Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 17

Dežela nesmisla

V otroških letih, ko še niti nisem obvladal španskega jezika, mi je v zvezi z Argentino prišla v mozeg trditev da »vse je mogoče v tej deželi«. To je lahko mišljeno v dobrem, ali v slabem pomenu. A ker je bil stavek izrečen v tragičnem položaju, ki se je razvijal na odru, je tudi v mojih možganih izrek dobil le negativen prizvok. Od tega je poteklo že več kot šest desetletij, pa mi je te dni geslo zopet vstalo v mislih, ko sem bral naslov analize nekega strokovnjaka. Trdil je, da je Argentina »dežela nesmisla«. Uporabil je zelo jasno besedo: »absurd«, ki jo navaja tudi Verbinčev slovar tujk in jo razloži kot »nesmisel, v nasprotju z razumom, nemogoč«. Da, vse to je ta naša druga domovina, ki je rojstna dežela naših otrok.

Avtor omenjenega članka je opisoval različne točke sedanjega dogajanja. Jaz pa sem se ustavil le ob vprašanju pandemije koronavirusa, katere drugi val nas prizadeva in grozi z neznosnim položajem. V prejšnjih spisih sem tarnal, da se sedanja vlada ničesar ne nauči iz preteklosti. Predvsem pa je nesmiselno, da ne izrabi čudovite prednosti, da se severna polobla sooča s težavami šest mesecev prej, preden pridejo na obalo Srebrne reke. Pa nas je nova poplava presenetila tako nepripravljene kot prva. V južnem poletju, ko se je vse sprostilo, ni nihče poskrbel, da bi pripravili zdravstveno strukturo, ojačili sistem intenzivne nege, preskrbeli večje število dihalnih naprav, večjo proizvodnje kisika. Da, včeraj so se v vladni palači dogovarjali, kako povečati proizvodnjo zdravstvenega kisika, ki ga že povsod primanjkuje.

Kaj čakata Bog in domovina? Običajna formula, ko prisegajo nove oblasti je, da obljubljajo kaj vse bodo storili za blagor naroda in domovine. Prisega se običajno (vedno manj običajno spričo navala agnosticizma) zaključi z besedami: »Če tega ne bi storil, naj me Bog in domovina tožita«. Skoraj nihče me izpolni obljub, Bog in domovina pa potrpežljivo čakata.

To mi je padlo v misli te dni, ko se je razvedelo, da bi lahko država že skoraj v celoti cepila prebivalstvo. Problem cepljenja je, da ni cepiva. Po raznih pohodih in umikih, vsekakor nerazumljivih in nesmiselnih, sta nam ostala samo dva dobavitelja cepiv: Rusija s svojim Sputnik V in pa Kitajska s svojim Sinopharm.  Ena in druga nam cepiva dostavljata v minimalnih količinah, tako da je doslej cepljenih 14,49% prebivalstva z eno dozo, in le 1,93% z obema. In vsak dan se tresemo, kdaj da pride nova pošiljka in si oddahnemo, ko letalo pristane s komaj pol milijona novih cepiv.

Absurd (nesmisel, v nasprotju z razumom, nemogoče) je dejstvo, da bi lahko bili že skoraj v celoti imunizirani. Argentina je imela na razpolago 38 milijonov cepiv. S Pfizerjem so tekla pogajanja za dostavo 13,3 milijonov cepiv, ki naj bi jih laboratorij začel pošiljati že decembra. Pa je država nenadoma prekinila pogajanja. Do danes ni nihče točno razložil, kaj je bil vzrok ločitve. Na dan so prihajale razne govorice, omenjala se je beseda »suverenost«, da so zahtevali celo »naše ledenike«. Medtem sta se Čile in Brazilija založili s tem cepivom in nista imeli nobene težave »suverenosti«. Istočasno je bila Argentina soudeležena v programu Covax Svetovne organizacije za zdravje, od katere bi lahko dobila dodatnih 25 milijonov cepiv. Da »toliko ne potrebujemo« so ugotovili na ministrstvu za zdravstvo in zaprosili samo 2,5 milijona.

Tako danes Covid razgraja, okužbe se množijo in število mrtvih raste. Nihče ne razloži, kako to, da če smo imeli na razpolago 38 milijonov cepiv, se šele sedaj, po petih mesecih, ponovno pogajamo z laboratorijem Pfizer, če nam milostno lahko dostavi nekaj cepiv. Ali pa milo gledamo na sever, če nam osovražene Združene države lahko pošljejo nekaj cepiv, ko jih imajo oni preveč. Medtem se na vratih bolnišnic in klinik pojavljajo napisi da »nimamo postelj« ali »nimamo kisika«, imamo pa skoraj tri milijone okuženih in 62.603 mrtvih.

Imamo pa tudi del prebivalstva, ki se mu kreše pandemija, in vlado, ki zahteva veliko a nadzoruje malo. Že Peron je rekel da »človek je dober, a če se ga nadzira, je boljši«. Tukaj pa nihče ne nadzira. Medtem ko Covid razsaja, se kopičijo skupine socialnih organizacij, blokirajo ceste in korakajo na razna ministrstva; trgovci skušajo komurkoli kaj prodati; mladi pa se ob koncu tedna bašejo po zakotnih plesiščih … Nikogar ne briga koronavirus. Skupina strokovnjakov, ki je te dni zasedala v vladni palači, je v prvi vrsti predlagala, naj vlada ojači nadzor, ker v sedanjem stanju ni mogoče ustaviti kroženja virusa. Vlada je imela dogovor s socialnimi organizacijami, da za 15 dni ne bodo zasedali cest, pa se vsak dan jasno vidi, da jih dana beseda toliko briga kot vladne funkcionarje tisti »Bog in domovina«, ki naj bi jih tožila.

Vse je pomešano. »Najboljša gospodarska politika je, da nabavimo cepiva proti koronavirusu«. Tako je dobesedno izjavil ekonomski minister Martin Guzmán. V podjetniških krogih se namreč bojijo, da bi ob napredovanju pandemije, vlada znova odločila skrajno karanteno. Ni to trenutno namen vlade, a če se bo zdravstveni položaj zaostril, lahko sežejo po tem skrajnem sredstvu. To bi pa bilo usodno, ker je že lansko leto država bila med najbolj prizadetimi v ekonomskem pogledu. Domača bruto proizvodnja je nazadovala za več kot 10% in potrebna bodo leta, da nadoknadimo, kar smo izgubili.

Poleg tega je mednarodni položaj zelo zapleten. Ker kirchnerizem strogo vztraja na dejstvu, da ne smemo pred volitvami urediti dogovora z Mednarodnim denarnim skladom (FMI), se zapletejo vsi ostali problemi, ki jih skuša urediti minister. »Kako strašná slepota je človeka«, bi lahko zapeli s Prešernom, ko gledamo kirchnerizem. Sama ideologija jih je. Menijo na uspešno volilno kampanjo, če bodo opevali »gospodarsko suverenost«, ker da se ne vdajo pred FMI. A ta »suverenost« še naprej pokopava gospodarstvo, medtem ko je socialno stanje obupno. Ureditev zunanjih težav bi bila tudi podlaga notranjemu razvoju. A tega ne razumejo. Vse gledajo le v luči svoje levičarske ideologije.

Pa še ena poteza je v njihovem koledarju: zakasniti datum volitev kolikor se le da. O tem te dni potekajo vsa pogajanja z opozicijo. Na programu ni skupen in enoten načrt upravljanja zdravstvenega stanja, temveč želja, da bi opozicija pristala na preložitev tako primarnih kot splošnih volitev. To bi vladi (po njenih računih) nudilo priložnost, da izpolni obljube glede cepljenja in vsaj delno uredi gospodarsko (socialno) stanje. Računa, da bi s tem njene možnosti za uspeh znatno narastle. Ni prvič, da kirchnerizem skuša prestaviti volitve. Že leta 2009 je pokojni Nestor oklical volitve junija, namesto oktobra. Pa mu je spodletelo, saj ga je v provinci Buenos Aires premagala dvojka  De Narvaez-Solá. Kdo jim zagotovi, da bo sedanja zakasnitev uspešna? Opozicija pa dvomi. Najprej pravi da ne, potem sprejme vladni predlog, sedaj znova premišljuje. Dejstvo je, da v opoziciji sami niso edini in potrebujejo primarne volitve prav zato, da na njih razrešijo notranja nasprotja: kdor bi zmagal, bi prevladal. Opozicija je zelo razdeljena, vlada pa upa, da bo ohranila svojo enotnost. To bi bilo poroštvo zmage.

Eni in drugi. Vlada je te dni utrpela hud udarec. V prometni nesreči je doletela smrt  ministra za transport. Mario Meoni je bil resen, priznan funkcionar. Spoštovali so ga v vladi in v opoziciji. Na to mesto ga je postavil Sergio Massa. Koga sedaj imenovati? Položaj je ključen, ker upravlja ogromna denarna sredstva. Pokojnemu so vsi zaupali, da ne bo prišlo do korupcije. Sedaj se vsi borijo za to mesto, ki letno upravlja okoli 240 tisoč milijonov pesov. Večina tega so državne podpore transportu (avtobusi, letala, vlaki…), ki celo presega denarna sredstva energetskega področja. V obdobju krize je ta denar bistveno potreben v državi, ki vidi rešitev v subvencijah. Če ta resor pride v roke La Cámpore, bomo v težavah.

Po drugi strani pa se zaostruje položaj bivše predsednice. Te dni je potekala sodba o pranju denarja, kjer je bil obtožen Lázaro Báez in njegovi sinovi. Seveda je bil obsojen. Kaj ima to opraviti s Cristino? Enostavno: on je bil »slamnati mož« (testaferro) zakoncev Kirchner. Govori se o »delito precedente« (predhodno kaznivo dejanje). Ne bi mogel prati denarja, če ga ne bi imel. Vprašanje je, kje in kako je navadni bančni uradnik dobil milijone dolarjev. Podjetnik je postal takoj, ko je Kirchner postal predsednik države. Vse njegovo delovanje je povezano z javnimi deli v provinci Santa Cruz za časa kirchnerističnih vlad. Preveč jasno in preveč dokazov.

Tone Mizerit