Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 41

Uspehi in neuspehi 

Težavah z internetom preteklega tedna, ko spisa nisem mogel objaviti (se opravičujem), se vračamo na stari tir. Potekajo zadnji dnevi tega čudnega leta, ki je bilo prvo pod novo vlado. Ta je že četrta pod znakom kirchnerizma. Po treh začetnih obdobjih smo imeli štiri leta Macrija in njegovo »najboljšo ekipo v zadnjih 50 let«. Tako dobra je bila ta ekipa, da se je kirchnerizem vrnil, »boljši«, kot sami trdijo, bolj skrajen, kot dokazuje razvoj. Te dni je predsednik Fernández v radijskem intervjuju zatrdil, da je bilo preteklih dvanajst mesecev »uspešnih«, pa ni pojasnil, na katera področja se nanaša. Uspehov resnično ni bilo in iz potrebe neke jasne »zmage«, možne tudi brez denarja in brez podpore znanosti, se je vrgel v kampanjo zakona o splavu. Tako je v prvih urah tega torka, 30. decembra senat potrdil besedilo, ki dovoli splav do 14. tednov od spočetja. Ta je ena redkih (četrta od dvajsetih) predvolilnih obljub, ki jih je izpolnil.

Le še za trenutek se ustavimo ob vprašanju splava. Volili so križano, tako vladna skupina kot opozicija. A še pred glasovanjem so nasprotniki splava napovedali, da bodo sodno nastopili, ker besedilo zakona je protiustavno. Reforma iz leta 1994 je vključila, kot del ustave, pakt iz San José de Costa Rica (Medameriška konferenca človekovih pravic - 22 novembra 1969). V tem besedilu jasno brani »življenje, od spočetja«. Edino vprašanje je, kako se bo (ko se bo in če se bo) izreklo naše Vrhovno sodišče. Kot življenje, je danes tudi pisana beseda kaj malo vredna.

Blaženo zaupanje. Govorili smo o predsednikovih predvolilnih obljubah. Od dvajsetih je, poleg splava, izpolnil še tri: ustvaril je Ministrstvo žene, tarife javnih storitev je ločil od sorazmerja do dolarja in uredil je delovanje vladne ustanove za statistike (INDEC). Nič več! Najbolj pa je potegnil za nos upokojence. Obljubil jim je povišico 20% isti dan, ko bo nastopil kot predsednik (nič ni bilo); in da bo storil vse, da bodo pokojnine vedno več zalegle. Novi zakon o pokojninah, ki so ga ta ponedeljek potrdili v poslanski zbornici, kruto prizadene njihove dohodke, ker povišice naveže 50% na delavske plače, 50% pa na nabirko sredstev socialnega skrbstva (ko je vedno manj prijavljenih uslužbencev). O inflaciji, ki že napovedujejo, da bo 2021 krepko rastla, ni govora. Znova bodo pokojnine nazadovale. Seveda, to ne bo prizadelo Cristine Kirchner. Te dni ji je nadomestna sodnica (ona jo je imenovala leta 2015) odločila, da ji pripada moževa predsedniška pokojnina, njena predsedniška pokojnina in sedanja plača podpredsednice. Tam blizu milijona pesov na mesec. In seveda dodatno vse zapadene pokojnine z obrestmi vred. Pa niti ne bo plačala davka na dobiček (ganancias), ki ga vsi plačujejo. Kdo jim lahko še zaupa.

Slovar slovenskega knjižnega jezika pojmuje zaupanje kot »prepričanje, da je kdo sposoben, voljen narediti, kar se pričakuje; prepričanje, da je kdo pošten, iskren; prepričanje, da je kaj dobro in da bo dobro vplivalo na uresničitev določenih pričakovanj«. Če premislimo te postavke in trditve, je razumljivo, da zaupanje v Argentini izumira.  Med 4. in 8. decembrom je raziskava svetovalnega podjetja Synopsis, ki jo je objavilo vse časopisje, ugotovila, da 49,7% anketiranih »ne verjamejo ničesar«, kar pravi predsednik, dodatnih 11,5% jih je izjavilo, da mu »večino časa« ne verjamejo. Težko je zaupati človeku, ki »se zmoti« vsakič, ko odpre usta. Ki nekoga imenuje »prijatelja« (Larreta, šef mestne vlade), pa mu z dekretom zniža zvezne dohodke. Težko mu je zaupati tudi, ko trdi, da smo med najboljšimi v boju proti pandemiji, pa nas statistike postavijo na sam vrh prizadetih in smo med desetimi državami, ki imajo največ mrtvih na milijon prebivalcev. Ali pa zadnji spodrsljaj: začeli smo cepiti proti koronavirusu (Sputnik V) in Alberto je dejal, da smo med desetimi državami, ki so začele cepiti. Časopisi so hitro povedali, da se cepi v že več kot tridesetih državah. Kdo mu lahko še zaupa.

Nekaj podobnega lahko ugotovimo, ko gledamo na gospodarski in socialni položaj. Ko predsednik govori o »uspešnem« letu, je to težko uskladiti s stanjem, ko revščina presega 40% prebivalstva in je revnih 54% otrok. Kako mora predsednik trditi, da »v Argentini ni lačnih«, ko prehrambna negotovost zasega 30% prebivalstva. Vrnili smo se v čase, ko so najvišji vladni predstavniki mirno trdili, da je v Argentini manj revnih kot v Nemčiji. Pred kratkim se je predsednik sestal z uglednim ekonomistom (Carlos Melconian, bivši predsednik Narodne banke).  Pogovor je označil kot »pozitiven«. Težko razumljivo, ko Melconian nenehno ponavlja, da je Argentina »tovarna ki proizvaja revne«. Pred dnevi pa je bivši minister Roberto Lavagna opozoril, da »ni več časa« za igranje. Treba je pripraviti in začeti izvajati stvaren gospodarski program, ker se država potaplja. A za tak program bi morali doseči soglasje vlade in opozicije. Soglasje z opozicijo? Podpredsednica bi ponorela.

Máximo že nori. Ko vse poroča o cepljenju, ko splav zavzema prve strani, stopa nekoliko v ozadje dogajanje okoli peronistične stranke v provinci Buenos Aires. In vendar je ta točka ena najbolj važnih v ofenzivi podpredsednice, ki ni nikdar odstopila od svojega gesla »hočemo vse« (Vamos por todo). Cilj se ne spreminja, taktika in strategija pa sta minljivi. Celo pokojni Nestor je preziral peronizem in njegovo strukturo, čeprav mu je ta odprla vrata do predsedniškega prestola. Tedaj je bilo mnogo pisanja o »transverzalnosti« (prečnosti), povezavi sorodnih skupin mimo (preko) strank in njihovih struktur. Ko je tedanji predsednik videl, da s tem ne gre nikamor, je zamenjal strategijo. Nov cilj je bil: kolonizirati peronizem. Prevzel je strukturo in z njo zagotovil kirchnerizmu tri predsedniške dobe.

Cristina se je nalezla njegovega prezira peronizma, a enako kot pokojni mož izkoristila strukturo za nemoteno vladanje. Vendar je leta 1917 v provinci ustanovila vzporedno stranko »Unidad Ciudadana« in bila poražena. Tam se je rodila ideja da le »vsi združeni« zmagamo. To se mora nadaljevati in lovišče je več kot deset milijonsko buenosaireško predmestje, kjer gospodarijo »predmestni baroni«, res pravi graščaki. Treba jih je podjarmiti. Zato je Cristina iznašla orodje: njen sin Máximo naj bo predsednik justicialistične (peronistične) stranke v provinci Buenos Aires. Za ravnotežje naj pa bo Alberto predsednik stranke na državni ravni.

Zadeva se je zapletla, ker ima stranka v provinci že svoje vodstvo. Predsednik je župan iz Merla (Menéndez), ki ga bo ob koncu 2021 zamenjal Gray (Esteban Etcheverria). Ob teh dveh je še Zabaleta (Hurlingham) in vsi trije so proti namenu, da bi mladi Kirchner vodil stranko. Izbrani so bili po volilnem polomu leta 1917, ko je bil Máximo v vzporedni mamini stranki (Unidad Ciudadana). Oni so obnovili provincijski peronizem, sedaj pa naj ga prepustijo tem, ki so ga takrat prizadeli? Poleg tega, da bi stvar bila legalna, bi morala odstopiti sedanji in prihodnji predsednik ter polovica svetnikov (25) in vsi njihovi namestniki. Prava revolucija, ki se ji »trije mušketirji« upirajo. Dobro vedo, da je edini cilj Cristine, napolniti z imeni lastnih ljudi volilne listine prihodnjega leta. Máximo nori spričo tega upora, župani pa besnijo. Še ni jasno, kako se bo ta manever iztekel. Večina upa na kak »strateški dogovor«.

Kako bo z dolgovi? V ozadju ostaja tudi ena bistvenih točk za izhod iz sedanjega kaotičnega stanja: dogovor z Mednarodnim denarnim skladom (FMI) glede dolga kakih 44 tisoč milijonov dolarjev (in seveda predhodno novo posojilo). Seveda, kakršenkoli sklep predvideva stvaren gospodarski načrt, ki se ga Alberto brani od samega začetka vladanja. Za FMI pa je tak načrt pogoj za dogovor. Da predvidimo, kaj lahko načrt vsebuje, ni treba biti strokovnjak. Imamo primer Grčije, Ukrajine in še številne druge. Treba bo stisniti pas in zobe in izvesti kirurški poseg v gospodarstvo.

Tukaj pa se pojavijo težave. Cristina noče nobene »operacije«, nobenega rezanja niti stiskanja pasu. Kam to vodi vsi vemo. Razni strokovnjaki dnevno opozarjajo, da brez resnega in stvarnega posega gospodarstvo ne bo prišlo na pravo pot. Lavagna, čigar opozorilo smo zgoraj omenili, je zatrdil, da deset let zastoja ne dovoli novih gospodarskih pustolovščin. Argentinska ekonomija že deset let ne raste. »Ni izgovora, da bi se še naprej igrali« trdi minister, ki je državo izpeljal po krizi leta 2001, potem, ko mu je Remes Lenikov s svojim kirurškim posegom položil preprogo, po kateri je prišel do svoje le delno zaslužene slave.

Tone Mizerit