Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 40

Zapleta se

Manjkata dobra dva tedna, pa bomo zapustili to čudno in tragično leta 2020. Pandemija koronavirusa, z vsemi okoliščinami in posledicami, je prizadela ves svet. V Argentini pa je sovpadala s prvim leto kirchneristične vlade in je razgalila vse slabe strani, vse pomanjkljivosti, vso improvizacijo, ki je ena najhujših značilnosti menjajočih se argentinskih vlad. Napovedi, ki so samo prazne besede; obljube, ki jih v naslednjem trenutku odnese veter; načrti, ki nimajo trde podlage in ne peljejo nikamor ... Temu moramo dodati še globok razkol, ki loči argentinsko družbo, in nasprotja, ki hromijo delovanje vlade. Meglenost skupnih ciljev, nejasnost poti, dvomi pri uporabi sredstev s strani tistih, ki nas vodijo. To je vidno na vseh področjih in kaže na globoko brezno, iz katerega se moramo dvigniti, pa ne vemo ne kako, ne kdo naj nas popelje na pravo pot.

Vlada se ne znajde. A to ni novost. Z Macrijem smo imelo »najboljšo ekipo zadnjih petdeset let«. Uvedla je nekaj pozitivnih sprememb, a se končno izgubila v močvirju nejasnosti. Alberto nas je prepričal, da je sestavil »vlado znanstvenikov«, ki je odpovedala ob prvih težavah in se bori z lastnimi nasprotji. Predsednik je napovedal skupen nastop vseh, a je po enem letu razpoka, ki nas loči, hujša kot prej. Napovedali so tristo tisoč cepljenih pred koncem leta, sedaj pa minister za zdravje že ugotavlja, da bo to težko. Razpolagali naj bi s tremi različnimi cepivi, pa nam za začetek ostaja le ruski »Sputnik V«. Sredi ene najhujši gospodarskih kriz, kar jih Argentina pozna, pa se bije notranja vojna. Njene posledice, še nepredvidljive, ogrožajo potreben skupni nastop v teh tragičnih okoliščinah.

Sodna vojna. Še predno se je kirchnerizem vrnil na oblast, se je pojavila dotlej neznana beseda, ki naj bi bila vzrok vseh težav funkcionarjev prejšnjih dveh obdobij kirchnerizma. Ta beseda, severnoameriškega izvora, je »lawfare«. V javnost jo je vrgla in od tedaj nikdar zapustila bivša predsednica (sedanja podpredsednica) Cristina Fernández Kirchner. Beseda je angleška in predstavlja krčenje besed »zakon« (law) in »vojna« (war). Nanaša se na zlorabo pravnih postopkov, pri čemer ohranja privid zakonitosti, a je v službi sodnega preganjanja političnega nasprotnika. Obsega neupravičene aretacije bivših (včasih tudi sedanjih) funkcionarjev, finančno hromenje, diskreditacije nasprotnikov, manipuliranje z notranjimi razdelitvami družb, socialnih omrežij in medijev. In končno, sodbe in obsodbe, izrečene pod vplivom političnih in gospodarskih krogov. Vse to pod plaščem sodnih ustanov in oseb z enim samim ciljem: uničiti nasprotnika. Ali ne diši to bolj po kirchnerizmu?

Krog okoli Cristine ugotavlja, da je vse, kar se dogaja na področju sodnih postopkov, povezanih s korupcijo preteklih vlad, posledica te vojne. Bivši funkcionarji postanejo nedolžne žrtve hudobnih sodnikov, na katere vplivajo zunanji dejavniki. To je imelo vsaj nek smisel, dokler je bila na oblasti prejšnja vlada. A danes taka ugotovitev izgubi podlago. Argentinski sodni sistem res ni vzoren ali neomadeževan. A poleg nekaterih pokvarjencev so tudi sodniki, ki resno in vestno odločajo. In vendar je v teku široka politična kampanja, katere geslo je »Božič brez političnih pripornikov«. V Argentini danes ni nikogar v ječi zaradi političnega prepričanja. So le politiki, ki so v ječi, obtoženi korupcije, ker so si prilastili državna sredstva.

Hud udarec za Cristino je bila odločitev Vrhovnega sodišča, ki je potrdilo obsodbo (pet let in deset mesecev zapora) proti bivšemu podpredsedniku (Amado Boudou). Postopek je bil dolg. Šel v skozi roke štirinajstih sodnikov. In vendar je ves kirchnerizem zagnal vik in krik, češ, da je Boudou žrtev političnega preganjanja. Vsi ugotovljeni dokazi krivde niso bili važni. Niti dejstvo, da je uradno navedel naslov stanovanja sredi sipine ob morju. Ali sramotna gesta, ko je zamenjal letnico nakupa avtomobila, da bi v postopku ločitve opeharil bivšo ženo. Način, kako so reagirali kirchneristi, je bil v živem nasprotju v primerjavi z Marijo Julijo Alsogaray. Od vse Menemove vlade je bila obsojena samo ona, ki ni izhajali iz peronizma, ampak iz liberalne UCeDe. Prepustili so jo usodi. Boudou tudi izhaja iz liberalizma. Dejstvo, da se je peronizem potegnil zanj je sad razmišljanja bivše predsednice: če so njega obsodili, lahko tudi mene. Treba je ustaviti sodni tok dogajanja, preden bo ona na vrsti. Cristina je že v postopku sojenja v aferi javnih del v provinci Santa Cruz. Dokazov korupcije je dovolj in slamnati mož (testaferro) je Lázaro Báez, ki je v ječi že dolga leta. S tem je povezanih še več drugih postopkov. In tukaj »lawfare« nima kaj opraviti. Sodni postopek se je začel že, ko je bila še predsednica. In podobno je z vsemi člani njene družbe. Zato je razumljiva ta ihta v obrambi bivšega podpredsednika. 

Ni zaupanja. Cristina v teh zadevah vidi eno samo rešitev. Noče, da bi se sodni postopki zavlačevali in končno zapadli. Tudi noče, da bi jo predsednik pomilostil, kar bi bilo popolnoma v skladu z zakoni in ustavo. Hoče, da jo sodniki proglasijo za nedolžno. In edina pot do tega cilja je, da zamenja sodnike. Še več, da zamenja celotni sodni sistem. Ker je ta zadnja varianta zelo zapletena, trenutno menjava sodnike kolikor ji dovolijo pristojnosti in okoliščine, ker je senat tisti, ki odloča o imenovanju sodnikov. Seveda je končni cilj celoten sistem. Star je njen namen, da bi po poti ustavne spremembe dosegla, da bi državljani na splošnih volitvah izbirali tudi sodnike. To je že pred leti zavrnilo Vrhovno sodišče, ker je protiustavno. A le po tej poti bi lahko v celoti nadzirala vse javno življenje. Neodvisnost izvršilne, zakonodajne in sodne oblasti ni v njenih računih. Tisti »hočemo vse« (vamos por todo), ki ga je izrekla na vrhuncu svoje moči, je še vedno v njenih načrtih. A vse je odvisno od volilnih izidov v prihodnjih letih.

To pa seveda ni skrb volivcev, ki se borijo z vsakdanjimi težavami, medtem ko upada njihovo zaupanje v vodilni razred. Normalni državljan dan za dnem opaža, da njegove težave niso v središču skrbi posameznih vlad. Nenehno hlapi zaupanje v ustanove javnega življenja. Pred kratkim je posebna anketa ugotovila, da komaj 34% ljudi zaupa vladi. Še slabše je z ostalimi dejavniki: parlamentu zaupa le 27% državljanov; sindikati imajo podporo 13% ljudi; politične stranke enako. Najslabše je s sodno oblastjo: sodiščem zaupa komaj 7% Argentincev.

Ker ne zaupajo Argentini, tuja podjetja kaj malo investirajo v naši državi. Svetovne finančne ustanove nam ne posojajo denarja, in kadar to storijo, so obresti astronomske. Politično nismo zanesljivi, ker en dan zavzamemo določen položaj, naslednji dan pa ravno obratnega. Prav tako strokovnjaki ugotavljajo, da uradna cena dolarja odgovarja stvarnemu položaju, a ga vlada ne prodaja. Na vzporednem trgu pa ga dobite le, če plačate dvojno ceno. 

Križi in težave. Medtem, ko čakamo, kaj bo s cepivom proti koronavirusu, naše življenje teče normalno. To pomeni, da v tem slabem položaju ni izboljšanja. Oktobra je inflacija dosegla 3,8%. V novembru je bilo nekoliko boljše: 3,2%. Dosedanja letošnja inflacija se vrti okoli 30,9% in v zadnjih dvanajstih mesecih je bila 35,8%. Kako bo decembra je še neznanka. Važno je tudi, da prehrana prehiteva splošno inflacijo: v zadnjih dvanajsti mesecih je poskočila za 40,4%. In kljub temu je te dni predsednik izjavil, da »nam je uspelo, da med nami nimamo lačnih«. Na laž ga je postavil Socialni inštitut katoliške univerze (UCA), ki je ugotovil, da 2,2 milijona otrok trpi za lakoto. Svarijo še pred možnostjo, da to postane kronična težava.

Kaj se nam obeta za prihodnje leto? Gospodarski minister je v državnem proračunu zapisal, da pričakuje inflacijo v višini 29%. A v Centralni banki govorijo o 50%. Da položaj ni najbolj ugoden vidimo v dejstvu, da je državna petrolejska družba (YPF) je že petič letos podražila bencin, to pot kar za 5,5%. To bo odmevalo pri vseh ostalih cenah. Glede prihodnjega leta povejmo še, da bodo povišali cene javnih storitev, ki so bile doslej zamrznjene. Obljubljajo, da ne bodo prizadele ogrožanih sektorjev. A dobro vemo, koliko lahko zaupamo tem obljubam.

Medtem pa v parlamentu poteka »nadaljevanka« okoli zakona o pokojninah. Najprej je Cristina spremenila besedilo (sicer v prid upokojencem) in zapletla delo gospodarskega ministra. Sedaj pa se puntajo še federalni poslanci (Lavagna) in je vprašanje, če bo zakon potrjen. V senatu pa se pojavlja dvom o usodi zakona o splavu in ni jasno, kakšen bo končen izid.

Tone Mizerit