Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 4

Država in politika

Predsednik Alberto Fernández je že sredi preteklega novembra napovedal, da bo koncem decembra cepljenih proti koronavirusu pet milijonov državljanov. Ko je zapadlo leto ni bilo cepljenih niti 300.000 Argentincev, čeprav je bilo prav to število ruskega cepiva Sputnik V. Domača razpečava in potek cepljenja se je zapletel, kot tudi dostava druge etape cepiva. Potem so v vladi napovedali pet milijonov cepljenih proti koncu januarja in govorili o »dejstvu«, da smo ena izmed vodilnih držav v cepljenju. V trenutku, ko pišem te vrstice, je odletelo letalo argentinske državne družbe proti Moskvi, da pripelje dodatnih 600.000 (nekaj tisoče več ali manj - še ni znano), ki naj izpolni prvo fazo, daleč od optimističnih napovedi vladnih mož.

Dogodki okoli pandemije dobro kažejo na argentinski način upravljanja kriznih položajev. Da je tako opevano upravljanje pandemije v Argentini daleč od vladne pravljice o uspehu, so pokazale tudi številke, ki jih je te dni, pred začetkom zasedanja, objavilo vodstvo Svetovnega gospodarskega foruma v Davosu. Argentina je pristala med najbolj prizadetimi, tako v sanitarnem pogledu (šesto mesto največ smrtnih žrtev na 100.000 prebivalcev) kot v gospodarskem (10,6% padca domače bruto proizvodnje). Temu se ni čuditi, ker je kaotično upravljanje že neka stalnica argentinskih vlad.

Zgodba o petroleju. Dogodki teh dni okoli državne petrolejske družbe YPF so tudi zgovoren dokaz vzroka vseh argentinskih težav. V prejšnjem članku sem omenil odstop predsednika družbe (ekonomist Guillermo Nielsen). Na njegovo mesto je nato prišel Pablo González, katerega glavna lastnost je, da je bil telefonist pokojnega Kirchnerja, nato pa študiral pravo in postav odvetnik. Je seveda tudi zvest privrženec Cristine in član Cámpore. Kaj ta  človek ve o petroleju? Nič. Tudi o upravljanju podjetij ne. Nielsen sicer ni bil strokovnjak za petrolej, a tja so ga postavili, da bi vodil pogajanja za preureditev zunanjega dolga družbe v višini 6.200 milijonov dolarjev. Nielsen je bil prvi, ki je  vodil pogajanja o zunanjem dolgu še za časa Nestorja. Vsaj o tem je precej vedel. V kakšno vrelo kašo je padel González je razvidno že iz dejstva, da so ravno sedaj zunanji upniki na celi črti zavrnili argentinsko ponudbo.

In zakaj pravim, da se v zgodbi državne petrolejske družbe zrcali gospodarski in socialni razvoj Argentine? Poglejmo zgodovino zadnjih desetletij podjetja. Nič preveč presenetljivega za dobrega poznavalca. V dobrih 20 letih je bilo podjetje YPF privatizirano, »argentinizirano« in ponovno podržavljeno. Sedanja podpredsednica Cristina je kot senatorka tedaj volila zakon privatizacije, kot predsednica pa ukazala podržavljenje. Najbolj grob postopek je bila »argentinizacija«. Za časa Kirchnerja je ta dosegel, da je družina Esquenazi, pod okriljem banke Santa Cruz (vladna banka te province), pod popolnim nadzorom Kirchnerjev, z denarjem iz lastnega dobička YPF, ne da bi vložila en peso, »kupila« 25% družbe od tedanjega lastnika, španskega podjetja Repsol. Ta postopek se je začel v dobi, ko je bila Cristina predsednica. Kirchnerjeva smrt je potem to potezo izničila.

Štiri leta kasneje se je predsednica odločila za ponovno nacionalizacijo. Ta poteza je povzročila pravo katastrofo: podjetje je bilo brez investicij, podkapitalizirano, proizvodnja in petrolejske rezerve so propadle in samooskrba države na področju goriv je bila izgubljena. Za 50% YPF sta Cristina in njen minister Kicillof plačala Repsolu 5.000 milijonov ameriških dolarjev, čeprav sta vztrajno trdila, da mu ne bosta plačala niti centa. In v New Yorku je še vedno v teku tožbeni dolg za dodatnih 3.000 milijonov USD.

In kako se je ta zgodba zaključila (pravzaprav se še ni zaključila)? Leta 2012 je bilo podjetje YPF vredno 10.000 milijonov ameriških dolarjev. Danes je vredno približno 1.450 milijonov ameriške valute in ima 6.200 milijonov dolga. To je izredno grob, a najbolj jasen primer, kaj lahko politika počne z državo.

Kako bomo volili. Če premislimo prejšnji primer, se ne smemo čuditi milijonski zgubi, ki jo nenehno trpi javna blagajna z raznimi podjetji. Kako so ta podjetja prišla v državno last je skoraj nemogoče razložiti, ker v tem ni nobene logike: včasih je vzrok neuspešnost privatnih lastnikov; drugič je enostavno priložnost za korupcijo; lahko je tudi dober namen, da delavci ne ostanejo brez zaposlitve ob propadu podjetja … Dejansko nobeno državno podjetje ni profitno. In koliko to stane nas, uboge državljane? Zadnje poročilo, ki obsega obdobje prvih desetih mesecev lanskega leta govori, da dnevno iz državne blagajne v te objekte odteče 557 milijonov dolarjev. Grozna številka, ki pa izhaja iz zadevnega uradnega poročila z naslovom »Izvedba finančno najpomembnejših programov v proračunu«, ki ga je pripravil podsekretar Urada za proračun na gospodarskem ministrstvu.

A ta boleča točka, ena izmed številnih rakovih ran argentinskega življenja, kaj malo zanima »politiko«, ki je že polno usmerjena v letošnje volitve. Zadnje dni je znova prišlo na prve strani časopisja vprašanje primarnih volitev PASO. O tem sem v okviru teh člankov že mnogo pisal. Primarne volitve so zakonsko ukazane in le z novim zakonom se jih lahko ukine. Časa ni veliko, ker se datumi posameznih volilnih korakov naglo bližajo. A na to vprašanje ni enotnega pogleda. Opozicija jih potrebuje, ker je najbolj enostaven način, da brez prepirov in razkolov določi svoje kandidate za posamezna mesta. La Cámpora računa, da se z njimi okoristi in strmoglavi marsikaterega od veležupanov buenosaireških predmestnih občin in tja postavi svoje ljudi. Mnogi guvernerji v notranjosti pa jih želijo odstraniti, ker s tem imenovanje kandidatov ostane v njihovem vsemogočnem območju.

Pred dnevi je bilo srečanje guvernerjev severnih provinc. Deset se jih je zbralo v mestu La Rioja. Tja je pohitel tudi predsednik in od njih prejel zahtevo, da naj odpravi te predhodne volitve. Naveden vzrok: zdravstvene težave (pandemija je v polnem razmahu) in gospodarstvo (te volitve niso zastonj, niti poceni). Vse zelo stvarno. Alberto je obljubil podporo njihovim zahtevam, in res preteklega 22. t.m. poslal v parlament zadevni osnutek, naj ga obravnavajo v teku izrednega zasedanja. Tisti, ki vsaj malo poznajo sedanje razmerje sil, trdijo, da projekt ne bo potrjen. Opozicija je združeno proti odpravi in v peronizmu ves kirchnerizem zahteva te volitve. Znova se je predsednik pokazal kot oseba, ki se nerada zameri. Ustregel je guvernerjem (poslal projekt), a ni prizadel ne kirchnerizma, ne opozicije, ker parlament ne bo ničesar spremenil.

Take in drugačne zamere. Včasih Alberto ne more obdržati ljubljenega ravnotežja. V začetku pandemije, ko je skušal prikazati svoj nastop kot enega najbolj uspešnih na svetu, se je zameril marsikateri vladi, ker se je nenehno primerjal in ob lastnem poveličevanju očrnil druge. Tak je bil tudi primer s sosednjo državo Čile. Tam so mu odgovorili, a umirjeno. To je dovolilo,  da je argentinska diplomacija za te dni pripravila srečanje obeh predsednikov. Delegacija je pohitela v sosednjo prestolnico Santiago, kjer se je Fernández srečal s svojim čilskim kolegom (Sebastián Piñera). Cilj obiska je bil ugladiti razmerje in ojačiti gospodarsko sodelovanje. Pretekle kritike so odšle v pozabo ob možnosti gospodarskih in trgovskih uspehov, ki jih Argentina krvavo potrebuje. Seveda, potovanje se ni moglo izvesti brez domače polemike. Velika je bila zamera v Mendozi, ker Alberto v delegacijo ni povabil tamkajšnjega guvernerja (Rodolfo Alejandro Suárez). Mendoza je namreč provinca, ki ima največ stikov s sosednjim Čilom in preko katere se pretaka največji del trgovske izmenjave z Argentino, in tudi z Urugvajem in Brazilijo. A Suárez je radikal v opozicijski povezavi Cambiemos. So ga »pozabili« povabiti? Je imela tudi tukaj Cristina prste vmes?

Druga zamera, ki ima lahko važne posledice, pa se je pojavila v skupini enajst poslancev Federalne povezave (Lavagna in družba). Besni so na vlado, ker v parlamentarno obravnavo ni poslala zakonskega osnutka o biogorivih. Argentina ima zelo razvito industrijo biogoriv, predvsem v nekaterih provincah notranjosti. Zamera je huda, ker je vlada obljubila ta zakon, v okviru postopka daj-dam za potrditev drugih vladnih besedil. Obljuba pa dela dolg. Ali ne?

Tone Mizerit