Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 34

Kaj je važno?

 

Ena izmed posebnosti Argentine je dejstvo, da pozornost nenehno skače z ene točke na drugo in da celo zelo važna vprašanja hitro (prehitro) izginejo iz radarja javnega zanimanja. Dogodki, ki so pred kratkim polnili prve strani časopisja in osrednje minute na televiziji in medmrežju, so že zapadli pozabi, kot da bi se zgodili v daljni preteklosti. Poleg tega je v ljudski oceni obrobnost bolj pomembna kot pa bistvene točke prihodnosti družbe. Sicer to zadnje ni le argentinska posebnost; pojav se je razpasel po vsem svetu in postavlja na glavo lestvico vrednot.

Pretekle dni se je (navidezno?) spremenilo zadržanje vlade do zasedb zemljišč; vzporedni dolar je po blazni tekmi in novem rekordu (195 pesov) začel padati in nazadoval na 164 pesov; vrhovno sodišče je odločilo v vprašanju prestavljenih sodnikov; potekale so predsedniške volitve v ZDA in njih izid bo odmeval po vsem svetu. A kaj je bilo osrednje vprašanje v Argentini ob torkovem večeru? Zdravje zapadlega nogometnega zvezdnika. Vse ostalo je naenkrat utonilo v pozabo spričo njegove operacije. Diego Armando Maradona je ob vsej osebni tragediji zavoženega življenja bolj važen kot vse ostalo. Svet na glavi!

 

»Socialni vodje«. Vsaj mi ostanimo pri važnih vprašanjih argentinske sedanjosti. Med temi so gotovo zasedbe zemljišč, ki so pretresale javnost zadnje tedne. Dve izmed teh, važni po obsegu ali naravi problema, sta se razpletli. Najprej je v Entre Ríos sodnica odločila, da zasedeno zemljišče pripada družini Etchevehere in njenim podjetjem in da ga mora skupina, ki jo vodi Juan Grabois, zemljo zapustiti. Zasedba ozemlja, v tem primeru, je bila »z dovoljenjem« hčerke Dolores, ki je skregana z ostalo družino. »Poraženi smo bili« je ugotovil ta socialni vodja in skupina se je vrnila v Buenos Aires. Celotni podvig je bil (naj bi bil) del »kmetijskega projekta«, ker Grabois prodira s svojim projektom »agrarne reforme«.

Kako resno je pripravljeno vse to revolucionarno delo je razvidno iz opravkov skupine kakih sto »kmetov«. V nekaj tednih zasedbe so prekopali majhno njivo, kupili sadike peteršilja, jih posadili … Nihče od skupine ni imel kaj več pojma, kako se stvari streže. Menim, da so bili veseli, ko so morali zapustiti kmetijo. In kljub temu je predsednik Alberto Fernández izjavil, da ne bi bilo pametno »zavračati ideje«, ki jih predlaga Grabois.

Celoten potek te afere bi bil lahko predmet gledališke burke, če ne bi imel težkega ozadja. Vprašanje »socialnih vodij« je predmet posebnega opisa. Ti ljudje (Grabois, D'Elía, Pérsico in številni drugi), so v teku let organizirali svoje skupine, ki živijo na račun države in socialnih podpor. Imajo veliko politično (in gospodarsko) moč. Vsi so prepričani kirchneristi, delno zaradi ideologije, delno, ker jim vlada zagotavlja miren obstoj in daje celo administrativne položaje. Dogaja se, da politični opazovalci včasih omalovažujejo njihov pomen in njihovo moč. A kot opozicija so štiri leta Macrijeve vlade nenehno blokirali ceste in povzročali nemire. Kot del sedanje vlade pa je njihova strategija doseči rastoč vpliv na razvoj družbe.

Grabois ima kar nekaj svojih ljudi v vladi. Preko njih vodi »urejanje položaja ljudskih naselbin«, kateremu pripadajo sredstva v višini 8.000 milijonov pesov (po uradnem tečaju blizu 100 milijonov dolarjev). Dejansko nihče ne nadzira teh sredstev in še ni jasno, kaj in kako bodo izvedli načrt, ki naj bi uredil položaj bednih naselij. Ne moremo zanikati tudi njegovega prijateljstva s papežem Frančiškom. A vsekakor, kar se tiče sedanjih zasedb, se je argentinska cerkvena hierarhija jasno izrekla proti divjim prevzemom zemlje in pozvala vlado, naj resno in stvarno reši problem, ki je realen in žgoč. A pojavlja se vprašanje, koliko teh »socialnih vodij« resnično iščejo stvarno rešitev problema, ker njihova korist sloni na sodelovanju z »dobrodelnostjo« države.

Drug pa je bil primer zasedbe v kraju Guernica, o katerem smo tudi že pisali. Sodišče je odločilo, da je treba zemljišče izprazniti. Vlada province Buenos Aires je prebivalcem ponudila podporo in končno je 4000 policistov »očistilo« teren, uporabilo buldožerje, da so podrli »hiše« iz lepenke in plastika in »preselilo« prebivalce. Ironija je, da bodo »izgnani« v teku šestih mesecev prejemali 50.000 pesov. Plača policistov, ki so sodelovali pri »izselitvi«, pa je 41.000 na mesec. Vladno sporočilo je: splača se sodelovati pri zasedbah; vedno se kaj dobi. A to dejstvo ne prikrije groznega socialnega položaja, v katerem se nahajajo milijoni, ki so jih leta nevrednih vlad vrgla v skrajno revščino.

 

Uspešna podpredsednica? Končno je Vrhovno sodišče odločilo v zadevi prestavljenih sodnikov. Tudi o tem smo že pisali. Razsodba je bistveno važna za nadaljnji potek postopkov proti Cristini v obtožbah korupcije za časa njenih dveh predsedniških obdobij. Vsi trije sodniki so odločili proti njenim interesom. Dejstvo je, da so bili v obdobju Macrijeve vlade na sedanja mesta premeščeni z drugih položajev. Vendar takrat je senat potrdil »selitve« in jih je Vrhovno sodišče tudi priznalo. Torej, sedaj je odločilo, da je belo, kar je bilo pred leti črno. Vendar, sodniki ostanejo na sedanjih mestih, dokler se, po predvidenem postopku, na njihova mesta ne imenujejo novi. Nihče ne dvomi, da bodo novi prijazni do Cristine, saj ima peronizem večino v senatu.

Prestavitve sodnikov so po ustavi res prepovedane. To pa ponovno dokazuje le, koliko ustava briga razne vlade. To je dodatna rak rana argentinskih političnih običajev. V zadnjih 30 letih so razni predsedniki premestili 65 sodnikov. Kar naštejmo jih. Menem jih je premestil 10; De la Rúa 2; Duhalde 2; Nestor Kirchner 5; Cristina Kirchner 18 in Macri 22.

Priznati pa moramo, da so včasih te »selitve« edini izhod v sili. Vse tri sodnike, o katerih se je sedaj izreklo Vrhovno sodišče, je Macri premestil, ker so bila mesta prazna. Sodne zbornice morajo imeti tri člane. A da jih ustavno imenujejo, postopek lahko traja dve leti. Dve leti bo trajal tudi postopek, da »zamenjajo« sedanje tri osporavane. Torej bodo vsaj dve leti še trn v peti podpredsednice. A v vrsti je že 30 novih imenovanj, ki jih je vlada poslala Svetu magistrature, da začne postopek potrditve.

Ker se vse zapleta, je predsednik te dni zahteval od parlamenta, naj pohiti z zakonom sodne reforme. Tudi o tem smo že pisali, ker je celotno besedilo prikrojeno koristi kirchnerizma. Osnutek je bil že potrjen v senatu in dostavljen v poslansko zbornico. Tam pa se je zataknilo. Predsednik zbornice je Sergio Massa, ki ima lastna mnenja o vladi in njenem delu. Skuša voditi zasedanja čim bolj mirno, a je stvaren človek. Osnutka sodne reforme še ni spravil v obravnavo, ker nima zagotovljenega števila glasov. A ker tudi njegova skupina ni ravno navdušena nad reformo, se doslej ni preveč trudil, da bi pridobil glasove, potrebne za potrditev. Bo sedaj bolj aktiven?

Čas teče in bliža se konec dobe zasedanj. Parlament doživlja močne pritiske z raznih strani. Najbolj potrebni so zakoni povezani z gospodarskimi ukrepi. Komaj bo časa, da jih izpeljejo. Ni gotovo, da bo v takem položaju uspela sodna reforma. Poleg tega je vedno hujši pritisk s strani skupin, ki zahtevajo zakon o splavu. Vlada pa to zadevo zavlačuje, ker je preveč polemična, da bi postopek sprožila v sedanjem kritičnem trenutku. Kdo bo zmagal?

 

Križi in težave. Kot sem omenil na začetku, je ministru uspelo, da je zbil ceno vsem vzporednim dolarjem. Nekajkrat sem že omenil, da je težava argentinskega gospodarstva grobo pomanjkanje zaupanja. Kmalu bo leto dni sedanje vlade, pa še nima stvarnega načrta, kako usmeriti ekonomsko dejavnost. To so prosili domači gospodarstveniki, to so zahtevali tuji upniki med pogajanjem o preureditvi zunanjega dolga, to bo sedaj postavila na mizo delegacija Mednarodnega denarnega sklada, ko bo šlo za 44.000 milijonov dolarjev, ki smo jim dolžni.

Vendar je zadeva dolarja bolj psihološke kot finančne narave. Dejansko mnogi ekonomisti smatrajo, da je cena uradnega dolarja (84 pesov) realna, v sorazmerju z argentinskim gospodarstvom. Vse ostale cene so posledica negativnih okoliščin, katerih je v veliki meri kriva vlada. Dejansko ni investicij, zlasti ne s strani tujih podjetij. Kdo bo vložil en dolar, za katerega bo prejel 84 pesov, ko pa ga bo hotel preložiti v matično državo, bo moral zanj plačati 160 pesov? Nekaj podobnega se dogaja z domačimi podjetji. Nihče si ne upa vložiti dodatnih fondov (če jih sploh ima), ker je preveč tvegano. Vlada niti ne kaže prepričanja ob vprašanju privatne lastnine.

Predsednik se je te dni skušal približati podjetniškim krogom. A tudi tukaj ni zaupanja. »Predsednik posluša, vendar se ne odzove. To te razočara. Razložimo mu težavo, podamo predloge, porabimo tri ure za pogovor, a naslednji dan stori ravno nasprotno ali pa vas javno prezira,« je ponazoril poslovnež. Nekateri sploh dvomijo, da Fernández v celoti razume globino gospodarske krize, s katero se sooča. Bomo videli.

Tone Mizerit