Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 2

Začeli smo volilno leto 

Kmalu po začetku pandemije, ko je bilo že jasno, da nas bo gospodarsko enako prizadela kot zdravstveno, je predsednik Alberto Fernández podal izjavo, ki še danes odmeva v glavah političnih (in predvsem gospodarskih) opazovalcev: »Niso mi všeč načrti«. Različna pojasnila so nato prihajala iz vladnih krogov, češ, da ne smemo vzeti njegovih izjav preveč dobesedno. Vendar je zaskrbljenost preplavila vladne in opozicijske vrste. Danes je jasno, da se niso zmotili tisti, ki so zadevo razumeli »dobesedno«.

Neki humorist je potem razlagal, da je pomanjkanje gospodarskega načrta pravzaprav sijajna iznajdba: če ni načrta mu ga nihče ne bo mogel kritizirati. A razvoj dogodkov je pokazal dobesednost, ki popolnoma odgovarja položaju oblasti v sedanji argentinski vladi. Čeprav so v začetku mnogi trdili, da je oblast razdeljena na gospodarsko in socialno področje, kjer krmilo obvlada predsednik, ter politično, ideološko in zlasti sodno, ki ga vodi podpredsednica Cristina Kirchner, je danes jasno, da meje niso dokončno določene. Jasno je tudi, da predsednik (in z njim vlada) ne ve, kaj naj bi naredil. Položaj ga je presegel in pomanjkanje načrta ni opazno samo v gospodarstvu, temveč skoraj na vseh področjih javnosti. Vzporedno pa je vidno, da ima podpredsednica jasen cilj: obvladati sodno strukturo tako, da bo čimprej rešena vseh težav in proglašena za nedolžno v vseh postopkih, ki tečejo proti njej zaradi korupcije v prvih treh obdobjih kirchnerističnih vlad.

Ko je »da« enako »ne« in obratno. Vrnimo se k predsedniku. Ker nima načrta, nepripravljen odloča stvari, ki jih mora potem spremeniti, ko mu realnost dokaže, da po tisti poti ne gre. Tako se je zgodilo z podržavljenjem kmetijskega velepodjetja Vicentin; tako se je dogajalo z raznimi zasedbami zemljišč po vsej državi, v katerih je bila indirektno vpletena tudi vlada; tako je bilo te dni z ruskim cepivom in končno s prepovedjo izvoza koruze.

Ostanimo pri cepivu. Državna sekretarka na ministrstvu za zdravje (Carla Vizzotti) je napovedala, da bodo cepili samo s prvo dozo polemičnega Sputnik V. Druga doza bo prišla na vrsto šele, ko bodo že vsi cepljeni s prvo, ne pa v roku 20 dni do dveh mesecev, kot določa stroka. Vik in krik je prisilil predsednika, da je zanikal ta vladni namen in potrdil, da se bo cepilo po predpisih znanstvenikov. Ob tem se poraja vprašanje: je sploh mogoče, da so ministri in sekretarji tako brez glave, da ne poznajo osnovnih principov stroke v kateri odločajo? Kajti (in to je že jasno) Carla Vizzotti si tega ni izmislila, temveč se je o tem odločalo v samem vrhu zdravstvenega ministrstva. Kaj je v glavah tistih, ki odločajo o naši zdravstveni usodi?

Še o koronavirusu. Ker število okužb nevarno raste, ko še niti ni prišel drugi val, so v vladi sklenili oklicati nočno policijsko uro. Tudi to je napovedal predsednik a končno je z dekretom prepustil odločitev vsakemu guvernerju, ti pa krajevnim županom. Jasno; ljudje so že naveličani neskončne karantene in vsaka nova omejitev svoboščin povzroči nejevoljo in upor. Nihče se noče zameriti prebivalstvu, ko smo že vstopili v volilno leto. To (volitve) je dejavnik, ki kruto posega v vsako vladno odločitev. Pojav je tako močan, da je guverner province Buenos Aires, Axel Kicillof izjavil, da v rasti okužb, »problem niso mladi«. Mi pa vsak dan po televiziji lahko vidimo množice mladih na obali, brez zaščitnih mask, drug poleg drugega, s steklenicami alkohola v rokah. Ali pa razvpite tajne, ilegalne zabave, kjer ne spoštujejo nobenega varnostnih predpisov, ob oglušujoči glasbi in razuzdanosti. Seveda: opazovalci menijo, da bodo mladi odločili izid volitev. Treba jih je pohvaliti. A se vprašamo: je obvezno ali ni obvezno, da spoštujemo strokovne odločbe, ki naj nas varujejo pred koronavirusom?

Še besedo o prepovedi izvoza koruze. To je še bolj tipičen primer kako se »ne« spremeni v »da«. O tem sem pisal prejšnji teden. Ko so kmetje napovedali tridnevno stavko, je vlada delno popustila. Dovolila je, da se dnevno lahko izvozi do 30.000 ton. Ukrep so kmetje enako odločno zavrnili. Zaloga koruze dosega od 4 do 5 milijonov ton. A pritisk je prišel močno tudi iz krogov gospodarskega ministrstva. Ko Centralna banka s povečevalnim steklom išče dolarje, si vlada dovoli prepoved izvoza. Jasno: če ni načrta, vsak dela kakor se mu ljubi. Končno je Alberto popustil in objavil dovoljenje. Stavke je bilo konec a predsednikov ugled je nazadoval za dodatno stopničko.

Trije podstavki za uspeh. Mnogokrat ob kakem dogodku gledamo bolj na izstopajoče izjave, ne opazimo pa važnih, večkrat bolj pomembnih, a skritih stvari. Proti koncu decembra je bilo v mestu La Plata, prestolnica province Buenos Aires, srečanje vladnih osebnosti in navdušenih podpornikov. Predsednik, podpredsednica, ministri, guvernerji, ljudstvo … Posebej zanimiv je bil nagovor Cristine. Vsi so potem komentirali njeno izjavo, da »ministri, ki se bojijo, naj si poiščejo drugo zaposlitev«. Manj pa so izstopale druge misli, ki pa so bile neke vrste napoved, »načrt« prihodnjega delovanja. Tam bi lahko posneli, da bo delo v tem volilnem letu slonelo na treh temeljih: cene prehrane, zamrznjenje tarif javnih storitev in reforma zdravstva. Čeprav omenjeno skoraj mimogrede, je bila najbolj važna točka vsega srečanja.

Kar zadeva cen, je že stara zgodba kirchnerizma. Sloni na dogovorih s proizvajalci, kjer ti pristanejo na maksimalne cene določenih predmetov, nižje cene drugih in proste ostalih. Koliko potem to v praksi drži je drugo vprašanje. Glede tarif javnih storitev (elektrika, plin, voda …) je tudi že navada, da ostanejo nespremenjene. Vse preteklo leto, baje zaradi koronavirusa, se tarife niso podražile. Potem so napovedali povišanje, a so to takoj zanikali. Zadeva predstavlja hud glavobol za gospodarskega ministra. Martin Guzmán vodi pogajanja z Mednarodnim denarnim skladom (FMI) za dogovor glede dolga v višini 44.000 milijonov dolarjev. Ena glavnih zahtev Sklada je prav posodobljenje tarif javnih storitev. Če ne bo prišlo do kake spremembe, se bodo pogajanja zavlekla tja do oktobra, ker je malo verjetno, da bi Cristina dovolila potrebno močno povišanje teh cen. V Argentini je vse kratkoročno in vse usmerjeno k enemu samemu cilju: zmaga na prihodnjih volitvah, za vsako ceno.

To je prišlo do izraza koncem decembra, ko so dovolili povišico prispevkov privatnih zdravstvenih storitev (prepagas) v višini 7%, pa jo nato v šestnajstih urah ukinili. Lani se je inflacija sukala okoli 35%, zdravstvene storitve pa so se povišale samo 10% v februarju. V teh ustanovah trdijo, da so v kritičnem stanju. Sumijo pa, da jih namerava vlada »prevzeti« (podržaviti?). Nekaj podobnega se bojijo tudi sindikalne zdravstvene ustanove. Sindikati zdravstveno krijejo kakih 9 milijonov članov. Privatne ustanove dodatnih 6 milijonov. Zato se je te dni sestal vrh glavne delavske organizacije CGT in na vlado naslovil pismo, v obrambo svojih socialnih del in z zahtevo, naj vlada dostavi denarna sredstva, ki jim pripadajo, a jih zadržuje. To ni prvič in ne bo zadnjič. Vprašanje pa je, če si bo vlada (Cristina) upala sprožiti odprto vojno proti sindikatom, ki so bistveno peronistični. In če se bo izpostavila, da se zameri srednjemu razredu, ki se pretežno zateka k privatnemu zdravstvenemu sistemu.

Veselje in žalost. Znova novice prizadevajo poljedelstvo in  izvoz. Pozitivno je, da cena soje na trgu v Chicago nenehno raste. Te dni je dosegla 520 dolarjev na tono, najvišja cena od junija 2014. Za časa Macrija ni presegla 320 dolarjev. Vsak dolar pa predstavlja oddih za gospodarsko ekipo. A ta položaj sovpada s slabimi novicami: brazilska vlada je odločila, da bo uvažala pšenico iz držav izven Mercosurja, ne da bi ceni nabila običajni davek 10,5%. To pa ogroža argentinske pošiljke pšenice, ki je doslej edina imela prednost neobdavčenega uvoza. Argentinska vlada je (pravočasno?) napela vse sile, da bi ta korak preprečila, a zaman. Bolsonaro, ki ga Alberto rad napada in izziva, je odločil po svoje.

Tone Mizerit