Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 41

Uspehi in neuspehi 

Težavah z internetom preteklega tedna, ko spisa nisem mogel objaviti (se opravičujem), se vračamo na stari tir. Potekajo zadnji dnevi tega čudnega leta, ki je bilo prvo pod novo vlado. Ta je že četrta pod znakom kirchnerizma. Po treh začetnih obdobjih smo imeli štiri leta Macrija in njegovo »najboljšo ekipo v zadnjih 50 let«. Tako dobra je bila ta ekipa, da se je kirchnerizem vrnil, »boljši«, kot sami trdijo, bolj skrajen, kot dokazuje razvoj. Te dni je predsednik Fernández v radijskem intervjuju zatrdil, da je bilo preteklih dvanajst mesecev »uspešnih«, pa ni pojasnil, na katera področja se nanaša. Uspehov resnično ni bilo in iz potrebe neke jasne »zmage«, možne tudi brez denarja in brez podpore znanosti, se je vrgel v kampanjo zakona o splavu. Tako je v prvih urah tega torka, 30. decembra senat potrdil besedilo, ki dovoli splav do 14. tednov od spočetja. Ta je ena redkih (četrta od dvajsetih) predvolilnih obljub, ki jih je izpolnil.

Le še za trenutek se ustavimo ob vprašanju splava. Volili so križano, tako vladna skupina kot opozicija. A še pred glasovanjem so nasprotniki splava napovedali, da bodo sodno nastopili, ker besedilo zakona je protiustavno. Reforma iz leta 1994 je vključila, kot del ustave, pakt iz San José de Costa Rica (Medameriška konferenca človekovih pravic - 22 novembra 1969). V tem besedilu jasno brani »življenje, od spočetja«. Edino vprašanje je, kako se bo (ko se bo in če se bo) izreklo naše Vrhovno sodišče. Kot življenje, je danes tudi pisana beseda kaj malo vredna.

Blaženo zaupanje. Govorili smo o predsednikovih predvolilnih obljubah. Od dvajsetih je, poleg splava, izpolnil še tri: ustvaril je Ministrstvo žene, tarife javnih storitev je ločil od sorazmerja do dolarja in uredil je delovanje vladne ustanove za statistike (INDEC). Nič več! Najbolj pa je potegnil za nos upokojence. Obljubil jim je povišico 20% isti dan, ko bo nastopil kot predsednik (nič ni bilo); in da bo storil vse, da bodo pokojnine vedno več zalegle. Novi zakon o pokojninah, ki so ga ta ponedeljek potrdili v poslanski zbornici, kruto prizadene njihove dohodke, ker povišice naveže 50% na delavske plače, 50% pa na nabirko sredstev socialnega skrbstva (ko je vedno manj prijavljenih uslužbencev). O inflaciji, ki že napovedujejo, da bo 2021 krepko rastla, ni govora. Znova bodo pokojnine nazadovale. Seveda, to ne bo prizadelo Cristine Kirchner. Te dni ji je nadomestna sodnica (ona jo je imenovala leta 2015) odločila, da ji pripada moževa predsedniška pokojnina, njena predsedniška pokojnina in sedanja plača podpredsednice. Tam blizu milijona pesov na mesec. In seveda dodatno vse zapadene pokojnine z obrestmi vred. Pa niti ne bo plačala davka na dobiček (ganancias), ki ga vsi plačujejo. Kdo jim lahko še zaupa.

Slovar slovenskega knjižnega jezika pojmuje zaupanje kot »prepričanje, da je kdo sposoben, voljen narediti, kar se pričakuje; prepričanje, da je kdo pošten, iskren; prepričanje, da je kaj dobro in da bo dobro vplivalo na uresničitev določenih pričakovanj«. Če premislimo te postavke in trditve, je razumljivo, da zaupanje v Argentini izumira.  Med 4. in 8. decembrom je raziskava svetovalnega podjetja Synopsis, ki jo je objavilo vse časopisje, ugotovila, da 49,7% anketiranih »ne verjamejo ničesar«, kar pravi predsednik, dodatnih 11,5% jih je izjavilo, da mu »večino časa« ne verjamejo. Težko je zaupati človeku, ki »se zmoti« vsakič, ko odpre usta. Ki nekoga imenuje »prijatelja« (Larreta, šef mestne vlade), pa mu z dekretom zniža zvezne dohodke. Težko mu je zaupati tudi, ko trdi, da smo med najboljšimi v boju proti pandemiji, pa nas statistike postavijo na sam vrh prizadetih in smo med desetimi državami, ki imajo največ mrtvih na milijon prebivalcev. Ali pa zadnji spodrsljaj: začeli smo cepiti proti koronavirusu (Sputnik V) in Alberto je dejal, da smo med desetimi državami, ki so začele cepiti. Časopisi so hitro povedali, da se cepi v že več kot tridesetih državah. Kdo mu lahko še zaupa.

Nekaj podobnega lahko ugotovimo, ko gledamo na gospodarski in socialni položaj. Ko predsednik govori o »uspešnem« letu, je to težko uskladiti s stanjem, ko revščina presega 40% prebivalstva in je revnih 54% otrok. Kako mora predsednik trditi, da »v Argentini ni lačnih«, ko prehrambna negotovost zasega 30% prebivalstva. Vrnili smo se v čase, ko so najvišji vladni predstavniki mirno trdili, da je v Argentini manj revnih kot v Nemčiji. Pred kratkim se je predsednik sestal z uglednim ekonomistom (Carlos Melconian, bivši predsednik Narodne banke).  Pogovor je označil kot »pozitiven«. Težko razumljivo, ko Melconian nenehno ponavlja, da je Argentina »tovarna ki proizvaja revne«. Pred dnevi pa je bivši minister Roberto Lavagna opozoril, da »ni več časa« za igranje. Treba je pripraviti in začeti izvajati stvaren gospodarski program, ker se država potaplja. A za tak program bi morali doseči soglasje vlade in opozicije. Soglasje z opozicijo? Podpredsednica bi ponorela.

Máximo že nori. Ko vse poroča o cepljenju, ko splav zavzema prve strani, stopa nekoliko v ozadje dogajanje okoli peronistične stranke v provinci Buenos Aires. In vendar je ta točka ena najbolj važnih v ofenzivi podpredsednice, ki ni nikdar odstopila od svojega gesla »hočemo vse« (Vamos por todo). Cilj se ne spreminja, taktika in strategija pa sta minljivi. Celo pokojni Nestor je preziral peronizem in njegovo strukturo, čeprav mu je ta odprla vrata do predsedniškega prestola. Tedaj je bilo mnogo pisanja o »transverzalnosti« (prečnosti), povezavi sorodnih skupin mimo (preko) strank in njihovih struktur. Ko je tedanji predsednik videl, da s tem ne gre nikamor, je zamenjal strategijo. Nov cilj je bil: kolonizirati peronizem. Prevzel je strukturo in z njo zagotovil kirchnerizmu tri predsedniške dobe.

Cristina se je nalezla njegovega prezira peronizma, a enako kot pokojni mož izkoristila strukturo za nemoteno vladanje. Vendar je leta 1917 v provinci ustanovila vzporedno stranko »Unidad Ciudadana« in bila poražena. Tam se je rodila ideja da le »vsi združeni« zmagamo. To se mora nadaljevati in lovišče je več kot deset milijonsko buenosaireško predmestje, kjer gospodarijo »predmestni baroni«, res pravi graščaki. Treba jih je podjarmiti. Zato je Cristina iznašla orodje: njen sin Máximo naj bo predsednik justicialistične (peronistične) stranke v provinci Buenos Aires. Za ravnotežje naj pa bo Alberto predsednik stranke na državni ravni.

Zadeva se je zapletla, ker ima stranka v provinci že svoje vodstvo. Predsednik je župan iz Merla (Menéndez), ki ga bo ob koncu 2021 zamenjal Gray (Esteban Etcheverria). Ob teh dveh je še Zabaleta (Hurlingham) in vsi trije so proti namenu, da bi mladi Kirchner vodil stranko. Izbrani so bili po volilnem polomu leta 1917, ko je bil Máximo v vzporedni mamini stranki (Unidad Ciudadana). Oni so obnovili provincijski peronizem, sedaj pa naj ga prepustijo tem, ki so ga takrat prizadeli? Poleg tega, da bi stvar bila legalna, bi morala odstopiti sedanji in prihodnji predsednik ter polovica svetnikov (25) in vsi njihovi namestniki. Prava revolucija, ki se ji »trije mušketirji« upirajo. Dobro vedo, da je edini cilj Cristine, napolniti z imeni lastnih ljudi volilne listine prihodnjega leta. Máximo nori spričo tega upora, župani pa besnijo. Še ni jasno, kako se bo ta manever iztekel. Večina upa na kak »strateški dogovor«.

Kako bo z dolgovi? V ozadju ostaja tudi ena bistvenih točk za izhod iz sedanjega kaotičnega stanja: dogovor z Mednarodnim denarnim skladom (FMI) glede dolga kakih 44 tisoč milijonov dolarjev (in seveda predhodno novo posojilo). Seveda, kakršenkoli sklep predvideva stvaren gospodarski načrt, ki se ga Alberto brani od samega začetka vladanja. Za FMI pa je tak načrt pogoj za dogovor. Da predvidimo, kaj lahko načrt vsebuje, ni treba biti strokovnjak. Imamo primer Grčije, Ukrajine in še številne druge. Treba bo stisniti pas in zobe in izvesti kirurški poseg v gospodarstvo.

Tukaj pa se pojavijo težave. Cristina noče nobene »operacije«, nobenega rezanja niti stiskanja pasu. Kam to vodi vsi vemo. Razni strokovnjaki dnevno opozarjajo, da brez resnega in stvarnega posega gospodarstvo ne bo prišlo na pravo pot. Lavagna, čigar opozorilo smo zgoraj omenili, je zatrdil, da deset let zastoja ne dovoli novih gospodarskih pustolovščin. Argentinska ekonomija že deset let ne raste. »Ni izgovora, da bi se še naprej igrali« trdi minister, ki je državo izpeljal po krizi leta 2001, potem, ko mu je Remes Lenikov s svojim kirurškim posegom položil preprogo, po kateri je prišel do svoje le delno zaslužene slave.

Tone Mizerit

 

Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 40

Zapleta se

Manjkata dobra dva tedna, pa bomo zapustili to čudno in tragično leta 2020. Pandemija koronavirusa, z vsemi okoliščinami in posledicami, je prizadela ves svet. V Argentini pa je sovpadala s prvim leto kirchneristične vlade in je razgalila vse slabe strani, vse pomanjkljivosti, vso improvizacijo, ki je ena najhujših značilnosti menjajočih se argentinskih vlad. Napovedi, ki so samo prazne besede; obljube, ki jih v naslednjem trenutku odnese veter; načrti, ki nimajo trde podlage in ne peljejo nikamor ... Temu moramo dodati še globok razkol, ki loči argentinsko družbo, in nasprotja, ki hromijo delovanje vlade. Meglenost skupnih ciljev, nejasnost poti, dvomi pri uporabi sredstev s strani tistih, ki nas vodijo. To je vidno na vseh področjih in kaže na globoko brezno, iz katerega se moramo dvigniti, pa ne vemo ne kako, ne kdo naj nas popelje na pravo pot.

Vlada se ne znajde. A to ni novost. Z Macrijem smo imelo »najboljšo ekipo zadnjih petdeset let«. Uvedla je nekaj pozitivnih sprememb, a se končno izgubila v močvirju nejasnosti. Alberto nas je prepričal, da je sestavil »vlado znanstvenikov«, ki je odpovedala ob prvih težavah in se bori z lastnimi nasprotji. Predsednik je napovedal skupen nastop vseh, a je po enem letu razpoka, ki nas loči, hujša kot prej. Napovedali so tristo tisoč cepljenih pred koncem leta, sedaj pa minister za zdravje že ugotavlja, da bo to težko. Razpolagali naj bi s tremi različnimi cepivi, pa nam za začetek ostaja le ruski »Sputnik V«. Sredi ene najhujši gospodarskih kriz, kar jih Argentina pozna, pa se bije notranja vojna. Njene posledice, še nepredvidljive, ogrožajo potreben skupni nastop v teh tragičnih okoliščinah.

Sodna vojna. Še predno se je kirchnerizem vrnil na oblast, se je pojavila dotlej neznana beseda, ki naj bi bila vzrok vseh težav funkcionarjev prejšnjih dveh obdobij kirchnerizma. Ta beseda, severnoameriškega izvora, je »lawfare«. V javnost jo je vrgla in od tedaj nikdar zapustila bivša predsednica (sedanja podpredsednica) Cristina Fernández Kirchner. Beseda je angleška in predstavlja krčenje besed »zakon« (law) in »vojna« (war). Nanaša se na zlorabo pravnih postopkov, pri čemer ohranja privid zakonitosti, a je v službi sodnega preganjanja političnega nasprotnika. Obsega neupravičene aretacije bivših (včasih tudi sedanjih) funkcionarjev, finančno hromenje, diskreditacije nasprotnikov, manipuliranje z notranjimi razdelitvami družb, socialnih omrežij in medijev. In končno, sodbe in obsodbe, izrečene pod vplivom političnih in gospodarskih krogov. Vse to pod plaščem sodnih ustanov in oseb z enim samim ciljem: uničiti nasprotnika. Ali ne diši to bolj po kirchnerizmu?

Krog okoli Cristine ugotavlja, da je vse, kar se dogaja na področju sodnih postopkov, povezanih s korupcijo preteklih vlad, posledica te vojne. Bivši funkcionarji postanejo nedolžne žrtve hudobnih sodnikov, na katere vplivajo zunanji dejavniki. To je imelo vsaj nek smisel, dokler je bila na oblasti prejšnja vlada. A danes taka ugotovitev izgubi podlago. Argentinski sodni sistem res ni vzoren ali neomadeževan. A poleg nekaterih pokvarjencev so tudi sodniki, ki resno in vestno odločajo. In vendar je v teku široka politična kampanja, katere geslo je »Božič brez političnih pripornikov«. V Argentini danes ni nikogar v ječi zaradi političnega prepričanja. So le politiki, ki so v ječi, obtoženi korupcije, ker so si prilastili državna sredstva.

Hud udarec za Cristino je bila odločitev Vrhovnega sodišča, ki je potrdilo obsodbo (pet let in deset mesecev zapora) proti bivšemu podpredsedniku (Amado Boudou). Postopek je bil dolg. Šel v skozi roke štirinajstih sodnikov. In vendar je ves kirchnerizem zagnal vik in krik, češ, da je Boudou žrtev političnega preganjanja. Vsi ugotovljeni dokazi krivde niso bili važni. Niti dejstvo, da je uradno navedel naslov stanovanja sredi sipine ob morju. Ali sramotna gesta, ko je zamenjal letnico nakupa avtomobila, da bi v postopku ločitve opeharil bivšo ženo. Način, kako so reagirali kirchneristi, je bil v živem nasprotju v primerjavi z Marijo Julijo Alsogaray. Od vse Menemove vlade je bila obsojena samo ona, ki ni izhajali iz peronizma, ampak iz liberalne UCeDe. Prepustili so jo usodi. Boudou tudi izhaja iz liberalizma. Dejstvo, da se je peronizem potegnil zanj je sad razmišljanja bivše predsednice: če so njega obsodili, lahko tudi mene. Treba je ustaviti sodni tok dogajanja, preden bo ona na vrsti. Cristina je že v postopku sojenja v aferi javnih del v provinci Santa Cruz. Dokazov korupcije je dovolj in slamnati mož (testaferro) je Lázaro Báez, ki je v ječi že dolga leta. S tem je povezanih še več drugih postopkov. In tukaj »lawfare« nima kaj opraviti. Sodni postopek se je začel že, ko je bila še predsednica. In podobno je z vsemi člani njene družbe. Zato je razumljiva ta ihta v obrambi bivšega podpredsednika. 

Ni zaupanja. Cristina v teh zadevah vidi eno samo rešitev. Noče, da bi se sodni postopki zavlačevali in končno zapadli. Tudi noče, da bi jo predsednik pomilostil, kar bi bilo popolnoma v skladu z zakoni in ustavo. Hoče, da jo sodniki proglasijo za nedolžno. In edina pot do tega cilja je, da zamenja sodnike. Še več, da zamenja celotni sodni sistem. Ker je ta zadnja varianta zelo zapletena, trenutno menjava sodnike kolikor ji dovolijo pristojnosti in okoliščine, ker je senat tisti, ki odloča o imenovanju sodnikov. Seveda je končni cilj celoten sistem. Star je njen namen, da bi po poti ustavne spremembe dosegla, da bi državljani na splošnih volitvah izbirali tudi sodnike. To je že pred leti zavrnilo Vrhovno sodišče, ker je protiustavno. A le po tej poti bi lahko v celoti nadzirala vse javno življenje. Neodvisnost izvršilne, zakonodajne in sodne oblasti ni v njenih računih. Tisti »hočemo vse« (vamos por todo), ki ga je izrekla na vrhuncu svoje moči, je še vedno v njenih načrtih. A vse je odvisno od volilnih izidov v prihodnjih letih.

To pa seveda ni skrb volivcev, ki se borijo z vsakdanjimi težavami, medtem ko upada njihovo zaupanje v vodilni razred. Normalni državljan dan za dnem opaža, da njegove težave niso v središču skrbi posameznih vlad. Nenehno hlapi zaupanje v ustanove javnega življenja. Pred kratkim je posebna anketa ugotovila, da komaj 34% ljudi zaupa vladi. Še slabše je z ostalimi dejavniki: parlamentu zaupa le 27% državljanov; sindikati imajo podporo 13% ljudi; politične stranke enako. Najslabše je s sodno oblastjo: sodiščem zaupa komaj 7% Argentincev.

Ker ne zaupajo Argentini, tuja podjetja kaj malo investirajo v naši državi. Svetovne finančne ustanove nam ne posojajo denarja, in kadar to storijo, so obresti astronomske. Politično nismo zanesljivi, ker en dan zavzamemo določen položaj, naslednji dan pa ravno obratnega. Prav tako strokovnjaki ugotavljajo, da uradna cena dolarja odgovarja stvarnemu položaju, a ga vlada ne prodaja. Na vzporednem trgu pa ga dobite le, če plačate dvojno ceno. 

Križi in težave. Medtem, ko čakamo, kaj bo s cepivom proti koronavirusu, naše življenje teče normalno. To pomeni, da v tem slabem položaju ni izboljšanja. Oktobra je inflacija dosegla 3,8%. V novembru je bilo nekoliko boljše: 3,2%. Dosedanja letošnja inflacija se vrti okoli 30,9% in v zadnjih dvanajstih mesecih je bila 35,8%. Kako bo decembra je še neznanka. Važno je tudi, da prehrana prehiteva splošno inflacijo: v zadnjih dvanajsti mesecih je poskočila za 40,4%. In kljub temu je te dni predsednik izjavil, da »nam je uspelo, da med nami nimamo lačnih«. Na laž ga je postavil Socialni inštitut katoliške univerze (UCA), ki je ugotovil, da 2,2 milijona otrok trpi za lakoto. Svarijo še pred možnostjo, da to postane kronična težava.

Kaj se nam obeta za prihodnje leto? Gospodarski minister je v državnem proračunu zapisal, da pričakuje inflacijo v višini 29%. A v Centralni banki govorijo o 50%. Da položaj ni najbolj ugoden vidimo v dejstvu, da je državna petrolejska družba (YPF) je že petič letos podražila bencin, to pot kar za 5,5%. To bo odmevalo pri vseh ostalih cenah. Glede prihodnjega leta povejmo še, da bodo povišali cene javnih storitev, ki so bile doslej zamrznjene. Obljubljajo, da ne bodo prizadele ogrožanih sektorjev. A dobro vemo, koliko lahko zaupamo tem obljubam.

Medtem pa v parlamentu poteka »nadaljevanka« okoli zakona o pokojninah. Najprej je Cristina spremenila besedilo (sicer v prid upokojencem) in zapletla delo gospodarskega ministra. Sedaj pa se puntajo še federalni poslanci (Lavagna) in je vprašanje, če bo zakon potrjen. V senatu pa se pojavlja dvom o usodi zakona o splavu in ni jasno, kakšen bo končen izid.

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 39

Zamujeno leto

 

Jutri, 10. decembra, bo Alberto Fernández dopolnil eno leto na predsedniškega mandata, kar seveda ne pomeni, da je eno leto na oblasti, ker je vedno bolj jasno, da vajeti države niso v njegovih rokah; trdno jih drži podpredsednica. Tudi sicer, pa naj odloča on ali ona, dejstvo je, da težko najdemo razloge za kakšno praznovanje. Lahko pogledamo različna področja uprave, pa ni videti veliko pozitivnih izidov vladnega delovanja. Gospodarsko, socialno, vzgojno, sanitarno … ni polja, kjer se ne bi kopičile težave. Res je sredi marca pandemija močno udarila deželo, a že pred tem je bilo jasno, da vlada ne najde prave smeri. To je dovolj zgovorno nakazala tudi predsednikova izjava, da ne verjame v načrte. In prav to so tuji upniki zahtevali v teku pogajanj za nov dogovor o odplačevanju zunanjega dolga: stvaren gospodarski načrt. A kako bo dolgoročni državni program pripravila vlada, ki ni sposobna vredno organizirati niti pogreba ljudskega nogometnega malika?

 

Suhe številke. Dogovor z zunanjimi upniki je bil eden redkih uspehov. Od njega je vlada pričakovala tudi, da bo umiril domače precej viharne razmere, predvsem rastočo ceno vzporednega dolarja. Nič tega se ni zgodilo in dolar je na črnem trgu prekoračil vse rekorde, dokler ni minister Guzmán segel po orožju dolarskih bonov in začel urejati domače račune. A vrnimo se v sredino meseca marca. Takrat se je začelo. Številke pandemije so zaskrbljujoče. Te dni je Argentina presegla 40.000 smrtnih žrtev in se uvrstila med 11. držav z največ umrlimi za koronavirusom. V Južni Ameriki ima več žrtev samo Brazilija. če pa upoštevamo število smrtnih primerov na milijon prebivalcev, je država med desetimi najbolj prizadetimi na svetu.

Gospodarstvo ne ponuja boljše slike. Argentina konča leto 2020 s 44% prebivalstva (20,3 milijona prebivalcev), ki živi v revščini. To je pred dnevi objavil oddelek za socialne statistike katoliške univerze. Ustanova je dovolj resna in strokovno zanesljiva, da v njene zaključke ne moremo dvomiti. Celo v zadnjem obdobju pod kirchnerizmom, ko je bila Cristina predsednica Axel Kicillof pa gospodarski minister, je katoliška univerza objavljala svoje statistike, ker vlada ni hotela meriti revščine. Te dni je državni inštitut objavil oktobrsko inflacijo, ki je bila 3,8 odstotna, najvišja v letu. Po raznih ocenah se bo novembrska, ki bo znana čez nekaj dni, sukala okoli 3,5 odstotkov. Letna stopnja inflacije bo znašala 37 %. Še ena izgubljena bitka.

Če je ministru, po dolgih pogajanjih, uspelo doseči dogovor s privatnimi upniki, je prav ob prvi obletnici njegova velika skrb pogajanje z Mednarodnim denarnim skladom (FMI), ki mu bomo morali vrniti 44.000 milijonov dolarjev. A bistveno je, da vlada prosi, naj ji FMI podeli še dodatno posojilo, ker Centralna banka nima prosto razpoložljivih dolarjev. V tem dejstvu najdemo razlog, zakaj je gospodarsko ministrstvo odločilo, naj privatna podjetja tudi preložijo odplačevanje svojega zunanjega dolga. Podjetja imajo denar a Centralna banka nima dolarjev. Prav tako vlada zahteva od provinc, ki so tudi zadolžene v inozemstvu, da naj dosežejo nove dogovore in plačajo v poznejših obdobjih. Skupen dolg vseh provinc znaša 15.000 milijonov dolarjev in samo Mendoza in Neuquén sta že uredili svoje račune.

Na vzgojnem področju so učenci in dijaki iz vse države zaključili leto brez prisotnostnih predavanj. Vse je potekalo preko interneta. Kljub prizadevanjem učiteljev pa je vrednost in uspešnost virtualnega pouka še vedno neznanka. Poleg tega je celo v samem prestolnem mestu kakih pet tisoč učencev, ki nimajo dostopa do interneta. Kako se ta številka veča v notranjosti, predvsem v oddaljenih krajih, vlada ne govori. Strokovnjaki smatrajo, da je bilo šolsko leto v veliki meri izgubljeno. Ni načina, da bi to nadomestili. In, kar je najbolj žalostno: šole so zaprte, kazini pa odprti. Argentina, ki je bila na čelu vzgoje v Latinski Ameriki, vedno bolj nazaduje.

 

Politična nesoglasja. Prav tako, kot na gospodarskem, sanitarnem in vzgojnem področju, vlada ni našla pravega prijema v vprašanjih zunanje politike. Gojila je upanje na Trumpov poraz na volitvah v ZDA, in ta želja se je izpolnila. A če je Biden zmagal, to še na pomeni, da je konec težav. Dejansko vlada niha od leve na desno in ne najde ravnotežja. To je vidno zlasti v primeru Venezuele, ko tudi v mednarodnih ustanovah enkrat voli na levo, drugič na desno. V primeru zadnjih parlamentarnih volitev, ki jih je množično obsodila mednarodna skupnost, se Argentina še ni izrekla. Seveda, težava je v tem, ker vlada ni enotna niti v najbolj osnovnih položajih. »Fronta vseh«, kakor se imenuje povezava, ki je pred letom prevzela oblast, je skupek ideološko zelo različnih skupin. Združile so se z edino zavestjo, da samo povezane lahko zmagajo na volitvah. Fronta je bila odlično volilno orodje, a ni sposobna uspešno voditi države, ker nimajo ne skupne izhodiščne točke, ne istega cilja.

Poleg skupinskih težav najdemo tudi osebna nasprotja. To je prišlo do izraza zlasti, ko je predsednik dosegel, da je prišlo do virtualnega stika z izvoljenim predsednikom ZDA. Alberto in Biden sta imela krajše srečanje in se pogovorila o nekaterih točkah skupnih interesov. Stika se je udeležilo tudi nekaj višjih funkcionarjev. A manjkal je zunanji minister Solá. Namesto de bi šel v vladno palačo, kjer je potekal pogovor, je šel v predsedniško rezidenco. Se je zmotilč Nekateri trdijo, da ga je nekdo namenoma napačno usmeril. Potem pa je v teku radijskega intervjuja omenil kot del pogovora točko, ki je dejansko nista obravnavala. Najhujše je, da se je omenjena točka nanašala na razgovore z FMI, kar je povzročilo dodatne težave v pogajanjih. Neverjetno!

A najtežji problem je nesoglasje, ki stalno moti razmerje med predsednikom in podpredsednico. Ko je pred enim letom Alberto Fernández zavzel predsedniško mesto, je obljubil enotno nastopanje, skupno delo. Ko se je začela pandemija, je prve javne napovedi in odločila napovedal v skupnem nastopu z vodjo vlade prestolnega mesta (Rodriguez Larreta) in guvernerjem province Buenos Aires (Axel Kicillof). Larreta je bil »moj prijatelj«. A temu »prijatelju« je potem z dekretom in nato še po zakonski poti odvzel skupno 42.000 milijonov. Vse to pod vplivom podpredsednice, ki vidi v vodji prestolnega mesta najhujšega sovražnika s pogledom uprtim na predsedniške volitve leta 2023. Da je to še dalečč Res je daleč, in pred tem so prihodnje leto še dopolnilne parlamentarne volitve. A tudi za te je važno, da onesposobi nevarnega tekmeca, ki se postavlja na čelo opozicije.

 

Kako bomo volili? čeprav manjkajo še dolgi meseci do omenjenih parlamentarnih volitev, se vedno bolj pogosto slišijo glasovi, povezani z njimi. Beseda PASO je skoraj na dnevnem redu. Pomeni »primarne, odprte, istočasne in obvezne« volitve (primarias, abiertas, simultáneas y obligatorias). Te volitve je z zakonom uveljavil pokojni Nestor Kirchner, potem, ko ga je 28. junija 2009 na dopolnilnih volitvah premagal Francisco de Narváez. Namen zakona naj bi bil, da prepreči povezave opozicije in zagotovi prednost vladnih povezav. Sedaj pa vlada vidi, da bi se opozicija lahko z njimi okoristila in premostila marsikateri notranji prepir. To vidijo tudi guvernerji, ki so predsedniku množično predlagali, naj parlament odpravi sedaj sporni zakon. če ni primarnih volitev, oni odločajo (in določajo) kandidatne liste. To zahtevajo tudi mogočni župani predmestnih občin.

A zadeva ni tako enostavna. Nepričakovano se je, poleg opozicije, v bran volitev PASO postavila La Cámpora. V njih vidi možnost, da prodre s svojimi kandidati za županska mesta, ki so podlaga odločilnemu volilnemu vplivu buenosaireškega predmestja. Ta ustanova, ki jo vodi Cristinin sin Máximo Kirchner, se je povezala s skupinami nogometnih huliganov, ki so tudi v stiku s prekupčevalci mamil. Ti nadzirajo bedna naselja in usmerjajo celo njihovo volilno udeležbo. S to podporo La Cámpora namerava osvojiti ta ključna volilna okrožja. Zanimivo bo videti, kako bo (če bo) vlada presekala ta pravi Gordijski vozel.

Da pozornost obrne v drugo smer vlada v parlamentu poganja razpravo zakona o splavu. Po drugi strani pa organizira množično cepljenje proti koronavirusu, ki naj bi ga pognali v tek v začetku januarja. Od uspeha te kampanje je odvisno, če si bo vlada nekoliko opomogla in vsaj delno pridobila na ugledu, ki ga je zapravila v neskončni karanteni in socialnem padcu.

Tone Mizerit

 

 

Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 38

Naj počiva v miru!

Kaj ima politika opraviti z nogometom? V Argentini, vse. Predvsem pa se to kaže v političnem izkoriščanju nogometnih dogodkov. To dejstvo je bistven dejavnik, da razumemo dogodke preteklih dni, ko je umrl in so »kropili« (stražili) vesoljnega nogometnega zvezdnika. Lahko si mislimo, kaj Diego Maradona pomeni za Argentino in Argentince in kaj pomeni za svet. Kako je njegova oseba prodrla na vsa področja nam pove dejstvo, da se je komaj deset minut po objavi njegove smrti, novica pojavila na vseh spletnih straneh planeta, vključno v Sloveniji. Osebno sem preveril in se seveda nisem čudil.

Nenehno izkoriščanje. Te dni časnikarji, kot lačni psi, glodajo to kost okoli smrti našega zvezdnika. Pozabljajo celo na njegove nogometne genialnosti. Najprej je tekla polemika okoli kaotičnega straženja mrliča, ki je središče mesta (in vladno palačo) ponovno spremenilo v pekel. Sedaj pa vse govori le o tem, koliko so zdravniki krivi smrti človeka, ki je vse življenje hodil po robu prepada. Medtem pa Argentina mirno nadaljuje pot, ki prav tako vodi po robu prepada. A to kot da nikogar ne zanima.

Maradona se je, kot nogometaš, prvič srečal s politiko leta 1979, ko je komaj nastopil pot svetovne slave. Leto prej je vojaška hunta v lastno korist uporabila zmago Argentine na svetovnem prvenstvu v Buenos Airesu. A takrat Diego še ni bil član ekipe. Pač pa naslednje leto, ko je na Japonskem vodil argentinsko ekipo do prepričljive zmage na mladinskem svetovnem prvenstvu. Ko se je ekipa vrnila, se je v Buenos Airesu ravno nahajala medameriška komisija za človekove pravice. Vlada je izkoristila vrnitev svetovnih prvakov in ljudske manifestacije, in vrgla geslo da »Argentinci smo pravični in človečanski« (derechos y humanos). Se spomnite? Vojaštvo je športne manifestacije prikazala kot podporo vladi. Maradona se je rokoval z generalom Videlo. Takrat se je začelo in se ni nikoli končalo. Malika je zaneslo v leve vode in ob njem so si sledili Castro, Chávez in Maduro. Edini, ki je vedel kaj je prav je bil predsednik Alfonsín. Ko so se svetovni prvaki vrnili iz Mehike (1986) in so se po srečanju z njim usmerili na balkon vladne palače, da bi pozdravili množico, je predsednik ostal na mestu. Ni hotel izkoristiti nogometne slave v svojo osebno korist. »Ta trenutek je vaš« je preprosto dejal.

Kaj drugačno je bilo zadržanje sedanjih oblasti. Alberto Fernández je takoj ponudil družini, naj pokojnika stražijo v vladni palači in dovolijo, da se narod poslovi od njega. »Do štirih popoldan« je odločila njegova bivša žena Clavdija. Tako je predsednik prehitel Cristino, ki je želela, da bi zvezdnika »kropili« v parlamentu, kjer ona gospodari. Alberto je javnosti napovedal, da bo malika poslovil »milijon« oboževalcev. Tam se je začelo. Že v nočnih urah je bil ob krsti Rafael Di Zeo, vodja huliganov nogometnega kluba Boca, ki ima prepovedan vstop v katerikoli nogometni stadion. Kako je vstopil v vladno palačo?

Mimohod ob krsti je mirno potekal a vsi so vedeli, da bi za »milijon oboževalcev« potrebovali več dni. Vzporedno je zdravstveno ministrstvo naročalo, naj v vrsti držijo »sanitarno razdaljo« dveh metrov. Po vsem svetu so krožili posnetki, kjer se jasno vidi natrpano množico, ki nestrpno in stisnjeno čaka za vstop v vladno palačo. Kaos se je začel, ko je ob dveh popoldan prišla »kropit« Cristina. Zahtevala je, da naj medtem zaprejo vrata vladne palače. Ljudje so mislili, da je konec mimohoda. Navalili so na vrata in skupina huliganov (ki niti ni bila v vrsti) je vdrla v notranjost. Zavzeli so »dvorišče palm«, razgrajali in tulili razna gesla in popevke. Mimogrede so podrli in poškodovali kip prvega radikalnega predsednika Yrigoyena. Pol ure so bili huligani lastniki in oblast vladne palače. Medtem je vlada ukazala mestni policiji, naj prekine vrsto čakajočih. Spopadi so se razvili po središču. Krsto pa so odpeljali po drugi poti na oddaljeno pokopališče, kjer Diego počiva ob svojem očetu in materi. Naj počiva v miru!

 

Kdo je kriv? Smrt ljudskega malika, je pokazala vso argentinsko tragiko, ki se zrcali v njegovem življenju. Vsa genialnost, ki je dar narave, se izniči v neurejenosti, odvisnosti, korupciji in upravni nesposobnosti. Kdo je kriv za njegovo neurejeno življenje? Je bil sploh sposoben stvarno odločati o svojih dejanjih, ko je iz rodnega bednega naselja dosegel svetovni vrh, slavo in denar? Vzporedje med njim in rodno deželo je preveč jasno. Njemu vse bogastvo ni pomagalo zaradi njegove odvisnosti od drog in alkohola. Argentini vse bogastvo ne pomaga, zaradi odvisnosti politikov: njihova droga sta oblast in denar. In ne samo to. Zanimiv je bil komentar znanega športnega časnikarja, ki je dejal: »Kaj je bolj sporno; da je Diego igral nogomet pod vplivom kokaina, ali da poslanci volijo zakone tudi pod vplivom kokaina?«

In kdo je kriv kaotičnih dogodkov ob straženju pokojnika? Alberto je iskal le svojo lastno slavo. Cristini ni bilo mar, da sta z njenim prihodom (in zaprtimi vrati) v kaosu utonila mir in red. Ona je doživela svoj trenutek, ko je na krsto položila rožni venec. Hinavstvo! Notranji minister (Wado de Pedro) je vso krivdo za izgrede vrgel na mestno policijo in vodjo mesta (Larreta), čeprav je ukaz za prekinitev vrste izšel iz vladne palače. Da niso zmožni organizirati niti enostavnega pogreba je dokaz tudi, da je sprevod na prevozu do pokopališča v predmestju zgrešil pot in zapeljal na stranske ulice.

A medtem, ko se je vse to dogajalo, in sedaj, ko teče polemika ob njegovem zdravljenju in smrti, kirchnerizem izvaja svojo politično ofenzivo. V senatu in poslanski zbornici napredujejo v treh smereh. Najprej na sodnem področju, ko hočejo zakonsko spremeniti način imenovanja vrhovnega tožilca. V senatu so že potrdili, a lahko se zatakne v poslanski zbornici. Ali pa ne. Kot se je zgodilo z zakonom, s katerim so, s podporo neodvisnih cordobskih poslancev, prestolnemu avtonomnemu mestu odvzeli dodatna denarna sredstva. Kolikšna je bila cena podpore? In končno z napredovanjem zakona o splavu. Tukaj je Alberto pokazal svojo spretnost. Po eni strani je »podaljšal« zasedanja parlamenta (ustavno se zaključi 30. novembra), po drugi pa sklical izredno zasedanje. Med »podaljšanjem« se lahko volijo tekoče zadeve. V izrednem zasedanju pa samo zakonske osnutke, ki jih v potrditev pošlje vlada. Zanka se zateza. 

In medtem … Kirchnerizem potrebuje, da se vedno nahaja v bojnem stanju. Če ni sovražnika, ga je treba poiskati. Sedaj so našli novega: to je vodja avtonomne mestne vlade  Horacio Rodriguez Larreta. Danes je najbolj priljubljen politik v Argentini. Prej je bil omejen na mestno okrožje, a njegov nastop v dobi pandemije ga je ponesel na vsedržavno področje. V tem presega ostale politike in je celo bolj priljubljen kot predsednik. Ker se govori o njem kot o možnem predsedniškem kandidatu opozicije, so se nanj obrnili vladni radarji.

Tako se je začela borba, ko je sama podpredsednica kritizirala, da ima v mestu »vsaka praprot luč in vodo«, medtem ko v predmestju ljudje nimajo ne luči ne vode. Temu je seveda, po njenem, »krivo«, da mesto dobi preveč denarja, provinca pa premalo. Lahko bi pisali številke mestnih prispevkov v federalni fond in koliko od tam dobi. To je nekako tako kot v primeru Slovenije in Jugoslavije. Koliko je Slovenija prispevala in koliko je dobila. A v predmestju ljudje verjamejo Cristini. Kriv je Larreta, ne njihovi župani, ki zapravljajo denar in zapadajo korupciji. Zato je že novembra kar z dekretom Alberto znižal dohodke mestu v višini 53.000 milijonov (poslal jih je v provinco Buenos Aires). Te dni pa v parlamentu napreduje poseben zakon (kot sem zgoraj omenil), ki bo mesto prikrajšal še za dodatnih 12.000 milijonov. V obeh primerih se je Larreta pritožil naravnost na Vrhovno sodišče, ker smatra, da je ta postopek protiustaven.

Alberto ima medtem druge težave. Dolar se je sicer umiril, a gospodarstvo trpi, rasteta pa revščina in brezposelnost. Obenem pa se bliža volilno leto, ki bo ključno za razmerje sil v parlamentu. Tam pa ravno sedaj obravnavajo imenovanje novega volilnega sodnika za provinco Buenos Aires. Ramos Padilla je znan, da je z dušo in srcem (in kaj malo kritičnosti) predan Cristini. Alberto pa se je sestal s sindikalnimi vodji in »pokadil z njimi pipo miru«. Obljubil jim je, da bo vztrajal v naporu za boljšo socialno politiko. Težava je v tem, da Alberto veliko obljublja a malo izpolni. Upokojenci o tem mnogo vedo.

Tone Mizerit