Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 37

Nora politika

Kar nekajkrat smo zapisali, da je Argentina dežela protislovij. Med najbolj bogatimi na svetu pred kakim stoletjem, je danes seznamu najbolj prizadetih v pandemiji, z grozovito inflacijo na pohodu in revščino, ki tudi sega na vrhove svetovnih številk. Poleg tega smo priče nesmiselnim pojavom, ki ne bi smeli imeti mesta v normalni državi. Pred kratkim sem bral neko analizo, katere naslov je bil: »Kdaj se je Argentina tako uničila?« Članek je navajal letnice, številke in imena predsednikov in gospodarskih ministrov. A ni vse samo ekonomija. Bolj važno je vprašanje, kdaj so vodilni krogi izgubili tisto človečansko čutenje, ki je bilo bistvo »gavčevske solidarnosti«? Saj celo, ko domačin prosi za uslugo, prosi da mu »storiš eno 'gavčado'«.

Vodilni sloj, predvsem v nekaterih predelih notranjosti, se je izpridil. Vrnili smo se v srednji vek, kjer je graščak poosebljal izvršilno, zakonodajno in pravosodno oblast. Marsikateri argentinski guverner danes misli da »država sem jaz«. Temu sledijo upravne strukture, ki tudi delujejo s srednjeveško uspešnostjo. Te dni je (med neštetimi drugimi) razburil javnost primer moškega, ki je iz rodne Formose šel na zdravljenje raka v provinco Chaco. Ko se je hotel vrniti so mu prepovedali vstop, ker tak je bil odlok guvernerja v okviru karantene. Umrl je osamljen, daleč od doma, ne da bi se mogel posloviti od svojih dragih. Družini so za tem poslali žaro s pepelom. Pet mesecev za tem je vdova prejela dovoljenje, da se mož lahko vrne v Formoso.

Drug primer prave norosti. Te dni v bančnem in sploh trgovskem sistemu prisostvujemo pravemu lovu na bankovce po tisoč pesov. Ti so edini, ki še predstavljajo neko vrednost. Vsi se hočejo rešiti tistih po 100 pesov. S temi se bankomati (cajero automático) izpraznijo v trenutkih. Zakaj ni bankovcev za večjo vrednost? V državni tiskarni je bilo že vse pripravljeno, da bi tiskali nove, za pet tisoč pesov. Tiskarniške plošče, papir, tinta ... Pa je prišel ukaz, da naj se vse ustavi. Podpredsednica se panično brani, da bi tiskali bankovce za večjo vrednost. To, da bi bil stvaren dokaz prodora inflacije. Vsi norijo zaradi muhavosti ene osebe.

Ofenziva na pravosodje. Zadnje čase so opazovalci vedno bolj pogosto navajali, da je bila bistvo dogovora med Cristino in Albertom, ob njegovem imenovanju za predsedniškega kandidata, obljuba, da jo bo rešil sodnih težav. Preteklo je skoraj leto odkar so na vladi, pa se položaj ni bistveno spremenil. To da je vzrok, da med njima ni lepega razmerja. Da skoraj ne govorita. A predsednik mora izpolniti svojo obljubo. Če je še do pred kratkim kazal kaj malo navdušenja spričo parlamentarne ofenzive na pravosodni sistem, je sedaj odprl vrata raznim osnutkom, ki naj omejijo pristojnosti tožilcev in odpravijo zahtevo dvotretjinske večine v senatu za imenovanje novega vrhovnega tožilca. V senat je dospel nov seznam kandidatov za mesta sodnikov. Vlada ima v svetu magistrature zagotovljeno večino. Enako je v posebni svetovalni komisiji, ki naj predsedniku predlaga spremembe v delovanju vrhovnega sodišča …

Te dni je sodnik izrekel oprostilno razsodbo v tožbi zaradi subvencij transportu. To je bil eden od postopkov, v katerem je bila sedanja podpredsednica obtožena korupcije. Postopek je eden izmed mnogih, ki so povezani z »afero zvezkov« (causa de los cuadernos). Ni najbolj zapletena, a je nov dokaz, kako počasi, a vztrajno, napreduje nekaznovanost v sodnih postopkih Cristine. Bolj grozljivo je dejstvo, da prodira nov zakon v zvezi z pojavom »skesanih« (arrepentidos). Tega prej ni bilo v argentinskem pravosodju. Vpeljali so pojem predvsem za boj proti narkomafijam. Pod Macrijem so ga pa začeli uporabljati v primerih korupcije. Mnogo podjetnikov, zapletenih v plačevanje podkupnin, je v zameno za milejšo kazen sprejelo ponudbo, da »skesano« priznajo soudeležbo pri teh dejanjih. Z novim zakonom bo vse to odpravljeno in brez skesanih priznanj ne bo obsodb. Gospa bo rešena teh težav. A število postopkov in razvoj nekaterih je že v stanju, ki ga ni mogoče več ustaviti. Kako bo v teh primerih? Bodo sodniki usmiljeno odločili njeno nedolžnost?

A to ni edini vzrok napetega razmerja med predsednikom in podpredsednico. Gospodarsko in socialno stanje je preveč kaotično, da bi  nazdravljali. Tudi v tem je dokazana zvitost Cristine. Kaj drugega naj bi sicer bilo njeno pismo o »funkcionarjih, ki ne funkcionirajo«? Bliža se nova doba stiskanja pasov. Mednarodni denarni sklad (FMI) zahteva ostre varčevalne ukrepe. Manj bo denarja za socialne podpore, podražile se bodo sedaj zamrznjene tarife javnih storitev, morda bo prišlo celo do devalvacije, ki bo znova pognala že sedaj rastočo inflacijo. Protikrizni ukrepi bodo hudo prizadeli nižji, predvsem pa srednji sloj. S svojim pismom se podpredsednica zavaruje: nisem kriva jaz, je Alberto.

Znova gospodarstvo. Vladni namen v primeru dolga, ki ga ima država do FMI, je bil, da pride do soglasja in novega dogovora še letos. Sedaj pa je ostalo vse za februar, ali marec, odvisno, kako bodo potekala pogajanja. Glavni vzrok za preložitev je bila sprememba vlade v ZDA. Po eni strani v gospodarskem ministrstvu na to gledajo optimistično. Upajo na boljše odnose z Washingtonom sedaj, ko bo tam odločal Biden. A preložitev meša štrene vladnim namenom. Upa, da ji bo FMI v okviru dogovorov naklonil novo posojilo. Argentina prosi za dodatnih 6.000 milijonov dolarjev. Tisto posojilo, ki ga je izposloval Macri v višini 57 tisoč milijonov, je bilo res nekaj norega. Od celotne vsote je država prejela le 44.000 milijonov. Tedaj se je vlada zamenjala in Alberto je dejal, da ne potrebuje preostalega denarja. Izkazalo se je, da ga potrebuje. Državna blagajna je prazna, do dotoka novih deviz, ki bodo sad izvoza soje in drugih poljedelskih pridelkov, pa manjkajo še meseci. Bo kaj uspeha s to novo prošnjo?

Omenili smo izvoz. Te dni je javnost presenetila grenka novica, da je v zadnjih dvanajstih mesecih izvoz padel kar za 21,6%. Kljub temu je bila zunanjetrgovska bilanca pozitivna, ker je uvoz še bolj nazadoval. To seveda ni pozitivno za gospodarsko delovanje. V zadnjem letu je domača proizvodnja padla kar za 6,9%. Res je pri tem imela odločilno vlogo karantena. A, kot vemo, je predsednik dejal, da se gospodarstvo lahko opomore, mrtvih pa ne moremo obuditi. Drugačen je bil primer Brazilije, ki je pustila bolj prosto delovanje in seveda gospodarsko padla mnogo manj. In vendar ima Argentina več mrtvih na milijon prebivalcev kot Brazilija.

In še dodatna težava: državna podjetja. V teku let, pod eno ali drugo vlado, je država prevzela v svoje delovanje vrsto podjetij. Kot se spodobi, so ta vedno deficitna. Zato mora gospodarsko vodstvo te skupine nenehno zalagati z novimi denarnimi sredstvi. V ta sklad seveda prispevamo vsi državljani. In koliko nas to stane? Po zadnjih ugotovitvah se v ta podjetja dnevno izteka točno 557 milijonov pesov, kar predstavlja 6,5 milijona dolarjev dnevno. Se bo kdaj vrnil red v to zapleteno gospodarstvo?

Naprednost pa taka! Kadar govorimo o delovanju sedanje vlade ne smemo pozabiti, da je to povezava (Fronta vseh), ki jo sestavljajo najbolj različne skupine. Ta povezava proglaša samo sebe za »napredno«, kar je v Latinski Ameriki sinonim levičarstva. Pa seveda niso vsi ideološko tako usmerjeni. A velik del vladnih skupin strmi za skrajnimi levimi položaji. Ker pa zadnji vladni ukrepi na gospodarskem področju težijo bolj na desno kot na levo, je treba vzpostaviti neko ravnotežje. Tukaj najdemo razlog za novi zakon o »davku na bogastvo«, ki ga v poslanski zbornici poganja zlasti sin podpredsednice, Máximo Kirchner. Mimo smisla ali nesmisla, pa še ustavnosti ali neustavnosti tega davka, je bistveno, da se pokaže »naprednost«.

Drugi primer iskanja ideološkega ravnovesja pa je postopek zakona o splavu. Besedilo je v poslansko zbornico poslal Alberto, kot poklon »naprednim skupinam«. Ta petek se začne debata v zadevnih parlamentarnih komisijah. Vendar je težko, da bi ga potrdili pred koncem leta, kljub temu, da ga lahko obravnavajo v času izrednega zasedanja. Usoda o končni potrditvi pa bo prišla do izraza v senatu. Tu bo imela odločilno vlogo podpredsednica, ki baje osebno ni za zakon  a v političnih računih bi bila še ena priložnost, da predsedniku zmeša štrene. Včasih najbolj pomembne stvari zapadejo v plehkost. Tudi to je del nore politike.

Tone Mizerit