Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 8

Koronavirus kot politični dejavnik

Spomin me danes popelje v študentovska leta, ko nam je profesor razlagal, da je bistvo časnikarstva novica. Novica je surovina, s katero pripravljamo svoj izdelek. In še je zabičal, da novica, po ljudskem izrazu, »zastara prej kot kruh«. V tej deželi je tedaj javni spomin še vedno poznal le svež kruh. Če je malo zastaral, če se je vsaj delno posušil, so ga vrgli stran. To so bili tisti prizori, ki so do mozga pretresli priseljence, begunce, žrtve vojne, ki so lačni pristajali v deželi izobilja in niso mogli verjeti, ne razumeti, da se kruh meče v smeti. V tistem okolju je imel smisel izraz, da nekaj (v tem primeru novica) zastara prej kot kruh.

Profesorjev pouk je prišel do izrednega primera pretekli teden, ko so si novice sledile s čudovito naglico in požirale druga drugo, ne da bi bilo časa za premislek in analizo. Ob Menemovi smrti sem mislil, kako dolgo bo sedaj peronizem razglabljal, kaj naj naredi, kam naj postavi pokojnika, ki ne spada v njihov sedanji izraz. Pa je vlada sama poskrbela, da se je začelo govoriti o drugih zadevah. Ali je vsaj hotela poskrbeti, pa jo je zaneslo.

Ponesrečene važne stvari. Ko je predsednik nastopil že pred letom in še par mesecev, je tako v prvem nagovoru, kot v poznejših napovedih, vztrajno omenjal Gospodarsko socialni svet (Consejo Económico y Social). To naj bi bila tista vladna ustanova, ki bi začrtala pot, po kateri naj bi država izšla iz sedanjega obupnega stanja. Ta Svet naj bi pripravil načrt in izbral orodje za na srednji in dolgi rok, na podlagi katerega bi spremenili državo in jo naredili uspešno, zlasti pa pravično in ugodno. S tem bi Argentino popeljali na pot napredne družbe, ki bi prebivalcem zagotovila človeka vredno življenje. Alberto Fernández je idejo tega Sveta prikazal kot eno najbolj naprednih in odločilnih. Tam naj bi bili zastopani vlada, ekonomisti, sindikati, podjetniki, kmetje, celo moralisti … Namen ne bi bil obravnavati tekoče probleme, kot je inflacija, delavske plače ali grobo pomanjkanje varnosti, temveč globoka vprašanja, ki bi državi omogočila, da bi dvignila glavo iz vsakdanjih težav in stopila na pot veličine.

Kot ideja je (vsaj v Argentini) originalna in tudi potrebna. A kot običajno, je ostalo pri napovedih. Tudi glede vodstva tega Sveta so natopile težave. Predsednik se je izredno trudil, da bi glavno mesto prevzel Roberto Lavagna, ekonomist in bivši gospodarski minister, ki je pod Duhaldejem in Nestorjem državo izpeljal iz krize leta 2001/2002 (Remes Lenikov, glavni igralec tiste zmagovite epopeje, vedno ostane v senci časov in političnih interesov). Albertov namen je bil tudi pritegniti v vlado tisti majhni del peronizma, ki ga vodi Lavagna, ki pa je odločilen pri glasovanjih v poslanski zbornici. Smo že začeli narobe: pot v lepšo prihodnost smo postavili na kocko s težavami sedanjosti. Stari lisjak je bil pameten in ga niso mogli speljati na limanice.

Vmes je prišla pandemija, neskončna karantena in huda gospodarska kriza. Ideja Sveta je zaspala in se sedaj zbudila ob potrebi, da vlada pokaže neko delovanje in skrb, da se Argentina vrne na zmagovito pot. Tako je pretekli petek, 19. tega meseca predsednik otvoril delovanje Sveta v kulturnem centru Kirchner. Glasno in slovesno, po tukajšnjem izrazu z bobni in činelami (bombos y platillos), je napovedal začetek delovanja, kot izreden dosežek in zagotovilo uspešnosti sedanje vlade. Na čelo sveta je postavil spoštovano osebnost: Gustavo Beliz, ki je bil minister za pravosodje por Kirchnerjem, je že dolge mesece pripravljal načrte delovanja, snovi za obravnavo, seznam članov te skupine … A ves blišč je nenadoma zapadel pozabi. Pa ne, ker bi opozicija kritizirala dejstvo, da v Svetu ni predstavnikov političnih strank. Udarec je prišel iz prijateljske fronte, strel je padel iz lastnih vrst. Novica Sveta je v hipu zastarala. V smeti z njo!

Centri za cepljenje (vacunatorios) VIP. Res še ni jasno (vsaj meni), kaj je sprožilo to krizo, ki je globoko prizadela vlado in jo spravila na led. Vemo, kako so se razvijali dogodki, ne pa kdo je iz ozadja sukal vrvice nastopajočih lutk. Prav tisti petek, še predno se je zaključila slovesnost predstavitve Gospodarsko socialnega sveta, je znani levičarski in provladni časnikar Horacio Verbitsky po radiu do potankosti obrazložil, kako se je v prostorih ministrstva za zdravje, ob osebnem posegu ministra, cepil proti koronavirusu. Priznanje je sprožilo hudo reakcijo, ker je prišlo na dan, da se na samem ministrstvu prikrito cepi »prijatelje«. Ko povsod primanjkuje cepiva, ko niti vse zdravstveno osebje še ni cepljeno, ko starčki v zadnjem upanju čakajo, kdaj bodo prišli na vrsto, je množica vladnih osebnosti (važnih in manj važnih, pa še njihove žene, otroci, tajniki, znanci …) »pod roko« prejela zaželeno in pričakovano zdravilo.

Dejansko je Verbitsky obelodanil snov, ki so jo zadnje dni že raziskovali časnikarji. Zato je njegovemu priznanju sledil plaz informacij, ki je jasno pokazal, da se je pod vladnim dežnikom izvajalo vzporedno cepljenje funkcionarjev, prijateljev, somišljenikov, prisklednikov, petolizcev in še raznih kategorij. Pričele so krožiti fotografije najstnikov organizacije La Cámpora, ki so dvigali prste v znak zmage (V), medtem, ko so jih cepili. Pričeli so krožiti uradni in neuradni, resnični in izmišljeni seznami cepljenih funkcionarjev. Časnikarji so iznašli naziv »vacunatorios VIP« (Very important person - zelo važna oseba) in pod to oznako se je pričela tresti vlada. Sum, ki je krožil v javnosti, da je vlada pridržala 3000 cepiv »za prijatelje«, je dobival potrdilo. A afera se ni omejila na ministrstvo; v notranjosti države, po provincijskih prestolnicah in občinskih ustanovah so se množili primeri »vzporednega cepljenja«, popolnoma neupravičenega, ker se ni spoštoval noben zdravstveni ne družbeni kriterij. Ogorčenje je rastlo in v samih vladnih vrstah so izjavljali, da je to nekaj »nedopustnega«.

Središče afere je bila bolnišnica Posadas, kjer je dejansko delovala vzporedna struktura cepljenja, a kjer 60 odstotkov zdravstvenega osebja še ni bilo cepljenega. Predsednik je zahteval, da minister za zdravstvo (Ginés Gonzáles García) odide in ta je res podal ostavko. Njegovo mesto je prevzela dotedanja sekretarka (Carla Vizzotti). Trdila je, da o tem vzporednem cepljenju ni ničesar vedela, a ji nihče ne verjame.

Vendar malo poglejmo ozadje celotne afere: Verbistky je eden najbolj  zvestih vojakov podpredsednice. Mnogi časnikarji izražajo sum, da je vse skupaj Cristinino maslo. Že dolgo časa se je trudila, da bi predsednik zamenjal ministra za zdravstvo, pa tega ni dosegla. Hotela je mesto za kakega svojega človeka, ker je jasno (in javno) izrazila namen, da »posodobi« zdravstveni sistem in ga »poenoti« (podržavi?). Ginés Gonzáles García pa je imel dobre stike tako s sindikalnim zdravstvenim sistemom kot s privatnimi ustanovami. Zato je predsednik tako hitro na to mesto postavil Carlo Vizzotti, preden bi Cristina tja namestila svoje ljudi. Je bilo vse le politični manever v notranjih trenjih vlade, ki je iztiril in povzročil to krizo?

V Mehiko. Po kaj? Sredi te afere je predsednik odšel na uraden obisk Mehike. Vzroki potovanja so različni. Sedanja vladna zunanja politika niha med zmernostjo (ki jo pooseblja predsednik) in levičarskim zadržanjem (podpredsednica). Alberto smatra, da vodi mehiški predsednik (AMLO) napredno politiko. V povezavi z njim želi stopiti pred svetovno javnost in zavzeti važno mesto. A bojkotirajo ga domače težave. Prišlo je celo tako daleč, da je López Obrador malo pred njegovim prihodom izjavil, da »v Mehiki ni privilegijev za cepljenje«. Na splošno so se Mehikanci spraševali (potrjeno iz prve roke), kaj Alberto sploh dela tam, medtem ko mu doma vse gori.

Vzrok potovanja, poleg političnega prizvoka, je bil gospodarske narave. V obdobju 2007 in 2008 smo bili priče prave invazije mehiškega kapitala v Argentino. To se je potem precej umirilo in nekatera podjetja so se sčasoma celo umaknila. Sedaj, ko država krvavo potrebuje novih investicij, ki bi podprle zaželeno gospodarsko obnovo, je Mehika znova na obzorju. A položaj se je nekoliko spremenil. Naša država ni privlačna za tuji kapital. Pomanjkanje resnosti gospodarskega vodstva, nejasnost določil, ki se vsak hip lahko spremenijo, ogromno tveganje, ki je lastno tem okoliščinam … Mislim, da je položaj najbolje opisal Carlos Slim, ki se je tudi sestal z Albertom. Slim je Mehikanec in eden najbogatejših ljudi na svetu. V Argentini ima kar nekaj investicij, čeprav je druge že spretno umaknil. »Treba je potrpeti z Argentino« je izjavil, ko je omenjal ekonomski in finančni položaj naše države. Star slovenski pregovor trdi, da je potrpljenje »božja mast«, a še doda, da je »revež tisti, ki se z njo maže«. Saj smo res reveži!

Tone Mizerit