Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 5

Volitve so še daleč 

Zadnji dan prvega meseca v letu nas je presenetil z neprijetno novico. Nafta se je znova podražila, in seveda z njo vsa ostala goriva. Majhna povišica (1,5%) nas ne bi tako prizadela, če ne bi bila že tretja v istem januarju. Vse tri skupaj so podražile ceno tega goriva za 10%. Dejstvo teh povišic je čudno, ker vlada (Cristina) strogo pazi, da ne bi cene preveč rastle. To se izvaja predvsem na področju tarif javnih storitev. Podpredsednica dejansko ne vodi le delovanje senata in celotno vprašanje sodne reforme, temveč zadnje čase tudi gospodarstvo. Vedno bolj pogosti in grobi so njeni posegi na področja, za katera so vsi strokovnjaki smatrali, da so pod nadzorstvom predsednika. Alberto Fernández sicer nastopa kot da je vse pod njegovo kontrolo, a dejansko smernice daje podpredsednica. Zakaj? Letošnje leto je volilno in kirchnerizem si je zastavil cilj, da doseže popoln nadzor nad poslansko zbornico. Tako bi se vrnili v dobo pokojnega Nestorja, ko so bila zakonska besedila potrjena ne da bi »spremenili niti vejice« tega, kar je poslala vlada.

Volitve pa predstavljajo razne izzive. Omenili smo že predhodne ali primarne volitve (PASO), o katerih je predsednik poslal v parlament projekt, da bi jih odpravili. Zadnjič smo že omenili, da je težko, da bi iz te moke bilo kaj kruha. Čeprav mnogi guvernerji ostro zahtevajo njih odpravo, so interesi tako opozicije kot dela vlade (La Cámpora) odločilni in je skoraj gotovo, da bo Albertov projekt enostavno zavrnjen.

Gospodarstvo se zapleta. Ni treba biti strokovnjak, da se ugotovi, da končni volilni uspeh ni odvisen toliko od političnih manevrov, kot od gospodarskega in socialnega položaja. Če se spomnimo, so dopolnilne volitve leta 2017 prinesle zanimiv Macrijev uspeh, ker se takrat gospodarski položaj še ni izjalovil. To je bilo meseca oktobra. Decembra, ko je parlament potrdil nov pokojninski zakon, se je začela pot po klancu navzdol. Padec se ni ustavil in Cristina se je s svojimi pretorjanci vrnila na oblast. Ni bilo nobenega dvoma, da je gospodarsko nazadovanje povzročilo Macrijev padec. Sedanja porast cene raznih goriv pa ni važna le zaradi rastočih stroškov prebivalstva. Kaže na splošno gospodarsko nazadovanje, ki postaja že nevarno, saj je domača bruto proizvodnja v pandemiji padla nad 10%. To se odseva tudi v uporabi raznih goriv. Potrošnja teh je  zadnja tri leta nenehno nazadovala. Leta 2018 je padla za 0,8%, ko je po vsem svetu narastla. Hujše je bilo leta 2019, ko je uporaba nazadovala za 1,3%. Pandemija je opravila svoje, ko je v letu karantene potrošnja goriv strmoglavila za 19,7%.

Lahko si mislimo, da je položaj precej zapleten. Decembrska inflacija  (4%) se je januarja le še ojačila. Te dni bodo objavljene točne številke, a vse napovedi jo sučejo okoli 4,5%. Edino kar se je Cristini porodilo v glavi je, da je prepovedala povišanje v tarifah javnih storitev. To pa je skrajno nevarno, ker so bile tarife ves čas karantene zamrznjene. Ob lanski inflaciji (36,1%) in letošnjih napovedih je ta položaj dejansko neznosen. Koliko časa lahko vzdržimo s to politiko, predno bodo šivi začeli popuščati na vseh koncih? Argentinci imajo zanimiv izraz: »Kruh za danes, lakota za jutri«. Če cene nasilno držimo v okovih bo prišel trenutek »maščevanja«, ko bodo cene poskočile v nedogled. Verjetno se v kirchnerizmu tega zavedajo, a upajo, da sistema ne bo razneslo pred oktobrom. Po volitvah (seveda če zmagajo), bo zgodba drugačna.

Kaj pa, če se uštejejo? To ne gre v njihove račune. Upajo celo na pozitiven odjek množičnega cepljenja proti koronavirusu. Res je bilo doslej vse ena sama polomija. Do konca januarja naj bi država imela 10 milijonov cepiv, a jih ima doslej le 520.000. Sedaj se pogajajo s Kitajsko; za aprila računajo na obljubljene milijone laboratorija AstraZeneca; Rusija obljublja pravo poplavo pošiljk. Za sredi leta vlada računa, da bo imela kakih 50 milijonov cepiv. Nekateri hudobni opazovalci celo sumijo, da vlada namenoma zavlačuje cepljenje, ki se bo množično izvajalo prav sredi volilne kampanje. V »globokem predmestju« revnih naselij lahko vidimo četice mladincev La Cámpore, ki vpisujejo ljudi na dolgo in široko, na sezname za cepljenje. Bo vladi uspela ta čudna in nevarna poteza? Ali je vse le sad prevroče domišljije? Volitve so še daleč, zelo daleč.

Sindikati rovarijo. Prišli smo v dobo, ko potekajo zasedanja paritetnih komisij in pogajanja za povišanje plač. Ta povratek sindikatov v prve vrste dogajanja pa ni preveč po godu kirchnerizmu. Delavski sektor je eden od tistih, kjer ne kirchnerizem, še manj La Cámpora, še nista prepričljivo prodrla. Še več, pred kratkim smo iz vrst sindikalnih vodij lahko slišali ostre napade na podpredsednico. Povišice plač se tradicionalno smatrajo kot eden izmed dejavnikov, ki povzroča inflacijo. »Stiskanje pasu«, ki je klasična formula Mednarodnega denarnega sklada (FMI) za rešitev vsakršnih gospodarskih kriz, gre vedno vzporedno s pokojninsko reformo. Argentinski upokojenci so bili v zadnjih letih že dvakrat prizadeti. Najprej decembra 2017 z Macrijevo reformo; potem pa še lansko leto, ko jih je nov pokojninski zakon dodatno prizadel. Zanimivo; pod Macrijem smo doživeli pravi vihar ob teh spremembah, pod Albertom se ni pojavila niti blaga sapica. Kaj bo pa sedaj z delavskimi plačami? Vlada je že napovedala, da je »strop povišic« 30 odstotkov. Če računamo, da je bila lanska inflacija 36%, za letos pa razni strokovnjaki napovedujejo številke tja do 50% je razumljivo, da so se sindikati uprli. »Nobene omejitve« je bilo delavsko geslo, ko je vlada omenila  tistih 30%.

A je tudi res, da položaj še daleč ni rožnat in zahteve povišic zvenijo pretirane, kakor hitro pogledamo na stanje podjetij. Ob tem moramo najprej opozoriti na izgubo delovnih mest kot posledica pandemije in karantene. Strokovnjaki računajo, da bo treba vsaj pet let vztrajne rasti, z domačo bruto proizvodnjo nad 3% letno, da se povrnemo v stanje zaposlitve v začetku leta 2020, to je, pred pandemijo. Ogromno podjetij je enostavno zaprlo, druga so omejila svoje delovanje. Nekatera so se rešila z vladno pomočjo. Mnogi lastniki pa so obupali in prodali tovarne za nevredno ceno. Strokovnjaki že svarijo pred »denacionalizacijo« proizvodne strukture. Tuj kapital jo je pokupil za Judeževe groše. V takem položaju je težko govoriti o kakih sindikalnih uporih. Delavec je danes pripravljen stisniti pas, da le ne bi izgubil dela.

Ob tem še ena ugotovitev. Nekoč so bili sindikati »hrbtenica« peronističnega gibanja. Njihova volilna moč je bila izredna. Tudi njihova prisotnost v parlamentu je bila odločilna. Ena tretjina so bili politiki, ena tretjina je pripadala ženski veji, ostala tretjina pa sindikatom. Danes je vse v rokah »politikov« in delavstvo je izgubilo prisotnost v parlamentu in moč na volitvah. Vse je pomešano, vse je prazno. Politika ni več »krovski posel« o katerem je sanjal naš Anton Korošec (če ga v Sloveniji sploh poznajo).

Kam plovemo? Omenimo še, da se položaj državne petrolejske družbe zapleta. Zapisali smo že, da jo tare zunanji dolg v višini 6.200 milijonov dolarjev. Ker ne more plačevati, se pogaja z upniki, ki so že zavrnili prvo ponudbo. Ista usoda je doletela drugo ponudbo. Težko bo pozitivno rešiti to vprašanje.

Drug glavobol za vlado je dolg, ki ga mora poravnati s tako imenovanim Pariškim klubom. Kako? Ali ni to uredil že Kicillof, ko je bil gospodarski minister v drugi vladi Cristine? Ali je bilo tako opevano reševanje dolgov znova samo pravljica? Vsaj delno gotovo. To je temna stran kirchneristične vlade, ki je znova prišla na dan v obliki 2.000 milijonov dolarjev dolga.

Trgovci pa so malo poznan del prizadetih zaradi pandemije. Samo v prestolnem mestu je v zadnjem letu dokončno zaprlo 13.514 trgovin. To je povzročilo tudi, da so cene najemnin trgovskih lokalov padle kar za 62%. A kdo bo v tej krizi tvegal tistega malo denarja, ki ga je lahko prihranil, da odpre novo trgovino, ki jo bo moral čez nekaj mesecev zapreti?

Tone Mizerit