Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 17

Dežela nesmisla

V otroških letih, ko še niti nisem obvladal španskega jezika, mi je v zvezi z Argentino prišla v mozeg trditev da »vse je mogoče v tej deželi«. To je lahko mišljeno v dobrem, ali v slabem pomenu. A ker je bil stavek izrečen v tragičnem položaju, ki se je razvijal na odru, je tudi v mojih možganih izrek dobil le negativen prizvok. Od tega je poteklo že več kot šest desetletij, pa mi je te dni geslo zopet vstalo v mislih, ko sem bral naslov analize nekega strokovnjaka. Trdil je, da je Argentina »dežela nesmisla«. Uporabil je zelo jasno besedo: »absurd«, ki jo navaja tudi Verbinčev slovar tujk in jo razloži kot »nesmisel, v nasprotju z razumom, nemogoč«. Da, vse to je ta naša druga domovina, ki je rojstna dežela naših otrok.

Avtor omenjenega članka je opisoval različne točke sedanjega dogajanja. Jaz pa sem se ustavil le ob vprašanju pandemije koronavirusa, katere drugi val nas prizadeva in grozi z neznosnim položajem. V prejšnjih spisih sem tarnal, da se sedanja vlada ničesar ne nauči iz preteklosti. Predvsem pa je nesmiselno, da ne izrabi čudovite prednosti, da se severna polobla sooča s težavami šest mesecev prej, preden pridejo na obalo Srebrne reke. Pa nas je nova poplava presenetila tako nepripravljene kot prva. V južnem poletju, ko se je vse sprostilo, ni nihče poskrbel, da bi pripravili zdravstveno strukturo, ojačili sistem intenzivne nege, preskrbeli večje število dihalnih naprav, večjo proizvodnje kisika. Da, včeraj so se v vladni palači dogovarjali, kako povečati proizvodnjo zdravstvenega kisika, ki ga že povsod primanjkuje.

Kaj čakata Bog in domovina? Običajna formula, ko prisegajo nove oblasti je, da obljubljajo kaj vse bodo storili za blagor naroda in domovine. Prisega se običajno (vedno manj običajno spričo navala agnosticizma) zaključi z besedami: »Če tega ne bi storil, naj me Bog in domovina tožita«. Skoraj nihče me izpolni obljub, Bog in domovina pa potrpežljivo čakata.

To mi je padlo v misli te dni, ko se je razvedelo, da bi lahko država že skoraj v celoti cepila prebivalstvo. Problem cepljenja je, da ni cepiva. Po raznih pohodih in umikih, vsekakor nerazumljivih in nesmiselnih, sta nam ostala samo dva dobavitelja cepiv: Rusija s svojim Sputnik V in pa Kitajska s svojim Sinopharm.  Ena in druga nam cepiva dostavljata v minimalnih količinah, tako da je doslej cepljenih 14,49% prebivalstva z eno dozo, in le 1,93% z obema. In vsak dan se tresemo, kdaj da pride nova pošiljka in si oddahnemo, ko letalo pristane s komaj pol milijona novih cepiv.

Absurd (nesmisel, v nasprotju z razumom, nemogoče) je dejstvo, da bi lahko bili že skoraj v celoti imunizirani. Argentina je imela na razpolago 38 milijonov cepiv. S Pfizerjem so tekla pogajanja za dostavo 13,3 milijonov cepiv, ki naj bi jih laboratorij začel pošiljati že decembra. Pa je država nenadoma prekinila pogajanja. Do danes ni nihče točno razložil, kaj je bil vzrok ločitve. Na dan so prihajale razne govorice, omenjala se je beseda »suverenost«, da so zahtevali celo »naše ledenike«. Medtem sta se Čile in Brazilija založili s tem cepivom in nista imeli nobene težave »suverenosti«. Istočasno je bila Argentina soudeležena v programu Covax Svetovne organizacije za zdravje, od katere bi lahko dobila dodatnih 25 milijonov cepiv. Da »toliko ne potrebujemo« so ugotovili na ministrstvu za zdravstvo in zaprosili samo 2,5 milijona.

Tako danes Covid razgraja, okužbe se množijo in število mrtvih raste. Nihče ne razloži, kako to, da če smo imeli na razpolago 38 milijonov cepiv, se šele sedaj, po petih mesecih, ponovno pogajamo z laboratorijem Pfizer, če nam milostno lahko dostavi nekaj cepiv. Ali pa milo gledamo na sever, če nam osovražene Združene države lahko pošljejo nekaj cepiv, ko jih imajo oni preveč. Medtem se na vratih bolnišnic in klinik pojavljajo napisi da »nimamo postelj« ali »nimamo kisika«, imamo pa skoraj tri milijone okuženih in 62.603 mrtvih.

Imamo pa tudi del prebivalstva, ki se mu kreše pandemija, in vlado, ki zahteva veliko a nadzoruje malo. Že Peron je rekel da »človek je dober, a če se ga nadzira, je boljši«. Tukaj pa nihče ne nadzira. Medtem ko Covid razsaja, se kopičijo skupine socialnih organizacij, blokirajo ceste in korakajo na razna ministrstva; trgovci skušajo komurkoli kaj prodati; mladi pa se ob koncu tedna bašejo po zakotnih plesiščih … Nikogar ne briga koronavirus. Skupina strokovnjakov, ki je te dni zasedala v vladni palači, je v prvi vrsti predlagala, naj vlada ojači nadzor, ker v sedanjem stanju ni mogoče ustaviti kroženja virusa. Vlada je imela dogovor s socialnimi organizacijami, da za 15 dni ne bodo zasedali cest, pa se vsak dan jasno vidi, da jih dana beseda toliko briga kot vladne funkcionarje tisti »Bog in domovina«, ki naj bi jih tožila.

Vse je pomešano. »Najboljša gospodarska politika je, da nabavimo cepiva proti koronavirusu«. Tako je dobesedno izjavil ekonomski minister Martin Guzmán. V podjetniških krogih se namreč bojijo, da bi ob napredovanju pandemije, vlada znova odločila skrajno karanteno. Ni to trenutno namen vlade, a če se bo zdravstveni položaj zaostril, lahko sežejo po tem skrajnem sredstvu. To bi pa bilo usodno, ker je že lansko leto država bila med najbolj prizadetimi v ekonomskem pogledu. Domača bruto proizvodnja je nazadovala za več kot 10% in potrebna bodo leta, da nadoknadimo, kar smo izgubili.

Poleg tega je mednarodni položaj zelo zapleten. Ker kirchnerizem strogo vztraja na dejstvu, da ne smemo pred volitvami urediti dogovora z Mednarodnim denarnim skladom (FMI), se zapletejo vsi ostali problemi, ki jih skuša urediti minister. »Kako strašná slepota je človeka«, bi lahko zapeli s Prešernom, ko gledamo kirchnerizem. Sama ideologija jih je. Menijo na uspešno volilno kampanjo, če bodo opevali »gospodarsko suverenost«, ker da se ne vdajo pred FMI. A ta »suverenost« še naprej pokopava gospodarstvo, medtem ko je socialno stanje obupno. Ureditev zunanjih težav bi bila tudi podlaga notranjemu razvoju. A tega ne razumejo. Vse gledajo le v luči svoje levičarske ideologije.

Pa še ena poteza je v njihovem koledarju: zakasniti datum volitev kolikor se le da. O tem te dni potekajo vsa pogajanja z opozicijo. Na programu ni skupen in enoten načrt upravljanja zdravstvenega stanja, temveč želja, da bi opozicija pristala na preložitev tako primarnih kot splošnih volitev. To bi vladi (po njenih računih) nudilo priložnost, da izpolni obljube glede cepljenja in vsaj delno uredi gospodarsko (socialno) stanje. Računa, da bi s tem njene možnosti za uspeh znatno narastle. Ni prvič, da kirchnerizem skuša prestaviti volitve. Že leta 2009 je pokojni Nestor oklical volitve junija, namesto oktobra. Pa mu je spodletelo, saj ga je v provinci Buenos Aires premagala dvojka  De Narvaez-Solá. Kdo jim zagotovi, da bo sedanja zakasnitev uspešna? Opozicija pa dvomi. Najprej pravi da ne, potem sprejme vladni predlog, sedaj znova premišljuje. Dejstvo je, da v opoziciji sami niso edini in potrebujejo primarne volitve prav zato, da na njih razrešijo notranja nasprotja: kdor bi zmagal, bi prevladal. Opozicija je zelo razdeljena, vlada pa upa, da bo ohranila svojo enotnost. To bi bilo poroštvo zmage.

Eni in drugi. Vlada je te dni utrpela hud udarec. V prometni nesreči je doletela smrt  ministra za transport. Mario Meoni je bil resen, priznan funkcionar. Spoštovali so ga v vladi in v opoziciji. Na to mesto ga je postavil Sergio Massa. Koga sedaj imenovati? Položaj je ključen, ker upravlja ogromna denarna sredstva. Pokojnemu so vsi zaupali, da ne bo prišlo do korupcije. Sedaj se vsi borijo za to mesto, ki letno upravlja okoli 240 tisoč milijonov pesov. Večina tega so državne podpore transportu (avtobusi, letala, vlaki…), ki celo presega denarna sredstva energetskega področja. V obdobju krize je ta denar bistveno potreben v državi, ki vidi rešitev v subvencijah. Če ta resor pride v roke La Cámpore, bomo v težavah.

Po drugi strani pa se zaostruje položaj bivše predsednice. Te dni je potekala sodba o pranju denarja, kjer je bil obtožen Lázaro Báez in njegovi sinovi. Seveda je bil obsojen. Kaj ima to opraviti s Cristino? Enostavno: on je bil »slamnati mož« (testaferro) zakoncev Kirchner. Govori se o »delito precedente« (predhodno kaznivo dejanje). Ne bi mogel prati denarja, če ga ne bi imel. Vprašanje je, kje in kako je navadni bančni uradnik dobil milijone dolarjev. Podjetnik je postal takoj, ko je Kirchner postal predsednik države. Vse njegovo delovanje je povezano z javnimi deli v provinci Santa Cruz za časa kirchnerističnih vlad. Preveč jasno in preveč dokazov.

Tone Mizerit

 Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 16

Ko ne moreš iz lastne kože

Dragi val koronavirusa, ki že pojenja v Evropi, je pri nas začel razsajati s polno paro. Znova se je dogodilo, da nanj nismo bili pripravljeni. Število okužb raste iz dneva v dan, z enako hitrico se polnijo postelje v bolnišnicah in predvsem v oddelkih za intenzivno nego, vlada pa skuša ustvariti vidik, da ima položaj pod kontrolo. Vsako letalo, ki iz Rusije, Kitajske ali od kjerkoli pripelje nekaj cepiv, je sprejeto z navdušenjem in vlada se ga prime kot rešile bilke. Saj je verjetno še kje drugje po svetu položaj podoben temu, v Argentini. A to ni izgovor, ko bi lahko bili na boljšem in povodenj prestajali bolj mirno in - na suhem.

Na žalost je to Argentina in tukajšnje vlade, tukajšnje družbeno vodstvo, ne more iz svoje kože, ne more preko lastne narave, katere bistvo je improvizacija. Beseda »improvizacija« je tujka, izposojenka. Verbinčev slovar tujk jo razloži kot »izvajanje česa brez posebne priprave; kaj za silo, v naglici storjeno«. In Franov slovar slovenskega knjižnega jezika še doda, da je »posredovanje, poustvarjanje česa brez priprave, brez načrta«. Če predsednik države trdi, da mu niso všeč načrti, potem bo že držalo, da se v Argentini vse improvizira.

Kdaj nas bo izučilo? Imeli smo ta blagoslov, to srečo, da ko je koronavirus začel razgrajati v evropski zimi, nas je tukaj poletje za nekaj mesecev obvarovalo najhujšega. Namesto, da bi izkoristili to časovno razliko, je naš minister zatrjeval, da virus ne bo prišel v naše kraje. Ko pa je prišel, še predno je minister dokončal ta stavek, je predsednik iznašel neskončno karanteno, ki nam je za nekaj tednov vlila prepričanje, da smo virus že premagali. Ministra (Ginés González) je potem odplavila polemika ob »VIP cepilnicah«, ko so mimo logičnega reda v soseščini njegove pisarne cepili mogotce vlade in prisklednike kirchnerizma. Medtem so otroci zapadli virtualnemu učenju - tiski, ki imajo elektronske naprave in še internet. Nihče na ni pomislil na tiste, ki nimajo niti elektrike. Kaj elektrike, tudi vode ne in je vedno pod vprašajem, če tisti leseni ali kartonasti baraki lahko rečemo »dom«. Medtem je tudi gospodarstvo zdrsnilo po bregu v prepad. Domača bruto proizvodnja (PBI) je lani padla kar za 11 odstotkov.

Tako je preteklo celo leto, karantena je sama izginila kot sneg na soncu in zadihali smo novo poletje, ne da bi virus izginil in, zlasti, ne da bi se pripravili na drugi val, ki je hujši od prvega in je že v Evropi pokazal, česa je zmožen. Zopet se nismo ničesar naučili. Nismo zagotovili dobave cepiv (celo skregali smo se s kakim laboratorijem). Nismo zgradili niti enega dodatnega zdravstvenega centra. V oddelke intenzivne nege nismo dodali ene same postelje. Nismo predvideli spoprijema z drugim valom, s katerim so se v Evropi že delno uspešno borili.

Ko je število okuženih začelo nevarno rasti je vlada odločila nove omejitve. To pot, vsaj doslej, je karantena samo nočna. Čez dan človek lahko mirno kroži po mestu in predmestju, a zvečer mora biti vse zaprto. To prizadene predvsem gastronomijo. Zaprte pa morajo biti tudi telovadnice. Ne sme biti verskih obredov (maše so po internetu ali na prostem, a je število vernikov je omejeno). Ko je predsednik napovedal nove omejitve, je povedal svoje mnenje, da je število okužb naraslo tudi, ker se je zdravstvo (bolnice?, zdravniki?, bolničarji?) »zrahljalo, popustilo«. To je povzročilo oster odgovor zdravstvenega osebja, ki v velikih primerih niti ni celjeno, opravlja svoje delo z veliko odgovornostjo in je v prvih vrstah boja proti pandemiji »padlo« veliko število zdravnikov in bolničarjev. Vsaj v hvaležen spomin mrtvim bi predsednik moral izbrati drugo besedo. Saj je potem razlagal, a bolj je razlagal, slabše je bilo. Edino resnično je, da so v teku poletja delno nadoknadili, kar so morali zaradi pandemije opustiti: nujne operacije, težko bolne, celo presaditve organov, itd. Sedaj vlada ponovno zahteva, naj se vse, kar nima opravka s koronavirusom, preloži »na poznejši čas«.

Al prav se piše »virus« ali »vyrus« … (prosto po Prešernu). Končno je prišlo do že dolgo pričakovanega spopada med državno in mestno vlado. Prestrašen zaradi naraščanja okužb je guverner province Buenos Aires, Axel Kicillof, zahteval novo ostro karanteno. Prve omejitve, ki jih je predsednik napovedal, ga niso zadovoljile. Hotel je vse čim bolj zapreti. Istočasno pa je vodja vlade avtonomnega mesta Buenos Aires, Horacio Rodríguez Larreta, vse kar se je dalo nekoliko omilil. Nezadovoljstvo guvernerja je rastlo, predvsem, ker je hotel ponovno zapreti šole. Larreta pa je z »znanstvenimi dokazi« trdil, da šole ne okužujejo, da otroci niso v nevarnosti in da šolsko delovanje ne ogroža zdravstvenega stanja. Prišlo je tako daleč, da sta dopoldan tako minister za vzgojo, kot ministrica za zdravje potrdila, da bodo šole ostale odprte, popoldan pa je predsednik napovedal, da v Buenos Airesu in okolici ne bo prisotnostnega pouka: »šole bomo zaprli!«

Poleg blamaže, da je osmešil svoja dva ministra, je bil dekret čudne narave, ker je nekaj odločil za mesto in del province. Ostali del in vse ostale province so imele na voljo, da po svoje odločijo, kakšno bo poučevanje in če bodo šole odprte ali zaprte. Larreta je vložil pritožbo na vrhovno sodišče, ker smatra, da je predsednik pogazil avtonomijo mesta. Po ustavi ima mestna vlada pristojnost, da v zadevah zdravstva in šolstva samostojno odloča. Istočasno je neka skupnost staršev na mestnem sodnem sistemu zahtevala, naj šole ostanejo odprte. »Šola novočrkarjev srdita« in »ljudje starega kopita« so se zapletli v tožbe in protitožbe, ko je mestna sodna zbornica odločila, da morajo biti šole odprte, federalni sodnik pa, da morajo biti zaprte. Bistveno vprašanje ob tem seveda ni zdravstvene narave. Gre za dejstvo, ali je mesto res avtonomno; v tem primeru je predsednik prekoračil mejo svoje oblasti. V zadevo se je vtaknil celo generalni državni tožilec Zanini. »Mesto ni provinca« je bilo geslo in bojni krik, kateremu konec mora narediti vrhovno sodišče. Medtem je vodja mestne vlade odločil, da naj bodo šole odprte. Za Alberta in njegove je to navaden ustavni upor.

Dva komentarja. Prvi: v Argentini je Vrhovno sodišče obenem tudi Ustavno sodišče, ki odloča o mejah zvezne vlade in provincijskih pristojnosti. Večina izvedencev ustavnih besedil je mnenja, da ima v tem primeru mesto prav. A vemo, da so razsodne Vrhovnega sodišča vedno »salomonske«. Zelo pazi, da bi bil volk sit in koza cela. Pričakujemo, kaj bo. Drugi komentar: naval na metno vlado je maslo Kicillofa, v povezavi s Cristino. Kicillof si že domišlja, da bo leta 2023 vladni predsedniški kandidat in bo Larreta verjetno njegov tekmec. Treba ga je v kali zatreti. Zato mu jemljejo denarna sredstva in mu skušajo (zaman) krasti ugled in priljubljenost. A ob tem opazovalci že govorijo, da ima več glasu Kicillof kot pa Alberto. Predsednik je torej komaj tretji na vladni lestvici: Cristina vodi, Kicillof pomaga, Alberto uboga.

Ponovno: ubogi Guzmán. Medtem, ko je gospodarski minister potoval po svetu in skušal prepričati evropske vladne kroge, kako vestna je Argentina in zaradi tega zasluži, da se ji pomaga, je doma eksplodirala bomba: mesečna inflacija je marca dosegla 4,8%, kar je več, kot so predvidevali najbolj pesimistični strokovnjaki. Guzmán je iz inozemstva povedal, da bo sedaj začela padati, da bo že aprila manjša in se bo nižala ves čas do konca leta. Bo res tako? Razni opazovalci že napovedujejo, da se bo res zmanjšala (4,8 je neverjetna številka), a da še daleč ne bo znatno popustila. Minister seveda ni nič omenil glede proračunske napovedi, da bo inflacija za celo leto na višini 29%, ker ve, da tega ni več mogoče zagovarjati. Res pa je, da tudi temne napovedi, da bo skočila nad 60% niso realne. Sukala se bo med 40 in 50%, kar je samo po sebi nevarno za katerokoli gospodarstvo, zlasti pa za argentinsko v času pandemije.

Minister je obiskal Nemčijo, Italijo (srečal se je s »prijateljem« papežem Frančiškom), Španijo, Francijo in Rusijo. V Moskvi se je zahvalil, ker bo Argentina kmalu sama izdelovala cepivo Sputnik V. Najbolj važen je bil francoski obisk, saj je uprizoril pogajanja s Pariškim klubom, kateremu mora Argentina v kratke plačati obrok 2.400 milijonov dolarjev starega dolga. Da bi plačilo preložili na poznejši čas? Bi se dalo, a pod pogojem, da država najprej doseže dogovor z Mednarodnim denarnim skladom. To je pa stara zgodba, ki bi jo morali urediti že decembra, potem letošnjega aprila ali maja, pa jo je Cristina prestavila za po volitvah. Nič ni določenega, vse je v zraku, vse sad improvizacije. Tudi v tem Argentina ne more iz lastne kože.

Tone Mizerit

 Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 15

Sredi pušk in virusov 

Neizbežno je, da pišemo o pandemiji, zlasti sedaj, ko drugi val grozi, da se lahko, po besedah buenosaireškega guvernerja, spremeni v cunami. Dnevne okužbe postavljajo nove rekorde, cepiva pa že primanjkuje. Doze so razpoložljive le do tega petka. Sama ministrica za zdravje pa je priznala, da ne ve, kdaj bodo prišle nove pošiljke. Kitajska nam dolguje dva milijona že plačanih doz, Rusija pa svojo Sputnik V pošilja v razširjenih kvotah.

Vsekakor je zanimivo, nerazumljivo a pričakovano, da se v vsem obdobju koronavirusa, ko se je okužilo nad dva milijona in pol državljanov in za boleznijo umrlo nad 58.000 Argentincev, podpredsednica ni niti enkrat javno omenila pandemije, niti se izjavila o trpljenju in težavah bolnih in prizadetih, ne o sanitarnem stanju države. Seveda, to ni nič novega in je preveč lastno kirchnerizmu. Se spomnite tragedije plesišča Cromañón, kjer je v požaru 30. decembra 2004 umrlo 198 ljudi? Takrat je še vladal Nestor in na dogodek ni bilo odziva. Cristina osebno pa je na predsedniškem mestu doživela, na primer, tragedijo na železniški postaji Once. Niti besede sožalja iz njenih ust. Ali poplave v mestu La Plata leta 2013, kjer se še dane ne ve, koliko ljudi je umrlo? Ali poplave v provinci Tucumán tudi leta 2013? Ko so novice o mrtvih prihajale v Buenos Aires je ona plesala na odru strankarskega zborovanja na Majskem trgu …

Kaj je njihova skrb. Pa tudi če ne bi bilo tistih predhodnih dogodkov, je nemogoče, da se druga vladna figura niti z besedico ne dotakne tragedije, ki ji po drugi strani vlada ne najde izhoda. Tudi je nerazumljiv njen molk, ko se je koronavirusa nalezel predsednik Alberto Fernández, čeprav je bil cepljen z obema dozama ruskega Sputnik V. Mimogrede, iz Moskve so direktno stopili v stik z ministrstvom za zdravje češ, kaj da se je zgodilo. Ponudili so celo, da bi poslali strokovno ekipo, da bi raziskala dogodek. Seveda, ni isto, če se okuži »sosedov sin«, kot pa z vsemi cepivi opremljen predsednik države. Sanitarno in politično je pojav res skrajno negativen. A Cristina - nič.

Resnične (in edine) skrbi in napori podpredsednice so te dni obrodile nov sad. Sodna zbornica jo je oprostila v postopku, imenovanem »dolar futuro« (prihodnji dolar) kjer je bila s tedanjim gospodarskim ministrom (Axel Kicillof) obtožena korupcije. Za sodnike je bila tista poteza le  »zgrešena vladna politika« (pri kateri se ona ni okoristila) ne pa kaznivo dejanje. Isto pa bo sedaj lahko utemeljil bivši predsednik Macri, ki ga tožijo zaradi posojila Mednarodnega denarnega sklada. Tako ali drugače, podpredsednica ima en sodni postopek manj. Druga zbornica pa ji je vrnila vsa posestva in hotelirska podjetja, ki jih lahko upravlja po mili volji. A v tem primeru se sodni postopki nadaljujejo.

Nihče kirchnerizmu ne more zanikati spretnosti na sodišču. Na prostost se bo vrnil tudi znani bivši državni sekretar José López, ki bo, po plačilu določene kavcije, na svobodi čakal izid sodnega postopka proti njemu. Se spomnite? 14. junija 2016 je ob treh zjutraj čez zid nekega neznanega (in nepriznanega) ženskega samostana metal torbe polne dolarjev (9 milijonov) in jih potem skušal tam skriti (s sabo je imel celo brzostrelko). Nikdar ni mogel (hotel?) razložiti, kje je dobil tiste dolarje, ne čigavi so (»to je političen denar«), ne kaj je mislil z njimi narediti.

Vse to se dogaja medtem, ko država gleda, kako se na obzorju znova odpira pekel pandemije. Vlada dvomi, kaj naj naredi. Guverner Kicillof (sedaj že brez sodne tožbe) zahteva vsaj dva tedna splošnega zaprtja. V vladni palači si tega ne upajo. Kdo jim lahko zagotovi, da bosta samo dva tedna? V intenzivni negi niso samo bolniki temveč tudi celotno gospodarstvo, ki bi težko preneslo nov daljši zastoj delovanja. In končno: kaj, če ljudje, naveličani in obupani, enostavno ne bodo ubogali vlade in ne bodo ostali doma?

Se ničesar ne naučijo? Nenehno v teh naših komentarjih omenjamo inflacijo. Ta najbolj prizadeva revne ljudi, ker cene prehrane rastejo bolj kot ostale. Ko govorimo o prehrani, pa moramo seveda govoriti o mesu. Goveje meso je bilo tradicija na argentinskih mizah. Priljubljeno je doma in slavno po vsem svetu. Zato je prav govedina eden izmed močnih izvoznih adutov argentinskega gospodarstva. Res pa je, da domača cena nenehno raste in da kmetje raje izvažajo, kot pa da bi prodajali na domačem trgu. Vendar, kdo je kriv, da cena mesa tako raste? Pravzaprav ni samo meso, a ker je neka psihološka povezava med mesom in Argentinci, ta snov povzroča največjo pozornost.

Pred dnevi je državna sekretarka za notranjo trgovino izjavila, da če ne bodo znižali cene mesa, bo vlada prepovedala izvoz. Za tiste, ki smo malo starejši, nas spomin takoj povede v leto 2006, ko je predsednik Nestor Kirchner prepovedal izvoz mesa. »Ne zanima nas, da bi izvažali za ceno lakote ljudstva«, je utemeljeval svojo potezo. Državni tajnik je bil takrat Guillermo Moreno, ki je v svoji pisarni sprejemal obiskovalce, medtem ko mu je na mizi ležala pištola. Sedaj je sekretarka Paula Español. Nima pištole a lahko težko rani argentinsko živinorejo.

Jasno je, da se kirchnerizem ničesar ne nauči iz svoje preteklosti. Ali ga pa ne zanima, da bi se kaj naučil. Leta 2006, ko so prvič prepovedali izvoz mesa, je zaprlo nad 100 klavnic in ohlajevalnic mesa, izgubilo se je 12.000 delavnih mest. Izgubilo se je tudi 10.000 milijonov dolarjev zaradi padca izvoza v naslednjih obdobjih. Argentina je dotlej zasedala tretje mesto na svetovni lestvici izvoznikov in bila udeležena z 10% prodaje. Padla je na trinajsto mesto z 2%. Število glav govedi je padlo za dvanajst milijonov. Cena mesa pa je poskočila za 200%. Če lahko kaj priznamo Macriju je, da je uredil to zadevo in vrnil Argentini enega izmed važnih dohodkov tako potrebnih deviz. Lani je Argentina znova dosegla nov rekord izvoza in sicer 900.000 ton; in število glav si je znatno opomoglo, čeprav še vedno ni na višini pred letom 2006.

Potem, ko je polemika osvežila spomin na pretekle napake, so v vladi trdili, da nimajo namena ne želje po takem koraku. Strokovnjaki pa so razlagali, da je bila izjava sekretarke pač pritisk, ker se te dni znova pogajajo o projektu poceni mesa, ki je bil doslej v veljavi: prodajajo »popularne kose govedine« po »ljudski ceni« (30% popusta). A, pozor: eno in drugo nima veliko opraviti z uživanjem mesa s strani Argentincev. Edino stvarno dejstvo je, da ljudje jedo manj mesa, ker imajo manj denarja. Če je 1960 normalni Argentinec pojedel letno 82 kil mesa, ga sedaj poje komaj 52 kilogramov. Statistika pa tudi pove, da je kupna moč normalne delavske plače v zadnjih štirih letih izgubila kar 20%. To je tudi vzrok, da je potrošnja v supermarketih marca padla za 26% in računajo, da bo v naslednjih mesecih še padala.

S Kitajske ne prihaja samo virus. Te dni se je nahajal v Argentini poseben odposlanec ameriškega predsednika. Joe Biden je v Buenos Aires poslal svojega izrednega svetovalca za narodno varnost. Kolumbijec Juan González, ki je svetovalec tudi v latinskoameriških zadevah, se je sestal z najvišjimi predstavniki vlade.

Najbolj zanimiva, v teku teh pogovorov, je bila izjava predsednika Fernándeza: »Ne bo tujih vojaških baz« na argentinskem ozemlju. Povod za to izjavo so bile govorice, ki so seveda prišle na ušesa ameriškim krogom, da bo Kitajska zgradila nek »logistični center« v bližini Ushuaie. O tem je javno govoril tudi guverner Ognjene zemlje Gustavo Melella. Združene države so sploh zaskrbljene zaradi rastoče prisotnosti, tako Rusije kot Kitajske, na argentinskem ozemlju. Ali poleg cepiva pošiljajo tudi orožje? Ali morda vojaštvo?

Dodatno je državni sekretar za mednarodne zadeve ministrstva za Obrambo, Santiago Cafiero (bratranec šefa kabineta vlade) dejal, da pričakuje, »da bodo kitajske oborožene sile kmalu lahko opravile skupne vojaške vaje z argentinskimi«. Vojaške oblasti so strogo zanikale to možnost. Še več: za letos je predvidenih samo deset skupnih vojaških vaj s tujimi silami, od teh tri z ameriškimi oddelki in nobena s kitajskimi. A dejstvo je, da ima Kitajska v Argentini že eno postajo za »raziskovanje vesolja«, o kateri opazovalci trdijo, da je dejansko vojaška baza. González je seveda prejel uradno zatrdilo, da do kake (druge) vojaške baze ne bo prišlo.

Tone Mizerit

 Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 14

Potrebujemo psihiatre 

Dve vprašanji nenehno krožita med opazovalci argentinskega življenja, burita domišljijo in povzročata skrbi, ko gledamo v prihodnost te države: 1) kdaj se je Argentina tako izničila; 2) kje se nahaja dno tega prepada, v katerega nevzdržno drsimo, a se tega komaj zavedamo. Jasno je, da ni dokončnih odgovorov; ali različni odgovori ne soglašajo; ali pa vprašanja enostavno ne zanimajo več, ker »vse skupaj nič ne pomaga«. Zato ni točnega ne enotnega odgovora, medtem, ko je te dni uradna ustanova za merjenje podatkov argentinske stvarnosti objavila številke druge polovice preteklega leta: v revščino je zapadlo 42% prebivalstva. Torej je 19 milijonov ljudi, ki jih statistike smatrajo za revne. In ni isto biti reven v Sloveniji kot biti reven v Argentini.

Te številke same po sebi vzbujajo grozo. A so še bolj srhljive, ko se nanašajo na otroke in najstnike. Če upoštevamo socialno stanje prebivalstva med 0 in 14 leti, številka revnih poskoči do 57,7%. Dejansko od desetih argentinskih otrok jih je 6, ki so zapadli revščini, z vsemi posledicami prehrane, stanovanja, vzgoje, zdravstva … To so uradne statistike. V takem stanju bistre glave predlagajo, da naj Argentino ne študirajo več ekonomisti, sociologi in politologi, temveč psihiatri. Ob teh blodnih razmišljanjih se je pojavila beseda shizofrenija.

»To je stvar norcev« (Es cosa de locos). Ta tipični argentinski izraz, ki ga uporabljamo vedno pogosteje, na nek način razlaga, kaj se med nami dogaja. Tako so strokovnjaki začeli uporabljati besedi »shizofrenija«. Poglejmo: slovar slovenskega knjižnega jezika trdi, da je shizofrenija »duševna bolezen z motnjami v mišljenju, čustvovanju. Stanje velike notranje napetosti, razklanosti, ki je posledica nasprotujočih si teženj, dejanj.« In še ugotavlja da »v sodobni družbi pogosto vlada politična shizofrenija«. Kaj ni to radiografija sedanje Argentine?

Poglejmo nekaj primerov teh nasprotujočih teženj. Medtem ko je politični in gospodarski potres rušil državo, je tedanji predsednik (Duhalde) ugotavljal, da je »Argentina obsojena na uspeh«. Nekoliko bliže: ko gospodarski minister napenja vse sile, da bi prepričal Mednarodni denarni sklad, da bomo plačali vse dolgove, in predsednik zatrjuje Svetovni banki, da bo Argentina »izpolnila vse obveznosti«, podpredsednica javno izjavlja, da »ne bomo plačali ker ni denarja«. Druga: ko zunanji minister potrdi podporo poročilu mednarodne komisije, ki govori o skrajnih prekrških proti človekovih pravicah v Madurovi Venezueli, Argentina zapušča skupino Lima, ki skuša preprečiti trpljenje venezuelske opozicije. Še ena: razbojnik na motorju napade žensko, a čudežno se pojavi straža, ki oba odpelje na policijsko postajo: roparja v ječo, žrtev pa da podpiše pritožbo. Ropar prej zapusti policijsko postajo kot pa žrtev. Hočete še en primer? Vrsta bivših funkcionarjev, ki je obtožena in obsojena zaradi korupcije nenadoma zapusti ječo in »služi« jetniški rok v svojih palačah, ki so jih zgradili z denarjem korupcije. In končno: bivši podpredsednik, ki bi moral sedeti v ječi, na državni univerzi vodi tečaj o »lawfare«, sodno preganjanje političnih nasprotnikov. Naj še pripovedujem? Grozljivke ne bi bilo konca.

Shizofrenična je tudi zahteva, ki jo je izrazila Cristina v razmerju do dolga, ki ga ima Argentina z Mednarodnim denarnim skladom (FMI). V statutih ustanove piše, da se morajo vsa posojila vrniti v roku desetih let. Sedaj pa naša podpredsednica zahteva, da morajo sprejeti rok 20 let, ker v določenem terminu Argentina ni v stanju odplačati dolga. Celo gospodarskemu ministru je naročila, da mora od mednarodne ustanove zahtevati nov rok dvajsetih let. Kot smo večkrat zapisali: ubogi Guzmán. On dobro ve, da se statuti mednarodnih denarnih ustanov ne spreminjajo po željah dolžnikov. In tudi, če bi končno pristali na spremembo, se to ne zgodi v nekaj mesecih, marveč postopek traja leta. Kaj bo medtem z dolgovi? Poleg tega, bi morale s spremembo soglašati Združene države, Kitajska, Nemčija, Japonska in Francija ... Sploh je dejansko nemogoče, da bi zaradi zanemarjene argentinske vlade soglašali v takih spremembah.

Drugi val. Vse to se dogaja, medtem, ko se je pandemija vrnila z vso silo. Komaj se je začela jesen, že število okužb postavlja nove rekorde. Vlada sanja o omejitvah, ki so sicer potrebne, a v mnogih pogledih argentinskih okoliščin neizvedljive. Gospodarski minister je že izjavil, da »ne moremo znova ustaviti države«. Ekonomija tega ne bi prenesla. Sedaj poteka debata predvsem med prestolno vlado, ki hoče čim več svobode gibanja, in provincijsko, ki ima že pripravljene ključavnice za vsakovrstna delovanja. Da da, shizofrenično je tudi ukazati isti kriterij delovanja za tako razširjeno državo, kot je Argentina, kjer so predeli kamor virus ni prišel, z prestolnim predmestjem, ki je eno samo gnezdo koronavirusa.

Pandemija sovpada s hudim stanjem revščine, ki smo ga opisali na začetku. Čeprav je te dni Mednarodni denarni sklad napovedal, da bo argentinsko gospodarsko delovanje zraslo več, kot so pričakovali, pa istočasno opozarja na inflacijo, ki je neukrotljiva. Sedaj čakajo na številke meseca marca. V prvih dveh mesecih so cene poskočile za 7,8%. Privatni računi o marcu trdijo, da bo nad 4%, s čemer bo v prvih treh mesecih preseglo 12%. Kljub temu minister Guzmán (ubogi Guzmán) predsedniku zagotavlja, da bo letna inflacija tista, ki je predvidena v državnem proračunu: 29%. Nov izraz shizofrenije. Privatne ustanove računajo letošnjo inflacijo okoli 50%.

Vlade ne skrbi inflacija? Seveda jo skrbi, pa še kako. Je namreč eden izmed dejavnikov, ki bo močno vplival na volitve. In kako pritiska na zavore? Tako, da pritiska na proizvajalce (predvsem hrane), da ne bi dvigali cen (to se je že izkazalo za neuspešno) in tolče po dolarju (kar se je tudi izkazalo za neuspešno in skrajno nevarno). Dolar je znova osrednja točka tega boja. Vladi je uspelo, da je celo obvladala ceno vzporednega dolarja. Uradnega je v prvem letu pod nadzorstvom dvigala v sorazmerju z inflacijo. Potem pa je začela počasi a vztrajno pritiskati na zavore. Če je marca inflacija bila 4% (uradno bo objavljena te dni) je vlada dolar dvignila samo za en odstotek. To »nazadovanje« negativno vpliva na razvoj gospodarstva in bo, če se nadaljuje in razlika postane prevelika, povzročil nov sunek že običajnih argentinskih kriz. To stanje je odneslo kirchnerizem leta 2015. Se niso ničesar naučili? Se zavedajo nevarnosti a ne vedo, kaj bi sicer naredili? So tako zagledani v svoje učbenike, da ne morejo sprejeti stvarnosti? Niso vsi enakih misli, a prevlada kriterij skrajnežev iz kirchnerizma. Nov dokaz shizofrenije.

Pa volitve? Dve bistveni skrbi tarejo danes argentinsko prebivalstvo: pomanjkanje varnosti in zavoženo gospodarstvo. Kar zadeva varnosti so se grozno povečali uboji v primerih ropov. Tudi kadar se žrtev ne upira, ga roparji ubijejo, ker so običajno pod vplivom mamil in jim človeško življenje nič ne pomeni. Ali pa so mladoletni, ki res ne vedo kaj delajo. Z od mamil prežganimi možgani tudi njim življenje, lastno in bližnjega, nič ne pomeni. Tako vsak dan prisostvujemo ropom in ubojem, ki jim vlada ne zna postaviti meje. Prekupčevalci mamil pa razširjajo svoje mreže, podkupujejo in uničujejo celo zdravi del družbe.

Gospodarstvo je drugo vprašanje. Tako bogata država ima še vedno možnost izhoda. A vlada je gluha za vsak nasvet. Te dni se je znova pojavil Jorge Remes Lenicov. Argentinska ekonomska družba ga je povabila, da jim je govoril. Gospodarski dnevnik pa mu je objavil intervju. Ga nihče v vladi ni bral? Nihče poslušal? Res njegova pojava ni simpatična. Kirurg, ki mora izrezati kak organ, ni nikdar simpatičen; a lahko reši življenje. To ne briga argentinske »Ali Babe in njenih 40 razbojnikov«. Njih skrbijo samo volitve. Na vsak način hočejo preložiti datum volitev. Za en mesec? Dva? V nedogled? Ker mora vse skozi parlament, se jim zapleta.

Zapleta pa se tudi načrt, da bi La Cámpora dokončno obvladala peronizem v provinci Buenos Aires. Máximo Kirchner je hotel postati predsednik stranke že decembra, pa sedanji (Fernando Gray) noče odstopiti. Temu je treba dodati še sodno tožbo, ki jo je uvedel Duhalde, češ, da Máximo (in kup drugih kandidatov za svetnike) še ni dve leti član, kot zahteva pravilnik. Vsi vemo, da bo sodišče končno odločilo v prid vlade, a rane se ne bodo hitro zacelile in težave kirchnerizma se kopičijo. Če ne bodo »vsi združeni«, se lahko dogodi, da ne bodo »zmagali«.

Tone Mizerit