Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 1

Kam plovemo? 

Najprej želim vsem dragim bralkam in bralcem srečno novo leto 2021. Zdravja, miru in sreče, čeprav je jasno, da bo to težavno v naši ubogi Argentini. Potem pa se moram opravičiti, ker sem v zadnjem članku zagrešil grobo napako. Kar dvakrat sem napisal leto 1917, ko bi moral, ko sem se nanašal na zadnje dodatne volitve, napisati 2017. Prosim, da popravite in mi ne zamerite. Imam še kar stvaren izgovor: leta tečejo tudi meni in možgani okostenijo! Zapisati pa moram še neko dopolnilo. Ko sem navajal dohodnino podpredsednice, sem naštel njeno plačo in dodal dve pokojnini: njeno kot bivša predsednica in še pokojnino po možu, ki je tudi bil predsednik. »Tam blizu milijon pesov na mesec«, sem zapisal in se zmotil. Celotni številki je treba prišteti še dodatke, kot na primer 40% »zaradi razdalje«, in razne druge, ki skupaj podvojijo prvotno vsoto. Torej, tam blizu dveh milijonov. Vzemimo samo »razdaljo«. Cristina živi v najbolj prestižni buenosaireški četrti. Zadnjikrat, ko je bila izvoljena za senatorko, je zastopala provinco Buenos Aires. A kljub vsemu ji izplačajo, kot bi živela v provinci Santa Cruz (tam je bil mož guverner). Njeni prejemki znašajo točno sto minimalnih pokojnin (19.035 pesov vključena decembrska povišica), ki jo prejema polovica argentinskih upokojencev. Mislim, da ni treba razlagati »narodne in ljudske« politike teh ljudi.

Razni dolgovi. Stalno omenjamo zunanje dolgove, o katerih vlada trdi, da so krivda prejšnje vlade. Dobesedno navajajo, da »nas je Macri zadolžil« pred Mednarodnim denarnim skladom (FMI). A minister Guzmán tudi po svoje zadolžuje v dolarjih. Pred dnevi je razprodajal bone »v pesih« a navezane na ceno dolarja, kar je isto, kot bi si  izposojal dolarje. Nismo dolžni Skladu, ampak domačin bankam in drugim skupnostim kapitala. Ko bo treba te bone plačati, bo šlo vse po dolarski ceni s 16% obresti. Kakšna je razlika?

A to niso vse naše finančne težave. Katerikrat sem že omenil, da imajo tudi posamezne province svoje zunanje dolgove. To je v Argentini skoraj normalno. Vendar, da se neka provinca zadolži, mora to najprej potrditi provincijski parlament, nato pa še zvezna vlada. Ko je minister Guzmán delno uredil problem državnega zunanjega dolga in spričo pomanjkanja dolarjev v Centralni banki, je odločil, da naj se province pogajajo s svojimi upniki in preložijo čas odplačevanja. Isto je odločil za privatna podjetja, ki so prav tako zadolžena v inozemstvu. Odlok je logičen: če Centralna banka nima dolarjev za odplačevanje državnega dolga, jih tudi nima za province in privatnike.

Tedaj so se začela mrzlična pogajanja med provincami in upniki. A samo dve provinci sta uspeli v teh dogovorih: Mendoza (590 milijonov dolarjev) in Chubut (650 milijonov). Ostale se še pogajajo. To so Córdoba (1685 milijonov dolarjev), Neuquén (694 milijonov), Salta (383 milijonov) in Ognjena zemlja (170 milijonov). Zapadle so že v default (niso plačale v določenem roku) a se še vedno pogajajo Buenos Aires (7148 milijonov), Chaco (250 milijonov), La Rioja (300 milijonov) in Río Negro (300 milijonov dolarjev). Alarmni zvonec pa je zabrnel v Entre Ríosu in odjeknil v Buenos Airesu. Provinca je zapadla v default preteklega 8. avgusta, ko ni plačala zadevnih obresti (kakih 21 milijonov dolarjev; celoten dolg znaša 500 milijonov). Od tedaj je nenehno odlagala plačilo. Upniki so se naveličali in na sodišču v New Yorku vložili tožbo. To pa vse postopke skrajno zaplete. Kaj bo ob tem ukrenila zvezna vlada, ki je soodgovorna za provincijski dolg, je seveda popolna neznanka.

Dobre in slabe novice. Pretekle dni je cena soje na trgu v Chicago dosegla 500 dolarjev na tono. Chicago je referenčni trg za domala vse države sveta. To je vsekakor ena najboljših novic za Argentino (in njeno vlado), kajti soja predstavlja (v gotovini) tretjino argentinskega izvoza. Še vedno se govori, da je bila cena soje tista, ki je postavila temelje stabilnosti prve vlade kirchnerizma. Za časa Nestorja so v Chicagu plačevali 600 dolarjev na tono. V dobi Macrija nekaj čez 300.

Kar bi bil vzrok za praznovanje, pa je zvodenelo spričo ukrepa državnega vodstva, ki je odločilo, da se do marca prepove izvod koruze. Enostavno do začetka prihodnje letine mora vsa koruza ostati v Argentini. Res je, da koruza ni isto kot soja, a posejana površina se je zadnja leta nenehno večala. Prednost koruze je tudi, da je davek na izvoz manjši kot pri soji. Zakaj ta odlok, ki po drugi strani oškoduje državo za pritok deviz, v trenutku, ko na vseh koncih in krajih primanjkuje dolarjev? Enostavno: ker cena raste na zunanjih trgih, raste tudi doma. In edino zdravilo, ki ga je našla vlada je, da prepove izvoz. Preostalo koruzo bo treba prodati doma - po znatno nižji ceni. Bo res tako?

To je staro kirchneristično zdravilo, ki pa po mnenju strokovnjakov nima pravega učinka. To je pred leti uvedel zloglasni Cristinin sekretar za notranjo trgovino (Guillermo Moreno), ki je prepovedal izvoz mesa, da bi cena na notranjem trgu padla. Bili so časi, ko je Paragvaj izvažal več mesa kot Argentina in je število glav govedi skrajno upadlo. Kmetje so enostavno začeli opuščati živinorejo, ker je v tistih okoliščina prinašala zgubo. Vse poljedelske dejavnosti se harmonično razvijajo, ker izvoz krije (kljub davkom) večino stroškov. Kaj je takrat dosegel Moreno? Da je število govedi z 58 milijonov glav leta 2007, padlo na 48 milijonov leta 2010. Podobno je bilo s pšenico. Za časa Macrijeve vlade se je položaj delno uravnovesil in že leta 2018 je število glav naraslo na 55 milijonov. Razumljiva je sedanja reakcija kmetov, ki so na vlado naslovili razne proteste in zahteve. Ker ni bilo nobenega odziva so tri ustanove (od štirih, ki sestavljajo povezovalni svet - Mesa de Enlace) napovedale tridnevno kmečko stavko od ponedeljka 11. do srede 13. Kako se bo to končno rešilo ni razvidno. Vlada vsekakor ne bo odstopila od svojega položaja, kmetje pa tudi niso pripravljeni, da bi se kar tako podali. Glavna težava je, da vlada odloča po svoje, ne da bi se prej pogovorila z vsemi, ki so zapleteni v teh težavah in skušala poiskati skupne zaključke in rešitve.

Prvo je zdravje. Zagorelo je tudi na drugem področju. Zdravstveni sistem je prav tako v bojnem stanju. V Argentini imamo tri zdravstvene sisteme: državnega, sindikalnega (socialne ustanove) in privatnega (tako imenovane »prepagas« - predplačilne). Državni je zastonjski, saj vsi plačujemo davke in bi nam vsem država morala nuditi zdravstveno oskrbo. Ker pa je ta izredno skromna in ni prostora za vse prebivalstvo, kdor ni v sindikalnih organizacijah, če le more, plačuje mesečni obrok v privatnih zdravstvenih ustanovah, ki skrbjo za zdravje članov, nudijo popust na zdravilih, raznih študijah, itd. Seveda so v privatnem sistemu razne kategorije: več plačate, več ugodnosti, bolj skrbijo za vas. Je to pravično? Morda ne, a država ni v stanju, da bi skrbela za vse. Kolaps sistema bi bil neizbežen.

Trenutna težava je v tarifi privatnih ustanov. Njih občasna povišanja nadzira vlada. V preteklem letu je vlada dovolila le 10% povišanja (ob skoraj 40% inflaciji), a v pandemiji delno podprla te ustanove. 31. decembra je ministrstvo z dekretom dovolilo dodatnih 7% povišanja; a še isto popoldne to preklicalo. Vsi prsti kažejo na Cristino, ki je tudi zahtevala, da naj trenutno tarife javnih storitev (elektrika, plin, voda) ostanejo zamrznjene. V primeru zdravstvenih ustanov se govori (Cristina je to javno napovedala) o »spremembi sistema«. Bo vse poenoteno? Bodo podržavili privatna zdravstvena podjetja? Kaj pomeni »sprememba«, ki jo napoveduje Cristina? Predsednik je te dni zatrdil, da nima nobenega namena »podržaviti« zdravstva. Kdo mu še verjame? Mimogrede: privatne zdravstvene ustanove so v dobi pandemije sprejele 60% okuženih. Sodelovanje med državo in privatniki je bilo pozitivno. Kaj bi storila država brez te pomoči? Medtem se okužbe znova hitro množijo, cepljenje pa je v oblakih, ko celo zaradi zapleta z ohlajevanjem zapade učinkovitost cepiva. Bodo res posegli tudi na to področje? Kamor država poseže, povzroči težave. Kam plovemo?

Tone Mizerit