Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 33

(Ne)sveto pismo

 

O bivši predsednici (in sedanji podpredsednici) se lahko veliko govori in se jo označi na različne načine. Česar ne bi mogli nikdar zapisati je, da ni politično spretna, naravnost blesteča. Da zna brati »znamenja časov« in se odločati po njihovih napotkih. Če vidimo temne oblake, ki se bližajo in jasno napovedujejo, da bo deževalo, vzamemo dežnik in ga odpremo v upanju, da bomo prišli do cilja suhi. Nekaj takega je Cristina Kirchner storila pretekli ponedeljek, ko je objavila pismo, v katerem opisuje sedanji argentinski položaj. Noben še tako oster predstavnik opozicije ne bi mogel tako kruto kritizirati dela vlade, kot je storila ona. Kako? Zakaj?

Spis je izreden. V njem, čeprav »vse sektorje« naroda vabi k skupnemu nastopu, de rešimo državo, pere svoje grehe, ko vso krivdo meče na štiri leta Macrijeve vlade. Tudi razlaga, kako opozicija napada sedanjega predsednika, čeprav nima niti enega od pogreškov, ki so jih očitali njej. Meni, da je zbrala zmagovito koalicijo, čeprav so v njej tudi taki, ki so njo in njene sodelavce nesramno napadali. Torej: ni maščevalna, ni zamerljiva, ni hudobna. Sedanji predsednik da odloča po lastni volji in razumu, torej ni razloga, da bi ga omenjali kot »lutko«. In še, in še. Jasno označi sedanji problem Argentine, ki »jo tlači bimonetarizem«, pojav dveh valut (peso in dolar), ki ga moramo vsi skupaj rešiti. Povabi torej vse sektorje, »politične, gospodarske, medijske in socialne« na skupno delo, da rešimo Argentino vseh nevarnosti. Vi ji verjamete? Jaz ne!

 

Ko vse propada. Večina Argentincev meni (on sam seveda ne), da ga je Macri v štirih letih vladanja krepko polomil. Ni znal (si ni upal?) rešiti težkih strukturalnih problemov, ki jih je imela (jih še ima, in ojačene) država. Zavozil je gospodarstvo, povečal revščino in nas zadolžil do skrajnosti. A on še daleč ni edini krivec sedanjega položaja. Najprej samo omenimo 75 let peronizma, ki je prinesel mnogo dobrega, a grozno pokvaril delavno miselnost družbe. Potem imamo razne civilne in vojaške vlade, ki so pod vplivom tujih interesov pridali svoj delež naši poti v močvirje. A tudi če vse tisto opustimo, imamo pred Macrijem dvanajst let kirchnerizma, ki jih ni mogoče izbrisati. Bil je najbolj ugoden zgodovinski trenutek: na primer, soja v Chicagu po 600 dolarjev tona - danes le polovica; izvažali plin smo in petrolej, v začetku smo imeli dvojno pozitivno bilanco ... Vsemu temu je dvanajst let kirchnerizma naredilo konec, zapustilo 30% revnih, rastočo brezposelnost in uničen vzgojni sistem. Res, Macri ni bil uspešen, a znašel se je kot neuk krmar sredi viharja, ki ga je podedoval. Marsikaj se mu lahko očita, a nismo bili v raju, da bi nas on pripeljal v pekel. Tega se Cristina ne spominja.

Druga zanimiva trditev podpredsednice: vlada da ne deluje kot bi morala in »funkcionarji ne funkcionirajo«. Razumljivo. Ob nastopu so kar nagrmadili ministrstva, imenovali državne sekretarje in ustanovili razne urade. Bila je prava bitka, koliko »naših« in koliko »njihovih« bo na raznih mestih. Del Cristininih (predvsem tam, kjer je denar), del Albertovih. In ne smemo pozabiti, da vladna koalicija stoji na treh nogah: Cristina, Alberto in Massa. Ta zadnji je ključna točka, čeprav je prispeval »samo« 10% glasov. Brez njega fronta ne bi zmagala. On je postal predsednik poslanske zbornice, nekaj njegovih pa tudi spada v krog »funkcionarjev, ki ne funkcionirajo«. Poleg tega, kjer je minister »Albertov«, je podminister ali so razni sekretarji »Cristinini«. Tukaj lahko uporabimo evangeljski nasvet, da ne more biti delo uspešno, če je hudiča izganjamo z Belcebubom. Resnično so državni uradi, kjer ni delovanja, ker si nihče ne upa ničesar odločiti v teh notranjih nasprotjih.

Cristina tudi poudarja, da je Alberto, kot predsednik tisti, ki odloča, kaže smer in poganja motor. To je le delno res, ker se predsednik večkrat (prevečkrat) ozira proti Institutu Patria (bunker podpredsednice) preden odloči v važnih zadevah. Ona pa sedaj trdi, da nima nobenega vpliva na delovanje vlade. Jasno, izid je katastrofalen. Mimo težav pandemije, tudi če izvzamemo virus, je vlada popolnoma propadla. Po letu volilne zmage še vedno nimamo gospodarskega načrta, ki naj postavi kulise odra, na katerem se bo v nadalje odvijala igra našega boja za obstoj. Načrta pa ni, ker se »presveta trojica« (Cristina, Alberto in Massa) ne more zediniti glede smeri in pripomočkov, ki naj nas popeljejo v boljše čase. Koalicija je bila tisto čudovito sredstvo, ki je peronizem pripeljalo do zmage, a ne služi, da bi z njim lahko vladali.

 

Razni datumi. Podpredsednica je izbrala poseben datum za objavo svojega pisma. 27. oktobra je poteklo deset let od smrti Nestorja Kirchnerja. Obenem pa je bila obletnica volilne zmage. Se zgodovina igra z nami? Dejansko nič ne vemo o Nestorjevi smrti, čeprav o takih ali drugačnih okoliščinah kroži nešteto zgodb. A pustimo to; naj počiva v miru. Mi imamo dovolj skrbi s sedanjostjo. Bistroumnost podpredsednice se kaže, ko vabi k sodelovanju ves svet. Isti svet, ki ga je ona (in ga še) nenehno preganjala in zaničevala. Štiri kategorije kliče v povezavo: politike, gospodarstvenike, medije in socialne skupnosti.

Glede politikov: nenehno trpinči opozicijo v senatu. Na zasedanjih po internetu jim odklopi mikrofone, kadar ji ni všeč kar govorijo. Proglasi potrjen kak predlog, čeprav nima zadostnega števila glasov. Ne spoštuje pravilnika niti ustavnih določil. Sedaj jih vabi k sodelovanju? Vse je, kot vedno, »pour la galerie«, da se kaže lepo, medtem ko izvaja svoje načrte, katerih glavni cilj je oprostitev v vseh sodnih postopkih zaradi korupcije, potem pa popeljati državo v »moderni socializem 21, stoletja«.

Gospodarstveniki in podjetniki. Globoko so ji neprijetni. Eden prvih sporov z Albertom je bil, ker jih je povabil na praznovanje 9. julija v rezidenco. Sedaj omenja, da so ga napadali po omrežju, medtem, ko jim je govoril na podjetniškem forumu. To je bilo res. A kaj naj pričakujemo od ljudi, ki izpostavljajo svoje imetje, ne da bi vedeli, v kakšnih okoliščinah se bodo znašli, ker ni načrta, ne predpisov, ki bi zagotovili normalno delovanje.

Mediji. Znana je njena borba proti medijem, ki ji niso naklonjeni. Zakon o medijih, ki bi dejansko uničil svobodo tiska za časa njene druge predsedniške dobe, je propadel le, ker ga je Vrhovno sodišče proglasilo za protiustavnega. Danes si sledijo tožbe proti raznim časnikarjem, ki le preveč raziskujejo ozadje vladnega delovanja prej in sedaj. Vlada je ustanovila urad NODIO, ki naj v časopisju išče sovražne izraze proti vladi in jih kaznuje. Ni govora o resnici ali laži, vse sloni na interpretaciji uradnikov, ki naj raziskujejo objave na papirju, tv zaslonih ali internetu.

Socialna gibanja. To pa je svet zase. Dejansko je večina izmed njih v rokah voditeljev, ki izkoriščajo revščino in obrobnost velikega števila prebivalstva, da jih denarno izrabljajo in politično uporabljajo. Ti bodo pristali na sodelovanje le, če bodo od tega imeli kakšno korist za svoje varovance in, seveda na prvem mestu, zase. S kakšno moralno avtoriteto Cristina poziva na skupni nastop, če je prav ona tisti dejavnik, ki globoko loči narod in družbo. Iz te moke ne bo kruha, ali pa bo zelo, zelo trd in grenak.

 

Kar je tvoje, je moje … Gotovo so zasedbe zemljišč (seveda tudi hiš in stanovanj) ena velikih skrbi vlade, opozicije in družbe sploh. Pojav ni omejen na provinco Buenos Aires, ali Rio Negro, ali Entre Rios, kjer se je družinski prepir spremenil v politični dejavnik. Pojava zasedb se je razširila na dvanajst provinc, kar predstavlja polovico argentinskih upravnih enot. Problem na jugu je seveda poseben, ker tam je važen dejavnik domorodcev. Ob tem le dve omembi. Mapuches, ki zahtevajo vedno večje in bolj številne predele ozemlja, dejansko niso argentinski domorodci. Izhajajo iz sosednjega Čila in so zavzeli del Patagonije po letu 1833 (ko je bila Argentina že formalna država), kradli in ubijali, in obenem uničili, iztrebili domače Tehuleches. Treba bi bilo poznati nekaj zgodovine! V problemu Mapuchev in njihovih zasedb se pojavi nasprotje med zvezno vlado in guvernerko province Rio Negro, ki hoče napraviti red. In če govorimo o pravicah domorodcev: zakaj jih zasledujejo, preganjajo in posiljujejo v Formosi, kjer guverner Insfran igra vlogo vsemogočnega graščaka? Seveda, on je prijatelj Cristine. Tam se nehajo pravice domorodcev.

Poglejmo na kratko še zadevo dolarja (bimonetarizma, po besedah podpredsednice). Guzmanu je uspelo, vsaj trenutno, da je problem obvladal. Temu so pomagali »dolarski boni«, ki pa so »kruh za danes, lakota za jutri«, ker so preveč podobni Macrijevim LEBAC in LELIQ. Na to opozarja tudi Cecilija Todesca, pod-šefica kabineta.

Parlament pa se nahaja pred izzivom, da potrdi zakon o proračunu za leto 2021. Vlada želi, da bi ga potrdili soglasno, da na zunaj pokaže složnost vlade in opozicije. S tem hoče prepričati Mednarodni denarni sklad (FMI), o skupni želji da se rešijo težave. Pred koncem leta naj bi dosegli sporazum o dolgu 44.000 milijonov dolarjev. Opozicija zahteva nekaj sprememb, a Cristina (kot nekoč Nestor - »naj se ne spremeni niti vejica«) vztraja na originalnem besedilu. Bomo videli.

Tone Mizerit