Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 30

Nemirna glasba

 

Verjetno zaradi posebnih okoliščin, ki obdajajo življenje na tem predelu sveta, španski jezik tudi v Argentini skuša jasno ločiti nekatere pojme. Kadar se objavljajo podatki, kadar časopisje predstavlja socialno sliko, jasno razlikujejo predvsem skrajne položaje. Pri tem uporabljajo dva pojma, dve besedi, ki se težko prevedejo, ker v slovenščini razlika pojmov ni tako točna. Ni težav z besedo »pobreza«, ki jo enostavno prevedemo kot »revščina«. A za tem se pojavi druga: »indigencia«, ki jo Verbinčev slovar tujk zapiše kot »indigenca« in prevede kot »pomanjkanje potrebnega, uboštvo, siromaštvo«. Slovar slovenskega knjižnega jezika pa nas povede na izraz »indigentia«. Če gledamo (in prevedemo) oba izraza, najdemo sledeče: »Razlika med obema pojmoma je v tem, da je v revščini mogoče zadovoljiti nekatere osnovne potrebe, medtem ko v indigenci ni mogoče zadovoljiti ničesar, saj oseba živi v skrajni revščini, ali na ulici.«

Pretekli teden je Narodni inštitut za statistike in ljudsko štetje (INDEC) objavil podatke družbenega stanja v prvih šestih mesecih letošnjega leta. Tam lahko beremo, da revščina zasega že 40,9 odstotkov prebivalstva, kar pomeni, da imamo v Argentini 18,5 milijona revnih. Od desetih Argentincev so štirje revni. A temu moramo dodati še siromaštvo. Indigenca je poskočila do 10,5% prebivalstva. Torej, štiri milijone in osemsto tisoč prebivalcev ne more zadovoljiti ničesar.

Drug podatek, ki ga vedno vključujejo posebej, pa je stanje otrok, ki se je v prvi polovici leta tudi poslabšalo. Otroška revščina dosega 56,3% prebivalstva, ki še ni dopolnilo 14 let. Teh je 6,2 milijona. Ti živijo predvsem v družinah, ki so nastanjena po bednih naseljih tretjega ali četrtega pasu predmestij, Buenos Airesa, Rosaria in drugih velikih naselij.

 

Vedno ista pesem. Grozne številke, ki so gotovo tudi posledica pandemije in neskončne karantene, pa niso nepoznane v argentinski zgodovini. Vedno so prisotne in se nenehno ponavljajo zadnjih trideset let. Ob povratku v demokracijo zasledimo, da smo leta 1985 imeli 18,4% revnih. A že prva kriza ob nastopu Menema, leta 1990 je številko pognala do 47%. Znova smo si opomogli, a hiperinflacija leta 2001 in 2002, ko je krepko presegla 57% in jo nekatere raziskave (če štejemo še indigenco), postavljajo v bližino 70%. Žalostna pesem se ponavlja iz desetletja v desetletje. Koliko bo dosegla ob koncu leta, ko bodo vključene vse posledice pandemije in gospodarskega zastoja, še ni znano in napovedi so zelo različne. Jasno je, da se bo padec ustavil, a večina strokovnjakov soglaša, da se bo izboljšanje poznalo šele leta 2022 - če bodo vladni gospodarski načrti vredni.

Žalostno je, da znotraj sedanje vlade ni soglasja glede ničesar. Ker je bil prevzem oblasti edini vzrok in cilj peronistične povezave, ki je zmagala na lanskih volitvah, je logično, da tako raznolike skupine na morejo soglašati glede načrta, ki naj nas popelje v lepšo prihodnost. Ko je predsednik Alberto Fernández patetično izjavil, da ne soglaša z načrti, da ti niso važni, je pač priznal, da vlada ni sposobna soglašati glede enotnega načrta. Drug vzrok, da ne najdemo izhoda iz nobene sedanjih zagat je, da država nima pravega vodstva. Po starem argentinskem izrazu je »preveč poglavarjev in premalo indijancev«. Edino realno vodstvo pooseblja podpredsednica Cristina Kirchner. A doslej se ni vtikala, se dejansko niti ni izrekla o nobeni izmed težav, ki tarejo Argentino in nas peljejo še globlje v močvirje. Preveč je bila pozorna le na lastne sodne probleme. Njen cilj je bil kolonizirati sodno ustanovo, ki naj končno razglasi njeno nedolžnost.

To se je začelo spreminjati zadnje čase. Preveč jasno je postalo, kako pada ugled predsednika in z njim celotne vlade. Ko se te številke usmerijo v nadomestne volitve prihodnjega leta, zabrnijo alarmni zvonci. Se spomnite s kakšno ihto so v senatu izglasovali zakon o sodni reformi? Potem pa vse tiho je bilo. V poslanski zbornici omenjeno besedilo niti še ni na programu obravnave. Ga ne bo, dokler ne bo zagotovljeno zadostno število glasov, da zakon potrdijo. To je pa težje, kot so si prvotno predstavljali. Kirchnerizem nima dovolj poslancev, da bi zagotovil sklepčnost. Pri tem mu pomagajo razne manjše peronistične ali provincijske skupine. To je predsednik zbornice Massa spretno vodil. A pri zakonu o sodni reformi se je vse zapletlo. Preveč je jasno, da je edini cilj tega besedila »nedolžnost« sedanje podpredsednice in obvladanje sodne ustanove. Kljub pregovarjanju in pogajanju, je tu odpovedal oboževani »daj-dam«. Cristina je bila prepričana, da ji bodo volitve prihodnjega leta prinesle potrebno število poslancev, da prodre s svojimi predlogi. Kriza, ki jo je le še zaostrilo nespretno upravljanje pandemije, je dokončno spodkopala to prepričanje. Sedaj išče, kako bi preusmerila nastopanje vlade, ki je doslej prineslo le še poslabšanje težkega položaja.

 

Vrhovna melodija. Kljub nevšečnim napovedim, podpredsednica ne more iz svoje kože. Hud udarec je bila odločitev Vrhovnega sodišča, ki je sprejelo pritožbo treh prestavljenih sodnikov. Ni še odločilo (ni soglasja med petimi člani) kakšna bo njihova dokončna usoda. A Cristini se mudi in pritiski s strani kirchnerizma se množijo. Pretekli teden je poslanka Vanesa Siley celo predložila zakonski osnutek o »politični sodbi«, postopek s katerim bi odstavili predsednika Vrhovnega sodišča (Carlos Rosenkrantz). Predlog je potem kirchneristična poslanska skupina razširila na vse člane vrhovnega sodnega organa. To je pravi nesmisel, ker da se postopek sploh začne, sta potrebni dve tretjini glasov poslanske zbornice. Ta korak je le dodaten pritisk na sodnike.

Ti morajo te dni potrditi tudi nov postopek proti Cristini in tudi proti njenemu sinu (Máximo Kirchner). Oba sta obtožena neupravičene obogatitve. Tu ni zadeva nobene prikrite lastnine ali v tujini skritega denarja. Obtožba sloni na njuni lastni zapriseženi izjavi, ki jo morata predložiti vsako leto kot javna funkcionarja. Ni sorazmerja ne opravičila med izjavami prejšnjih let in sedanji lastnini. Koliko dosega njuno imetje? Strokovnjaki niso edini. A zadnje čase se je pojavila precej resna raziskava, ki trdi, da vrednost denarja in posestev družine Kirchner dosega 52 milijonov dolarjev. Ni načina, da bi to vredno opravičila.

Položaj spominja na afero zapriseženih izjav med leti 2007 in 2008. Tudi tedaj se računi Nestorja in Cristine niso iztekali. Sodni postopek je prišel v roke zloglasnega sodnika (Norberto Oyarbide), ki je, ne da bi sploh pregledal podatke in račune, v rekordnem času razsodil nedolžnost zakoncev Kirchner. Pred kratkim je sedaj že upokojeni Oyarbide priznal, da so ga v to »prisilili«. Tožilec je tedaj pripravil priziv na sodno zbornico. Isti dan, ko bi moral priziv predstaviti, so mu ugrabili sina. Ni bilo priziva in razsodba je postala pravnomočna. Seveda je bil sin izpuščen. Kako bo sedaj, pač ne vemo. Vendar: ali ni zanimivo to in drugo dogajanje v Argentini?

 

Vsaki mora svojo pet. Zgoraj sem omenil neenotnost in nasprotja v osrčju vlade. Vsak brunda svojo vižo. To je prišlo do izraza tudi v primeru argentinskega glasovanja izjave Združenih narodov, ki obsoja grobo kršenje človekovih pravic v primeru režima v Venezueli. Izjava se opira na poročilo, ki ga je na čelu zadevne komisije pripravila bivša čilska socialistična predsednica Michelle Bachelet. Argentinski zastopnik v Organizaciji medameriških držav (Carlos Raimundi) je predhodno izjavil, da Argentina ne podpira omenjenega poročila. Direkten poseg iz vladne palače je končno spremenil argentinski glas. To pa je povzročilo ostro ogorčenje vsega levega kirchnerizma, ki obožuje Madura in njegov režim. Napetost v vladnih krogih narašča.

Argentina je zadnje čase večkrat s simpatijo nastopala do Venezuele. Kaj je spremenilo to stališče? Nekateri opazovalci trdijo, da so v ozadju vsega tega pogajanja, ki jih je Argentina začela z Mednarodnim denarnim skladom (FMI) v zadevi dolga kakih 45 tisoč milijonov dolarjev. Vsi vemo, da je Sklad združenje držav, a da ima tam glavno besedo ZDA (Trump). Čeprav vlada čaka na predsedniške volitve in upa na Trumpov poraz, bi bilo skrajno nevarno izpostavljati se njegovi jezi, saj je sedanji ameriški predsednik oster nasprotnik venezuelskega režima. Simpatije se končajo, ko gre za denar.

Prav včeraj (torek 6. 9.) je v Buenos Aires prišla delegacija Sklada. V vladi so hvaležno poslušali izjavo Kristaline Giorgieve, ki je dejala, da Sklad ne bo od Argentine zahteval »stiskanja pasu«. Ni pa povedala, kako sicer naj država reši svoje težave in še plača svoj dolg. Na isti črti se je minister Guzmán spraševal, da »zakaj bi morali zmanjšati državno potrošnjo? To ni naš namen«. Seveda, tudi ni povedal, kakšno drugačno rešitev vidi. Ni čudno, da je te dni nek strokovnjak zatrdil, da je argentinski problem v bistvu pomanjkanje sposobne elite. O tem kaj več prihodnjič.

Tone Mizerit