Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 6

Hudi časi

Nikakršnega presenečenja ni bilo ob napovedi, da se bo januarska inflacija sukala okoli štirih procentov. Celo uradne statistike prestolnega mesta, ki »inflacijo revnih« (predvsem prehrano), postavljajo na 5,4%, ni premaknila političnih vzvodov. Kar bi v kaki normalni državi lahko povzročilo padec vlade, če bi inflacija skočila 4% letno, v Argentini ista mesečna številka kot da nima odmeva. Pač; predsednik Alberto Fernández je hitro poiskal krivca: krivi so kmetje! Trdi, da so mednarodne rastoče cene žitaric (in predvsem soje, seveda) močno vplivale na porast domače inflacije. Zato je kmetom zagrozil, da če se inflacija ne bo unesla, bo omejil izvoz pšenice in koruze in jih tako prisilil, da bodo znižali domače cene.

Dvakrat ob istem kamnu. Res je človek edina »žival«, ki se spotakne dvakrat ob istem kamnu. Že takratni državni sekretar Guillermo Moreno je leta 2006 prepovedal izvoz mesa, da bi zbil domačo ceno. Mislim, da sem že omenil, da je grobo zbil samo število glav govedine. Leta so potrebovali, da so jih znova dvignili. A priznani ekonomist Melconián je te dni zatrdil, da »ta vlada vedno potrebuje metati krivdo na nekoga drugega«, da ne bi priznala, da je kriva njena zgrešena gospodarska politika. In še je trdil, da državna ekonomija propada, ker Argentina ne nudi stvarnih pogojev za razvoj podjetij. Zato podjetja zapuščajo državo. Njegova trditev je sovpadala z odhodom čilske verige trgovin Falabella, ki je pred časom napovedala, da bo prodala celotno podjetje. In ker se ni pojavil noben kupec, enostavno zapira vse podružnice in beži.

Ta je le eden izmed primerov, ki se je začel s čilsko/brazilsko letalsko družbo LATAM, ki se je naveličala vladnih nasprotovanj in sindikalnih težav in enostavno zapustila vse nakazane ji notranje proge, odpustila delavce in odšla iz države. La Cámpora, ki je ves čas kirchnerističnih vlad vodila argentinsko državno letalsko družbo (Aerolíeas Argentinas) in medtem skušala izriniti LATAM, je sedaj gotovo srečna. A koliko dodatne izgube bo utrpela država in koliko ljudi bo ostalo brez dela in zaslužka, jih ne briga. Vsako podjetje, ki odhaja, bi lahko povedalo svojo žalostno zgodbo, kako je država zavzela vlogo mačehe, ki preganja tiste, ki proizvajajo.

A vrnimo se na inflacijo in cene. Raziskava tržnega delovanja pokaže, da ima pšenica komaj 13% udeležbe pri ceni kruha. Vse ostalo so vmesni postopki, delavske plače, tarife javnih storitev, najemnine, stroški prevoza in seveda (predvsem) davki. Tako je pri kruhu, kot pri ostalih primerih prehrane. Tako so izračunali, da so domače cene žit bile soudeležene komaj z 1,57% pri lanski inflaciji, ki je dosegla 36,1%. So res krivi kmetje?

A vlada vztraja pri svojem. Po grožnji, da bodo dvignili višino davkov na izvod poljskih pridelkov, so kmečke organizacije zaprosile za avdienco pri predsedniku. Ta jih bo sprejel danes, sreda 10. 2. popoldan. Na splošno si kmetje bolj malo obetajo od tega srečanja. Izkušnje iz preteklosti so jih že izučile, da lahko Alberto mnogo obljubi, koliko pa potem to besedo drži (kolikor mu Cristina dovoli), je druga zgodba. Stanje je napeto. Pred kratkim, ko so hoteli omejili izvoz koruze, je že prišlo do raznih manifestacij in stavk. Mnogi predvidevajo da, če bo vlada res povišala davke, bo prišlo do novih konfliktov, katerih izid je nepredvidljiv.

V srednjem veku. Pandemija koronavirusa in sledeča karantena je v svetu, predvsem pa v Argentini, osvetlila mnogo doslej temnih kotov - področij, ki potrebujejo globokih sprememb, da bi prebivalci dosegli človeka vredno življenje. Tu smo ob začetkih koronavirusa omenili predvsem položaj starejših, v starostnih domovih. Bolj kot »domovi« so mnogi izmed njih »skladišča umirajočih«, kot se je že pred leti o njih izrazil nek socialno čuteči župnik. Drugo osvetljeno področje je bilo zdravstveno, ko je nujnost prostorov in postrežbe tudi pokazala hudo zapuščenost in pomanjkanje, predvsem v okviru bednih naselij okoli mest in v notranjosti dežele.

Je pa tudi nek politični položaj, ki je prišel do izraza kot posledica pandemije: ustroj srednjeveških ustanov, ki je zakoreninjen v mnogih okrožjih, predvsem v nekaterih provincah. Zadnje dni je bila večkrat omenjena Formosa, predvsem ko so oblasti pred tednom prepovedale vstop časnikarja dnevnika La Nación. Formosa je neke vrste ogledalo, v katerem se zrcali zapuščena in pozabljena srednjeveška Argentina. Zakaj poudarjam to zgodovinsko obdobje? Ker v srednjem veku, pred pojavom francoske revolucije in modernih političnih teorij, so krajevni vladarji poosebljali polnost oblasti. Vse tri: zakonodajna, izvršilna in pravosodna, so bile v rokah enega samega človeka - graščaka. To se danes, na različne načine, ponavlja v naši državi. Mimogrede, to skuša na državni ravni izvesti kirchnerizem. V dvanajstih letih vladanja Nestorja in Cristine, jim je izpod kontrole (komaj) ušla le zakonodajna, čeprav so tudi to delno nadzirali.

Vrnimo se v Formoso. Tam vlada guverner Gildo Insfran nemoteno že 25 let. Po osmih letih na mestu podguvernerja, je zmagal leta 1995. Osem let kasneje je dosegel spremembo ustave in si zagotovil v času neomejeno vladanje. Lahko kandidira kolikokrat si želi. Seveda, vse okoliščine mu zagotovijo, da je vedno izvoljen z ogromno večino. Formosa je zapuščena. Ima 42,2% revščine in dodatnih 18% indigence (skrajne revščine). Več kot je 6% nepismenih. Skoraj ni industrije. 70% zaposlenih so uradniki province - odvisni od vladne »dobrodelnosti«. Kdo si bo upal voliti proti Insfranu, če je v skrajni nevarnosti (tako so jih prepričali), da izgubi službo? In tam ni druge. Več rodov staroselcev živi v stalnem stanju revščine in preganjanja. Policija vdira v njihova naselja, jih nadleguje in posiljuje. Leta 2015 je nogometni klub Boca igral v Formosi. Slavni Tevez je potem, na nekem televizijskem programu dobesedno izjavil: »V hotelu je kot bi bil v Las Vegas, ko stopiš za zid, se pa ljudje posirj… od lakote«. In on je, kot otrok v bednem naselju, poznal globoko revščino. Zaradi pandemije je Insfran provinco »zaklenil«. Celo mednarodne ustanove človekovih pravic so šle tja in ugotovile, da so poslopja »zdravstvenega varovanja« dejansko Gulagi. Lanskega maja je Alberto na obisku Formose guvernerja stavil kot vzor skrbnega in odgovornega vladarja. In Formosa ni edina srednjeveška provinca v Argentini.

Kako in kdaj bomo volili? Medtem ko je pandemija stabilno razpasena in po kapljicah dobivamo samo rusko cepivo, politične kroge najbolj skrbi, kako uspešno izpeljati letošnje nadomestne volitve. Glede cepiva: Čile je v enem dnevu cepil več prebivalcev kot Argentina v enem mesecu. Glede volitev: nihče ne ve kako bo, ker si vsi želijo čim bolj ugodnih okoliščin. Še vedno ni jasno, če bomo imeli primarne volitve ali ne. Guvernerji jih nočejo, opozicija jih hoče, kot tudi vladna La Cámpora. Da nas bodo stale 20 tisoč milijonov pesov, ki bi prav prišli za ojačiti zdravstveno strukturo in cepiti vse prebivalstvo - trdijo guvernerji. Da se ne smemo odpovedati temu bistvenemu izrazu demokracije - menijo na drugem bregu.

Pa je »prestolonaslednik« Máximo Kirchner iznašel smodnik: primarne in splošne volitve naj bi bile istočasno. Opozicijo je pognalo kvišku. To bi bil dejansko sistem, ki ga v Argentini poznajo kot »ley de lemas« ali zakon gesel. Vsaka stranka lahko vpiše več kandidatnih listin. Vsi različni kandidati iste stranke imajo isto »geslo«. Zmaga geslo, ki je prejelo skupno največ glasov in kandidat, ki je bil najbolj voljen v sklopu gesla. Ni načina, da ne bi zmagal peronizem! Tako je bilo pri guvernerskih volitvah v provinci Santa Cruz leta 2015. Največ glasov je prejel radikal Horacio Costa (67.174) a guvernerka je postala Alicia Kirchner (56.969 glasov), sestra pokojnega Nestorja, ki si je prištela glasove tretje uvrščenega (Daniel Peralta), ki je nastopil pod istim »geslom«. A za uvedbo tega sistema na državni ravni, bi moral to potrditi parlament. Ni ne časa, ne volje, in opozicija je ostro proti. Lahko pa volitve preložijo za kak mesec, kar je možno in bi tudi spremenilo položaj. Ostajamo pri istem: nihče ne ve ne kako ne kdaj. Pač, hudi časi.

Tone Mizerit