Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 36

Tako se piše zgodovina

Zanimivo: osemnajsti dan v mesecu je datum, ki nas spominja na začetek karantene. Predsednik Alberto Fernández jo je napovedal 18. marca, prav ko je izhajala naša deveta številka letošnjih opisov argentinskega položaja. Točno osem mesecev nas loči od tistega trenutka. Bilo bi zanimivo, da se vsaj na hitro ozremo na te pretekle dni. Potem je Alberto karanteno podaljšal, in še, in še, potem je celo rekel, da je pravzaprav ni a naj vseeno ostanemo doma, itd, itd. Pogazili smo svetovni rekord karantene. V začetku je kazalo, kot da se vlada ne odloči za stroge ukrepe. Opisali smo nevarnost, da če popolnoma ustavimo delovanje v državi, naša ekonomija ne bi prenesla takega kolapsa. In zgodilo se je prav to. Predsednik, opogumljen, ker je zaradi odločnosti rastla njegova priljubljenost, je iznašel geslo: »Odločili smo se za življenje, ne za gospodarstvo«. Gospodarstvo da se lahko popravi, mrtvih se ne obudi. Tako je trdil.

Potem je ob vsakem podaljšanju karantene razlagal in kazal, kako da smo uspešni, primerjal naš položaj s sosednjimi državami, potem celo s Švedsko in Norveško. Prepričeval nas je, da smo res genialni, ker nam je uspelo zaustaviti pandemijo. Po osmih mesecih ima Argentina 1.329.005 okuženih. S tem smo zasedli osmo mesto na svetovni lestvici. A ta številka je dvomljiva. Je še vsaj 100.000 dodatnih okužb, za katere sumijo da je Covid 19, pa jih niso testirali, da bi to potrdili. Na seznamu univerze Oxford o položaju okužb v svetu Argentine niti ne omenjajo, ker smatrajo, da številke niso zanesljive. Kaj pa umrli? Teh je doslej 35.727. Ta številka pa nas postavlja na četrto mesto na svetu glede mrtvih na milijon prebivalcev (781,2). Pred nami so le Belgija, Peru in Španija.

                             

In gospodarstvo? Ko smo se »odločili za življenje«, nam vsekakor ni šlo najbolje. Ker pa smo zanemarili gospodarstvo, nam je pri tem šlo še slabše. Do konca septembra, do kjer segajo statistike, je enostavno nehalo obratovati 60.000 malih in srednjih podjetij. Kar zadeva brezposelnosti, je najvišja v zadnjih 13 letih. Številka, ki je uradno potrjena ob koncu septembra, govori o 13,1 procentih. To pomeni, da je dva milijona, tristo tisoč Argentincev brez dela. Več kot cela Slovenija. Vzporedno je inflacija, ki se je na začetku leta nekoliko umirila, znova poskočila. Oktobra je dosegla 3,8%. A prehrana se je oktobra podražila za 4,8% in računajo, da se bo to mesečno ponavljalo. Strokovnjaki pa napovedujejo, da bo prihodnje leto še hujše.

Dodatna skrb: zaradi kaotične gospodarske politike sedanje vlade, nekatera podjetja zapuščajo državo. Tak je primer letalske družbe LATAM, ki je ukinila vse notranje proge, zaprla pisarne in urade ter odšla. Ameriška Axalta Coating Systems je tudi odšla. Nemška Basf se je preselila v Brazilijo. Drugi prodajajo svoje gospodarske objekte pa nizki ceni. Tuj kapital beži, ker je obzorje vedno bolj temno. Domači pa ne tvega novih investicij.

 

Zasedbe. V tem mesecih so se pomnožili primeri, ko skupine »brezdomcev« zasedejo zemljišča in tam postavijo svoja zasilna bivališča: plastika in lepenke. O tem smo večkrat pisali. Običajno jih organizirajo politični dejavniki, največkrat pa mafije, ki izkoriščajo skrajno bedo. Tak je bil primer najbolj velike in znane zasedbe: Guernica. Vlada je najprej brez zanimanja gledala te pojave, jih dopuščala, potem pa bolj ostro nastopila, ko je videla, da ji ta kaos politično (in volilno) škoduje. Sodišče je odločilo izgon. Policija je spraznila zemljišče, a začasni prebivalci so prejeli »odškodnino«: šest mesečnih obrokov po 50.000 pesov. Zaključek: zasedbe so priporočljive; vedno nekaj dobiš. Če ne zemljišča pa podporo.

Drug primer je bil zasedba kmetije v Entre Ríos. Družinski prepir je omogočil vdor stotini »novih kmetov« in poizkus neke vrste »kmetijske zadruge«. Projekt je organiziral socialni vodja, polemični Juan Grabois, samozvani »papežev predstavnik« in »glasnik«. Člani zadruge so si oddahnili, ko je sodišče odločilo izgon. Delo jim ni prijalo. A kratko bivanje je pokazalo, da se na kmetovanje spoznajo toliko kot zajec na boben. In vendar je Alberto izjavil, da so Graboisove ideje vredne, da jih človek upošteva.

Drugačen pa je primer zasedb na jugu, ki jih izvajajo staroselci rodu Mapuches. To je zelo nasilna skupina, ki je aktivna v okolici Bariloč. Ker je prišlo do zasedbe objektov, ki so v lasti škofije iz San Isidro (za počitniške namene), in je sodišče odločilo izgon, je potem druga skupina, da izzove pozornost javnosti, napadla cerkev v Bolsonu, razbila svete podobe in pretepla duhovnika. Vlada (Institut za staroselce) je skušala vnesti mir, a nekako zagovarjala indijansko postopanje. Ob tem dve omembi. Zakaj je vlada tako prijazna do staroselcev na jugu, na severu (pleme Qom, v Formosi), pa prenaša da jih policija napada, preganja in posiljuje? Seveda: tam je guverner Gildo Insfran, zvest oboževalec podpredsednice Cristine. In še ena: Mapuches niso argentinsko pleme. Na začetku devetnajstega stoletja so prišli iz Čila in dejansko iztrebili manj bojevite argentinske Tehuelches. O kakšni prvobitni pravici govorijo?

 

Kje je opozicija? Vlada ima lastno večino v senatu in z zavezniki se približa zmagovitim nastopom v poslanski zbornici. A (kot smo že prej trdili), nima jasnih ciljev, nima pravega gospodarskega načrta in je vidno, da ne ve kam v zapletenem položaju. Zato je razumljivo, da na njeno delo padajo hude kritike. Najbolj zanimivo pri tem pa je, da jih ni toliko s strani opozicije, kot iz lastnih vrst. Pred tedni sem povedal, da je podpredsednica Cristina Kirchner objavila pismo, v katerem napada vladne (Albertove?) položaje. Govorila je o potrebi skupnega nastopa (s kom?) in govorila o »funkcionarjih, ki ne funkcionirajo«. Kritika je letela na nekatere ministre, ki da niso dejavni, temveč preveč »počasni«. Alberto se je delal, kot da je vse v redu, da soglaša s pismom. A da ne bo uvedel sprememb. Kmalu za tem je odletela ministrica »za življenjski prostor«, ki ima na skrbi tudi stanovanjsko politiko. To je bila María Eugenia Bielsa (sestra slavnega trenerja angleške ekipe Leeds). Zamenjal jo je Ferraresi, župan predmestne občine Avellaneda, zvest Cristinin oproda. Kdo torej ukazuje? Res pa je, da je zadnje čase vidna napetost med Cristino in Albertom. A da bi prišlo do spopada? Ne sanjajmo.

 

Ubogi upokojenci! Med volilno kampanjo je sedanji predsednik obljubljal, da bodo pod njim upokojenci kot v raju. Takoj da jim bo prejemke povišal za 20% in nato skrbel za njihovo blagostanje. »Med bankami in upokojenci bom izbral upokojence.« Res jih je izbral: bili so prvi, ki so morali stisniti pasove. Ukinil je Macrijev zakon, navezan na inflacijo, potem pa določal povišice po dekretu. Tekom leta so upokojenci izgubili 10% v primerjavi s prejšnjo normo. Sedaj v parlamentu debatirajo o novem zakonu posodobljenja pokojnin. Povišice bodo vsakih šest mesecev. Polovica v sorazmerju s povišanjem delavskih plač, polovica soglasno z pokojninsko davčno nabirko. Razume se, da bodo v sedanjem kaosu in brezposelnosti pokojninski davčni prispevki grobo padli. Naj to postavimo na noge ali na glavo, upokojenci bodo znova prizadeti.

 

Oblaki so zeleni, kot dolar, in napovedujejo nevihto. 10. marca smo lahko kupili vzporedni dolar (blue) za 79 pesov. Teden za tem (18. marca) nas je stal 82 pesov. Če ga hočemo kupiti danes, stane 163 pesov. A medtem je v petek, 23. oktobra dosegel rekordno ceno 195 pesov. Kdo razume to nihanje? Strokovnjaki menijo, da ga je, v sedanjem stanju, nemogoče ustaviti. Gospodarskemu ministru Guzmanu je uspelo, da ga je nekoliko zbil, ker je razpisal in razprodaja dolarske bone. A to je že poizkusil Macri, in vemo, kako se je zgodba končala. Pa še dodatna prevratnost. V prodajo so vrgli (po prenizki ceni) tudi dolarske bone, ki jih je imel garancijski sklad pokojninskega sistema. Tudi v tem so se na upokojence požvižgali.

 

In še to. Da se govori in debatira še o čem drugem, in da nekoliko potrdi svoje »napredne« položaje, je ta torek Alberto poslal v parlament osnutek zakona o splavu. Ko ga je poslal Macri, je spodletelo. Tudi sedaj ni garancije, da bi bil v senatu potrjen. Medtem si bodo sledili javni nastopi, zborovanja, protesti ... Kar je resnih ljudi v politiki soglašajo, da sredi tega gospodarsko-socialno-sanitarnega kaosa ni trenutek za debato in glasovanje o splavu. To je izjavila tudi škofijska konferenca. A vlada potrebuje, da se pozornost obrne kam drugam, proč od kaosa. Tako se piše zgodovina.

Tone Mizerit