Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 7

Menem je to storil

Preteklo nedeljo 14. t.m., na »dan zaljubljencev«, je v starosti 90 let, umrl bivši argentinski predsednik Carlos Saúl Menem. Bil je važen, izredno važen. A predvsem je na razne načine pooseblja tragedijo argentinskega političnega in socialnega življenja. Predstavlja nesmisel politike, kot jo poznamo na teh obalah, populizem, karizmatično privlačnost, manevrsko spretnost, obljube, ki ne delajo dolga … Bil je odločilen v življenju družbe in države zadnjih desetletij. Ne bomo fantazirali, kaj bi bilo, če bi bil na njegovem mestu drug voditelj. A vemo, da brez Menema ne bi bilo Kirchnerjev. Eni in drugi so del peronizma, ki obsega njegov skoraj skrajni liberalizem, in tudi skrajni »socializem« sedaj vladajoče skupine.

V megli časov. Menem je bil arabskega izvora. Teh je veliko v Argentini, zlasti v zahodnih provincah. Vsem Arabcem v Argentini rečejo »Turki«. Kot vsem Judom rečejo »Rusi« in vsem Slovanom »Poljaki«. … Ta mešanica vseljencev je globoko segla v ljudsko pojmovanje, tako da so celo ob njih nastali ljudski izreki. Eden teh govori, da je nekdo »izgubljen kot Turek v megli«. Kadar je bila megla, so se domačini sijajno znašli. Priseljenci, brez dobrega poznanja kraja, pa so se izgubili. A kot zviti trgovci so kmalu obogateli in njihovi sinovi prišli na vodilna mesta. Kar dve družini sta zavzeli mesto modernih »graščakov« na zahodu. Rod Saadi v provinci Catamarca, ter Menemi v sosednji La Rioja. Saadi so padli kot posledice umora mladenke v letu 1990. Menemi so v Rioji ostali in še danes nadzirajo življenje v provinci.

Vsekakor, Menem se je znašel v megli časov. Rojen leta 1930 je kmalu vstopil v politiko. Že leta 1973 je postal guverner rodne province. V času zadnje vojaške vlade je bil zaprt in na prvih demokratskih volitvah po njej (1983) ponovno postal guverner. Bil je iznajdljiv, odprt investicijam (celo naš Herman Zupan je tam postavil eno svojih tovarn). Veseljaške narave in navdušen športnik je hitro pritegnil simpatije enih in drugih. Tako je na primarnih volitvah za predsedniško kandidaturo leta 1988 presenetljivo premagal uradnega kandidata (Antonio Cafiero) in potem leta 1989 zmagal na predsedniških volitvah. V krizi tistega leta, ko je Alfonsín bil prisiljen da odstopi, je predčasno prevzel krmilo države. Seveda, takrat je ustava še določala, da mora biti predsednik katoličan. Brez težav je zapustil Mohameda in se dal krstiti.

Zmagal je, ker je bil peronist (zamenjal je radikala v tistem starem dvostrankarstvu), ker je bil simpatičen in ker je znal obljubljati: produktivna revolucija in »salariazo« (izredno povišanje plač). »Sledite mi, ne bom vas razočaral« je bilo njegovo volilno geslo. A ko je nastopil so se stvari razvijale drugače. Predsedniška doba je takrat trajala šest let. Prvi dve sta bili težki: inflacija in delavske težave so bile dnevna hrana. A dosegel je, da je parlament potrdil reformo države. To je bilo lepo ime za razkosanje in razprodajo državnega imetja. Vrsta državnih podjetij je za nizko ceno prišla v privatne roke. Bila je priložnost za prve primere megakorupcije. Dvignil je davek na dodano vrednost (IVA) na 21%. Sprostil je uvoz. Potrdil je zakon »delavske prilagodljivosti«, ki je odpravil vrsto delavskih pravic. Spremenil je sestavo Vrhovnega sodišča »po lastni podobi«, da mu je bilo poslušno. Z ministrom Cavallom je uvedel »konvertibilnost«, ko je en peso bil enako enemu dolarju. To je nekaj časa delovalo. Da da, Turek se je znašel. In brez sramu je priznal: »Če bi prej povedal, kaj bom naredil, me nihče ne bi volil«. Še sedaj peronizem ne ve, kaj bi z njim naredil, kam naj bi ga postavil.

Vse po lastnem kroju. Ena predsedniška doba mu ni bila dovolj. Z Alfonsinom je dosegel dogovor za spremembo ustave. Ta sedaj dovoli dvojno predsedniško dobo, ki traja štiri leta. Sprememba je bila res potrebna in v mnogih pogledih pozitivna. A on je iskal neskončno oblast in skušal celo še tretjo predsedniško dobo, A položaj že ni bil več isti. Geslo »Menem je to storil« (prosti prevod tukajšnjega izraza »Menem lo hizo«) je skušalo peti slavo okrnjeni industriji, rastoči brezposelnosti, uničenju železniške mreže, divji inflaciji in revščini. Menem je uvedel neoliberalno politiko, a v čudnih okoliščinah (takrat je bila priljubljena fraza: Argentinci niso Nemci). Ostal je na pol poti, kar je huje, kot če je ne bi nastopil. Konvertibilnost se je utapljala, a se je ni upal zakonsko ukiniti. Tako se je socialna napetost le še večala.

V dobi njegovega predsedovanja je prišlo tudi do bombnega atentata na izraelsko veleposlaništvo (1992) in na judovsko socialno ustanovo AMIA (1994; 86 mrtvih). V zunanji politiki je uvedel »telesne stike« z ZDA in Argentino vključil v vojaško povezavo vojne v Perzijskem Zalivu. Nikdar ni bilo dokončno dokazano, da je bila sinova smrt posledica atentata. A govorice in tajne raziskave so kazale v to smer. Maščevanje arabskega terorizma?

Ko je leta 1999 nastopil radikal De la Rua (v povezavi z levico je premagal peronista Duhaldeja), je ves ta pritisk sprožil krizo decembra leta 2001. De la Rua je odstopil. V dveh tednih je Argentina imela pet predsednikov, dokler ni parlament izvolil Duhaldeja kot začasnega predsednika. Ko je ta sklical volitve, se je Menem znova predstavil. Za ped je zmagal v prvem krogu, a spričo negativnega položaja se v drugem krogu niti ni predstavil. Kirchner je postal predsednik. Izbral ga je Duhalde, a učenec je bil bolj premeten kot učitelj. Menem pa ni zatonil v poplavi zgodovine. Še vedno je družina sedela na gradu in Menem je bil od tedaj stalno senator, kar mu je poverilo imuniteto in nekaznovanje. Njegovi grehi so postali vidni, a kazni ni bilo. Kar nekaj sodnih odlokov o začasnih in potrjenih zaporih se je odbilo ob zidu njegovega senatorstva.

A on je, zvest svoji spretnosti, dosegel sporazum z novo vladajočo družino. Ob vseh vladnih zakonskih osnutkih je vedno dvigal roko za pozitiven glas. To je vplivalo tudi, da so razni tožilci in sodniki pritiskali na zavore v vseh postopkih, uvedenih proti njemu. Zanimivost: ena izmed obtožb je bila glede »nedovoljene obogatitve«. Prej je umrl, preden se je, po petnajstih letih, sploh začel strokoven pregled njegovega imetja.

Čudno slovo. Na nek način je Menem vreden predstavnik teh nevrednih vodilnih krogov. Živel je in delal, kot da zakoni ne veljajo zanj in beseda nima vrednosti. Zato ni čudno, da tudi ob njegovi smrti politična srenja ni vedela, kako naj ga poslovi. Kot dokaz, da vlada ne najde pravega mesta, so bile tudi nasprotujoče si reakcije. Predsednik je odločil tri dni javnega žalovanja. Podpredsednica je poslala občutene izraze sožalja družini in »njegovim tovarišem«. Kako; niso vsi peronisti? Socialni vodja D'Elía je zanikal uradno žalovanje in navedel vse, kar je »Menem storil«. Seveda, vse negativno.

Proti tridnevnemu žalovanju se je izreklo tudi kordobsko mesto Rio Tercero. Tam je namreč 3. novembra 1995 prišlo do hude eksplozije v skladišču orožja bližnje vojašnice. Posledica je bila grozno razdejanje mestnega predela in 7 mrtvih. Eksplozija je bila posledica poizkusa, da se zakrije primanjkovanje orožja, ki ga je Menem prodal Ekvatorju in Hrvaški. Ekvator je bil v boju s sosednjim Perujem, Hrvaška pa s Srbijo. Vsako trgovanje je bilo prepovedano po mednarodnih dogovorih. Argentina je tedaj tajno prodala kakih 6.500 ton orožja. To je tudi eden izmed sodnih postopkov proti Menemu, ki ni prišel do kazni.

Ko že govorimo o Hrvaški. Tisto orožje je peljala ladja, ki je baje pristala v Luki Koper (ne v kakem hrvaškem pristanišču). Od tam je šlo orožje po suhem na Hrvaško. Uradno to ni dokazano. Menem je celo zanikal prodajo orožja (zanikanju je bila namenjena eksplozija v Rio Tercero). A nekaj let pozneje se je hrvaška veleposlanica v Argentini, med obiskom v mestu Tucumán, javno zahvalila Argentini, ki je »z dostavo orožja« pripomogla k hrvaški neodvisnosti.

Pa še nekaj za prijeten nasmeh. Menem je tujemu časnikarju razlagal, da rad bere, celo filozofske knjige. »Katerega avtorja pa?« je vprašal radovednež. »Zlasti Sokrata« se je glasil odgovor. Čudno; Sokrat ni napisal nobene knjige. Pa saj ni bil samo Menem. Pred kratkim je predsednik Alberto Fernández častil Borgesa in »njegove romane«, ko vemo, da Borges nikdar ni spisal nobenega romana.

Menem počiva na muslimanskem pokopališču. Ob njegovi krsti sta bila na levi križ, na desni polmesec. Pač še en odsev argentinske odprtosti in protislovja. Večkrat pomislim, kakšna bi bila lahko Argentina brez Menema. A D'Elía je zapisal, »naj ga ima Gospod v svoji slavi, a naj ga ne pusti nazaj.« Sic transit!

Tone Mizerit