Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 21

Krščansko uboštvo 

Pravijo, da je znak poštenosti in zrelosti, da človek prizna, kadar se je zmotil. Prijatelj iz Slovenije (hvala GB) me je opozoril na grobo pomoto v zadnjem članku. Ko sem pisal o vladnem odloku, da živinorejci za en mesec ne smejo izvažati mesa, sem omenil, da je pred leti kirchneristična vlada odločila isto in omenjal hude posledice. Dobesedno sem med drugim zapisal, da »takrat je število goveje živine padlo za 12.000 glav«. Upam, da so tudi ostali bralci opazili, da je to, če govorimo o Argentini, pravi nesmisel. Število kravic, ki se pasejo po argentinskih pampah, je tedaj padlo za dvanajst milijonov glav, kar se tudi v naši živinorejski državi zelo pozna.

Bistvo tega je, da sedanje vodstvo ponavlja stare napake. Ko je odlok že v teku, kljub poizkusom vlade, da bi dosegla soglasje s proizvajalci in izvozniki, se cena mesa ni znižala. Sledeča stavka kmetov, ki so odločili da deset dni ne bodo prodajali klavnicam, pa je ceno le še dvignila. Sredi pandemije, ki je od začetka bolezni med nami pa do danes, zahtevala že več kot 75.000 smrtnih žrtev, je tudi vprašanje inflacije postalo bistveno. A celo v takem obupnem stanju kirchnerizem zapada političnemu izkoriščanju pandemije.

Ubogi kardinal. Zadnje čase uporabljam besedo »ubogi« predvsem za gospodarskega ministra, ki (še vedno) naivno upa, da bo ta voz izpeljal iz močvirja. Ves kirchnerizem mu meče polena pod noge; rovari tako, da ne on ne predsednik ne moreta odsloviti navadnega državnega podtajnika; mu mešajo štrene, ko on napenja vse sile, da bi dosegel vsaj minimalno ugodnost od Mednarodnega denarnega sklada. A on ne odstopi in še vedno upa na kak preblisk uspeha. To pot pa menim, da je »ubogi« buenosaireški kardinal Mario Poli. Včeraj, 25. maja, je bil državni praznik, obletnica »majske revolucije« leta 1810, ko se je začel postopek osvoboditve podkraljestva ( banovine?) Rio de la Plata izpod španske krone. Običajno je na ta dan potekal v katedrali slavnostni Te Deum, s prisotnostjo najvišjih državnih oblasti. To pot je vse potekalo v praznem svetišču, ker je celo predsednik sledil pobožnosti preko televizije v svoji rezidenci.

Vsako leto je cerkveni nagovor važen, ker se nanaša tudi na stanje v državi. Kardinal Poli je eden najbolj blesteči argentinskih mislecev. Pametno in prijazno je povabil vlado in opozicijo, politično srenjo in navadno ljudstvo, k skupnemu delu za visoke cilje, ki jih kot narod in skupnost moramo doseči. Kot vzor je postavljal primer znanega meniha (fray Mamerto Esquiú, proglašen za blaženega), ki ga zgodovina pozna kot »govornika ustave«. Esquiú je bil frančiškan, ki je zaradi svojih sposobnosti in gorečnosti postal škof v Cordobi. Bil je čas krvavih notranjih bojev med unitaristi in federalisti. Esquiú se je na vse načine trudil, da bi ene in druge prepričal, naj prenehajo z vojno in sklenejo mir na podlagi dogovorov. Uspel je v svojih naporih in posledica tega ja bila ustava iz leta 1853, ki je, po številnih spremembah, v veljavi še danes.

Besedilo je bilo izredno liberalne narave. Esquiú ni soglašal (ni mogel soglašati) z besedilom, a je sprejel ustavo in jo goreče branil, kot ceno za notranji mir in skupno dobro. Tedaj se je za državo pričelo normalno obdobje miru, dela in napredka. Poledice tistega soglasja so proti koncu stoletja Argentino postavile med najbolj uspešne države na svetu. Tega moža je kardinal Poli stavil kot zgled za današnji razburkani čas. Kardinal Mario Poli je preveč inteligenten, da bi bil naiven. A upanje je teološka krepost, ki jo mora vsak kristjan živeti in širiti. Moral je postaviti pravo besedo na pravo mesto. In ko smo že pri človeku vere, spomnimo na evangeljsko priliko o sejalcu. O zrnu ki pade med kamenje, med trnje, na pot …; in se vprašajmo, če je kje še kaj rodovitne zemlje, da bi zrno pognalo, rastlo, dozorelo in obrodilo stoteren sad. Ubogi kardinal.

Ubogi narod. Prej sem mimogrede omenil politično izkoriščanje pandemije. Delno se je že v javnosti pozabilo na »cepljenja VIP«, ko so visoki funkcionarji pa tudi golobradi (in bradati) mladci La Cámpore prej prejeli cepivo kot pa najbolj ogroženi starčki in oboleli. Gre za dejstvo, da je vsaj delno jasno, koliko cepiv je prišlo v državo, a nenehno vzbuja sum velika razlika med prejetimi in uporabljenimi cepivi. Če je sanitarno priporočljivo, da se čim hitreje cepi čim več ljudi, in že dolgo ni prišlo novih cepiv (sedaj napovedujejo milijone), zakaj se število razpoložljivih a ne uporabljenih cepiv stalno suče med milijon in tristo tisoč?

Potem se pa razve, da so jih poslali v Calafate (kraljestvo podpredsednice Cristine), pa to ni nikjer zabeleženo, ne koliko, ne za koga. Potem imamo občine v buenosaireškem predmestju, kjer tudi ni jasne evidence o prejetih in uporabljenih cepivih. Najbolj zanimiv pa je primer province Misiones. Tam bodo imeli 6. junija nadomestne parlamentarne volitve za provincijsko zbornico. Pa lahko ugotovimo, da je Misiones prejel večjo količino cepiv kot pa Cordoba, ki ima trikrat več prebivalcev. In še: statistike kažejo, da so v Misionesu cepili več prebivalcev, kot pa je zapisano število cepiv, ki so jih prejeli. In vprašanje: so prejeli cepiva »pod roko«, da ojačijo volilne možnosti? So cepili »z vodo« namesto s pravimi cepivi? Ni treba še posebej povedati, da v Misionesu vlada kirchnerizem.

Ne bi rad verjel zloveščim glasovom, ki trdijo, da je celotno upravljanje cepiv v soglasju z vladnimi volilnimi interesi. A ti in podobni primeri človeka kar prisilijo da se mu vzbudi sum. Mnogi trdijo, da je tudi preložitev datuma volitev za en mesec, ki ga obravnava parlament, v soglasju s tem: ko bo čas volitev, bodo že vsi prebivalci cepljeni. To bo vladni propagandni adut. A to pa ne soglaša z idejo, da bi do volitev tudi ukrotili inflacijo. Pač, delno bodo to dosegli. A številka še daleč ne bo v soglasju z državnim proračunom, kjer še vedno stoji zapisano, da bo letošnja inflacija 29%. Mnogi strokovnjaki trdijo, da bo to število doseženo že v prvih šestih mesecih letošnjega leta. Nobenega dvoma ni, da se bo tja do decembra sukala med 40 in 50 odstotkov.

Vlada vztrajno prikazuje inflacijo kot posledico pohlepnih in nemoralnih podjetnikov, kmetov in trgovcev. Zato je prav te dni predsednik argentinske industrijske unije, Daniel Funes de Rioja zatrdil, da »podjetniki nismo vzrok ampak žrtev inflacije«. Spomnimo se, da je pred meseci sam minister Guzmán izjavil, da je inflacija »makroekonomski problem«. Potem je utihnil. Preveč ima težav, da bi se še zaradi tega spopadal z levičarji. Dejstvo je, da se porast cen ne ustavi, ker država zapravi več kot pa pride v njeno blagajno. Kje dobi ostala sredstva? Natiska jih. In vladni tiskarski stroji delajo s polno paro. Stroški so ogromni. Res je, da razsipajo denar kjer je treba in kjer ni treba. Kje je treba? Gotovo morajo podpirati tisti del prebivalstva, ki je v skrajni revščini. Dnevno vlada v doklade, podpore in subvencije prebivalstva vloži 800 milijonov pesov. A to je malenkost spričo subvencij na energetskem področju in vzdrževanju državnih podjetij ... In ni lučke na kocu predora.

Uboga opozicija. Kot povsod po svetu je tudi Argentina zapadla mrzlici anket. Nenehno sprašujejo in raziskujejo javno mnenje. Eno najpogostejših vprašanj se suče okoli točke, če vprašani želi, da na prihodnjih volitvah zmaga vladna povezava ali opozicija. Že nekaj časa se večina nagiblje k stališču, naj zmaga opozicija. Zakaj torej naziv »uboga«? Ker »ga lomijo« podobno kot vlada. Skregani so med seboj; vsak hoče, da prevlada njegovo mnenje; vsak želi, da bi bil prvi na listi kandidatov; vsak išče, da bi bil več časa pred televizijskimi kamerami; nihče ni pripravljen, da bi se žrtvoval na oltarju skupne blaginje. Egoizem in egocentrizem kraljujeta povsod.

Morda (verjetno; upajmo) jih bo bližina volitev streznila. Če res hočejo zmagati, morajo na volitve čim bolj povezani. V krogih prejšnje vlade (Juntos por el Cambio - Združeni za spremembo) se vztrajno govori o sodelovanju z delom peronizma. Predvsem pa zadnje dni debatirajo tudi, da bi se povezali z opozicijskimi skupinami na levi in na desni. Tako se pojavljajo imena kot Ricardo López Murphy (organizira nekakšno desničarsko stranko) in Margarita Stolbizer (skuša obnoviti zmerne levičarske formacije). Če bi opoziciji uspela tako široka politična povezava, bi ji zmaga na parlamentarnih volitvah težko ušla. A če mislimo na tako široko fronto, znova zapademo v območje teoloških kreposti: nekaj je vere; morda vzbujajo upanje; a gotovo jim manjka ljubezni, ljubezni do naroda in domovine.

Tone Mizerit