Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 31

Načrta (še) ni

 

Pretekli ponedeljek je bil državni praznik, »dan spoštovanja kulturne raznolikosti«. Prej smo praznovali odkritje Amerike in se spominjali Krištofa Kolumba; sedaj, tudi pod vplivom kirchnerizma, se polaga važnost na spoštovanje drugačnosti, ki ni bilo prisotno med osvajanjem ameriških dežel. Ljudska opozicija je ta dan proti sedanji vladi in njenim odločitvam organizirala javni protestni shod. Bil je najbolj številčen in prepričljiv od vseh šest, ki so jih v desetih mesecih sedanje vlade ljudje spontano pognali v tek v prestolnem mestu in po vsej državi. Vodstva opozicijskih strank so bila ločena: nekateri so protest podpirali, drugi so ga odsvetovali. A nihče ne more zanikati, da so se državljani krepko izrekli proti vladnemu delovanju. Katere so bile štiri vodilne niti »upora«? Proti sodni reformi, zahteva po večji varnosti, zahteva po pravni državi (predvsem glede zasedb zemljišč) in proti neskončni karanteni.

In kako je vladna stran reagirala? Ker se ni dalo zanikati obsežnosti protesta, je kritika padla na dejstvo »množičnega shoda« v dobi karantene in na dejstvo, da je bila to manifestacija srednjega razreda (kolikor ga še ostane). Bilo je tudi nekaj korenitega sovraštva, kot primer humorista (Dady Brieva), ki je izrazil željo, da bi kar s tovornjakom pogazil protestnike (»kegljal po aveniji 9. julija«). Šef kabineta predsednika, Santiago Cafiero, pa je enostavno zaničeval dostojnost protestnikov, češ, da niso bili »ljudje« (gente). »To ni bilo ljudstvo«, je izjavil. Zanimiv nastop enega najbolj predstavniških vladnih mož, prav na dan spoštovanja kulturne raznolikosti.

 

Kdo nas vodi? Opis preteklega tedna sem zaključil z omembo strokovnjaka, ki je zatrdil, da je argentinski problem v bistvu pomanjkanje sposobne elite. Obljubil sem, da »o tem kaj več prihodnjič«. Pred kakim mesecem pa sem s tega mesta opisal, kako predsednik Alberto prezira zasluge (méritos) in kritizira meritokracijo. To ni novo v tukajšnjem svetu. Še več, zadeva se vleče iz samega začetka prejšnjega stoletja. Problem je opazil že José Ortega y Gasset (1883-1955), španski filozof in mislec, ki je trikrat obiskal Argentino (prvič leta 1916). Ljubil je to deželo a bil tudi zelo kritičen do njene družbe. V eni teh kritik je pokazal na »hipertrofično vrednotenje države«. Svaril je pred neko naravno težnjo vodilne strukture da »množi položaje, brez primernih oseb, ki bi jih upravljali«. Vse to s potrditvijo civilne družbe, ki »ni navajena, da zahteva usposobljenost«.

V Argentini je briljantni politolog Guillermo O'Donnell verjetno najbolje preučil ta vprašanja. Tudi on je ugotavljal, da v sposobnost in kakovost vodenja ne vlagamo dovolj važnosti. Spregledamo, da so lahko odločilne posebne značilnosti tistih, ki imajo vajeti v družbi. Ne vprašamo se, če lahko demokratični sistem sploh deluje dobro, kadar vladajoči razred izkorišča svoje okolje, ne da bi ustvaril vrednosti, ki družbo obogatijo. O'Donnell je trdil, da so družbe, ki jim načelujejo takšni voditelji, neizogibno obsojene na propad. Ko govorimo o tistih, ki zavzemajo vodstvo, je to treba razumeti v širšem smislu: ne samo politične voditelje, temveč tudi poslovneže, sindikaliste, vzgojitelje in druge z ustrezno politično, gospodarsko in družbeno močjo.

Švicarska fundacija za ustvarjanje vrednosti je pred kratkim razvila prvi indeks elitne kakovosti (z angleškimi kraticami EQx), novo orodje, s katerim so primerjali 32 držav. Na prvem mestu je Singapur, na drugem Švica, na tretjem Nemčija. Argentina zavzema predzadnje mesto, za Nigerijo in komaj pred Egiptom. Lahko ugotavljamo, da je eden bistvenih dejavnikov nenehnih argentinskih kriz prav omenjeno pomanjkanje sposobnih elit. Zasluge (méritos), ki jih predsednik tako prezira, so bistveni dejavnik za uspešno vodenje družbe. A kaj se stalno dogaja? Le en, majhen primer. Te dni se je odvetnica Vanessa Lucero iz province Tucumán sodno pritožila, ker je bila zavrnjena kot kandidatinja za vodstvo urada javnih zagovornikov, kljub temu, da je na zadevnem izpitu zasedla prvo mesto in da sta druga dva člana moška, ko pravila določajo enako zasedbo moških in žensk na sodnih položajih. Imenovan je bil Mariano Galleta, ki je na izpitu prejel najslabšo oceno, a je iz vrst kirchnerizma. Podobno je bilo z imenovanjem člana zvezne volilne sodne zbornice (Danijel Bejas), ki je tudi prejel najslabšo oceno, a zasedel visoko mesto.

 

Potres v gospodarstvu. Da ekonomija ne gre po najbolj lagodni poti ni nobena tajnost. Omenimo pa, da predsednik še vedno glavno krivdo meče na prejšnjo vlado. To je postalo neke vrste »lajna«, ki vedno manj prepriča navadnega državljana. Glavni vzroki krize so trije: stanje podedovano po prejšnji vladi; pandemija in sledeča karantena, ki je za dolge mesece dejansko zaustavila proizvodno delovanje; dvomljivi ukrepi sedanje vlade, ki izhajajo iz pobožnih želja ne pa iz vredne stroke. A podlaga vsem tem dejavnikom  je globoko pomanjkanje zaupanja v gospodarsko vodstvo, v domačo valuto in v splošno sposobnost, da nas nekdo popelje iz močvirja na trdna tla.

Naj mi bralci oprostijo, a tukaj se moram ponovno vrniti k dolarju. Sedaj celo že v Mednarodnem denarnem skladu (FMI) razumejo argentinski problem z ameriško valuto, in to kljub temu, da niso prav blesteči možgani. Delegacija FMI, ki se je pretekle dni nahajala v Buenos Airesu se bo vrnila novembra, da se začnejo pogajanja o preureditvi dolga, ki znaša 44.000 milijonov dolarjev. V preteklih člankih smo že omenili, da je vsota prosto razpoložljivih deviz v Centralni banki porazna. Računajo, da ne dosega niti en tisoč milijonov dolarjev. Vendar je Argentina država, katere prebivalci imajo najvišje količine dolarjev per capita. Uradni računi trdijo, da imajo Argentinci prihranjenih 330.024 milijonov dolarjev »v žimnicah«. Te razdelijo v več kategorij: naložene v delnicah v inozemstvu, naložene v sefih ali hranilnih računih v bankah v inozemstvu ali v sefih domačih bank, ali pa dejansko »v žimnicah«, to je, skritih doma. In kje nalagajo državljani svoje dolarje? Največ v ZDA, potem v Španiji, Braziliji in Urugvaju. Zadnje tedne smo zasledili celo oglase v časopisju, ki vabijo ljudi, naj nalagajo v delnice ali v gradnjo v Paragvaju. Da, da, kjerkoli, le v Argentini ne.

Če bi državljani zaupali raznim vladam in lastnemu gospodarskemu sistemu in vse te dolarje vložili v proizvodne projekte doma, bi bilo konec vseh naših težav. A kdo jim zagotovi, da se država na en ali drug način ne bo polastila tega imetja (se je že zgodilo), ali neodgovorno voz zapeljala še globlje v močvirje in zapravila vse to bogastvo? Saj se vse lahko zgubi tudi v kakšni svetovni krizi; saj lahko propadejo tudi največje svetovne banke (se je že zgodilo); a to so izjeme, medtem ko je to pri nas pravilo. Predvsem pod vlado, ki ne spoštuje ne zakonov, ne privatne lastnine. Prav te dni je v zvezi z zasedbami zemljišč (lahko bi bila splošno vključena tudi razna stanovanja), šef kabineta Cafiero zatrdil, da je tak postopek nelegalen le, »če tako potrdi pravnomočna sodna odločba«. Čemu torej služijo zakoni?

Da se vrnemo na uradno pomanjkanje dolarjev. Vlada je skušala, da bi kmetje predali del dolarjev, ki so sad izvoza, in je ponudila, da za nekaj mesecev zniža davek na izvoz. V primeru soje bi namesto 33% odtrgali le 30%. Uspeha ni bilo, kot je priznal sam predsednik. Kdo se bo zadovoljil s tremi odstotki, ko celo New York Times napoveduje močno devalvacijo? Vlada se temu trmasto upira. Razumljivo, vsaka devalvacija takoj odjekne na cenah in povzroči inflacijo. Ta pa gloda glasove na volitvah. Kmetje čakajo, da se cena uradnemu dolarju dvigne, da nekoliko več zaslužijo. Treba je upoštevati, da medtem, ko se dolar na črnem trgu suče okoli 165 pesov, kmetje za vsak dolar prejmejo komaj okoli 55 pesov. Res blazna dežela!

 

Padamo, padamo. Kdaj bomo vstali? Pandemija je izredno prizadela gospodarstvo. Mednarodne (vključno FMI) in domače ustanove računajo padec bruto domače proizvodnje (PBI) v višini 11,8%. Prihodnje leto da bomo zrasli za kakih 5%. Torej se bomo šele leta 2022 (če se bomo) vrnili na stanje produktivnega delovanja, ki smo ga imeli ob začetku pandemije. Na splošno ljudi najbolj skrbi brezposelnost. V javnosti krožijo razne številke, a večinoma niso zanesljive. Stvarno bomo lahko stanje ugotovili ob koncu pandemije, ko bo jasno, koliko podjetij je enostavno zaprlo, koliko jih je odšlo v druge države in koliko jih je moralo znižati število zaposlenih.

Da si bomo vsaj malo predstavili, kakšen je položaj, povejmo, da je te dni neka gostilna iskala 15 novih uslužbencev, pa se je predstavilo 1500 kandidatov. Drugje so jih iskali 10, pa je vrsta kandidatov presegla 600 metrov. Zasilno družinsko doklado (IFE = 10.000 pesov) prejema devet milijonov prebivalcev. Koliko to zaleže? Toliko, da od lakote ne umrejo. A tukaj so potrebne investicije, delovna mesta, novi projekti. In zopet pademo na isto točko: ni zaupanja. Gospodarski minister Guzmán je imel virtualno srečanje s tujimi investitorji. Ni jih prepričal. Ni znal razložiti, kakšen je argentinski gospodarski načrt. Jasno: načrta (še) ni.

Tone Mizerit