Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 32

Argentinska nerealnost

 

Teden za tednom opisovati argentinsko politično življenje je kot slikati položaj, v katerem se nahaja neka država, ki je v vojni in doživlja nenehne poraze na vseh frontah. Treba je opisati posamezne spopade, okoliščine ene ali druge bitke, številke mrtvih in ranjenih in seveda, bistveno, strategijo ki vodi (naj bi vodila) nastopanje oboroženih sil. Ob tem seveda ne bi smeli pozabiti zgodovinskega razvoja, stališča ene in druge strani in zakaj in kako se je vojna sploh začela. Vse to je nemogoče izvesti v razpoložljivem prostoru, ker je toliko dogajanja, da se celotna slika izgubi v pragozdu številnih skupin, nasprotujočih si interesov in različnih taktik. Vojna se nadaljuje, vsi trpijo, a tisti, ki vodijo, ne najdejo (ali nočejo najti) poti, ki bi ustavila to tragedijo.

Te dni je peronizem praznoval 75. obletnico svojega obstoja. Razpoka (grieta) ni sad delovanja bivše predsednice (sedanje podpredsednice). Prepad je prav tako je star 75 let, čeprav je v tem času nosil različne, večkrat nasprotujoče si ideološke predznake. 17. oktobra 1945 je množica delavcev napolnila majski trg, ogrožala vladno palačo in s svojim nastopom dosegla, da je vojaška vlada izpustila na svobodo tedaj polkovnika Perona. 24. februarja naslednjega leta je ta zmagal na volitvah, prevzel vlado 4. junija in od tedaj globoko sprevrgel politično sliko Argentine in sploh usodo države in družbe. »Dan zvestobe« imenujejo peronisti svoj praznik, ker da je takrat delavstvo ostalo zvesto svojemu voditelju in mu to dokazalo.

 

Kdo jih razume? Strokovnjaki trdijo, da kdor ne razume peronizma ne more razumeti Argentine. Tu pa se pojavi težava, ker vsi mislijo, da razumejo peronizem, a dejansko jih je zelo malo, ki ga morda delno razumejo. Ostanem pri Borgesu, ki je trdil, da je »značilnost peronizma njegova nerealnost«. Od tam pa bi skočil na sedanjost, ko bivši gospodarski minister Cavallo (pod Menemom od leta 1991 do 1996 in pod De la Ruo leta 2001) trdi, da »v vladi so izgubljeni, zmedeni spričo realnosti«. Nerealnost in realnost se stalno menjata v peronizmu. Enako nerealno je bilo praznovanje tako opevane obletnice. Kot se spodobi peronizmu, je bilo praznovanje razdeljeno, razkosano. Del sindikatov (Peron jih je označil kot »hrbtenica« peronizma), je praznoval dan prej, ker ni hotel sodelovati pri vladni svečanosti. Vlada jer, s predsednikom Fernándezom na čelu, organizirala virtualno proslavo na sedežu Glavne delavske konfederacije (CGT je bila edini stik s peronistično tradicijo). Hugo Moyano in njemu sorodni sindikati pa so uprizorili pocestno manifestacijo, kljub temu, da je Fernández to odsvetoval (rotil, prepovedal), ker je bil nastop preveč podoben opozicijskim protestom, ki jih je vlada ostro kritizirala kot vir okužbe koronavirusa. Torej, vse skupaj ena sama zmešnjava.

Del Borgesove »nerealnosti« je bilo tudi dejstvo, da se Cristina Kirchner praznovanja ni udeležila. Niti ni poslala pozdravnega pisma. Znan je njen prezir do peronističnih struktur, ki jih sprejme le kot neizbežno orodje za dosego oblasti. Že Nestor, njen pokojni mož, je odklanjal stranko in jo hotel uničiti (njegovo gibanje »transverzale« ali »prečnosti«), pa končno spoznal, da je peronizem neizogibna pot zmage na volitvah. A da se dejanska voditeljica zmagovite vladne koalicije ne udeleži praznovanja dneva zvestobe je le še en dokaz, kako moder je bil Borges. Prav tako bo dokaz zelo verjetna izvolitev Fernándeza na čelo peronistične (justicialistične) stranke. Kongres bo decembra in obstoja soglasje, da naj Alberto vodi peronizem. Kaj bo to pomenilo? Nič? Kaj mu bo to pomagalo? Nič. Borba za realno oblast se bije na drugih področjih in dokler se v peronizmu ne bo našel nekdo, ki si bo upal Cristini reči »ne«, se položaj ne bo spremenil.

V tem je tudi globoka kal sedanjega stanja. Vedno bolj jasno je, da je bil edini namen podpredsednice ob ustanovitvi vladne fronte, da se reši sodnih postopkov. In to je tudi vedno bolj konkretno. Ni danes prostora za razglabljanje tega dejstva. Kdaj prihodnjič bom o tem temeljito poročal. A kadar nekdo, ki vodi in ima zadnjo besedo pusti, da se stvari razvijajo po mili volji nesposobnih ljudi, je pač velika nevarnost, da vsi zgrmimo v prepad. Zanimivo; od vsega začetka pandemije podpredsednica države ni niti enkrat javno omenila tega problema. O njem se ni izrekla, ni dala nobenega navodila, niti ni izrazila skrbi, ko toliko ljudi trpi na posledicah koronavirusa. Ni komentirala predsednikove strategije neskončne karantene; ni se zanimala za propadajoče gospodarstvo, ko je vsa država zastala v svojem delovanju in državljani omejeni v domačem zaporu. Sploh, zanjo pandemija v Argentini ni realna.

 

Padec najvišjih … Se spomnite, kako se je predsednik hvalil in Argentino stavil za vzor boja proti koronavirusu? Kako je primerjal argentinsko strategijo z drugimi državami (celo s Švedsko) in kazal naše prednosti. Bili smo prvaki. Kako je njegova priljubljenost rastla ob prvih, nizkih številkah! Te dni je Argentina presegla milijon okuženih in se postavila na peto mesto na svetu. V številu mrtvih na milijon prebivalcev pa smo zadnje dni na prvem mestu. Vse to ob prizoru uničenega gospodarstva, ko celo uradne statistike govorijo, da je med pandemijo izgubilo delo tri milijone in pol uslužbencev.

Fernández, ki je politično izkoristil začetne »uspehe«, sedaj kritizira opozicijo in medije, da politično izkoriščajo težko stanje, ko je vendar čas, da se »vsi skupaj« borimo proti pandemiji. A celo vladni strokovnjaki, ki da so vodili strategijo proti koronavirusu, sedaj trdijo, da niso oni krivi kaj je vlada delala. V medijih so izvedenci večkrat opozarjali, da tudi objavljene številke okuženih in mrtvih ne odgovarjajo realnosti. Nihče jih ni poslušal. Ustanova Our World in Data, povezana z univerzo v Oksfordu, objavlja razne svetovne podatke, med njimi tudi stanje posameznih držav glede koronavirusa. Te dni je stran, ki naj bi navedla podatke o Argentini, ostala prazna. Odgovorni so razložili, da argentinski podatki »niso zanesljivi« in jih torej ne morejo objaviti. Zanimivo: minister za zdravstvo (Ginés González), je priznal, da številke res niso realne in da »že dopolnjujejo« sistem preverjanja in zapisovanja podatkov.

Medtem se pandemija širi predvsem v notranjosti države. Ko se v prestolnem mestu število okužb in mrtvih niža in se stanje umirja tudi v predmestju (provinca Buenos Aires), se po provincah bolezen širi z obnovljeno močjo. Le bližina poletja, ki delovanje pandemije nekoliko umiri, vzbuja upanje. Da je mera težav popolna, pa se posamezne province upravljajo popolnoma kaotično in tudi protiustavno. Preprečujejo prehod iz ene uprave v drugo, ne dovoljujejo vstopa niti lastnim prebivalcem, če prihajajo iz druge province, ne upoštevajo človečanskih okoliščin. Sin ni mogel obiskati umirajočega očeta; mož, ki je utonil, ko je skušal preplavati reko, ker ga niso hoteli pustiti k družini; družina, ki živi pod milim nebom, brez vode ne prehrane, ko čaka na dovoljenje vstopa, ki ga nek urad noče izstaviti …

 

Vedno bolj vroče. Pa ne, ker se bliža poletje; bliža se polom. Dolar je te dni pobil vse rekorde (na vzporednem trgu 181 pesov) kljub vladnim ukrepom. Obratno, vsak nov korak povzroči prav obraten učinek. Nekdo je predsedniku svetoval, naj se približa podjetnikom. To je res storil in se udeležil (to por virtualnega) letnega podjetniškega srečanja IDEA. Govoril je, a ni bil jasen. Poudaril je, da država »na noben način« ne bo zasegla dolarskih vlog v bankah. Je bilo treba to poudarjati? To bi bil skrajno nelegalen ukrep. Predsednikove besede vzbujajo dodaten nemir. Seveda je hvalil delo in vlogo podjetnikov in jih spodbujal k investiranju. A dan za tem je bil na razgovoru z nekim kirchnerističnim časnikarjem (Horacio Verbitsky), ki je podjetnike označil kot »sovražnike«. Predsednik ni nasprotoval tej besedi. Sprejel jo je kot normalno. Kako torej? Jih prosi podpore a dovoli, da jih skrajnež postavlja med »sovražnike«?

Mimo revščine in brezposelnosti, povzroča skrb izseljevanje podjetij iz države. Nekatera odhajajo, druga se prodajajo ali iščejo strateške partnerje. Preveč pa jih je enostavno zaprlo. Te dni pa je zabrnel alarmni zvonec pa področju privatnega šolstva. Ena izmed šol (French, v Ramos Mejíji), je obvestila, da zapira. Drugi dve sta zaprli osnovni ali srednješolski oddelek. Vzrok je, da število šolarjev upada, ker družine ne morejo plačevati mesečnih obrokov. To je pandemija le še ojačila, ko je plačevanje padlo kar za 50%. Kje bodo starši iskali novih učnih mest? Državne šole niso v stanju, da bi prevzele večje število otrok iz privatnega šolstva.

Kritike na delo vlade pa prihajajo tudi iz samih peronističnih krogov. Sicer opravičujejo položaj kot posledico stanja, ki ga je pustila prejšnja vlada. Dejstvo je, da so ukrepi kirchnerizma izdelani po istem kroju, ki ga je uporabljal Macri. In nazadovanje traja že 75 let. Edina vesela novica za vlado je bila, da je v Boliviji na predsedniških volitvah zmagal MAS Eva Moralesa in kar s 53%. A kdo bo vodil: Morales ali novi predsednik Luis Arce? Kdo bo Fernández in kdo Cristina?

Tone Mizerit