Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 14

Potrebujemo psihiatre 

Dve vprašanji nenehno krožita med opazovalci argentinskega življenja, burita domišljijo in povzročata skrbi, ko gledamo v prihodnost te države: 1) kdaj se je Argentina tako izničila; 2) kje se nahaja dno tega prepada, v katerega nevzdržno drsimo, a se tega komaj zavedamo. Jasno je, da ni dokončnih odgovorov; ali različni odgovori ne soglašajo; ali pa vprašanja enostavno ne zanimajo več, ker »vse skupaj nič ne pomaga«. Zato ni točnega ne enotnega odgovora, medtem, ko je te dni uradna ustanova za merjenje podatkov argentinske stvarnosti objavila številke druge polovice preteklega leta: v revščino je zapadlo 42% prebivalstva. Torej je 19 milijonov ljudi, ki jih statistike smatrajo za revne. In ni isto biti reven v Sloveniji kot biti reven v Argentini.

Te številke same po sebi vzbujajo grozo. A so še bolj srhljive, ko se nanašajo na otroke in najstnike. Če upoštevamo socialno stanje prebivalstva med 0 in 14 leti, številka revnih poskoči do 57,7%. Dejansko od desetih argentinskih otrok jih je 6, ki so zapadli revščini, z vsemi posledicami prehrane, stanovanja, vzgoje, zdravstva … To so uradne statistike. V takem stanju bistre glave predlagajo, da naj Argentino ne študirajo več ekonomisti, sociologi in politologi, temveč psihiatri. Ob teh blodnih razmišljanjih se je pojavila beseda shizofrenija.

»To je stvar norcev« (Es cosa de locos). Ta tipični argentinski izraz, ki ga uporabljamo vedno pogosteje, na nek način razlaga, kaj se med nami dogaja. Tako so strokovnjaki začeli uporabljati besedi »shizofrenija«. Poglejmo: slovar slovenskega knjižnega jezika trdi, da je shizofrenija »duševna bolezen z motnjami v mišljenju, čustvovanju. Stanje velike notranje napetosti, razklanosti, ki je posledica nasprotujočih si teženj, dejanj.« In še ugotavlja da »v sodobni družbi pogosto vlada politična shizofrenija«. Kaj ni to radiografija sedanje Argentine?

Poglejmo nekaj primerov teh nasprotujočih teženj. Medtem ko je politični in gospodarski potres rušil državo, je tedanji predsednik (Duhalde) ugotavljal, da je »Argentina obsojena na uspeh«. Nekoliko bliže: ko gospodarski minister napenja vse sile, da bi prepričal Mednarodni denarni sklad, da bomo plačali vse dolgove, in predsednik zatrjuje Svetovni banki, da bo Argentina »izpolnila vse obveznosti«, podpredsednica javno izjavlja, da »ne bomo plačali ker ni denarja«. Druga: ko zunanji minister potrdi podporo poročilu mednarodne komisije, ki govori o skrajnih prekrških proti človekovih pravicah v Madurovi Venezueli, Argentina zapušča skupino Lima, ki skuša preprečiti trpljenje venezuelske opozicije. Še ena: razbojnik na motorju napade žensko, a čudežno se pojavi straža, ki oba odpelje na policijsko postajo: roparja v ječo, žrtev pa da podpiše pritožbo. Ropar prej zapusti policijsko postajo kot pa žrtev. Hočete še en primer? Vrsta bivših funkcionarjev, ki je obtožena in obsojena zaradi korupcije nenadoma zapusti ječo in »služi« jetniški rok v svojih palačah, ki so jih zgradili z denarjem korupcije. In končno: bivši podpredsednik, ki bi moral sedeti v ječi, na državni univerzi vodi tečaj o »lawfare«, sodno preganjanje političnih nasprotnikov. Naj še pripovedujem? Grozljivke ne bi bilo konca.

Shizofrenična je tudi zahteva, ki jo je izrazila Cristina v razmerju do dolga, ki ga ima Argentina z Mednarodnim denarnim skladom (FMI). V statutih ustanove piše, da se morajo vsa posojila vrniti v roku desetih let. Sedaj pa naša podpredsednica zahteva, da morajo sprejeti rok 20 let, ker v določenem terminu Argentina ni v stanju odplačati dolga. Celo gospodarskemu ministru je naročila, da mora od mednarodne ustanove zahtevati nov rok dvajsetih let. Kot smo večkrat zapisali: ubogi Guzmán. On dobro ve, da se statuti mednarodnih denarnih ustanov ne spreminjajo po željah dolžnikov. In tudi, če bi končno pristali na spremembo, se to ne zgodi v nekaj mesecih, marveč postopek traja leta. Kaj bo medtem z dolgovi? Poleg tega, bi morale s spremembo soglašati Združene države, Kitajska, Nemčija, Japonska in Francija ... Sploh je dejansko nemogoče, da bi zaradi zanemarjene argentinske vlade soglašali v takih spremembah.

Drugi val. Vse to se dogaja, medtem, ko se je pandemija vrnila z vso silo. Komaj se je začela jesen, že število okužb postavlja nove rekorde. Vlada sanja o omejitvah, ki so sicer potrebne, a v mnogih pogledih argentinskih okoliščin neizvedljive. Gospodarski minister je že izjavil, da »ne moremo znova ustaviti države«. Ekonomija tega ne bi prenesla. Sedaj poteka debata predvsem med prestolno vlado, ki hoče čim več svobode gibanja, in provincijsko, ki ima že pripravljene ključavnice za vsakovrstna delovanja. Da da, shizofrenično je tudi ukazati isti kriterij delovanja za tako razširjeno državo, kot je Argentina, kjer so predeli kamor virus ni prišel, z prestolnim predmestjem, ki je eno samo gnezdo koronavirusa.

Pandemija sovpada s hudim stanjem revščine, ki smo ga opisali na začetku. Čeprav je te dni Mednarodni denarni sklad napovedal, da bo argentinsko gospodarsko delovanje zraslo več, kot so pričakovali, pa istočasno opozarja na inflacijo, ki je neukrotljiva. Sedaj čakajo na številke meseca marca. V prvih dveh mesecih so cene poskočile za 7,8%. Privatni računi o marcu trdijo, da bo nad 4%, s čemer bo v prvih treh mesecih preseglo 12%. Kljub temu minister Guzmán (ubogi Guzmán) predsedniku zagotavlja, da bo letna inflacija tista, ki je predvidena v državnem proračunu: 29%. Nov izraz shizofrenije. Privatne ustanove računajo letošnjo inflacijo okoli 50%.

Vlade ne skrbi inflacija? Seveda jo skrbi, pa še kako. Je namreč eden izmed dejavnikov, ki bo močno vplival na volitve. In kako pritiska na zavore? Tako, da pritiska na proizvajalce (predvsem hrane), da ne bi dvigali cen (to se je že izkazalo za neuspešno) in tolče po dolarju (kar se je tudi izkazalo za neuspešno in skrajno nevarno). Dolar je znova osrednja točka tega boja. Vladi je uspelo, da je celo obvladala ceno vzporednega dolarja. Uradnega je v prvem letu pod nadzorstvom dvigala v sorazmerju z inflacijo. Potem pa je začela počasi a vztrajno pritiskati na zavore. Če je marca inflacija bila 4% (uradno bo objavljena te dni) je vlada dolar dvignila samo za en odstotek. To »nazadovanje« negativno vpliva na razvoj gospodarstva in bo, če se nadaljuje in razlika postane prevelika, povzročil nov sunek že običajnih argentinskih kriz. To stanje je odneslo kirchnerizem leta 2015. Se niso ničesar naučili? Se zavedajo nevarnosti a ne vedo, kaj bi sicer naredili? So tako zagledani v svoje učbenike, da ne morejo sprejeti stvarnosti? Niso vsi enakih misli, a prevlada kriterij skrajnežev iz kirchnerizma. Nov dokaz shizofrenije.

Pa volitve? Dve bistveni skrbi tarejo danes argentinsko prebivalstvo: pomanjkanje varnosti in zavoženo gospodarstvo. Kar zadeva varnosti so se grozno povečali uboji v primerih ropov. Tudi kadar se žrtev ne upira, ga roparji ubijejo, ker so običajno pod vplivom mamil in jim človeško življenje nič ne pomeni. Ali pa so mladoletni, ki res ne vedo kaj delajo. Z od mamil prežganimi možgani tudi njim življenje, lastno in bližnjega, nič ne pomeni. Tako vsak dan prisostvujemo ropom in ubojem, ki jim vlada ne zna postaviti meje. Prekupčevalci mamil pa razširjajo svoje mreže, podkupujejo in uničujejo celo zdravi del družbe.

Gospodarstvo je drugo vprašanje. Tako bogata država ima še vedno možnost izhoda. A vlada je gluha za vsak nasvet. Te dni se je znova pojavil Jorge Remes Lenicov. Argentinska ekonomska družba ga je povabila, da jim je govoril. Gospodarski dnevnik pa mu je objavil intervju. Ga nihče v vladi ni bral? Nihče poslušal? Res njegova pojava ni simpatična. Kirurg, ki mora izrezati kak organ, ni nikdar simpatičen; a lahko reši življenje. To ne briga argentinske »Ali Babe in njenih 40 razbojnikov«. Njih skrbijo samo volitve. Na vsak način hočejo preložiti datum volitev. Za en mesec? Dva? V nedogled? Ker mora vse skozi parlament, se jim zapleta.

Zapleta pa se tudi načrt, da bi La Cámpora dokončno obvladala peronizem v provinci Buenos Aires. Máximo Kirchner je hotel postati predsednik stranke že decembra, pa sedanji (Fernando Gray) noče odstopiti. Temu je treba dodati še sodno tožbo, ki jo je uvedel Duhalde, češ, da Máximo (in kup drugih kandidatov za svetnike) še ni dve leti član, kot zahteva pravilnik. Vsi vemo, da bo sodišče končno odločilo v prid vlade, a rane se ne bodo hitro zacelile in težave kirchnerizma se kopičijo. Če ne bodo »vsi združeni«, se lahko dogodi, da ne bodo »zmagali«.

Tone Mizerit