Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 39

Zamujeno leto

 

Jutri, 10. decembra, bo Alberto Fernández dopolnil eno leto na predsedniškega mandata, kar seveda ne pomeni, da je eno leto na oblasti, ker je vedno bolj jasno, da vajeti države niso v njegovih rokah; trdno jih drži podpredsednica. Tudi sicer, pa naj odloča on ali ona, dejstvo je, da težko najdemo razloge za kakšno praznovanje. Lahko pogledamo različna področja uprave, pa ni videti veliko pozitivnih izidov vladnega delovanja. Gospodarsko, socialno, vzgojno, sanitarno … ni polja, kjer se ne bi kopičile težave. Res je sredi marca pandemija močno udarila deželo, a že pred tem je bilo jasno, da vlada ne najde prave smeri. To je dovolj zgovorno nakazala tudi predsednikova izjava, da ne verjame v načrte. In prav to so tuji upniki zahtevali v teku pogajanj za nov dogovor o odplačevanju zunanjega dolga: stvaren gospodarski načrt. A kako bo dolgoročni državni program pripravila vlada, ki ni sposobna vredno organizirati niti pogreba ljudskega nogometnega malika?

 

Suhe številke. Dogovor z zunanjimi upniki je bil eden redkih uspehov. Od njega je vlada pričakovala tudi, da bo umiril domače precej viharne razmere, predvsem rastočo ceno vzporednega dolarja. Nič tega se ni zgodilo in dolar je na črnem trgu prekoračil vse rekorde, dokler ni minister Guzmán segel po orožju dolarskih bonov in začel urejati domače račune. A vrnimo se v sredino meseca marca. Takrat se je začelo. Številke pandemije so zaskrbljujoče. Te dni je Argentina presegla 40.000 smrtnih žrtev in se uvrstila med 11. držav z največ umrlimi za koronavirusom. V Južni Ameriki ima več žrtev samo Brazilija. če pa upoštevamo število smrtnih primerov na milijon prebivalcev, je država med desetimi najbolj prizadetimi na svetu.

Gospodarstvo ne ponuja boljše slike. Argentina konča leto 2020 s 44% prebivalstva (20,3 milijona prebivalcev), ki živi v revščini. To je pred dnevi objavil oddelek za socialne statistike katoliške univerze. Ustanova je dovolj resna in strokovno zanesljiva, da v njene zaključke ne moremo dvomiti. Celo v zadnjem obdobju pod kirchnerizmom, ko je bila Cristina predsednica Axel Kicillof pa gospodarski minister, je katoliška univerza objavljala svoje statistike, ker vlada ni hotela meriti revščine. Te dni je državni inštitut objavil oktobrsko inflacijo, ki je bila 3,8 odstotna, najvišja v letu. Po raznih ocenah se bo novembrska, ki bo znana čez nekaj dni, sukala okoli 3,5 odstotkov. Letna stopnja inflacije bo znašala 37 %. Še ena izgubljena bitka.

Če je ministru, po dolgih pogajanjih, uspelo doseči dogovor s privatnimi upniki, je prav ob prvi obletnici njegova velika skrb pogajanje z Mednarodnim denarnim skladom (FMI), ki mu bomo morali vrniti 44.000 milijonov dolarjev. A bistveno je, da vlada prosi, naj ji FMI podeli še dodatno posojilo, ker Centralna banka nima prosto razpoložljivih dolarjev. V tem dejstvu najdemo razlog, zakaj je gospodarsko ministrstvo odločilo, naj privatna podjetja tudi preložijo odplačevanje svojega zunanjega dolga. Podjetja imajo denar a Centralna banka nima dolarjev. Prav tako vlada zahteva od provinc, ki so tudi zadolžene v inozemstvu, da naj dosežejo nove dogovore in plačajo v poznejših obdobjih. Skupen dolg vseh provinc znaša 15.000 milijonov dolarjev in samo Mendoza in Neuquén sta že uredili svoje račune.

Na vzgojnem področju so učenci in dijaki iz vse države zaključili leto brez prisotnostnih predavanj. Vse je potekalo preko interneta. Kljub prizadevanjem učiteljev pa je vrednost in uspešnost virtualnega pouka še vedno neznanka. Poleg tega je celo v samem prestolnem mestu kakih pet tisoč učencev, ki nimajo dostopa do interneta. Kako se ta številka veča v notranjosti, predvsem v oddaljenih krajih, vlada ne govori. Strokovnjaki smatrajo, da je bilo šolsko leto v veliki meri izgubljeno. Ni načina, da bi to nadomestili. In, kar je najbolj žalostno: šole so zaprte, kazini pa odprti. Argentina, ki je bila na čelu vzgoje v Latinski Ameriki, vedno bolj nazaduje.

 

Politična nesoglasja. Prav tako, kot na gospodarskem, sanitarnem in vzgojnem področju, vlada ni našla pravega prijema v vprašanjih zunanje politike. Gojila je upanje na Trumpov poraz na volitvah v ZDA, in ta želja se je izpolnila. A če je Biden zmagal, to še na pomeni, da je konec težav. Dejansko vlada niha od leve na desno in ne najde ravnotežja. To je vidno zlasti v primeru Venezuele, ko tudi v mednarodnih ustanovah enkrat voli na levo, drugič na desno. V primeru zadnjih parlamentarnih volitev, ki jih je množično obsodila mednarodna skupnost, se Argentina še ni izrekla. Seveda, težava je v tem, ker vlada ni enotna niti v najbolj osnovnih položajih. »Fronta vseh«, kakor se imenuje povezava, ki je pred letom prevzela oblast, je skupek ideološko zelo različnih skupin. Združile so se z edino zavestjo, da samo povezane lahko zmagajo na volitvah. Fronta je bila odlično volilno orodje, a ni sposobna uspešno voditi države, ker nimajo ne skupne izhodiščne točke, ne istega cilja.

Poleg skupinskih težav najdemo tudi osebna nasprotja. To je prišlo do izraza zlasti, ko je predsednik dosegel, da je prišlo do virtualnega stika z izvoljenim predsednikom ZDA. Alberto in Biden sta imela krajše srečanje in se pogovorila o nekaterih točkah skupnih interesov. Stika se je udeležilo tudi nekaj višjih funkcionarjev. A manjkal je zunanji minister Solá. Namesto de bi šel v vladno palačo, kjer je potekal pogovor, je šel v predsedniško rezidenco. Se je zmotilč Nekateri trdijo, da ga je nekdo namenoma napačno usmeril. Potem pa je v teku radijskega intervjuja omenil kot del pogovora točko, ki je dejansko nista obravnavala. Najhujše je, da se je omenjena točka nanašala na razgovore z FMI, kar je povzročilo dodatne težave v pogajanjih. Neverjetno!

A najtežji problem je nesoglasje, ki stalno moti razmerje med predsednikom in podpredsednico. Ko je pred enim letom Alberto Fernández zavzel predsedniško mesto, je obljubil enotno nastopanje, skupno delo. Ko se je začela pandemija, je prve javne napovedi in odločila napovedal v skupnem nastopu z vodjo vlade prestolnega mesta (Rodriguez Larreta) in guvernerjem province Buenos Aires (Axel Kicillof). Larreta je bil »moj prijatelj«. A temu »prijatelju« je potem z dekretom in nato še po zakonski poti odvzel skupno 42.000 milijonov. Vse to pod vplivom podpredsednice, ki vidi v vodji prestolnega mesta najhujšega sovražnika s pogledom uprtim na predsedniške volitve leta 2023. Da je to še dalečč Res je daleč, in pred tem so prihodnje leto še dopolnilne parlamentarne volitve. A tudi za te je važno, da onesposobi nevarnega tekmeca, ki se postavlja na čelo opozicije.

 

Kako bomo volili? čeprav manjkajo še dolgi meseci do omenjenih parlamentarnih volitev, se vedno bolj pogosto slišijo glasovi, povezani z njimi. Beseda PASO je skoraj na dnevnem redu. Pomeni »primarne, odprte, istočasne in obvezne« volitve (primarias, abiertas, simultáneas y obligatorias). Te volitve je z zakonom uveljavil pokojni Nestor Kirchner, potem, ko ga je 28. junija 2009 na dopolnilnih volitvah premagal Francisco de Narváez. Namen zakona naj bi bil, da prepreči povezave opozicije in zagotovi prednost vladnih povezav. Sedaj pa vlada vidi, da bi se opozicija lahko z njimi okoristila in premostila marsikateri notranji prepir. To vidijo tudi guvernerji, ki so predsedniku množično predlagali, naj parlament odpravi sedaj sporni zakon. če ni primarnih volitev, oni odločajo (in določajo) kandidatne liste. To zahtevajo tudi mogočni župani predmestnih občin.

A zadeva ni tako enostavna. Nepričakovano se je, poleg opozicije, v bran volitev PASO postavila La Cámpora. V njih vidi možnost, da prodre s svojimi kandidati za županska mesta, ki so podlaga odločilnemu volilnemu vplivu buenosaireškega predmestja. Ta ustanova, ki jo vodi Cristinin sin Máximo Kirchner, se je povezala s skupinami nogometnih huliganov, ki so tudi v stiku s prekupčevalci mamil. Ti nadzirajo bedna naselja in usmerjajo celo njihovo volilno udeležbo. S to podporo La Cámpora namerava osvojiti ta ključna volilna okrožja. Zanimivo bo videti, kako bo (če bo) vlada presekala ta pravi Gordijski vozel.

Da pozornost obrne v drugo smer vlada v parlamentu poganja razpravo zakona o splavu. Po drugi strani pa organizira množično cepljenje proti koronavirusu, ki naj bi ga pognali v tek v začetku januarja. Od uspeha te kampanje je odvisno, če si bo vlada nekoliko opomogla in vsaj delno pridobila na ugledu, ki ga je zapravila v neskončni karanteni in socialnem padcu.

Tone Mizerit