Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 8

Koronavirus kot politični dejavnik

Spomin me danes popelje v študentovska leta, ko nam je profesor razlagal, da je bistvo časnikarstva novica. Novica je surovina, s katero pripravljamo svoj izdelek. In še je zabičal, da novica, po ljudskem izrazu, »zastara prej kot kruh«. V tej deželi je tedaj javni spomin še vedno poznal le svež kruh. Če je malo zastaral, če se je vsaj delno posušil, so ga vrgli stran. To so bili tisti prizori, ki so do mozga pretresli priseljence, begunce, žrtve vojne, ki so lačni pristajali v deželi izobilja in niso mogli verjeti, ne razumeti, da se kruh meče v smeti. V tistem okolju je imel smisel izraz, da nekaj (v tem primeru novica) zastara prej kot kruh.

Profesorjev pouk je prišel do izrednega primera pretekli teden, ko so si novice sledile s čudovito naglico in požirale druga drugo, ne da bi bilo časa za premislek in analizo. Ob Menemovi smrti sem mislil, kako dolgo bo sedaj peronizem razglabljal, kaj naj naredi, kam naj postavi pokojnika, ki ne spada v njihov sedanji izraz. Pa je vlada sama poskrbela, da se je začelo govoriti o drugih zadevah. Ali je vsaj hotela poskrbeti, pa jo je zaneslo.

Ponesrečene važne stvari. Ko je predsednik nastopil že pred letom in še par mesecev, je tako v prvem nagovoru, kot v poznejših napovedih, vztrajno omenjal Gospodarsko socialni svet (Consejo Económico y Social). To naj bi bila tista vladna ustanova, ki bi začrtala pot, po kateri naj bi država izšla iz sedanjega obupnega stanja. Ta Svet naj bi pripravil načrt in izbral orodje za na srednji in dolgi rok, na podlagi katerega bi spremenili državo in jo naredili uspešno, zlasti pa pravično in ugodno. S tem bi Argentino popeljali na pot napredne družbe, ki bi prebivalcem zagotovila človeka vredno življenje. Alberto Fernández je idejo tega Sveta prikazal kot eno najbolj naprednih in odločilnih. Tam naj bi bili zastopani vlada, ekonomisti, sindikati, podjetniki, kmetje, celo moralisti … Namen ne bi bil obravnavati tekoče probleme, kot je inflacija, delavske plače ali grobo pomanjkanje varnosti, temveč globoka vprašanja, ki bi državi omogočila, da bi dvignila glavo iz vsakdanjih težav in stopila na pot veličine.

Kot ideja je (vsaj v Argentini) originalna in tudi potrebna. A kot običajno, je ostalo pri napovedih. Tudi glede vodstva tega Sveta so natopile težave. Predsednik se je izredno trudil, da bi glavno mesto prevzel Roberto Lavagna, ekonomist in bivši gospodarski minister, ki je pod Duhaldejem in Nestorjem državo izpeljal iz krize leta 2001/2002 (Remes Lenikov, glavni igralec tiste zmagovite epopeje, vedno ostane v senci časov in političnih interesov). Albertov namen je bil tudi pritegniti v vlado tisti majhni del peronizma, ki ga vodi Lavagna, ki pa je odločilen pri glasovanjih v poslanski zbornici. Smo že začeli narobe: pot v lepšo prihodnost smo postavili na kocko s težavami sedanjosti. Stari lisjak je bil pameten in ga niso mogli speljati na limanice.

Vmes je prišla pandemija, neskončna karantena in huda gospodarska kriza. Ideja Sveta je zaspala in se sedaj zbudila ob potrebi, da vlada pokaže neko delovanje in skrb, da se Argentina vrne na zmagovito pot. Tako je pretekli petek, 19. tega meseca predsednik otvoril delovanje Sveta v kulturnem centru Kirchner. Glasno in slovesno, po tukajšnjem izrazu z bobni in činelami (bombos y platillos), je napovedal začetek delovanja, kot izreden dosežek in zagotovilo uspešnosti sedanje vlade. Na čelo sveta je postavil spoštovano osebnost: Gustavo Beliz, ki je bil minister za pravosodje por Kirchnerjem, je že dolge mesece pripravljal načrte delovanja, snovi za obravnavo, seznam članov te skupine … A ves blišč je nenadoma zapadel pozabi. Pa ne, ker bi opozicija kritizirala dejstvo, da v Svetu ni predstavnikov političnih strank. Udarec je prišel iz prijateljske fronte, strel je padel iz lastnih vrst. Novica Sveta je v hipu zastarala. V smeti z njo!

Centri za cepljenje (vacunatorios) VIP. Res še ni jasno (vsaj meni), kaj je sprožilo to krizo, ki je globoko prizadela vlado in jo spravila na led. Vemo, kako so se razvijali dogodki, ne pa kdo je iz ozadja sukal vrvice nastopajočih lutk. Prav tisti petek, še predno se je zaključila slovesnost predstavitve Gospodarsko socialnega sveta, je znani levičarski in provladni časnikar Horacio Verbitsky po radiu do potankosti obrazložil, kako se je v prostorih ministrstva za zdravje, ob osebnem posegu ministra, cepil proti koronavirusu. Priznanje je sprožilo hudo reakcijo, ker je prišlo na dan, da se na samem ministrstvu prikrito cepi »prijatelje«. Ko povsod primanjkuje cepiva, ko niti vse zdravstveno osebje še ni cepljeno, ko starčki v zadnjem upanju čakajo, kdaj bodo prišli na vrsto, je množica vladnih osebnosti (važnih in manj važnih, pa še njihove žene, otroci, tajniki, znanci …) »pod roko« prejela zaželeno in pričakovano zdravilo.

Dejansko je Verbitsky obelodanil snov, ki so jo zadnje dni že raziskovali časnikarji. Zato je njegovemu priznanju sledil plaz informacij, ki je jasno pokazal, da se je pod vladnim dežnikom izvajalo vzporedno cepljenje funkcionarjev, prijateljev, somišljenikov, prisklednikov, petolizcev in še raznih kategorij. Pričele so krožiti fotografije najstnikov organizacije La Cámpora, ki so dvigali prste v znak zmage (V), medtem, ko so jih cepili. Pričeli so krožiti uradni in neuradni, resnični in izmišljeni seznami cepljenih funkcionarjev. Časnikarji so iznašli naziv »vacunatorios VIP« (Very important person - zelo važna oseba) in pod to oznako se je pričela tresti vlada. Sum, ki je krožil v javnosti, da je vlada pridržala 3000 cepiv »za prijatelje«, je dobival potrdilo. A afera se ni omejila na ministrstvo; v notranjosti države, po provincijskih prestolnicah in občinskih ustanovah so se množili primeri »vzporednega cepljenja«, popolnoma neupravičenega, ker se ni spoštoval noben zdravstveni ne družbeni kriterij. Ogorčenje je rastlo in v samih vladnih vrstah so izjavljali, da je to nekaj »nedopustnega«.

Središče afere je bila bolnišnica Posadas, kjer je dejansko delovala vzporedna struktura cepljenja, a kjer 60 odstotkov zdravstvenega osebja še ni bilo cepljenega. Predsednik je zahteval, da minister za zdravstvo (Ginés Gonzáles García) odide in ta je res podal ostavko. Njegovo mesto je prevzela dotedanja sekretarka (Carla Vizzotti). Trdila je, da o tem vzporednem cepljenju ni ničesar vedela, a ji nihče ne verjame.

Vendar malo poglejmo ozadje celotne afere: Verbistky je eden najbolj  zvestih vojakov podpredsednice. Mnogi časnikarji izražajo sum, da je vse skupaj Cristinino maslo. Že dolgo časa se je trudila, da bi predsednik zamenjal ministra za zdravstvo, pa tega ni dosegla. Hotela je mesto za kakega svojega človeka, ker je jasno (in javno) izrazila namen, da »posodobi« zdravstveni sistem in ga »poenoti« (podržavi?). Ginés Gonzáles García pa je imel dobre stike tako s sindikalnim zdravstvenim sistemom kot s privatnimi ustanovami. Zato je predsednik tako hitro na to mesto postavil Carlo Vizzotti, preden bi Cristina tja namestila svoje ljudi. Je bilo vse le politični manever v notranjih trenjih vlade, ki je iztiril in povzročil to krizo?

V Mehiko. Po kaj? Sredi te afere je predsednik odšel na uraden obisk Mehike. Vzroki potovanja so različni. Sedanja vladna zunanja politika niha med zmernostjo (ki jo pooseblja predsednik) in levičarskim zadržanjem (podpredsednica). Alberto smatra, da vodi mehiški predsednik (AMLO) napredno politiko. V povezavi z njim želi stopiti pred svetovno javnost in zavzeti važno mesto. A bojkotirajo ga domače težave. Prišlo je celo tako daleč, da je López Obrador malo pred njegovim prihodom izjavil, da »v Mehiki ni privilegijev za cepljenje«. Na splošno so se Mehikanci spraševali (potrjeno iz prve roke), kaj Alberto sploh dela tam, medtem ko mu doma vse gori.

Vzrok potovanja, poleg političnega prizvoka, je bil gospodarske narave. V obdobju 2007 in 2008 smo bili priče prave invazije mehiškega kapitala v Argentino. To se je potem precej umirilo in nekatera podjetja so se sčasoma celo umaknila. Sedaj, ko država krvavo potrebuje novih investicij, ki bi podprle zaželeno gospodarsko obnovo, je Mehika znova na obzorju. A položaj se je nekoliko spremenil. Naša država ni privlačna za tuji kapital. Pomanjkanje resnosti gospodarskega vodstva, nejasnost določil, ki se vsak hip lahko spremenijo, ogromno tveganje, ki je lastno tem okoliščinam … Mislim, da je položaj najbolje opisal Carlos Slim, ki se je tudi sestal z Albertom. Slim je Mehikanec in eden najbogatejših ljudi na svetu. V Argentini ima kar nekaj investicij, čeprav je druge že spretno umaknil. »Treba je potrpeti z Argentino« je izjavil, ko je omenjal ekonomski in finančni položaj naše države. Star slovenski pregovor trdi, da je potrpljenje »božja mast«, a še doda, da je »revež tisti, ki se z njo maže«. Saj smo res reveži!

Tone Mizerit

 Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 7

Menem je to storil

Preteklo nedeljo 14. t.m., na »dan zaljubljencev«, je v starosti 90 let, umrl bivši argentinski predsednik Carlos Saúl Menem. Bil je važen, izredno važen. A predvsem je na razne načine pooseblja tragedijo argentinskega političnega in socialnega življenja. Predstavlja nesmisel politike, kot jo poznamo na teh obalah, populizem, karizmatično privlačnost, manevrsko spretnost, obljube, ki ne delajo dolga … Bil je odločilen v življenju družbe in države zadnjih desetletij. Ne bomo fantazirali, kaj bi bilo, če bi bil na njegovem mestu drug voditelj. A vemo, da brez Menema ne bi bilo Kirchnerjev. Eni in drugi so del peronizma, ki obsega njegov skoraj skrajni liberalizem, in tudi skrajni »socializem« sedaj vladajoče skupine.

V megli časov. Menem je bil arabskega izvora. Teh je veliko v Argentini, zlasti v zahodnih provincah. Vsem Arabcem v Argentini rečejo »Turki«. Kot vsem Judom rečejo »Rusi« in vsem Slovanom »Poljaki«. … Ta mešanica vseljencev je globoko segla v ljudsko pojmovanje, tako da so celo ob njih nastali ljudski izreki. Eden teh govori, da je nekdo »izgubljen kot Turek v megli«. Kadar je bila megla, so se domačini sijajno znašli. Priseljenci, brez dobrega poznanja kraja, pa so se izgubili. A kot zviti trgovci so kmalu obogateli in njihovi sinovi prišli na vodilna mesta. Kar dve družini sta zavzeli mesto modernih »graščakov« na zahodu. Rod Saadi v provinci Catamarca, ter Menemi v sosednji La Rioja. Saadi so padli kot posledice umora mladenke v letu 1990. Menemi so v Rioji ostali in še danes nadzirajo življenje v provinci.

Vsekakor, Menem se je znašel v megli časov. Rojen leta 1930 je kmalu vstopil v politiko. Že leta 1973 je postal guverner rodne province. V času zadnje vojaške vlade je bil zaprt in na prvih demokratskih volitvah po njej (1983) ponovno postal guverner. Bil je iznajdljiv, odprt investicijam (celo naš Herman Zupan je tam postavil eno svojih tovarn). Veseljaške narave in navdušen športnik je hitro pritegnil simpatije enih in drugih. Tako je na primarnih volitvah za predsedniško kandidaturo leta 1988 presenetljivo premagal uradnega kandidata (Antonio Cafiero) in potem leta 1989 zmagal na predsedniških volitvah. V krizi tistega leta, ko je Alfonsín bil prisiljen da odstopi, je predčasno prevzel krmilo države. Seveda, takrat je ustava še določala, da mora biti predsednik katoličan. Brez težav je zapustil Mohameda in se dal krstiti.

Zmagal je, ker je bil peronist (zamenjal je radikala v tistem starem dvostrankarstvu), ker je bil simpatičen in ker je znal obljubljati: produktivna revolucija in »salariazo« (izredno povišanje plač). »Sledite mi, ne bom vas razočaral« je bilo njegovo volilno geslo. A ko je nastopil so se stvari razvijale drugače. Predsedniška doba je takrat trajala šest let. Prvi dve sta bili težki: inflacija in delavske težave so bile dnevna hrana. A dosegel je, da je parlament potrdil reformo države. To je bilo lepo ime za razkosanje in razprodajo državnega imetja. Vrsta državnih podjetij je za nizko ceno prišla v privatne roke. Bila je priložnost za prve primere megakorupcije. Dvignil je davek na dodano vrednost (IVA) na 21%. Sprostil je uvoz. Potrdil je zakon »delavske prilagodljivosti«, ki je odpravil vrsto delavskih pravic. Spremenil je sestavo Vrhovnega sodišča »po lastni podobi«, da mu je bilo poslušno. Z ministrom Cavallom je uvedel »konvertibilnost«, ko je en peso bil enako enemu dolarju. To je nekaj časa delovalo. Da da, Turek se je znašel. In brez sramu je priznal: »Če bi prej povedal, kaj bom naredil, me nihče ne bi volil«. Še sedaj peronizem ne ve, kaj bi z njim naredil, kam naj bi ga postavil.

Vse po lastnem kroju. Ena predsedniška doba mu ni bila dovolj. Z Alfonsinom je dosegel dogovor za spremembo ustave. Ta sedaj dovoli dvojno predsedniško dobo, ki traja štiri leta. Sprememba je bila res potrebna in v mnogih pogledih pozitivna. A on je iskal neskončno oblast in skušal celo še tretjo predsedniško dobo, A položaj že ni bil več isti. Geslo »Menem je to storil« (prosti prevod tukajšnjega izraza »Menem lo hizo«) je skušalo peti slavo okrnjeni industriji, rastoči brezposelnosti, uničenju železniške mreže, divji inflaciji in revščini. Menem je uvedel neoliberalno politiko, a v čudnih okoliščinah (takrat je bila priljubljena fraza: Argentinci niso Nemci). Ostal je na pol poti, kar je huje, kot če je ne bi nastopil. Konvertibilnost se je utapljala, a se je ni upal zakonsko ukiniti. Tako se je socialna napetost le še večala.

V dobi njegovega predsedovanja je prišlo tudi do bombnega atentata na izraelsko veleposlaništvo (1992) in na judovsko socialno ustanovo AMIA (1994; 86 mrtvih). V zunanji politiki je uvedel »telesne stike« z ZDA in Argentino vključil v vojaško povezavo vojne v Perzijskem Zalivu. Nikdar ni bilo dokončno dokazano, da je bila sinova smrt posledica atentata. A govorice in tajne raziskave so kazale v to smer. Maščevanje arabskega terorizma?

Ko je leta 1999 nastopil radikal De la Rua (v povezavi z levico je premagal peronista Duhaldeja), je ves ta pritisk sprožil krizo decembra leta 2001. De la Rua je odstopil. V dveh tednih je Argentina imela pet predsednikov, dokler ni parlament izvolil Duhaldeja kot začasnega predsednika. Ko je ta sklical volitve, se je Menem znova predstavil. Za ped je zmagal v prvem krogu, a spričo negativnega položaja se v drugem krogu niti ni predstavil. Kirchner je postal predsednik. Izbral ga je Duhalde, a učenec je bil bolj premeten kot učitelj. Menem pa ni zatonil v poplavi zgodovine. Še vedno je družina sedela na gradu in Menem je bil od tedaj stalno senator, kar mu je poverilo imuniteto in nekaznovanje. Njegovi grehi so postali vidni, a kazni ni bilo. Kar nekaj sodnih odlokov o začasnih in potrjenih zaporih se je odbilo ob zidu njegovega senatorstva.

A on je, zvest svoji spretnosti, dosegel sporazum z novo vladajočo družino. Ob vseh vladnih zakonskih osnutkih je vedno dvigal roko za pozitiven glas. To je vplivalo tudi, da so razni tožilci in sodniki pritiskali na zavore v vseh postopkih, uvedenih proti njemu. Zanimivost: ena izmed obtožb je bila glede »nedovoljene obogatitve«. Prej je umrl, preden se je, po petnajstih letih, sploh začel strokoven pregled njegovega imetja.

Čudno slovo. Na nek način je Menem vreden predstavnik teh nevrednih vodilnih krogov. Živel je in delal, kot da zakoni ne veljajo zanj in beseda nima vrednosti. Zato ni čudno, da tudi ob njegovi smrti politična srenja ni vedela, kako naj ga poslovi. Kot dokaz, da vlada ne najde pravega mesta, so bile tudi nasprotujoče si reakcije. Predsednik je odločil tri dni javnega žalovanja. Podpredsednica je poslala občutene izraze sožalja družini in »njegovim tovarišem«. Kako; niso vsi peronisti? Socialni vodja D'Elía je zanikal uradno žalovanje in navedel vse, kar je »Menem storil«. Seveda, vse negativno.

Proti tridnevnemu žalovanju se je izreklo tudi kordobsko mesto Rio Tercero. Tam je namreč 3. novembra 1995 prišlo do hude eksplozije v skladišču orožja bližnje vojašnice. Posledica je bila grozno razdejanje mestnega predela in 7 mrtvih. Eksplozija je bila posledica poizkusa, da se zakrije primanjkovanje orožja, ki ga je Menem prodal Ekvatorju in Hrvaški. Ekvator je bil v boju s sosednjim Perujem, Hrvaška pa s Srbijo. Vsako trgovanje je bilo prepovedano po mednarodnih dogovorih. Argentina je tedaj tajno prodala kakih 6.500 ton orožja. To je tudi eden izmed sodnih postopkov proti Menemu, ki ni prišel do kazni.

Ko že govorimo o Hrvaški. Tisto orožje je peljala ladja, ki je baje pristala v Luki Koper (ne v kakem hrvaškem pristanišču). Od tam je šlo orožje po suhem na Hrvaško. Uradno to ni dokazano. Menem je celo zanikal prodajo orožja (zanikanju je bila namenjena eksplozija v Rio Tercero). A nekaj let pozneje se je hrvaška veleposlanica v Argentini, med obiskom v mestu Tucumán, javno zahvalila Argentini, ki je »z dostavo orožja« pripomogla k hrvaški neodvisnosti.

Pa še nekaj za prijeten nasmeh. Menem je tujemu časnikarju razlagal, da rad bere, celo filozofske knjige. »Katerega avtorja pa?« je vprašal radovednež. »Zlasti Sokrata« se je glasil odgovor. Čudno; Sokrat ni napisal nobene knjige. Pa saj ni bil samo Menem. Pred kratkim je predsednik Alberto Fernández častil Borgesa in »njegove romane«, ko vemo, da Borges nikdar ni spisal nobenega romana.

Menem počiva na muslimanskem pokopališču. Ob njegovi krsti sta bila na levi križ, na desni polmesec. Pač še en odsev argentinske odprtosti in protislovja. Večkrat pomislim, kakšna bi bila lahko Argentina brez Menema. A D'Elía je zapisal, »naj ga ima Gospod v svoji slavi, a naj ga ne pusti nazaj.« Sic transit!

Tone Mizerit

 

Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 6

Hudi časi

Nikakršnega presenečenja ni bilo ob napovedi, da se bo januarska inflacija sukala okoli štirih procentov. Celo uradne statistike prestolnega mesta, ki »inflacijo revnih« (predvsem prehrano), postavljajo na 5,4%, ni premaknila političnih vzvodov. Kar bi v kaki normalni državi lahko povzročilo padec vlade, če bi inflacija skočila 4% letno, v Argentini ista mesečna številka kot da nima odmeva. Pač; predsednik Alberto Fernández je hitro poiskal krivca: krivi so kmetje! Trdi, da so mednarodne rastoče cene žitaric (in predvsem soje, seveda) močno vplivale na porast domače inflacije. Zato je kmetom zagrozil, da če se inflacija ne bo unesla, bo omejil izvoz pšenice in koruze in jih tako prisilil, da bodo znižali domače cene.

Dvakrat ob istem kamnu. Res je človek edina »žival«, ki se spotakne dvakrat ob istem kamnu. Že takratni državni sekretar Guillermo Moreno je leta 2006 prepovedal izvoz mesa, da bi zbil domačo ceno. Mislim, da sem že omenil, da je grobo zbil samo število glav govedine. Leta so potrebovali, da so jih znova dvignili. A priznani ekonomist Melconián je te dni zatrdil, da »ta vlada vedno potrebuje metati krivdo na nekoga drugega«, da ne bi priznala, da je kriva njena zgrešena gospodarska politika. In še je trdil, da državna ekonomija propada, ker Argentina ne nudi stvarnih pogojev za razvoj podjetij. Zato podjetja zapuščajo državo. Njegova trditev je sovpadala z odhodom čilske verige trgovin Falabella, ki je pred časom napovedala, da bo prodala celotno podjetje. In ker se ni pojavil noben kupec, enostavno zapira vse podružnice in beži.

Ta je le eden izmed primerov, ki se je začel s čilsko/brazilsko letalsko družbo LATAM, ki se je naveličala vladnih nasprotovanj in sindikalnih težav in enostavno zapustila vse nakazane ji notranje proge, odpustila delavce in odšla iz države. La Cámpora, ki je ves čas kirchnerističnih vlad vodila argentinsko državno letalsko družbo (Aerolíeas Argentinas) in medtem skušala izriniti LATAM, je sedaj gotovo srečna. A koliko dodatne izgube bo utrpela država in koliko ljudi bo ostalo brez dela in zaslužka, jih ne briga. Vsako podjetje, ki odhaja, bi lahko povedalo svojo žalostno zgodbo, kako je država zavzela vlogo mačehe, ki preganja tiste, ki proizvajajo.

A vrnimo se na inflacijo in cene. Raziskava tržnega delovanja pokaže, da ima pšenica komaj 13% udeležbe pri ceni kruha. Vse ostalo so vmesni postopki, delavske plače, tarife javnih storitev, najemnine, stroški prevoza in seveda (predvsem) davki. Tako je pri kruhu, kot pri ostalih primerih prehrane. Tako so izračunali, da so domače cene žit bile soudeležene komaj z 1,57% pri lanski inflaciji, ki je dosegla 36,1%. So res krivi kmetje?

A vlada vztraja pri svojem. Po grožnji, da bodo dvignili višino davkov na izvod poljskih pridelkov, so kmečke organizacije zaprosile za avdienco pri predsedniku. Ta jih bo sprejel danes, sreda 10. 2. popoldan. Na splošno si kmetje bolj malo obetajo od tega srečanja. Izkušnje iz preteklosti so jih že izučile, da lahko Alberto mnogo obljubi, koliko pa potem to besedo drži (kolikor mu Cristina dovoli), je druga zgodba. Stanje je napeto. Pred kratkim, ko so hoteli omejili izvoz koruze, je že prišlo do raznih manifestacij in stavk. Mnogi predvidevajo da, če bo vlada res povišala davke, bo prišlo do novih konfliktov, katerih izid je nepredvidljiv.

V srednjem veku. Pandemija koronavirusa in sledeča karantena je v svetu, predvsem pa v Argentini, osvetlila mnogo doslej temnih kotov - področij, ki potrebujejo globokih sprememb, da bi prebivalci dosegli človeka vredno življenje. Tu smo ob začetkih koronavirusa omenili predvsem položaj starejših, v starostnih domovih. Bolj kot »domovi« so mnogi izmed njih »skladišča umirajočih«, kot se je že pred leti o njih izrazil nek socialno čuteči župnik. Drugo osvetljeno področje je bilo zdravstveno, ko je nujnost prostorov in postrežbe tudi pokazala hudo zapuščenost in pomanjkanje, predvsem v okviru bednih naselij okoli mest in v notranjosti dežele.

Je pa tudi nek politični položaj, ki je prišel do izraza kot posledica pandemije: ustroj srednjeveških ustanov, ki je zakoreninjen v mnogih okrožjih, predvsem v nekaterih provincah. Zadnje dni je bila večkrat omenjena Formosa, predvsem ko so oblasti pred tednom prepovedale vstop časnikarja dnevnika La Nación. Formosa je neke vrste ogledalo, v katerem se zrcali zapuščena in pozabljena srednjeveška Argentina. Zakaj poudarjam to zgodovinsko obdobje? Ker v srednjem veku, pred pojavom francoske revolucije in modernih političnih teorij, so krajevni vladarji poosebljali polnost oblasti. Vse tri: zakonodajna, izvršilna in pravosodna, so bile v rokah enega samega človeka - graščaka. To se danes, na različne načine, ponavlja v naši državi. Mimogrede, to skuša na državni ravni izvesti kirchnerizem. V dvanajstih letih vladanja Nestorja in Cristine, jim je izpod kontrole (komaj) ušla le zakonodajna, čeprav so tudi to delno nadzirali.

Vrnimo se v Formoso. Tam vlada guverner Gildo Insfran nemoteno že 25 let. Po osmih letih na mestu podguvernerja, je zmagal leta 1995. Osem let kasneje je dosegel spremembo ustave in si zagotovil v času neomejeno vladanje. Lahko kandidira kolikokrat si želi. Seveda, vse okoliščine mu zagotovijo, da je vedno izvoljen z ogromno večino. Formosa je zapuščena. Ima 42,2% revščine in dodatnih 18% indigence (skrajne revščine). Več kot je 6% nepismenih. Skoraj ni industrije. 70% zaposlenih so uradniki province - odvisni od vladne »dobrodelnosti«. Kdo si bo upal voliti proti Insfranu, če je v skrajni nevarnosti (tako so jih prepričali), da izgubi službo? In tam ni druge. Več rodov staroselcev živi v stalnem stanju revščine in preganjanja. Policija vdira v njihova naselja, jih nadleguje in posiljuje. Leta 2015 je nogometni klub Boca igral v Formosi. Slavni Tevez je potem, na nekem televizijskem programu dobesedno izjavil: »V hotelu je kot bi bil v Las Vegas, ko stopiš za zid, se pa ljudje posirj… od lakote«. In on je, kot otrok v bednem naselju, poznal globoko revščino. Zaradi pandemije je Insfran provinco »zaklenil«. Celo mednarodne ustanove človekovih pravic so šle tja in ugotovile, da so poslopja »zdravstvenega varovanja« dejansko Gulagi. Lanskega maja je Alberto na obisku Formose guvernerja stavil kot vzor skrbnega in odgovornega vladarja. In Formosa ni edina srednjeveška provinca v Argentini.

Kako in kdaj bomo volili? Medtem ko je pandemija stabilno razpasena in po kapljicah dobivamo samo rusko cepivo, politične kroge najbolj skrbi, kako uspešno izpeljati letošnje nadomestne volitve. Glede cepiva: Čile je v enem dnevu cepil več prebivalcev kot Argentina v enem mesecu. Glede volitev: nihče ne ve kako bo, ker si vsi želijo čim bolj ugodnih okoliščin. Še vedno ni jasno, če bomo imeli primarne volitve ali ne. Guvernerji jih nočejo, opozicija jih hoče, kot tudi vladna La Cámpora. Da nas bodo stale 20 tisoč milijonov pesov, ki bi prav prišli za ojačiti zdravstveno strukturo in cepiti vse prebivalstvo - trdijo guvernerji. Da se ne smemo odpovedati temu bistvenemu izrazu demokracije - menijo na drugem bregu.

Pa je »prestolonaslednik« Máximo Kirchner iznašel smodnik: primarne in splošne volitve naj bi bile istočasno. Opozicijo je pognalo kvišku. To bi bil dejansko sistem, ki ga v Argentini poznajo kot »ley de lemas« ali zakon gesel. Vsaka stranka lahko vpiše več kandidatnih listin. Vsi različni kandidati iste stranke imajo isto »geslo«. Zmaga geslo, ki je prejelo skupno največ glasov in kandidat, ki je bil najbolj voljen v sklopu gesla. Ni načina, da ne bi zmagal peronizem! Tako je bilo pri guvernerskih volitvah v provinci Santa Cruz leta 2015. Največ glasov je prejel radikal Horacio Costa (67.174) a guvernerka je postala Alicia Kirchner (56.969 glasov), sestra pokojnega Nestorja, ki si je prištela glasove tretje uvrščenega (Daniel Peralta), ki je nastopil pod istim »geslom«. A za uvedbo tega sistema na državni ravni, bi moral to potrditi parlament. Ni ne časa, ne volje, in opozicija je ostro proti. Lahko pa volitve preložijo za kak mesec, kar je možno in bi tudi spremenilo položaj. Ostajamo pri istem: nihče ne ve ne kako ne kdaj. Pač, hudi časi.

Tone Mizerit

 

Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 5

Volitve so še daleč 

Zadnji dan prvega meseca v letu nas je presenetil z neprijetno novico. Nafta se je znova podražila, in seveda z njo vsa ostala goriva. Majhna povišica (1,5%) nas ne bi tako prizadela, če ne bi bila že tretja v istem januarju. Vse tri skupaj so podražile ceno tega goriva za 10%. Dejstvo teh povišic je čudno, ker vlada (Cristina) strogo pazi, da ne bi cene preveč rastle. To se izvaja predvsem na področju tarif javnih storitev. Podpredsednica dejansko ne vodi le delovanje senata in celotno vprašanje sodne reforme, temveč zadnje čase tudi gospodarstvo. Vedno bolj pogosti in grobi so njeni posegi na področja, za katera so vsi strokovnjaki smatrali, da so pod nadzorstvom predsednika. Alberto Fernández sicer nastopa kot da je vse pod njegovo kontrolo, a dejansko smernice daje podpredsednica. Zakaj? Letošnje leto je volilno in kirchnerizem si je zastavil cilj, da doseže popoln nadzor nad poslansko zbornico. Tako bi se vrnili v dobo pokojnega Nestorja, ko so bila zakonska besedila potrjena ne da bi »spremenili niti vejice« tega, kar je poslala vlada.

Volitve pa predstavljajo razne izzive. Omenili smo že predhodne ali primarne volitve (PASO), o katerih je predsednik poslal v parlament projekt, da bi jih odpravili. Zadnjič smo že omenili, da je težko, da bi iz te moke bilo kaj kruha. Čeprav mnogi guvernerji ostro zahtevajo njih odpravo, so interesi tako opozicije kot dela vlade (La Cámpora) odločilni in je skoraj gotovo, da bo Albertov projekt enostavno zavrnjen.

Gospodarstvo se zapleta. Ni treba biti strokovnjak, da se ugotovi, da končni volilni uspeh ni odvisen toliko od političnih manevrov, kot od gospodarskega in socialnega položaja. Če se spomnimo, so dopolnilne volitve leta 2017 prinesle zanimiv Macrijev uspeh, ker se takrat gospodarski položaj še ni izjalovil. To je bilo meseca oktobra. Decembra, ko je parlament potrdil nov pokojninski zakon, se je začela pot po klancu navzdol. Padec se ni ustavil in Cristina se je s svojimi pretorjanci vrnila na oblast. Ni bilo nobenega dvoma, da je gospodarsko nazadovanje povzročilo Macrijev padec. Sedanja porast cene raznih goriv pa ni važna le zaradi rastočih stroškov prebivalstva. Kaže na splošno gospodarsko nazadovanje, ki postaja že nevarno, saj je domača bruto proizvodnja v pandemiji padla nad 10%. To se odseva tudi v uporabi raznih goriv. Potrošnja teh je  zadnja tri leta nenehno nazadovala. Leta 2018 je padla za 0,8%, ko je po vsem svetu narastla. Hujše je bilo leta 2019, ko je uporaba nazadovala za 1,3%. Pandemija je opravila svoje, ko je v letu karantene potrošnja goriv strmoglavila za 19,7%.

Lahko si mislimo, da je položaj precej zapleten. Decembrska inflacija  (4%) se je januarja le še ojačila. Te dni bodo objavljene točne številke, a vse napovedi jo sučejo okoli 4,5%. Edino kar se je Cristini porodilo v glavi je, da je prepovedala povišanje v tarifah javnih storitev. To pa je skrajno nevarno, ker so bile tarife ves čas karantene zamrznjene. Ob lanski inflaciji (36,1%) in letošnjih napovedih je ta položaj dejansko neznosen. Koliko časa lahko vzdržimo s to politiko, predno bodo šivi začeli popuščati na vseh koncih? Argentinci imajo zanimiv izraz: »Kruh za danes, lakota za jutri«. Če cene nasilno držimo v okovih bo prišel trenutek »maščevanja«, ko bodo cene poskočile v nedogled. Verjetno se v kirchnerizmu tega zavedajo, a upajo, da sistema ne bo razneslo pred oktobrom. Po volitvah (seveda če zmagajo), bo zgodba drugačna.

Kaj pa, če se uštejejo? To ne gre v njihove račune. Upajo celo na pozitiven odjek množičnega cepljenja proti koronavirusu. Res je bilo doslej vse ena sama polomija. Do konca januarja naj bi država imela 10 milijonov cepiv, a jih ima doslej le 520.000. Sedaj se pogajajo s Kitajsko; za aprila računajo na obljubljene milijone laboratorija AstraZeneca; Rusija obljublja pravo poplavo pošiljk. Za sredi leta vlada računa, da bo imela kakih 50 milijonov cepiv. Nekateri hudobni opazovalci celo sumijo, da vlada namenoma zavlačuje cepljenje, ki se bo množično izvajalo prav sredi volilne kampanje. V »globokem predmestju« revnih naselij lahko vidimo četice mladincev La Cámpore, ki vpisujejo ljudi na dolgo in široko, na sezname za cepljenje. Bo vladi uspela ta čudna in nevarna poteza? Ali je vse le sad prevroče domišljije? Volitve so še daleč, zelo daleč.

Sindikati rovarijo. Prišli smo v dobo, ko potekajo zasedanja paritetnih komisij in pogajanja za povišanje plač. Ta povratek sindikatov v prve vrste dogajanja pa ni preveč po godu kirchnerizmu. Delavski sektor je eden od tistih, kjer ne kirchnerizem, še manj La Cámpora, še nista prepričljivo prodrla. Še več, pred kratkim smo iz vrst sindikalnih vodij lahko slišali ostre napade na podpredsednico. Povišice plač se tradicionalno smatrajo kot eden izmed dejavnikov, ki povzroča inflacijo. »Stiskanje pasu«, ki je klasična formula Mednarodnega denarnega sklada (FMI) za rešitev vsakršnih gospodarskih kriz, gre vedno vzporedno s pokojninsko reformo. Argentinski upokojenci so bili v zadnjih letih že dvakrat prizadeti. Najprej decembra 2017 z Macrijevo reformo; potem pa še lansko leto, ko jih je nov pokojninski zakon dodatno prizadel. Zanimivo; pod Macrijem smo doživeli pravi vihar ob teh spremembah, pod Albertom se ni pojavila niti blaga sapica. Kaj bo pa sedaj z delavskimi plačami? Vlada je že napovedala, da je »strop povišic« 30 odstotkov. Če računamo, da je bila lanska inflacija 36%, za letos pa razni strokovnjaki napovedujejo številke tja do 50% je razumljivo, da so se sindikati uprli. »Nobene omejitve« je bilo delavsko geslo, ko je vlada omenila  tistih 30%.

A je tudi res, da položaj še daleč ni rožnat in zahteve povišic zvenijo pretirane, kakor hitro pogledamo na stanje podjetij. Ob tem moramo najprej opozoriti na izgubo delovnih mest kot posledica pandemije in karantene. Strokovnjaki računajo, da bo treba vsaj pet let vztrajne rasti, z domačo bruto proizvodnjo nad 3% letno, da se povrnemo v stanje zaposlitve v začetku leta 2020, to je, pred pandemijo. Ogromno podjetij je enostavno zaprlo, druga so omejila svoje delovanje. Nekatera so se rešila z vladno pomočjo. Mnogi lastniki pa so obupali in prodali tovarne za nevredno ceno. Strokovnjaki že svarijo pred »denacionalizacijo« proizvodne strukture. Tuj kapital jo je pokupil za Judeževe groše. V takem položaju je težko govoriti o kakih sindikalnih uporih. Delavec je danes pripravljen stisniti pas, da le ne bi izgubil dela.

Ob tem še ena ugotovitev. Nekoč so bili sindikati »hrbtenica« peronističnega gibanja. Njihova volilna moč je bila izredna. Tudi njihova prisotnost v parlamentu je bila odločilna. Ena tretjina so bili politiki, ena tretjina je pripadala ženski veji, ostala tretjina pa sindikatom. Danes je vse v rokah »politikov« in delavstvo je izgubilo prisotnost v parlamentu in moč na volitvah. Vse je pomešano, vse je prazno. Politika ni več »krovski posel« o katerem je sanjal naš Anton Korošec (če ga v Sloveniji sploh poznajo).

Kam plovemo? Omenimo še, da se položaj državne petrolejske družbe zapleta. Zapisali smo že, da jo tare zunanji dolg v višini 6.200 milijonov dolarjev. Ker ne more plačevati, se pogaja z upniki, ki so že zavrnili prvo ponudbo. Ista usoda je doletela drugo ponudbo. Težko bo pozitivno rešiti to vprašanje.

Drug glavobol za vlado je dolg, ki ga mora poravnati s tako imenovanim Pariškim klubom. Kako? Ali ni to uredil že Kicillof, ko je bil gospodarski minister v drugi vladi Cristine? Ali je bilo tako opevano reševanje dolgov znova samo pravljica? Vsaj delno gotovo. To je temna stran kirchneristične vlade, ki je znova prišla na dan v obliki 2.000 milijonov dolarjev dolga.

Trgovci pa so malo poznan del prizadetih zaradi pandemije. Samo v prestolnem mestu je v zadnjem letu dokončno zaprlo 13.514 trgovin. To je povzročilo tudi, da so cene najemnin trgovskih lokalov padle kar za 62%. A kdo bo v tej krizi tvegal tistega malo denarja, ki ga je lahko prihranil, da odpre novo trgovino, ki jo bo moral čez nekaj mesecev zapreti?

Tone Mizerit