Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 21

Krščansko uboštvo 

Pravijo, da je znak poštenosti in zrelosti, da človek prizna, kadar se je zmotil. Prijatelj iz Slovenije (hvala GB) me je opozoril na grobo pomoto v zadnjem članku. Ko sem pisal o vladnem odloku, da živinorejci za en mesec ne smejo izvažati mesa, sem omenil, da je pred leti kirchneristična vlada odločila isto in omenjal hude posledice. Dobesedno sem med drugim zapisal, da »takrat je število goveje živine padlo za 12.000 glav«. Upam, da so tudi ostali bralci opazili, da je to, če govorimo o Argentini, pravi nesmisel. Število kravic, ki se pasejo po argentinskih pampah, je tedaj padlo za dvanajst milijonov glav, kar se tudi v naši živinorejski državi zelo pozna.

Bistvo tega je, da sedanje vodstvo ponavlja stare napake. Ko je odlok že v teku, kljub poizkusom vlade, da bi dosegla soglasje s proizvajalci in izvozniki, se cena mesa ni znižala. Sledeča stavka kmetov, ki so odločili da deset dni ne bodo prodajali klavnicam, pa je ceno le še dvignila. Sredi pandemije, ki je od začetka bolezni med nami pa do danes, zahtevala že več kot 75.000 smrtnih žrtev, je tudi vprašanje inflacije postalo bistveno. A celo v takem obupnem stanju kirchnerizem zapada političnemu izkoriščanju pandemije.

Ubogi kardinal. Zadnje čase uporabljam besedo »ubogi« predvsem za gospodarskega ministra, ki (še vedno) naivno upa, da bo ta voz izpeljal iz močvirja. Ves kirchnerizem mu meče polena pod noge; rovari tako, da ne on ne predsednik ne moreta odsloviti navadnega državnega podtajnika; mu mešajo štrene, ko on napenja vse sile, da bi dosegel vsaj minimalno ugodnost od Mednarodnega denarnega sklada. A on ne odstopi in še vedno upa na kak preblisk uspeha. To pot pa menim, da je »ubogi« buenosaireški kardinal Mario Poli. Včeraj, 25. maja, je bil državni praznik, obletnica »majske revolucije« leta 1810, ko se je začel postopek osvoboditve podkraljestva ( banovine?) Rio de la Plata izpod španske krone. Običajno je na ta dan potekal v katedrali slavnostni Te Deum, s prisotnostjo najvišjih državnih oblasti. To pot je vse potekalo v praznem svetišču, ker je celo predsednik sledil pobožnosti preko televizije v svoji rezidenci.

Vsako leto je cerkveni nagovor važen, ker se nanaša tudi na stanje v državi. Kardinal Poli je eden najbolj blesteči argentinskih mislecev. Pametno in prijazno je povabil vlado in opozicijo, politično srenjo in navadno ljudstvo, k skupnemu delu za visoke cilje, ki jih kot narod in skupnost moramo doseči. Kot vzor je postavljal primer znanega meniha (fray Mamerto Esquiú, proglašen za blaženega), ki ga zgodovina pozna kot »govornika ustave«. Esquiú je bil frančiškan, ki je zaradi svojih sposobnosti in gorečnosti postal škof v Cordobi. Bil je čas krvavih notranjih bojev med unitaristi in federalisti. Esquiú se je na vse načine trudil, da bi ene in druge prepričal, naj prenehajo z vojno in sklenejo mir na podlagi dogovorov. Uspel je v svojih naporih in posledica tega ja bila ustava iz leta 1853, ki je, po številnih spremembah, v veljavi še danes.

Besedilo je bilo izredno liberalne narave. Esquiú ni soglašal (ni mogel soglašati) z besedilom, a je sprejel ustavo in jo goreče branil, kot ceno za notranji mir in skupno dobro. Tedaj se je za državo pričelo normalno obdobje miru, dela in napredka. Poledice tistega soglasja so proti koncu stoletja Argentino postavile med najbolj uspešne države na svetu. Tega moža je kardinal Poli stavil kot zgled za današnji razburkani čas. Kardinal Mario Poli je preveč inteligenten, da bi bil naiven. A upanje je teološka krepost, ki jo mora vsak kristjan živeti in širiti. Moral je postaviti pravo besedo na pravo mesto. In ko smo že pri človeku vere, spomnimo na evangeljsko priliko o sejalcu. O zrnu ki pade med kamenje, med trnje, na pot …; in se vprašajmo, če je kje še kaj rodovitne zemlje, da bi zrno pognalo, rastlo, dozorelo in obrodilo stoteren sad. Ubogi kardinal.

Ubogi narod. Prej sem mimogrede omenil politično izkoriščanje pandemije. Delno se je že v javnosti pozabilo na »cepljenja VIP«, ko so visoki funkcionarji pa tudi golobradi (in bradati) mladci La Cámpore prej prejeli cepivo kot pa najbolj ogroženi starčki in oboleli. Gre za dejstvo, da je vsaj delno jasno, koliko cepiv je prišlo v državo, a nenehno vzbuja sum velika razlika med prejetimi in uporabljenimi cepivi. Če je sanitarno priporočljivo, da se čim hitreje cepi čim več ljudi, in že dolgo ni prišlo novih cepiv (sedaj napovedujejo milijone), zakaj se število razpoložljivih a ne uporabljenih cepiv stalno suče med milijon in tristo tisoč?

Potem se pa razve, da so jih poslali v Calafate (kraljestvo podpredsednice Cristine), pa to ni nikjer zabeleženo, ne koliko, ne za koga. Potem imamo občine v buenosaireškem predmestju, kjer tudi ni jasne evidence o prejetih in uporabljenih cepivih. Najbolj zanimiv pa je primer province Misiones. Tam bodo imeli 6. junija nadomestne parlamentarne volitve za provincijsko zbornico. Pa lahko ugotovimo, da je Misiones prejel večjo količino cepiv kot pa Cordoba, ki ima trikrat več prebivalcev. In še: statistike kažejo, da so v Misionesu cepili več prebivalcev, kot pa je zapisano število cepiv, ki so jih prejeli. In vprašanje: so prejeli cepiva »pod roko«, da ojačijo volilne možnosti? So cepili »z vodo« namesto s pravimi cepivi? Ni treba še posebej povedati, da v Misionesu vlada kirchnerizem.

Ne bi rad verjel zloveščim glasovom, ki trdijo, da je celotno upravljanje cepiv v soglasju z vladnimi volilnimi interesi. A ti in podobni primeri človeka kar prisilijo da se mu vzbudi sum. Mnogi trdijo, da je tudi preložitev datuma volitev za en mesec, ki ga obravnava parlament, v soglasju s tem: ko bo čas volitev, bodo že vsi prebivalci cepljeni. To bo vladni propagandni adut. A to pa ne soglaša z idejo, da bi do volitev tudi ukrotili inflacijo. Pač, delno bodo to dosegli. A številka še daleč ne bo v soglasju z državnim proračunom, kjer še vedno stoji zapisano, da bo letošnja inflacija 29%. Mnogi strokovnjaki trdijo, da bo to število doseženo že v prvih šestih mesecih letošnjega leta. Nobenega dvoma ni, da se bo tja do decembra sukala med 40 in 50 odstotkov.

Vlada vztrajno prikazuje inflacijo kot posledico pohlepnih in nemoralnih podjetnikov, kmetov in trgovcev. Zato je prav te dni predsednik argentinske industrijske unije, Daniel Funes de Rioja zatrdil, da »podjetniki nismo vzrok ampak žrtev inflacije«. Spomnimo se, da je pred meseci sam minister Guzmán izjavil, da je inflacija »makroekonomski problem«. Potem je utihnil. Preveč ima težav, da bi se še zaradi tega spopadal z levičarji. Dejstvo je, da se porast cen ne ustavi, ker država zapravi več kot pa pride v njeno blagajno. Kje dobi ostala sredstva? Natiska jih. In vladni tiskarski stroji delajo s polno paro. Stroški so ogromni. Res je, da razsipajo denar kjer je treba in kjer ni treba. Kje je treba? Gotovo morajo podpirati tisti del prebivalstva, ki je v skrajni revščini. Dnevno vlada v doklade, podpore in subvencije prebivalstva vloži 800 milijonov pesov. A to je malenkost spričo subvencij na energetskem področju in vzdrževanju državnih podjetij ... In ni lučke na kocu predora.

Uboga opozicija. Kot povsod po svetu je tudi Argentina zapadla mrzlici anket. Nenehno sprašujejo in raziskujejo javno mnenje. Eno najpogostejših vprašanj se suče okoli točke, če vprašani želi, da na prihodnjih volitvah zmaga vladna povezava ali opozicija. Že nekaj časa se večina nagiblje k stališču, naj zmaga opozicija. Zakaj torej naziv »uboga«? Ker »ga lomijo« podobno kot vlada. Skregani so med seboj; vsak hoče, da prevlada njegovo mnenje; vsak želi, da bi bil prvi na listi kandidatov; vsak išče, da bi bil več časa pred televizijskimi kamerami; nihče ni pripravljen, da bi se žrtvoval na oltarju skupne blaginje. Egoizem in egocentrizem kraljujeta povsod.

Morda (verjetno; upajmo) jih bo bližina volitev streznila. Če res hočejo zmagati, morajo na volitve čim bolj povezani. V krogih prejšnje vlade (Juntos por el Cambio - Združeni za spremembo) se vztrajno govori o sodelovanju z delom peronizma. Predvsem pa zadnje dni debatirajo tudi, da bi se povezali z opozicijskimi skupinami na levi in na desni. Tako se pojavljajo imena kot Ricardo López Murphy (organizira nekakšno desničarsko stranko) in Margarita Stolbizer (skuša obnoviti zmerne levičarske formacije). Če bi opoziciji uspela tako široka politična povezava, bi ji zmaga na parlamentarnih volitvah težko ušla. A če mislimo na tako široko fronto, znova zapademo v območje teoloških kreposti: nekaj je vere; morda vzbujajo upanje; a gotovo jim manjka ljubezni, ljubezni do naroda in domovine.

Tone Mizerit

 

Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 20

Osel gre samo enkrat na led 

Znova nam slovenska ljudska modrost osvetli temne kote argentinske politike. Pa vendar se lahko tudi stari pregovor kdaj zmoti. Ali pa bi morali ustvariti novo kategorijo »oslov«, ki so spremenili naravo in je njihova posebnost ta, da »gredo vedno na led«. Ta misel se mi je porodila ne samo, ker je vlada znova prepovedala izvoz mesa, temveč tudi, ker ponavlja iste napake v boju proti grozni pandemiji, ker ne najde zdravila za besno inflacijo, ker vztraja na sodni reformi v najhujšem trenutku socialne krize … Naštevanje bi se lahko raztegnilo v nedogled.

Včeraj, torek 18. maja, je bil najbolj tragičen dan posledic koronavirusa. Utrpeli smo 35.543 okužb, pandemija pa je zahtevala 745 smrtnih žrtev. Mimogrede omenimo, da nobeden od resnih opazovalcev in strokovnjakov ne verjame v te številke. Statistike predstavljajo »uradno« Argentino. Kdo testira v bednih naseljih predmestij, kjer najbolj zapostavljeni zbolijo in umrjejo, ne da bi jih vsaj zapisali? Polemika teče okoli vprašanja, kolikšna je razlika med objavljenimi številkami in tistimi, ki so prikrite, ker vlada noče, da bi se resnica zvedela. Virus gloda tudi majajočo se trdnjavo priljubljenosti, ker razgali globoko nesposobnost, da bi smotrno vodili ladjo sredi viharja.

Zlati časi, kam hitite … je pela pesem začetkov mojega otroštva v Argentini. Zlati čas, v tem primeru, se nanaša na 19. marec lanskega leta. Takrat je predsednik Alberto Fernández oklical strogo (res strogo) karanteno, da bi narod rešil pred prihajajočo boleznijo. Ustavil je državo dolge mesece in povzročil ogromno gospodarsko škodo. Ljudje so v začetku ubogali. Ploskali so in predsednikov ugled se je povzpel v nebeške višave. Tekel je čas in, kot je običajno v Argentini, vlada se je zadovoljila s tem ukrepom in se celo postavljala za zgled ostalim državam sveta. Imeli smo karanteno in pri tem je ostalo. Skoraj niso testirali. V dolgem času pričakovanja špice bolezni niso storili ničesar, da bi se vredno pripravili na potres. Število okužb se je množilo in mrtvi so se kopičili v statistikah.

Kot star nož se je karantena sama skrhala. Celo predsednik je priznal, da karantene »sploh ni«, razen na papirju. Potem je prišla pomlad in poletje, in osel je šel znova na led. Medtem ko je v Evropi drugi val kazal, kaj se lahko zgodi na južni polobli, je vlada spala poletno spanje. Obljube cepljenja so se množile, a medtem, ko so »pametne države« tekmovale, kdo si bo preskrbel večjo količino cepiva, smo mi zapravljali čas, ki je zlato. Bivši minister za zdravstvo je celo zavrnil ponudbo 25 milijonov cepiv, češ, da jih ne potrebujemo. Pogajanja s Pfizerjem za dodatnih 13 milijonov so se izjalovila, pa vlada še do danes ni povedala zakaj. Vrgli smo se v Putinovo naročje in v homeopatičnih dozah je prihajalo cepivo Sputnik V in nato še kitajska Sinopharm. Ko bi po vladnih napovedih in obljubah že morala biti cepljena večina prebivalstva, je s prvo dozo cepljenih le18 odstotkov prebivalstva, z obema pa le 4,5%. To pa: jesen se je začela z bitko med državno in mestno vlado zaradi prisotnostnega pouka.

V takem stanju, ko nas je dosegel drugi val in se nevarno bliža zima, smo spoznali, da smo znova na ledu. Ni cepiv, nismo oskrbeli dodatnih postelj za intenzivno nego, ne na novo opremili bolnišnic. Sedaj, ko ob koncu jeseni ni več prostora v bolnišnicah in vlada mora nekaj storiti, si ne upa oklicati prve faze karantene, ker ve, da je ljudje ne bodo spoštovali. Zakaj bi jo, če vse kaže, da ne zna držati reda. Kaj je storila, ko je 50 protestnikov blokiralo vse proge južne železnice in povzročilo množico tisoče in tisoče uradnikov in delavcev, nakopičenih pred železniško postajo, ker se niso mogli vrniti domov? Kaj naredi, ko vsak dan protestniki blokirajo ceste in komaj vidiš kakšno zaščitno masko? Kaj na potrjenih in nepotrjenih sejmih, ko nihče ne spoštuje sanitarne razdalje in virus kroži brez zapreke? Ampak, samo deset vernikov lahko sledi mašam na prostem, ker »žegnana« voda res ne uniči virusa. Škofje so po vsej državi ostro protestirali, zakaj mora le Cerkev ubogati vlado.

Strogi post ali samo zdržek od mesa? Alarmni zvonci so ponovno zabrneli v Rožnati palači. Inflacija meseca aprila je, po uradnih statistikah, dosegla 4,1%. Res je nižja od marčevske (4,8%), a nobeno resno gospodarstvo ne prenese teh številk. V prvih štirih mesecih letošnjega leta so cene poskočile kar za 17,6%. V gospodarskem ministrstvu so se končno sprijaznili z dejstvom in začeli popravljati račune. V proračunskem zakonu za letošnje leto, ki je še vedno v veljavi (in bo še naprej), je namreč minister zagotovil, da bo inflacija dosegla 29%. Če to številko primerjamo z lanskim letom, ko je bila 36,2%, bi bilo sprejemljivo. Načrt je bil, da bi v obdobju štirih let inflacijo zbili pod 10%. Da omenjenih 29% ne bo mogoče zagotoviti, danes priznajo celo najbolj zagrizeni vladni funkcionarji. Med strokovnjaki pa teče polemika le o vprašanju, koliko bo končna letna inflacija. Soglašajo, da bo presegla 40%; nekateri jo celo napovedujejo okoli 50%. Zato je do neke mere razumljiva vladna polemika okoli povišanja tarih javnih storitev. Prav tako tudi polemika okoli električnih tarif in dejstva, da državni podsekretar Basualdo ni hotel odstopiti. A inflacija ni odvisna samo od elektrike. Sam minister Guzmán je dejal, da je to zadeva makroekonomije. Če država zapravi več kot prejme in za plačevanje obveznosti tiska denar brez podlage, je razumljivo, da cen ne bo mogoče ustaviti.

Vse to pa se dogaja medtem ko, po Prešernovi trditvi, »somov vojska pod vodo ne mine, ne drugih roparjev v dnu globočine«. Kar ubogi Guzmán nameni in odloči, mu iz kroga podpredsednice takoj vržejo polena pod noge. Ni ukrepa, ki ga ne bi bojkotirala La Cámpora. A ker ta politična skupina vodi državno petrolejsko družbo, so v osmih mesecih že trinajstkrat podražili bencin. Zakaj zadnje čase tako hitijo s temi povišicami? Da jim ne bo treba podražiti goriv v bližini volitev. S tem seveda inflacije ne ustavijo. Te dni se je znova podražil kruh. A peki trdijo, da je dovoljena povišica premajhna, ker stroški presegajo končno ceno. Cene prehrani pa vedno presegajo splošno inflacijo.

Poglavje zase je meso. Pisali smo že o tem in o dejstvu dogovora o poceni kosih. Vse je padlo v vodo te dni, ko je vlada odločila, da za trideset dni prepove izvoz mesa. Tu, bolj kot kjerkoli drugje, dobi veljavo pregovor o oslu in ledu. Da, da; znova smo šli na led. Potem, ko je leta 2006 Guillermo Moreno, tedanji državni tajnik za notranjo trgovino, prepovedal izvoz mesa, da bi zbil domače cene, je povzročil pravo zrušenje živinoreje. Izvoz je tisti, ki sploh omogoča obstoj te dejavnosti. Takrat je število goveje živine padlo za 12.000 glav. Zgubili so se važni trgi po vsem svetu. V štirih letih Macrijeve vlade se niso dokončno povrnili na prejšnje stanje. Sedaj pa znova isti poseg. Problem ni meso, problem je inflacija.

Vsekakor, zadeva mesa je poglavje zase. Potem, ko se je dejavnost nekoliko opomogla, se je na obzorju posvetilo. Dotlej je Argentina izvažala le posebne kose mesa. Pa se je na trgu pojavila Kitajska, ki je pričela uvažati argentinsko govejo v celoti. Kosi, ki prej niso bili za izvoz, so zadnje čase kar izginili in to je res povzročilo podražitev na domačem trgu. A gospodarsko je bila posledica izredna. Še pred tremi leti je izvoz mesa doprinesel državi 500 milijonov dolarjev; lani je dosegel tri tisoč milijonov. Povečalo se je število izvoznikov, tako da so govorili, da že »vsak smrkavec izvaža meso na Kitajsko«. Prišlo je tudi do ponarejenih računov in potvarjanja. Mnogo dolarjev je ostalo v inozemstvu. A rešitev vprašanja domačih cen in dotoka deviz je kirurške narave. Vlada pa je vzela v roke gorjačo in klesti na levo in desno. Kmetje so napovedali stavko in nov spopad je na obzorju. Cene ne bodo padle a ta gospodarska dejavnost, ki je blagoslov za državo, bo znova zašla v krizo.

Bodi prijatelj sodnika … smo brali v Martinu Fierru. To ne velja za kirchnerizem. Cristina noče prijateljev med sodniki, hoče le poslušne sluge. Najhitrejša pot, da si podjarmi sodno oblast je, da obvlada tožilce. Od tu nova sodna zakonodaja, ki jo trenutno obravnava poslanska zbornica. Senat jo je že potrdil. Gre za pristojnosti tožilcev in njih imenovanje in odstavljanje. Doslej je veljalo, da se vrhovnega tožilca imenuje (in odstavi) z dvotretjinsko večino. Po novem naj bi bila za to potrebna le navadna večina prisotnih senatorjev. In še kup podobnih ukrepov. Mnogi govorijo o protiustavnosti.

Zakonski osnutek je povzročil pravo vojno, odpor opozicije in celo nekaterih prijateljev vlade. Doslej Cristini manjka nekaj glasov, a podpredsednica je pripravljena plačati vsako ceno, da doseže svoj namen. Najbolj zanimivo je, da je predsednik že poslal v parlament predlog za imenovanje novega vrhovnega tožilca: Daniel Rafecas. Ne bi bilo težavno doseči dveh tretjin glasov, ker ga tudi opozicija spoštuje in podpira. A Cristina, kot predsednica senata, ga ne mara in je spravila Albertov predlog na dno nekega predala, kjer spi »spanje krivičnega«. Obenem pa meče krivdo na opozicijo, da je odgovorna za  neredno stanje tožilstva. Nič novega pod soncem …

Tone Mizerit

 

Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 19

Če predsednik na rajžo gre … 

Običajno se govori, da državniška potovanja raznih vladnih osebnosti predstavljajo velik napor. To je v večini primerov res. A ne vem, koliko to velja za našega predsednika. Res, da je Alberto Fernández v nekaj dneh prepotoval Portugalsko, Španijo, Francijo in Italijo. A je tudi res (vsaj tako trdijo hudobni jeziki), da ves čas ni niti enkrat govoril s svojo (pod)predsednico. To je zanj gotovo pomenilo prijetne počitnice, medtem ko je »dobro pil, dobro jedel«. Svet mu je bil mnogo bolj prijazen kot domači prepiri. Povsod so ga častili, povsod obljubljali pomoč. Medtem, ko se doma položaj zapleta tako na sanitarnem kot na gospodarskem področju, je on lahko, vsaj za nekaj dni, pozabil na križe in težave. Povrhu je prejel še kar nekaj obljub sodelovanja in razumevanja do Argentine.

Kaj lahko omenimo o borbi proti Covid-19? Nekaj razveseljivih novic je bilo te dni. Medtem, ko se število okužb in mrtvih nevarno drži zapletenih višin (čez 20.000 novih okužb dnevno, medtem ko je število mrtvih že preseglo 60.000), se je začelo svetlikati na obzorju cepljenja. Rusija sicer še vedno preveč počasi dostavlja svoj Sputnik V, a sedaj bo, po zagotovilu ministrice Vizzotti, začela pošiljati tudi drugo dozo. Nevarno se namreč že raztega čas za tiste, ki so že prejeli prvo dozo, druge pa še ne. Te dni sta zakonca Duhalde (bivši predsednik in bivša senatorka) napadla vlado, ker je v njunem primeru čas med prvim in drugim cepljenjem že presegel vsa priporočljiva obdobja. O tem govorijo tudi uradne številke, ker odstotek tistih, ki so prejeli obe dozi, po skoraj petih mesecih cepljenja, doseže komaj 3,27%. Sedaj napovedujejo 4 milijone cepiv AstraZeneka za konec maja ali začetek junija, medtem ko potekajo pogovori z raznimi drugimi proizvajalci. Tudi še ni utonilo upanje, da se nas usmili Biden in nam pošlje nekaj milijonov doz, ki jih imajo v ZDA preveč.

Gre na vrata farovške … Uradna razlaga vzroka potovanja temelji na argentinskih težavah z zunanjimi dolgovi. Pogajanja s Pariškim klubom se nahajajo na mrtvi točki. Kar pa zadeva Mednarodnega denarnega sklada (FMI), že vsi vemo, da je Cristina izdala ukaz tako predsedniku kot gospodarskemu ministru, da ne sme priti do dogovora pred volitvami. Zvesta svojim levičarskim predsodkom je prepričana, da ji dogovor lahko škodi na volitvah. Pogajanja naj bi se prvotno zaključila že lanskega decembra; potem so govorili o maju-juniju. Volitve bodo novembra, torej pred prihodnjim letom ne bo nikakršnega uspeha. Pariški klub pa noče nobenega dogovora, če prej ne pride do soglasja med Argentino in FMI.

Razvozlati (ali presekati) ta gordijski vozel je namen predsednikovega potovanja. Tako na Portugalskem kot v Španiji so mu obljubili pomoč v zadevi Mednarodnega denarnega sklada. Francoski predsednik Macron se je pozitivno odzval na prošnjo, da posreduje pred Pariškim klubom. Verjetno bo v tem res nekaj uspeha. Govori se o »mostu«, ki naj nas popelje do prihodnjega leta, ko se bodo dogovorili o tistih 2.300 milijonih dolarjev, ki jih Argentina še dolguje izza časa, ko je pod Cristino pogajanja vodil Kicillof. Najbolj neugodna je ta zadeva za kirchnerizem, ki se je nenehno ponašal, kako da je uredil zadevo zunanjega dolga, sedaj pa se vedno bolj pogosto pojavljajo stari, neplačani računi.

S predsednikom potuje tudi minister Guzmán. Zadnja točka tega potovanja so »farovška vrata«, torej Vatikan. O tem je bilo precej debate, saj se je razvedelo, da so v Rimu odsvetovali, da bi predsednik zaprosil sprejem pri papežu Frančišku. A bi bilo res iz vseh zornih kotov čudno, če se Alberto in Frančišek ne bi srečala. Je pa tudi res, da je pri Svetem sedežu veliko nejevolje do predsednika zaradi zakona o splavu. Posebno še, ker se je Alberto osebno zapletel v senatu v kampanjo za splav. Da je celo prepričeval, da je Frančiškovo mnenje, naj se ta zadeva tako ali drugače že enkrat reši. Tega mu cerkveni krogi ne odpustijo. Je pa obisk Svetega sedeža tudi priložnost, da se predsednik in minister srečata s predsednico Mednarodnega denarnega sklada. Kristalina Giorgieva, ki je prepričana katoličanka in občuduje papeža Frančiška, je ravno te dni pohitela v Rim na seminar, ki ga organizira Vatikan. Snov je: nov socialni in gospodarski svetovni red. Ime seminarja pa je »Sanje novega začetka«. Bo to priložnost za začetek novega razmerja med Argentino in FMI? Dokler bo tukaj gospodarila Cristina, ne bo novih začetkov. Ostajajo nam samo še sanje.

Politika ali ustavnost? Potovanje po evropskih državah pa je predsedniku prineslo tudi nek neprijeten dogodek. Ko se je skupaj s španskim predsednikom (Pedro Sánchez) udeležil tiskovne konference, so časnikarji vprašali Španca glede zakona o izrednih pooblastilih zaradi pandemije. Sánchez je preprosto odgovoril: »Pravna varnost, pravna jamstva. Običajni zakon ne bo nikoli nadomestil španske ustave. To je predmet prvega letnika prava.« Ta izjava je bila (nehote in nevede) prava zaušnica za Alberta. Naš predsednik je namreč, tik pred začetkom potovanja, poslal v parlament zakonski osnutek, ki naj mu podeli izredne oblasti za časa pandemije. Med dovoljene ukrepe naj bi spadala tudi pravica, da določi, v primeru poostritve epidemije, da v ogroženih predelih ni prisotnostnih šolskih dejavnosti.

Ta ubogi mož ne more iz svoje kože. Boli ga razsodba Vrhovnega sodišča, ki je v njegovem spopadu z vodjem avtonomnega mesta (Larreta) tehtnico nagnil na nasprotno stran. A štirje sodniki, ki so soglasno odločili, so poudarili le, da je mesto avtonomno in ima ustavni status province. Alberto se rad ponaša z dejstvom, da je univerzitetni profesor na pravni fakulteti. Španski predsednik pa (mu) je jasno povedal, da »navaden zakon nikoli ne more nadomestiti ustave«. Seveda bo zakonsko besedilo potrjeno. Vprašanje je, ali si bo Fernández upal prepovedati prisotnosten pouk v šolah prestolnega mesta. Kar ni dosegel z izrednim dekretom, mu bo uspelo z zakonom? Dekretu se ni uprl samo Larreta, temveč tudi province kot Cordoba, Mendoza in Santa Fe. Če bo hotel isto doseči z zakonom, bomo imeli novo borbo pred Vrhovnim sodiščem. Konca ni videti.

Najbolj žalostno je, da poteka ta pravda »od oslovske sence«, kot bi pel Prešeren, medtem ko vzgojni sistem prestaja (in ne samo zaradi pandemije) eno najhujši kriz. Res so zaradi pandemije v lanskem letu odločili, da noben učenec ali dijak ne ponovi šolskega leta. Tako imenovana »spremljana promocija« je dopustila prehod v višji razred ali letnik, brez zadovoljivega znanja. A rezultati so porazni. Po strokovnih ugotovitvah so že prej učenci imeli težave. V tretjem razredu, na primer, nekateri učenci niso bili sposobni sami pisati, ali, drugače povedano, niso poznali (razločili) vseh črk. Po pandemiji je število takih poskočilo na 50%. V prestolnem mestu, kjer je šolski sistem najboljše deloval, je lani zapustilo šolanje 6.500 otrok. Razne analize trdijo, da je zaradi pandemije »izgubilo stik s šolo« en milijon in pol otrok. Se bodo ti vrnili k pouku, ko bo pandemija mimo? Ne bom pristopil k tistim skrajnežem, ki trdijo, da se namenoma uničuje izobraževanje: lažje je kontrolirati neuko maso kot pa izobražene ljudi. A nekaj takega vstaja na obzorju in se tega mnogi bojijo.

Je pohod res zmagovit? Mnogi se bojijo tudi, kaj nam bo usoda prinesla spričo kirchneristične ofenzive. Še vedno namreč odmevajo besede tedanje predsednice Cristine Fernández Kirchner, ko je ob nastopu svoje druge predsedniške dobe izjavila da »Hočemo vse« (Vamos por todo). A bistri opazovalci zapisujejo kar nekaj porazov v tej ofenzivi. Ne smemo pozabiti, da vladna povezava stoji na treh stebrih: tradicionalni peronizem (ki je najbolj številen a se ne upa upreti Cristini); kircknerizem (Cristina in La Cámpora), in peronizem, ki ga vodi Sergio Massa, ki je trenutno predsednik poslanske zbornice. Zmagoviti so le, če so združeni. Zato so se pretekli teden, po vseh notranjih praskah v zadevi Guzmán-Basualdo, vsi zbrali v mestu Ensenada in se tudi fotografirali. »To je fotografija edinosti«, je dejansko vpil Alberto. Če je edinost resnična, je potrebno, da jo dokazujejo s fotografijo?

Kirchnerizmu je spodrsnilo v velepodjetju »Hidrovía« (prehitel jih je Massa – o tem prihodnjič); propadli so v zadevi biogoriv (guvernerji so bili močnejši); za en mesec so preložili volitve (a so morali sprejeti pogoj opozicije, da bo pri tem ostalo); Máximo je hotel že lani, potem letošnjega maja ali junija nastopiti kot predsednik buenosaireškega peronizma, pa bo moral počakati do decembra (župani so se uprli); Vrhovno sodišče je odločilo v prid prestolnega mesta. In še, in še. Kot trdi star pregovor: »ni vse zlato kar se sveti«.

Tone Mizerit

 

Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 18

Razni državni udari 

Argentina ni umirjena dežela. Vse gre v skrajnost, vse se pretirava, in končno, vse je mogoče. Poleg tega menim, da je malo primerov na svetu, kjer bi se dogodki odvijali s tako naglico kot tukaj. Kar je en dan življenjsko važno vprašanje, je naslednjega dne že pozabljeno, seveda, ne da bi našli odgovor, ki bi stvar vsaj pojasnil, če že ne rešil. V ponedeljek se je usoda države in vlade vrtela okoli afere tretjerazrednega državnega podtajnika (na to se bomo vrnili pozneje). V torek pa je razsodba Vrhovnega sodišča v zadevi prisotnostnega pouka v prestolnem mestu postavila stvari na glavo in celotna vlada je govorila le o sodnem »državnem udaru«.

Neverjetno je pomanjkanje kategorije »državnosti« v argentinskih vrhovih. Besedo »državnik« slovar slovenskega knjižnega jezika razloži kot »kdor ima pomemben položaj, pomembno funkcijo v vodstvu države«, kar pa ne odgovarja popolnoma španskemu »estadista«, ki prav tako govori o visokih državnih funkcionarjih, a v žargonu političnih časnikarjev loči tiste, ki samo zasedajo vladna mesta, in one, ki to opravljajo na temelju modrosti in v duhu službe narodu. Teh zadnjih v Argentini skoraj ne najdemo. Imamo pa preveč takih, ki jih je že Platon označeval kot »petelinji in oholi državniki«, ki niso sposobni razumeti »političnih vrednot funkcij, ki jih opravljajo«. In prav zato smo tam, kjer smo.

Kaj praznujemo? Zadnje dni so razne svetovne študije kazale na dejstvo, da je Argentina ena izmed tistih držav, ki so najslabše vodile boj proti pandemiji. Lanska neskončna karantena ni rodila zaželenih (obljubljenih) sadov, je pa grobo uničila gospodarstvo: domača bruto proizvodnja je padla nad 10%. Namesto da bi poletni premor vlada izkoristila za ojačenje zdravstvene strukture, je spala »poletno« spanje, čeprav je evropski drugi val opozarjal, da nevihta šele prihaja. Tako smo zapadli razvoju, kjer je danes sanitarni položaj v kritičnem stanju, čeprav smo komaj sredi jeseni in ne vemo, kako bo pozimi.

Vsemu svetu je jasno, da je cepljenje najboljša strategija proti koronavirusu. Naš gospodarski minister Guzmán je celo zatrdil, da je nakup cepiv danes »najboljši gospodarski načrt«. In prav tega niso naredile argentinske zdravstvene oblasti. Že zadnjič smo omenili, da je imela država na razpolago 38 milijonov cepiv, pa jih je »petelinje in oholo« zavrnila. Sedaj pa se je znašla pred dejstvom, da jih ni kje nabaviti. Kitajska jih je nehala izvažati (jih potrebuje doma), Rusija jih milostno dostavlja v najnižjih obrokih, drugod pa je vse že razprodano. Kljub temu je zdravstvena ministrica (Carla Vizzotti) propagandno objavila nogometno majico s številko »10« (jasen namig na Maradono), kot izreden uspeh, ker smo uspeli kupiti 10 milijonov cepiv. Vsi so se spraševali, kaj praznujemo. Saj smo v datumu, za katerega so obljubljali, da bo cepljenih 70% prebivalstva. Do danes je prejelo prvo dozo komaj 18,58% Argentincev, dodatno drugo pa 2,75%. In v prihodnjih tednih se stanje ne bo bistveno izboljšalo.

Sedaj ima vlada dve upanji. Prva je, da se nas bo usmilil Biden (primerjajo ga s Peronom) in nam ZDA prepustijo nekaj milijonov cepiv, ki jih imajo oni odveč. Drugo upanje pa je dogovor s Kitajsko, da bo Argentina sama proizvajala, po njihovi formuli in pod njihovim nadzorom, cepivo Sinopharm. Kaj pa AstraZeneca, ki jo tudi mi proizvajamo in jo pošiljamo v Mehiko in Združene države, kjer polnijo brizgalnice? A te se ne vrnejo v Argentino. Izdelujemo a ne uporabljamo. To je tudi zanimiva in nikdar pojasnjena skrivnost, enako kot zadeva cepiva Pfizer, ki so ga množično preizkušali v Argentini (vojaška bolnica), pa je vlada zavrnila nakup 13 milijonov doz iz nikdar pojasnjenih razlogov.

Udarec, a ne državni. Prej smo omenili razsodbo Vrhovnega sodišča. Vse se je začelo, ko je pred tremi tedni predsednik Alberto Fernández, s posebnim dekretom, odločil nove omejitve za boj proti pandemiji. Izstopala je prepoved prisotnostnega pouka, o čemer niti v vladnih krogih niso bili enotni. Vodja vlade prestolnega mesta (Rodríguez Larreta) se je uprl in odločil, da naj bodo otroci v razredih. Podprl ga je odlok mestne sodne zbornice, zvezni sodnik pa je prisotnost prepovedal. Larreta se je obrnil direktno na vrhovno sodišče, češ, da je predsednikov dekret protiustaven. Mesto je avtonomno v zadevah vzgoje in zdravstva. Ko sta že potekla dva tedna in je minila veljavnost dekreta, je Alberto podaljšal (in ojačil) omejitvene ukrepe. Bili pa so še vedno umirjeni, čeprav je guverner province Buenos Aires (Axel Kicillof) zahteval »prvo fazo«, kar bi pomenilo strogo omejitev gibanja. Znova naj bi vsi »ostali doma«. Predsednik ni hotel (si ni upal) v tako skrajnost, a vztrajal na prepovedi prisotnostnega pouka.

Takšno je bilo stanje, ko se je vrhovno sodišče izreklo. Saj ni šlo za šolski pouk (razsodba ga komaj omenja), bistvo je bila avtonomija mesta Buenos Aires. »Mesto ni provinca, ki lahko samostojno odloča« je grmelo iz vladnega tabora. Vrhovno sodišče pa je odločilo ravno obratno (štirje glasovi pozitivni, ena sodnica se je vzdržala). Avtonomija istoveti mestne pravice, s pravicami federalnih provinc. Predsednikov dekret, da je presegel meje njegove oblasti. To je bil najhujši udarec za vlado in zlasti za Cristino Kirchner o čigar usodi bo, prej ali slej, odločalo Vrhovno sodišče. Gospa (in ves njen zbor oboževalcev) je besno napadla vrhovne sodnike. Da je to državni udar. Enako je objavil predsednik, ki je obžaloval »ostarel in propadel« sodni odlok.

Tukaj pa pridemo do srčike vprašanja »državnosti« naših vladarjev. Kako globoko lahko pade nekdo, za ceno krpe oblasti. 11. junija 2013 je namreč isti Alberto Fernández, ko je v podobnem primeru Cristina napadla Vrhovno sodišče, v twitterju objavil sledeče: »Če CFK (Cristina Fernández Kirchner) ne razume, zakaj je Vrhovno sodišče 'protioblast', bi bilo treba ugotoviti, kdo ji je dal pozitiven red v predmetu ustavne zakonodaje. Nehajmo s sofizmi!« Cristina je namreč odvetnica, Alberto pa profesor na pravni fakulteti. A vsa njegova profesura ne more razložiti, kako da je danes črno kar je bilo včeraj belo.

Vse je jasno. Na začetku sem omenil afero okoli državnega podtajnika. Fernando Basualdo je v tretji vrsti funkcionarjev gospodarskega ministrstva. Pod njegovo skrb spada področje električne energije. Minister Guzmán je odločil, naj se cena električnih tarif poveča za 9%, Basualdo pa se je uprl. Minister je govoril s predsednikom in šefom kabineta in v petek 30. aprila odločil, naj podtajnik odstopi. Ta pa ni hotel. »Ali on ali jaz«, da je bila ministrova odločitev. A Basualdo je član organizacije La Cámpora in ga je na to mesto postavila Cristina. Kljub temu je sam predsednik zatrdil, da bo »Basualdo zapustil svoje mesto«. Potem je še dodal: »prej ali slej«. In podtajnik mirno sedi na svojem mestu. Znova je jasno, kdo vlada.

Da se bomo razumeli: Guzmán je dosegel nekakšno ravnovesje v zadevi zunanjih dolgov. A mora pokazati, da se vlada res trudi, da bi zmanjšala ogromni državni deficit. Država pa s subvencijami krije izgubo energetskih podjetij, ker so javne tarife zamrznjene še od Macrija sem. Cene, čeprav težko plačljive, so skoraj smešne v primerjavi z ostalimi stroški. Guzmán je predvidel letos povišati tarife vsaj 15% v dveh etapah.  »Samo 9%« je odločil podtajnik. In tam se je začelo. In pri tem je ostalo. Kako so Guzmana prepričali, da ni odstopil, še ni jasno. Sedaj bo spremljal predsednika na potovanju po Evropi, kjer se bo tudi sestal s papežem Frančiškom.

Zakaj Cristina noče nikakršnih podražitev? Ker smatra, da ji vsak skok stroškov zmanjša možnosti na uspeh na novembrskih volitvah. Te pa so ključne. Le zmaga in sledeče povečanje števila njenih poslancev v zbornici bi ji zagotovila potrebno večino, da bi prodrla z zakonom o spremembi sodne ustanove. Besedilo že od decembra spi, ker je večina proti. Ta zakon pa je temeljen, da se ona končno reši Damoklejevega meča sodnih postopkov zaradi korupcije.

Kako bo vprašanje računov rešil Guzmán ni jasno. Trenutno mu bistveno pomaga, da raste cena soje na trgu v Chicagu. Letos bodo prejeli nad 9.000 milijonov dolarjev (zadnja leta ni preseglo 7.000 milijonov). Znova »plevel« (tako je sojo zaničevalno imenovala Cristina) rešuje državno blagajno, ki pa se še bolj hitro prazni s subvencijami, podporami, dokladami in raznimi dodatki za preživljanje tistih 42% revnih, ki jih nenehno množi ta protislovna Argentina.

Tone Mizerit