Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 3

Le eno je potrebno 

Včasih mislim, da bi bilo bolj enostavno pisati (in objavljati) te članke dnevno. Tedenska analiza političnega položaja v Argentini je zapletena. Preveč je dogodkov, preveč korakov, ki jih je nemogoče opisati v kratkih vrsticah. Prav tako pa je nemogoče, da bi se omejil samo na vprašanja, ki se pojavljajo na prvih straneh časopisja, ali zavzamejo več časa v televizijskih poročilih. Rado se dogodi, da je obrobna novica, ki se v medijih komaj omenja, bolj važna, da razumemo »smer in strategijo« političnega dogajanja. Zato naj mi bralci oprostijo, da so te vrstice nepopolne, da manjkajo določeni vladni (in opozicijski) koraki. A smatram, da je vsaj nekaj pripomorejo, da razumemo življenje in dogajanje okoli nas.

Druga stalnica pa je ponavljanje istih snovi. Nemogoče je, da ne bi omenjali zunanjega (in notranjega) dolga in vsega, kar je z njim povezano. Te dni se dogajajo spremembe v vodstvu državne petrolejske družbe YPF. Prišlo je do krize, ki ima podobno ozadje kot druge spremembe. Od nastopa sedanje vlade je predsednik Alberto Fernández določil vodstvo YPF (Nielsen in Lanzini),  a drugo vrsto so napolnili člani Cámpore. Lanzini je kmalu odšel. Sedaj bo vrsta na Nielsenu, ki ga bo nadomestil Cristini Kirchner bolj zvest vodja. Kje je vzrok? V »zunanjem« dolgu 6.300 milijonov dolarjev, ki ga je v teku let in vlad nabrala petrolejska družba. Verjetno pa je kriva tudi neposlušnost vodje, ki je v zadnjih tednih kar dvakrat podražil ceno nafte (skupaj nad 5%). Podpredsednica je odločila, da se tarife ne dotaknejo. Kako obdržati iste cene izdelkov, če goriva rastejo in s tem poganjajo v oblake vse stroške in cene? 

Težavna zmaga. S tem je tudi povezan problem prevoznikov, ki so zadnje dni blokirali avtoceste in povzročali rastoče težave v transportu. Nemogoče je, da bi prevažali za isto ceno, če vsi stroški rastejo. A Cristina ima jasen cilj: uspeh na nadomestnih oktobrskih volitvah. Za dosego tega pa je treba predvsem preprečiti inflacijo. Volivci, zlasti milijoni revnih v globokem predmestju, se ne ozirajo na ideološke ali pravne zadeve. Njihova skrb je, koliko jim zaleže plača ali razne neštete državne podpore. To bo končno odločilo njihov glas.

A ostanimo pri volitvah. Kaj je cilj podpredsednice? Popoln nadzor parlamenta. V senatu, kjer ona kraljuje, nima večjih težav, razen da na noben način ne more doseči dvotretjinske večine, ki je potrebna za bistvena odločila (ustavna reforma?). To je tudi ob prihodnjih volitvah nemogoče. A zatika se v poslanski zbornici, kjer kirchnerizmu manjka deset glasov, da bi imel lastno večino. Saj končno prodrejo s svojimi zakonskimi besedili (poznano sredstvo daj-dam), a cene neodločenih glasov, ki podpirajo uradne projekte, raste hitreje kot cena prehrane. V določenih zadevah pa ni načina, da bi bil vladni zakon potrjen. Tak je primer sodne reforme, ki je bila že potrjena v senatu, v poslanski zbornici pa je niti niso obravnavali. Je tudi ne bodo, dokler ne bo zagotovljeno potrebno število glasov. V tej zadevi se ne morejo izpostaviti porazu.

Torej vladni uspeh na volitvah je odvisen, ali bodo osvojili dodatnih deset poslance. Prve težave pa se porajajo v lastnih vrstah. Podpredsednica je odločena, da na volilne sezname postavi njej zveste kandidate. To pa ni vedno lahko. Upori se pojavljajo vedno bolj pogosto. Peronizem je mešanica skupin in skupinic, katerih cilj je zmaga, pa tudi lastna uveljavitev. Če veljak ne dobi mesta na lastnih listah, ga lahko poišče kje drugje. Uskokov ne manjka in za zmago je bistveno (kot poje njihova himna), da »smo vsi združeni«. S tega zornega kota si lahko razložimo marsikateri predsednikov korak. Njegovo iskanje ravnotežja, ki je večkrat kar smešno, ima jasen cilj: ohraniti enotnost. Za vsako ceno preprečiti, da bi kakšna ovca pobegnila v drug hlev. A tudi v tem važnem delu mu največje težave povzroča podpredsednica s svojim oholim nastopom in s tisto mrzlično potrebo, da volilne liste napolni s svojimi ljudmi.

To je tudi vzrok že omenjenega upora županov v provinci Buenos Aires. Pred kratkim smo opisali poizkuse, da bi Máximo Kirchner postal predsednik stranke v provinci Buenos Aires. Prvotni datum nastopa je bil določen za decembra lanskega leta. Sedaj se govori o marcu ali aprilu. Verjetno mu bo uspelo, a se lahko zgodi, da bo to neke vrste Pirova zmaga. In prav na to področje (veliki Buenos Aires) vladna stran računa za dosego tistih potrebnih desetih poslancev. Cilj je jasen a strategija za njegovo dosego je precej nevarna.

Ne kaže dobro. Podpredsednica se lahko moti in njeni načrti se lahko izjalovijo zaradi enostavnega razloga socialnega položaja. Kar je bilo že na samem začetku težavno, je pandemija zapletla do konca. Vlada je v začetku kazala na zaviranje inflacije kot velik uspeh. V primerjavi z Macrijevimi meseci med primarnimi volitvami in oktobrom jim je res uspelo, da so nekoliko znižali porast cen. A potem se je začela pot po klancu navzdol. Nekaj časa se je vseeno ohranila v mejah zmernosti; zadnji meseci pa so bili porazni. Najhujše je, da je decembrska inflacija (4%) napoveduje podobne številke za prve mesece tega leta. Resni strokovnjaki napovedujejo za letos inflacijo blizu 50%.

Porast cen je stara argentinska rak rana. Poglejmo lansko leto. Najhujše na svetu je bilo v Moldaviji, kjer je inflacija dosegla 2.330%. Sledila ji je Venezuela s 1.813%. Stopničke je zaključil Libanon s 133%. A na četrtem mestu je Argentina s številko, ki je daleč od prejšnjih (36,1%), a tudi daleč od svetovnega sredine, ki se suče okoli 4%, isto kot je naša država zabeležila samo decembra. Dejstvo je, da najbolj rastejo cene prehrane (42% v letu), kar nevarno odmeva v žepih najrevnejših gospodinjstev.

Napoved za naprej tudi ni dobra. Ekonomisti računajo nekaj mesecev z inflacijo okoli 4%. Kruh se v teh tednih znova draži, bencin je to že storil in ne popušča. Tudi cene oskrbe se bodo v povprečju zvišale za 6,5%. Splošni izračun govori o končnih 50% za leto 2021. Ni ravno tisto, kar si je zamislila vlada, ki je v zakonu o proračunu za leto 2021 zapisala 29%. Minister Guzmán ima v načrtu, da bi letno znižal inflacijo za 5%. A v tem pogledu je leto 2021 že izgubljeno. In če mu ne uspe vsaj delno obvladati inflacije, vladi ne kaže dobro na volitvah. V tem primeru bo verjetno tudi minister odšel mnogo prej, preden se bodo njegovi načrti uresničili.

Vsaki mora svojo pet … Nekaj takega je pred kratkim zahteval Antonio Caló, član vodilne trojke Glavne delavske konfederacije CGT. Na kaj se je nanašal? Na razmerje v vladi. Pisal sem že o zdravstveni reformi, o kateri govori podpredsednica. Alarmni zvonci so zapeli tudi v vodstvu sindikalnih organizacij. Ta sektor skrbi za zdravje kakih 9 milijonov Argentincev. Stroške krije z delavskimi in podjetniškimi prispevki in s podporo vlade. A prav tukaj se stvar zaplete, ker vladni prispevki zamujajo in vedno povzročajo polemiko in prepir. Sindikati se zavedajo pomena zdravstvenih storitev, ki so tudi glavni vir njihovega finančnega delovanja. Podpredsednica je s svojim namenom prilila bencina na ogenj sindikalnega upora.

Sindikalno vodstvo je na vlado naslovil zahtevo, naj pusti pri miru njihovo delovanje in naj jim dostavi sredstva, ki jih zadržuje. Omenjeni vodja kovinskega sindikata je dobesedno izjavil: »Tisti, ki ukazuje, je predsednik; gospa podpredsednica naj se posveti zakonodajnim poslom.« Bolj jasno, nemogoče. To pomeni upor delavskih organizacij. Odločeni so, da bodo strumno branili svoje ustanove. To pa pomeni tudi, da lahko v peronizmu zagori v neposredni bližini volitev. Kako bo predsednik našel ravnovesje v tem sporu, je težko napovedati. Jasno je, da se je podpredsednica znašla pred trdnim sindikalnim zidom. Sindikalizem je bil vedno eden izmed temeljev peronizma. Sam general ga je imenoval »hrbtenica justicialističnega gibanja«. To pa Cristina prezira. A za zmago je potrebno le eno: združen nastop celotnega peronizma.

Tone Mizerit