Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 38

Naj počiva v miru!

Kaj ima politika opraviti z nogometom? V Argentini, vse. Predvsem pa se to kaže v političnem izkoriščanju nogometnih dogodkov. To dejstvo je bistven dejavnik, da razumemo dogodke preteklih dni, ko je umrl in so »kropili« (stražili) vesoljnega nogometnega zvezdnika. Lahko si mislimo, kaj Diego Maradona pomeni za Argentino in Argentince in kaj pomeni za svet. Kako je njegova oseba prodrla na vsa področja nam pove dejstvo, da se je komaj deset minut po objavi njegove smrti, novica pojavila na vseh spletnih straneh planeta, vključno v Sloveniji. Osebno sem preveril in se seveda nisem čudil.

Nenehno izkoriščanje. Te dni časnikarji, kot lačni psi, glodajo to kost okoli smrti našega zvezdnika. Pozabljajo celo na njegove nogometne genialnosti. Najprej je tekla polemika okoli kaotičnega straženja mrliča, ki je središče mesta (in vladno palačo) ponovno spremenilo v pekel. Sedaj pa vse govori le o tem, koliko so zdravniki krivi smrti človeka, ki je vse življenje hodil po robu prepada. Medtem pa Argentina mirno nadaljuje pot, ki prav tako vodi po robu prepada. A to kot da nikogar ne zanima.

Maradona se je, kot nogometaš, prvič srečal s politiko leta 1979, ko je komaj nastopil pot svetovne slave. Leto prej je vojaška hunta v lastno korist uporabila zmago Argentine na svetovnem prvenstvu v Buenos Airesu. A takrat Diego še ni bil član ekipe. Pač pa naslednje leto, ko je na Japonskem vodil argentinsko ekipo do prepričljive zmage na mladinskem svetovnem prvenstvu. Ko se je ekipa vrnila, se je v Buenos Airesu ravno nahajala medameriška komisija za človekove pravice. Vlada je izkoristila vrnitev svetovnih prvakov in ljudske manifestacije, in vrgla geslo da »Argentinci smo pravični in človečanski« (derechos y humanos). Se spomnite? Vojaštvo je športne manifestacije prikazala kot podporo vladi. Maradona se je rokoval z generalom Videlo. Takrat se je začelo in se ni nikoli končalo. Malika je zaneslo v leve vode in ob njem so si sledili Castro, Chávez in Maduro. Edini, ki je vedel kaj je prav je bil predsednik Alfonsín. Ko so se svetovni prvaki vrnili iz Mehike (1986) in so se po srečanju z njim usmerili na balkon vladne palače, da bi pozdravili množico, je predsednik ostal na mestu. Ni hotel izkoristiti nogometne slave v svojo osebno korist. »Ta trenutek je vaš« je preprosto dejal.

Kaj drugačno je bilo zadržanje sedanjih oblasti. Alberto Fernández je takoj ponudil družini, naj pokojnika stražijo v vladni palači in dovolijo, da se narod poslovi od njega. »Do štirih popoldan« je odločila njegova bivša žena Clavdija. Tako je predsednik prehitel Cristino, ki je želela, da bi zvezdnika »kropili« v parlamentu, kjer ona gospodari. Alberto je javnosti napovedal, da bo malika poslovil »milijon« oboževalcev. Tam se je začelo. Že v nočnih urah je bil ob krsti Rafael Di Zeo, vodja huliganov nogometnega kluba Boca, ki ima prepovedan vstop v katerikoli nogometni stadion. Kako je vstopil v vladno palačo?

Mimohod ob krsti je mirno potekal a vsi so vedeli, da bi za »milijon oboževalcev« potrebovali več dni. Vzporedno je zdravstveno ministrstvo naročalo, naj v vrsti držijo »sanitarno razdaljo« dveh metrov. Po vsem svetu so krožili posnetki, kjer se jasno vidi natrpano množico, ki nestrpno in stisnjeno čaka za vstop v vladno palačo. Kaos se je začel, ko je ob dveh popoldan prišla »kropit« Cristina. Zahtevala je, da naj medtem zaprejo vrata vladne palače. Ljudje so mislili, da je konec mimohoda. Navalili so na vrata in skupina huliganov (ki niti ni bila v vrsti) je vdrla v notranjost. Zavzeli so »dvorišče palm«, razgrajali in tulili razna gesla in popevke. Mimogrede so podrli in poškodovali kip prvega radikalnega predsednika Yrigoyena. Pol ure so bili huligani lastniki in oblast vladne palače. Medtem je vlada ukazala mestni policiji, naj prekine vrsto čakajočih. Spopadi so se razvili po središču. Krsto pa so odpeljali po drugi poti na oddaljeno pokopališče, kjer Diego počiva ob svojem očetu in materi. Naj počiva v miru!

 

Kdo je kriv? Smrt ljudskega malika, je pokazala vso argentinsko tragiko, ki se zrcali v njegovem življenju. Vsa genialnost, ki je dar narave, se izniči v neurejenosti, odvisnosti, korupciji in upravni nesposobnosti. Kdo je kriv za njegovo neurejeno življenje? Je bil sploh sposoben stvarno odločati o svojih dejanjih, ko je iz rodnega bednega naselja dosegel svetovni vrh, slavo in denar? Vzporedje med njim in rodno deželo je preveč jasno. Njemu vse bogastvo ni pomagalo zaradi njegove odvisnosti od drog in alkohola. Argentini vse bogastvo ne pomaga, zaradi odvisnosti politikov: njihova droga sta oblast in denar. In ne samo to. Zanimiv je bil komentar znanega športnega časnikarja, ki je dejal: »Kaj je bolj sporno; da je Diego igral nogomet pod vplivom kokaina, ali da poslanci volijo zakone tudi pod vplivom kokaina?«

In kdo je kriv kaotičnih dogodkov ob straženju pokojnika? Alberto je iskal le svojo lastno slavo. Cristini ni bilo mar, da sta z njenim prihodom (in zaprtimi vrati) v kaosu utonila mir in red. Ona je doživela svoj trenutek, ko je na krsto položila rožni venec. Hinavstvo! Notranji minister (Wado de Pedro) je vso krivdo za izgrede vrgel na mestno policijo in vodjo mesta (Larreta), čeprav je ukaz za prekinitev vrste izšel iz vladne palače. Da niso zmožni organizirati niti enostavnega pogreba je dokaz tudi, da je sprevod na prevozu do pokopališča v predmestju zgrešil pot in zapeljal na stranske ulice.

A medtem, ko se je vse to dogajalo, in sedaj, ko teče polemika ob njegovem zdravljenju in smrti, kirchnerizem izvaja svojo politično ofenzivo. V senatu in poslanski zbornici napredujejo v treh smereh. Najprej na sodnem področju, ko hočejo zakonsko spremeniti način imenovanja vrhovnega tožilca. V senatu so že potrdili, a lahko se zatakne v poslanski zbornici. Ali pa ne. Kot se je zgodilo z zakonom, s katerim so, s podporo neodvisnih cordobskih poslancev, prestolnemu avtonomnemu mestu odvzeli dodatna denarna sredstva. Kolikšna je bila cena podpore? In končno z napredovanjem zakona o splavu. Tukaj je Alberto pokazal svojo spretnost. Po eni strani je »podaljšal« zasedanja parlamenta (ustavno se zaključi 30. novembra), po drugi pa sklical izredno zasedanje. Med »podaljšanjem« se lahko volijo tekoče zadeve. V izrednem zasedanju pa samo zakonske osnutke, ki jih v potrditev pošlje vlada. Zanka se zateza. 

In medtem … Kirchnerizem potrebuje, da se vedno nahaja v bojnem stanju. Če ni sovražnika, ga je treba poiskati. Sedaj so našli novega: to je vodja avtonomne mestne vlade  Horacio Rodriguez Larreta. Danes je najbolj priljubljen politik v Argentini. Prej je bil omejen na mestno okrožje, a njegov nastop v dobi pandemije ga je ponesel na vsedržavno področje. V tem presega ostale politike in je celo bolj priljubljen kot predsednik. Ker se govori o njem kot o možnem predsedniškem kandidatu opozicije, so se nanj obrnili vladni radarji.

Tako se je začela borba, ko je sama podpredsednica kritizirala, da ima v mestu »vsaka praprot luč in vodo«, medtem ko v predmestju ljudje nimajo ne luči ne vode. Temu je seveda, po njenem, »krivo«, da mesto dobi preveč denarja, provinca pa premalo. Lahko bi pisali številke mestnih prispevkov v federalni fond in koliko od tam dobi. To je nekako tako kot v primeru Slovenije in Jugoslavije. Koliko je Slovenija prispevala in koliko je dobila. A v predmestju ljudje verjamejo Cristini. Kriv je Larreta, ne njihovi župani, ki zapravljajo denar in zapadajo korupciji. Zato je že novembra kar z dekretom Alberto znižal dohodke mestu v višini 53.000 milijonov (poslal jih je v provinco Buenos Aires). Te dni pa v parlamentu napreduje poseben zakon (kot sem zgoraj omenil), ki bo mesto prikrajšal še za dodatnih 12.000 milijonov. V obeh primerih se je Larreta pritožil naravnost na Vrhovno sodišče, ker smatra, da je ta postopek protiustaven.

Alberto ima medtem druge težave. Dolar se je sicer umiril, a gospodarstvo trpi, rasteta pa revščina in brezposelnost. Obenem pa se bliža volilno leto, ki bo ključno za razmerje sil v parlamentu. Tam pa ravno sedaj obravnavajo imenovanje novega volilnega sodnika za provinco Buenos Aires. Ramos Padilla je znan, da je z dušo in srcem (in kaj malo kritičnosti) predan Cristini. Alberto pa se je sestal s sindikalnimi vodji in »pokadil z njimi pipo miru«. Obljubil jim je, da bo vztrajal v naporu za boljšo socialno politiko. Težava je v tem, da Alberto veliko obljublja a malo izpolni. Upokojenci o tem mnogo vedo.

Tone Mizerit