te dni je v zvezi z zasedbami zemljišč (lahko bi bila splošno vključena tudi razna stanovanja), šef kabineta Cafiero zatrdil, da je tak postopek nelegalen le, »če tako potrdi pravnomočna sodna odločba«. Čemu torej služijo zakoni?

Da se vrnemo na uradno pomanjkanje dolarjev. Vlada je skušala, da bi kmetje predali del dolarjev, ki so sad izvoza, in je ponudila, da za nekaj mesecev zniža davek na izvoz. V primeru soje bi namesto 33% odtrgali le 30%. Uspeha ni bilo, kot je priznal sam predsednik. Kdo se bo zadovoljil s tremi odstotki, ko celo New York Times napoveduje močno devalvacijo? Vlada se temu trmasto upira. Razumljivo, vsaka devalvacija takoj odjekne na cenah in povzroči inflacijo. Ta pa gloda glasove na volitvah. Kmetje čakajo, da se cena uradnemu dolarju dvigne, da nekoliko več zaslužijo. Treba je upoštevati, da medtem, ko se dolar na črnem trgu suče okoli 165 pesov, kmetje za vsak dolar prejmejo komaj okoli 55 pesov. Res blazna dežela!

 

Padamo, padamo. Kdaj bomo vstali? Pandemija je izredno prizadela gospodarstvo. Mednarodne (vključno FMI) in domače ustanove računajo padec bruto domače proizvodnje (PBI) v višini 11,8%. Prihodnje leto da bomo zrasli za kakih 5%. Torej se bomo šele leta 2022 (če se bomo) vrnili na stanje produktivnega delovanja, ki smo ga imeli ob začetku pandemije. Na splošno ljudi najbolj skrbi brezposelnost. V javnosti krožijo razne številke, a večinoma niso zanesljive. Stvarno bomo lahko stanje ugotovili ob koncu pandemije, ko bo jasno, koliko podjetij je enostavno zaprlo, koliko jih je odšlo v druge države in koliko jih je moralo znižati število zaposlenih.

Da si bomo vsaj malo predstavili, kakšen je položaj, povejmo, da je te dni neka gostilna iskala 15 novih uslužbencev, pa se je predstavilo 1500 kandidatov. Drugje so jih iskali 10, pa je vrsta kandidatov presegla 600 metrov. Zasilno družinsko doklado (IFE = 10.000 pesov) prejema devet milijonov prebivalcev. Koliko to zaleže? Toliko, da od lakote ne umrejo. A tukaj so potrebne investicije, delovna mesta, novi projekti. In zopet pademo na isto točko: ni zaupanja. Gospodarski minister Guzmán je imel virtualno srečanje s tujimi investitorji. Ni jih prepričal. Ni znal razložiti, kakšen je argentinski gospodarski načrt. Jasno: načrta (še) ni.

Tone Mizerit

 Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 30

Nemirna glasba

 

Verjetno zaradi posebnih okoliščin, ki obdajajo življenje na tem predelu sveta, španski jezik tudi v Argentini skuša jasno ločiti nekatere pojme. Kadar se objavljajo podatki, kadar časopisje predstavlja socialno sliko, jasno razlikujejo predvsem skrajne položaje. Pri tem uporabljajo dva pojma, dve besedi, ki se težko prevedejo, ker v slovenščini razlika pojmov ni tako točna. Ni težav z besedo »pobreza«, ki jo enostavno prevedemo kot »revščina«. A za tem se pojavi druga: »indigencia«, ki jo Verbinčev slovar tujk zapiše kot »indigenca« in prevede kot »pomanjkanje potrebnega, uboštvo, siromaštvo«. Slovar slovenskega knjižnega jezika pa nas povede na izraz »indigentia«. Če gledamo (in prevedemo) oba izraza, najdemo sledeče: »Razlika med obema pojmoma je v tem, da je v revščini mogoče zadovoljiti nekatere osnovne potrebe, medtem ko v indigenci ni mogoče zadovoljiti ničesar, saj oseba živi v skrajni revščini, ali na ulici.«

Pretekli teden je Narodni inštitut za statistike in ljudsko štetje (INDEC) objavil podatke družbenega stanja v prvih šestih mesecih letošnjega leta. Tam lahko beremo, da revščina zasega že 40,9 odstotkov prebivalstva, kar pomeni, da imamo v Argentini 18,5 milijona revnih. Od desetih Argentincev so štirje revni. A temu moramo dodati še siromaštvo. Indigenca je poskočila do 10,5% prebivalstva. Torej, štiri milijone in osemsto tisoč prebivalcev ne more zadovoljiti ničesar.

Drug podatek, ki ga vedno vključujejo posebej, pa je stanje otrok, ki se je v prvi polovici leta tudi poslabšalo. Otroška revščina dosega 56,3% prebivalstva, ki še ni dopolnilo 14 let. Teh je 6,2 milijona. Ti živijo predvsem v družinah, ki so nastanjena po bednih naseljih tretjega ali četrtega pasu predmestij, Buenos Airesa, Rosaria in drugih velikih naselij.

 

Vedno ista pesem. Grozne številke, ki so gotovo tudi posledica pandemije in neskončne karantene, pa niso nepoznane v argentinski zgodovini. Vedno so prisotne in se nenehno ponavljajo zadnjih trideset let. Ob povratku v demokracijo zasledimo, da smo leta 1985 imeli 18,4% revnih. A že prva kriza ob nastopu Menema, leta 1990 je številko pognala do 47%. Znova smo si opomogli, a hiperinflacija leta 2001 in 2002, ko je krepko presegla 57% in jo nekatere raziskave (če štejemo še indigenco), postavljajo v bližino 70%. Žalostna pesem se ponavlja iz desetletja v desetletje. Koliko bo dosegla ob koncu leta, ko bodo vključene vse posledice pandemije in gospodarskega zastoja, še ni znano in napovedi so zelo različne. Jasno je, da se bo padec ustavil, a večina strokovnjakov soglaša, da se bo izboljšanje poznalo šele leta 2022 - če bodo vladni gospodarski načrti vredni.

Žalostno je, da znotraj sedanje vlade ni soglasja glede ničesar. Ker je bil prevzem oblasti edini vzrok in cilj peronistične povezave, ki je zmagala na lanskih volitvah, je logično, da tako raznolike skupine na morejo soglašati glede načrta, ki naj nas popelje v lepšo prihodnost. Ko je predsednik Alberto Fernández patetično izjavil, da ne soglaša z načrti, da ti niso važni, je pač priznal, da vlada ni sposobna soglašati glede enotnega načrta. Drug vzrok, da ne najdemo izhoda iz nobene sedanjih zagat je, da država nima pravega vodstva. Po starem argentinskem izrazu je »preveč poglavarjev in premalo indijancev«. Edino realno vodstvo pooseblja podpredsednica Cristina Kirchner. A doslej se ni vtikala, se dejansko niti ni izrekla o nobeni izmed težav, ki tarejo Argentino in nas peljejo še globlje v močvirje. Preveč je bila pozorna le na lastne sodne probleme. Njen cilj je bil kolonizirati sodno ustanovo, ki naj končno razglasi njeno nedolžnost.

To se je začelo spreminjati zadnje čase. Preveč jasno je postalo, kako pada ugled predsednika in z njim celotne vlade. Ko se te številke usmerijo v nadomestne volitve prihodnjega leta, zabrnijo alarmni zvonci. Se spomnite s kakšno ihto so v senatu izglasovali zakon o sodni reformi? Potem pa vse tiho je bilo. V poslanski zbornici omenjeno besedilo niti še ni na programu obravnave. Ga ne bo, dokler ne bo zagotovljeno zadostno število glasov, da zakon potrdijo. To je pa težje, kot so si prvotno predstavljali. Kirchnerizem nima dovolj poslancev, da bi zagotovil sklepčnost. Pri tem mu pomagajo razne manjše peronistične ali provincijske skupine. To je predsednik zbornice Massa spretno vodil. A pri zakonu o sodni reformi se je vse zapletlo. Preveč je jasno, da je edini cilj tega besedila »nedolžnost« sedanje podpredsednice in obvladanje sodne ustanove. Kljub pregovarjanju in pogajanju, je tu odpovedal oboževani »daj-dam«. Cristina je bila prepričana, da ji bodo volitve prihodnjega leta prinesle potrebno število poslancev, da prodre s svojimi predlogi. Kriza, ki jo je le še zaostrilo nespretno upravljanje pandemije, je dokončno spodkopala to prepričanje. Sedaj išče, kako bi preusmerila nastopanje vlade, ki je doslej prineslo le še poslabšanje težkega položaja.

 

Vrhovna melodija. Kljub nevšečnim napovedim, podpredsednica ne more iz svoje kože. Hud udarec je bila odločitev Vrhovnega sodišča, ki je sprejelo pritožbo treh prestavljenih sodnikov. Ni še odločilo (ni soglasja med petimi člani) kakšna bo njihova dokončna usoda. A Cristini se mudi in pritiski s strani kirchnerizma se množijo. Pretekli teden je poslanka Vanesa Siley celo predložila zakonski osnutek o »politični sodbi«, postopek s katerim bi odstavili predsednika Vrhovnega sodišča (Carlos Rosenkrantz). Predlog je potem kirchneristična poslanska skupina razširila na vse člane vrhovnega sodnega organa. To je pravi nesmisel, ker da se postopek sploh začne, sta potrebni dve tretjini glasov poslanske zbornice. Ta korak je le dodaten pritisk na sodnike.

Ti morajo te dni potrditi tudi nov postopek proti Cristini in tudi proti njenemu sinu (Máximo Kirchner). Oba sta obtožena neupravičene obogatitve. Tu ni zadeva nobene prikrite lastnine ali v tujini skritega denarja. Obtožba sloni na njuni lastni zapriseženi izjavi, ki jo morata predložiti vsako leto kot javna funkcionarja. Ni sorazmerja ne opravičila med izjavami prejšnjih let in sedanji lastnini. Koliko dosega njuno imetje? Strokovnjaki niso edini. A zadnje čase se je pojavila precej resna raziskava, ki trdi, da vrednost denarja in posestev družine Kirchner dosega 52 milijonov dolarjev. Ni načina, da bi to vredno opravičila.

Položaj spominja na afero zapriseženih izjav med leti 2007 in 2008. Tudi tedaj se računi Nestorja in Cristine niso iztekali. Sodni postopek je prišel v roke zloglasnega sodnika (Norberto Oyarbide), ki je, ne da bi sploh pregledal podatke in račune, v rekordnem času razsodil nedolžnost zakoncev Kirchner. Pred kratkim je sedaj že upokojeni Oyarbide priznal, da so ga v to »prisilili«. Tožilec je tedaj pripravil priziv na sodno zbornico. Isti dan, ko bi moral priziv predstaviti, so mu ugrabili sina. Ni bilo priziva in razsodba je postala pravnomočna. Seveda je bil sin izpuščen. Kako bo sedaj, pač ne vemo. Vendar: ali ni zanimivo to in drugo dogajanje v Argentini?

 

Vsaki mora svojo pet. Zgoraj sem omenil neenotnost in nasprotja v osrčju vlade. Vsak brunda svojo vižo. To je prišlo do izraza tudi v primeru argentinskega glasovanja izjave Združenih narodov, ki obsoja grobo kršenje človekovih pravic v primeru režima v Venezueli. Izjava se opira na poročilo, ki ga je na čelu zadevne komisije pripravila bivša čilska socialistična predsednica Michelle Bachelet. Argentinski zastopnik v Organizaciji medameriških držav (Carlos Raimundi) je predhodno izjavil, da Argentina ne podpira omenjenega poročila. Direkten poseg iz vladne palače je končno spremenil argentinski glas. To pa je povzročilo ostro ogorčenje vsega levega kirchnerizma, ki obožuje Madura in njegov režim. Napetost v vladnih krogih narašča.

Argentina je zadnje čase večkrat s simpatijo nastopala do Venezuele. Kaj je spremenilo to stališče? Nekateri opazovalci trdijo, da so v ozadju vsega tega pogajanja, ki jih je Argentina začela z Mednarodnim denarnim skladom (FMI) v zadevi dolga kakih 45 tisoč milijonov dolarjev. Vsi vemo, da je Sklad združenje držav, a da ima tam glavno besedo ZDA (Trump). Čeprav vlada čaka na predsedniške volitve in upa na Trumpov poraz, bi bilo skrajno nevarno izpostavljati se njegovi jezi, saj je sedanji ameriški predsednik oster nasprotnik venezuelskega režima. Simpatije se končajo, ko gre za denar.

Prav včeraj (torek 6. 9.) je v Buenos Aires prišla delegacija Sklada. V vladi so hvaležno poslušali izjavo Kristaline Giorgieve, ki je dejala, da Sklad ne bo od Argentine zahteval »stiskanja pasu«. Ni pa povedala, kako sicer naj država reši svoje težave in še plača svoj dolg. Na isti črti se je minister Guzmán spraševal, da »zakaj bi morali zmanjšati državno potrošnjo? To ni naš namen«. Seveda, tudi ni povedal, kakšno drugačno rešitev vidi. Ni čudno, da je te dni nek strokovnjak zatrdil, da je argentinski problem v bistvu pomanjkanje sposobne elite. O tem kaj več prihodnjič.

Tone Mizerit