Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 16

Ko ne moreš iz lastne kože

Dragi val koronavirusa, ki že pojenja v Evropi, je pri nas začel razsajati s polno paro. Znova se je dogodilo, da nanj nismo bili pripravljeni. Število okužb raste iz dneva v dan, z enako hitrico se polnijo postelje v bolnišnicah in predvsem v oddelkih za intenzivno nego, vlada pa skuša ustvariti vidik, da ima položaj pod kontrolo. Vsako letalo, ki iz Rusije, Kitajske ali od kjerkoli pripelje nekaj cepiv, je sprejeto z navdušenjem in vlada se ga prime kot rešile bilke. Saj je verjetno še kje drugje po svetu položaj podoben temu, v Argentini. A to ni izgovor, ko bi lahko bili na boljšem in povodenj prestajali bolj mirno in - na suhem.

Na žalost je to Argentina in tukajšnje vlade, tukajšnje družbeno vodstvo, ne more iz svoje kože, ne more preko lastne narave, katere bistvo je improvizacija. Beseda »improvizacija« je tujka, izposojenka. Verbinčev slovar tujk jo razloži kot »izvajanje česa brez posebne priprave; kaj za silo, v naglici storjeno«. In Franov slovar slovenskega knjižnega jezika še doda, da je »posredovanje, poustvarjanje česa brez priprave, brez načrta«. Če predsednik države trdi, da mu niso všeč načrti, potem bo že držalo, da se v Argentini vse improvizira.

Kdaj nas bo izučilo? Imeli smo ta blagoslov, to srečo, da ko je koronavirus začel razgrajati v evropski zimi, nas je tukaj poletje za nekaj mesecev obvarovalo najhujšega. Namesto, da bi izkoristili to časovno razliko, je naš minister zatrjeval, da virus ne bo prišel v naše kraje. Ko pa je prišel, še predno je minister dokončal ta stavek, je predsednik iznašel neskončno karanteno, ki nam je za nekaj tednov vlila prepričanje, da smo virus že premagali. Ministra (Ginés González) je potem odplavila polemika ob »VIP cepilnicah«, ko so mimo logičnega reda v soseščini njegove pisarne cepili mogotce vlade in prisklednike kirchnerizma. Medtem so otroci zapadli virtualnemu učenju - tiski, ki imajo elektronske naprave in še internet. Nihče na ni pomislil na tiste, ki nimajo niti elektrike. Kaj elektrike, tudi vode ne in je vedno pod vprašajem, če tisti leseni ali kartonasti baraki lahko rečemo »dom«. Medtem je tudi gospodarstvo zdrsnilo po bregu v prepad. Domača bruto proizvodnja (PBI) je lani padla kar za 11 odstotkov.

Tako je preteklo celo leto, karantena je sama izginila kot sneg na soncu in zadihali smo novo poletje, ne da bi virus izginil in, zlasti, ne da bi se pripravili na drugi val, ki je hujši od prvega in je že v Evropi pokazal, česa je zmožen. Zopet se nismo ničesar naučili. Nismo zagotovili dobave cepiv (celo skregali smo se s kakim laboratorijem). Nismo zgradili niti enega dodatnega zdravstvenega centra. V oddelke intenzivne nege nismo dodali ene same postelje. Nismo predvideli spoprijema z drugim valom, s katerim so se v Evropi že delno uspešno borili.

Ko je število okuženih začelo nevarno rasti je vlada odločila nove omejitve. To pot, vsaj doslej, je karantena samo nočna. Čez dan človek lahko mirno kroži po mestu in predmestju, a zvečer mora biti vse zaprto. To prizadene predvsem gastronomijo. Zaprte pa morajo biti tudi telovadnice. Ne sme biti verskih obredov (maše so po internetu ali na prostem, a je število vernikov je omejeno). Ko je predsednik napovedal nove omejitve, je povedal svoje mnenje, da je število okužb naraslo tudi, ker se je zdravstvo (bolnice?, zdravniki?, bolničarji?) »zrahljalo, popustilo«. To je povzročilo oster odgovor zdravstvenega osebja, ki v velikih primerih niti ni celjeno, opravlja svoje delo z veliko odgovornostjo in je v prvih vrstah boja proti pandemiji »padlo« veliko število zdravnikov in bolničarjev. Vsaj v hvaležen spomin mrtvim bi predsednik moral izbrati drugo besedo. Saj je potem razlagal, a bolj je razlagal, slabše je bilo. Edino resnično je, da so v teku poletja delno nadoknadili, kar so morali zaradi pandemije opustiti: nujne operacije, težko bolne, celo presaditve organov, itd. Sedaj vlada ponovno zahteva, naj se vse, kar nima opravka s koronavirusom, preloži »na poznejši čas«.

Al prav se piše »virus« ali »vyrus« … (prosto po Prešernu). Končno je prišlo do že dolgo pričakovanega spopada med državno in mestno vlado. Prestrašen zaradi naraščanja okužb je guverner province Buenos Aires, Axel Kicillof, zahteval novo ostro karanteno. Prve omejitve, ki jih je predsednik napovedal, ga niso zadovoljile. Hotel je vse čim bolj zapreti. Istočasno pa je vodja vlade avtonomnega mesta Buenos Aires, Horacio Rodríguez Larreta, vse kar se je dalo nekoliko omilil. Nezadovoljstvo guvernerja je rastlo, predvsem, ker je hotel ponovno zapreti šole. Larreta pa je z »znanstvenimi dokazi« trdil, da šole ne okužujejo, da otroci niso v nevarnosti in da šolsko delovanje ne ogroža zdravstvenega stanja. Prišlo je tako daleč, da sta dopoldan tako minister za vzgojo, kot ministrica za zdravje potrdila, da bodo šole ostale odprte, popoldan pa je predsednik napovedal, da v Buenos Airesu in okolici ne bo prisotnostnega pouka: »šole bomo zaprli!«

Poleg blamaže, da je osmešil svoja dva ministra, je bil dekret čudne narave, ker je nekaj odločil za mesto in del province. Ostali del in vse ostale province so imele na voljo, da po svoje odločijo, kakšno bo poučevanje in če bodo šole odprte ali zaprte. Larreta je vložil pritožbo na vrhovno sodišče, ker smatra, da je predsednik pogazil avtonomijo mesta. Po ustavi ima mestna vlada pristojnost, da v zadevah zdravstva in šolstva samostojno odloča. Istočasno je neka skupnost staršev na mestnem sodnem sistemu zahtevala, naj šole ostanejo odprte. »Šola novočrkarjev srdita« in »ljudje starega kopita« so se zapletli v tožbe in protitožbe, ko je mestna sodna zbornica odločila, da morajo biti šole odprte, federalni sodnik pa, da morajo biti zaprte. Bistveno vprašanje ob tem seveda ni zdravstvene narave. Gre za dejstvo, ali je mesto res avtonomno; v tem primeru je predsednik prekoračil mejo svoje oblasti. V zadevo se je vtaknil celo generalni državni tožilec Zanini. »Mesto ni provinca« je bilo geslo in bojni krik, kateremu konec mora narediti vrhovno sodišče. Medtem je vodja mestne vlade odločil, da naj bodo šole odprte. Za Alberta in njegove je to navaden ustavni upor.

Dva komentarja. Prvi: v Argentini je Vrhovno sodišče obenem tudi Ustavno sodišče, ki odloča o mejah zvezne vlade in provincijskih pristojnosti. Večina izvedencev ustavnih besedil je mnenja, da ima v tem primeru mesto prav. A vemo, da so razsodne Vrhovnega sodišča vedno »salomonske«. Zelo pazi, da bi bil volk sit in koza cela. Pričakujemo, kaj bo. Drugi komentar: naval na metno vlado je maslo Kicillofa, v povezavi s Cristino. Kicillof si že domišlja, da bo leta 2023 vladni predsedniški kandidat in bo Larreta verjetno njegov tekmec. Treba ga je v kali zatreti. Zato mu jemljejo denarna sredstva in mu skušajo (zaman) krasti ugled in priljubljenost. A ob tem opazovalci že govorijo, da ima več glasu Kicillof kot pa Alberto. Predsednik je torej komaj tretji na vladni lestvici: Cristina vodi, Kicillof pomaga, Alberto uboga.

Ponovno: ubogi Guzmán. Medtem, ko je gospodarski minister potoval po svetu in skušal prepričati evropske vladne kroge, kako vestna je Argentina in zaradi tega zasluži, da se ji pomaga, je doma eksplodirala bomba: mesečna inflacija je marca dosegla 4,8%, kar je več, kot so predvidevali najbolj pesimistični strokovnjaki. Guzmán je iz inozemstva povedal, da bo sedaj začela padati, da bo že aprila manjša in se bo nižala ves čas do konca leta. Bo res tako? Razni opazovalci že napovedujejo, da se bo res zmanjšala (4,8 je neverjetna številka), a da še daleč ne bo znatno popustila. Minister seveda ni nič omenil glede proračunske napovedi, da bo inflacija za celo leto na višini 29%, ker ve, da tega ni več mogoče zagovarjati. Res pa je, da tudi temne napovedi, da bo skočila nad 60% niso realne. Sukala se bo med 40 in 50%, kar je samo po sebi nevarno za katerokoli gospodarstvo, zlasti pa za argentinsko v času pandemije.

Minister je obiskal Nemčijo, Italijo (srečal se je s »prijateljem« papežem Frančiškom), Španijo, Francijo in Rusijo. V Moskvi se je zahvalil, ker bo Argentina kmalu sama izdelovala cepivo Sputnik V. Najbolj važen je bil francoski obisk, saj je uprizoril pogajanja s Pariškim klubom, kateremu mora Argentina v kratke plačati obrok 2.400 milijonov dolarjev starega dolga. Da bi plačilo preložili na poznejši čas? Bi se dalo, a pod pogojem, da država najprej doseže dogovor z Mednarodnim denarnim skladom. To je pa stara zgodba, ki bi jo morali urediti že decembra, potem letošnjega aprila ali maja, pa jo je Cristina prestavila za po volitvah. Nič ni določenega, vse je v zraku, vse sad improvizacije. Tudi v tem Argentina ne more iz lastne kože.

Tone Mizerit