Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 35

Nekaj se kuha

 

»Ta vlada ni peronistična. Na dnevni red postavlja vprašanja kot sta splav in sodna reforma, in ne potrebe delavcev. To ni peronizem«. Ideja bi mirno lahko nastala v glavi kakega predstavnika opozicije. Pa ne. To je prevladujoče mnenje, ki ga je bilo slišati na zasedanju, ki ga je ta torek, 10. novembra imelo vodstvo Glavne delavske konfederacije (CGT). Pred srečanjem, med njim in zlasti po srečanju, se je lahko kar vdihavala nejevolja, ki je vladala med mogočnimi predstavniki argentinskega sindikalizma. Bilo je govora o gospodarskem in socialnem položaju, o delavnih pogojih, o rastoči brezposelnosti, zlasti sedaj, ko se pandemija umika. Predvsem pa, kar je bil povod zasedanja, o novem zakonu posodobljenja pokojnin.

V zaključni izjavi, ki so jo posredovali medijem, lahko beremo: »Danes, ko še vedno traja pandemija a se je gospodarstvo začelo gibati, številni sektorji dejavnosti še vedno ne morejo delovati, in v teh okoliščinah ne moremo ukiniti socialnih in gospodarskih ukrepov, ki smo jih s tako težavo dosegli. Obenem moramo zagotoviti, da spremembe v formuli posodobljenja ne bodo prizadele upravičencev pokojninskega sistema.« Sindikalno izrazoslovje se nanaša na tri temeljne točke sedanjih socialnih skrbi: zasilna družinska podpora (IFE), podpora delu in proizvodnji (ATP) ter pokojninska reforma. Delavski predstavniki so sklenili, da zaprosijo srečanje z ministrsko ekipo, da se pogajajo o teh vprašanjih. V nasprotnem primeru se že slišijo glasovi, ki zahtevajo direktne posege, kar pomeni enostavno proteste in stavko. Pod geslom »pandemije še ni konec« se že pripravljajo na novo delovanje, daleč od vladnih položajev.

 

Obljuba, dela dolg? Vrnimo se na začetni stavek. Tam se nanaša na  vladno delovanje in posebej imenuje besedo »splav« in namen »sodne reforme«. Kako je s sodstvom sem zadnje čase precej obširno pisal. Pojav vprašanja zakona o splavu pa je novo. Te dni je vlada napovedala, da bo poslala v parlament zadevno besedilo. Uradni zagovor je imela legalna sekretarka Vilma Ibarra, ki je na razne načine utemeljila vladno stališče. O tem je bilo zadnje čase precej polemike. Mnogi so tudi v vladi odsvetovali ta korak v trenutku hude krize, ki je sanitarna, gospodarska in politična. A pritisk s strani krogov, ki podpirajo splav, je nenehno naraščal. Položaj je bil jasen: če letos besedilo ne bi šlo v parlament, še manj prihodnje, ki bo volilno leto. Tedaj je Alberto Fernández našel stvaren izgovor: zakon je obljubil med volilno kampanjo.

Smola zanj je dejstvo, da je med volilno kampanjo obljubil kup stvari. In, poleg splava, te dni zavzemajo med novicami prostor pokojnine. Alberto je dobesedno obljubil, da ko bo nastopil, bo povišal pokojnine 20 odstotkov. Tega potem seveda ni storil. Še več, zakonsko je ukinil formulo povišanja pokojnin, ki jo je uvedel Macri. Določil je povišanje z dekretom. Sedaj pripravlja novo zakonsko besedilo, ki pa je izredno polemično. Hočejo ga prikazati kot izboljšanje. Primerjajo ga z Macrijevo formulo in dokažejo, da je Albertova boljša. A Macrijeva je temeljila na inflaciji, Albertova pa na plačah in davčni nabirki. Ne bomo branili Macrija, ki je v tistem prvem trimesečju po decembru 2017 grobo prizadel upokojence. A ti bodo sedaj prejeli dodatno klofuto, ker se inflacija ne umiri, davčna nabirka pa, zaradi pandemije in krize, ne najde dna prepadu. Ni mogoče trditi, da bo položaj upokojencev boljši, če ena izmed variant pada in bo še dolgo padala. Na to se nanaša CGT, ko od vlade zahteva drugačen pristop.

Upokojenci so bili v Argentini (in gotovo tudi drugod) vedno žrtev gospodarskih okoliščin. Macri je predvideval grob padec inflacije, s čimer bi se država okoristila na račun upokojencev. Njegova pomota jim je končno koristila. Sedaj pa Alberto, z varianto davčne nabirke, namerava isto. A to pot ni načina, da bi upokojencem kaj koristilo. Po drugi strani ima državna uprava za socialno varnost (ANSES) neke vrste varnostni sklad v obliki državnih bonov. Sedaj jih na debelo prodaja, ker je tak ukaz vlade. S temi boni (in z drugimi, novimi) je gospodarskemu ministru uspelo zbiti ceno vzporednega dolarja. Koliko bo pri tem ANSES izgubil (oziroma, koliko bodo izgubili upokojenci) se v vladi nihče ne vpraša. »Med bankami in upokojenci, bom izbral upokojence«, so bile Fernándezove besede med volilno kampanjo. Bo kdaj plačal ta dolg?

 

Nezaželen (a potreben) obisk. Zadeva upokojencev je povezana tudi s tem obiskom. V Buenos Aires je prišla delegacija Mednarodnega denarnega sklada (FMI), ki bo z argentinskim gospodarskim vodstvom pregledala položaj in začela pogajanja, povezana z dolgom 44 tisoč milijonov dolarjev, ki so jih posodili Macriju. Prej ali slej bo treba ta denar vrniti. Predmet (in pogajanja) se suče okoli vprašanja: kdaj in kako. Minister Guzmán je (delno) uspešno rešil problem zunanjega dolga privatnim upnikom. Precej močno je znižal celotno številko in preložil rok odplačila. FMI je mednarodna ustanova, katere članica je tudi Argentina. Posojila, ki jih prejemajo države članice, je treba vrniti v celoti. Dogovor o preložitvi roka odplačila pa seveda zahteva različne pogoje. Te bo določil Sklad in država bo morala pristati nanje. Pogajanja bodo sicer lahko vsaj delno spremenila pogoje, a ne več kot to.

Se spomnite, da so privatni upniki spraševali po gospodarskem načrtu vlade? Odgovora niso prejeli, ker načrta ni bilo. In ga še ni. FMI pa ne sprašuje; zahteva. In če argentinsko gospodarsko vodstvo ne bo pripravilo vrednega načrta, ga bo pripravil (in vsilil) Sklad. Ena izmed točk pogajanj je tudi pokojninski sistem. To ni le v Argentini. To je bilo v Grčiji, Ukrajini … Zato je vlada s tem pohitela, da se izogne kritikam, češ, starčke ste prizadeli, ker je to zahteval FMI. Pogoji pa se bodo dotaknili tudi drugih socialnih izdatkov. Že se omenja ukinitev izredne družinske podpore in prispevke podjetjem zaradi pandemijske krize. Na to so se nanašali sindikalisti, o katerih sem pisal na začetku. Druge točke pogajanj bodo še davčna politika, vprašanje tarif javnih storitev (trenutno so zamrznjene), menjalna politika (sedaj je to bolj mirno, ko vzporedni dolar pada).

Temeljno vprašanje pa so državni računi. Država že dolga leta zapravi več, kot pa nabere. Deficit raste iz leta v leto. Macri je obljubil, da ga bo odpravil. Še daleč mu ni uspelo. Sedaj Guzmán predvideva dobo treh, štirih let, da bi dosegel vredne uspehe. Bomo videli, kaj bodo o tem dejali strokovnjaki Slada. Nekaj pozitivnega imajo svetovne okoliščine. Cena soje na trgu v Chicagu raste že štiri mesece in argentinski pridelek bo letos kar vreden. Nas bo zopet soja rešila? Na žalost, kot nima gospodarskega načrta, vlada tudi nima jasno, kaj naj naredi s kmetijstvom, oziroma s kmeti. Tudi tukaj se bijejo razne ideološke struje znotraj vladnih ekip. Kot vedno se odražajo levičarski elementi, ki imajo popolnoma negativno zadržanje do vsega, kar diši po kmečkih »bogataših«. Če gledamo na to zadevo s psihološkega vidika, lahko najdemo mnogo zavisti. Tudi tukaj bi se lahko učili iz Đilasovega novega razreda!

 

Znova »albertizem«? Tako pojem, kot beseda, sta zadnje čase zginila iz javnih občil. Se sedaj vračata? Opazovalci so zaznali nove napetosti med predsednikom in podpredsednico. Zadnje čase je med njima malo stikov in je opazno, da Alberto v nekaterih vprašanjih odloča samostojno. To me spominja na humoresko, ki te dni kroži po Argentini. Pravi: »V ZDA je že teden, kar so bile volitve, pa še sedaj ni jasno, kdo je predsednik. V Argentini je preteklo že leto, pa tudi še ni jasno.« Mimo humorja, vprašanje kdo vlada se je znova pojavilo potem, ko je Cristina objavila znano kritično pismo. Tudi njena ofenziva, da bi zamenjali »Albertove« ministre za druge, njej bolj poslušne, doslej ni rodilo sadu. Zato strokovnjaki opozarjajo na tiho, podtalno delo, katerega cilj je večja neodvisnost (večja moč) predsednika. Nekaj se kuha.

To je opazno tudi v velikih občinah buenosaireškega predmestja. Bivša guvernerka Maria Eugenia Vidal je dosegla potrdilo zakona, ki dovoljuje samo dve županski dobi. Nekateri župani sedijo na svojih mestih že trideset let. Prav zato jim dajejo naziv »graščaki«. Ta zakon hoče sedaj izkoristiti La Cámpora, da bi osvojila nekaj teh ključnih predelov. S svojimi župani v predmestju bi ogromno pridobila na moči. Župani sedaj iščejo razne načine, da bi zakon razveljavili, sodno ukinili ali ga obšli. Pri tem jih Alberto podpira. Tak korak bi namreč Cristini dal dodatne oblasti. Prav tako je odigral že nekaj samostojnih korakov v zunanji politiki. Celo glede cepiva proti koronavirusu teče spopad med obema, ko Cristina hoče rusko cepivo, Alberto pa angleško. Jasno pa je, da oba gledata le na lastne politične interese, in ju položaj (zdravje, ugodnost, socialni status) državljanov bolj malo briga.

Tone Mizerit