Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 20

Osel gre samo enkrat na led 

Znova nam slovenska ljudska modrost osvetli temne kote argentinske politike. Pa vendar se lahko tudi stari pregovor kdaj zmoti. Ali pa bi morali ustvariti novo kategorijo »oslov«, ki so spremenili naravo in je njihova posebnost ta, da »gredo vedno na led«. Ta misel se mi je porodila ne samo, ker je vlada znova prepovedala izvoz mesa, temveč tudi, ker ponavlja iste napake v boju proti grozni pandemiji, ker ne najde zdravila za besno inflacijo, ker vztraja na sodni reformi v najhujšem trenutku socialne krize … Naštevanje bi se lahko raztegnilo v nedogled.

Včeraj, torek 18. maja, je bil najbolj tragičen dan posledic koronavirusa. Utrpeli smo 35.543 okužb, pandemija pa je zahtevala 745 smrtnih žrtev. Mimogrede omenimo, da nobeden od resnih opazovalcev in strokovnjakov ne verjame v te številke. Statistike predstavljajo »uradno« Argentino. Kdo testira v bednih naseljih predmestij, kjer najbolj zapostavljeni zbolijo in umrjejo, ne da bi jih vsaj zapisali? Polemika teče okoli vprašanja, kolikšna je razlika med objavljenimi številkami in tistimi, ki so prikrite, ker vlada noče, da bi se resnica zvedela. Virus gloda tudi majajočo se trdnjavo priljubljenosti, ker razgali globoko nesposobnost, da bi smotrno vodili ladjo sredi viharja.

Zlati časi, kam hitite … je pela pesem začetkov mojega otroštva v Argentini. Zlati čas, v tem primeru, se nanaša na 19. marec lanskega leta. Takrat je predsednik Alberto Fernández oklical strogo (res strogo) karanteno, da bi narod rešil pred prihajajočo boleznijo. Ustavil je državo dolge mesece in povzročil ogromno gospodarsko škodo. Ljudje so v začetku ubogali. Ploskali so in predsednikov ugled se je povzpel v nebeške višave. Tekel je čas in, kot je običajno v Argentini, vlada se je zadovoljila s tem ukrepom in se celo postavljala za zgled ostalim državam sveta. Imeli smo karanteno in pri tem je ostalo. Skoraj niso testirali. V dolgem času pričakovanja špice bolezni niso storili ničesar, da bi se vredno pripravili na potres. Število okužb se je množilo in mrtvi so se kopičili v statistikah.

Kot star nož se je karantena sama skrhala. Celo predsednik je priznal, da karantene »sploh ni«, razen na papirju. Potem je prišla pomlad in poletje, in osel je šel znova na led. Medtem ko je v Evropi drugi val kazal, kaj se lahko zgodi na južni polobli, je vlada spala poletno spanje. Obljube cepljenja so se množile, a medtem, ko so »pametne države« tekmovale, kdo si bo preskrbel večjo količino cepiva, smo mi zapravljali čas, ki je zlato. Bivši minister za zdravstvo je celo zavrnil ponudbo 25 milijonov cepiv, češ, da jih ne potrebujemo. Pogajanja s Pfizerjem za dodatnih 13 milijonov so se izjalovila, pa vlada še do danes ni povedala zakaj. Vrgli smo se v Putinovo naročje in v homeopatičnih dozah je prihajalo cepivo Sputnik V in nato še kitajska Sinopharm. Ko bi po vladnih napovedih in obljubah že morala biti cepljena večina prebivalstva, je s prvo dozo cepljenih le18 odstotkov prebivalstva, z obema pa le 4,5%. To pa: jesen se je začela z bitko med državno in mestno vlado zaradi prisotnostnega pouka.

V takem stanju, ko nas je dosegel drugi val in se nevarno bliža zima, smo spoznali, da smo znova na ledu. Ni cepiv, nismo oskrbeli dodatnih postelj za intenzivno nego, ne na novo opremili bolnišnic. Sedaj, ko ob koncu jeseni ni več prostora v bolnišnicah in vlada mora nekaj storiti, si ne upa oklicati prve faze karantene, ker ve, da je ljudje ne bodo spoštovali. Zakaj bi jo, če vse kaže, da ne zna držati reda. Kaj je storila, ko je 50 protestnikov blokiralo vse proge južne železnice in povzročilo množico tisoče in tisoče uradnikov in delavcev, nakopičenih pred železniško postajo, ker se niso mogli vrniti domov? Kaj naredi, ko vsak dan protestniki blokirajo ceste in komaj vidiš kakšno zaščitno masko? Kaj na potrjenih in nepotrjenih sejmih, ko nihče ne spoštuje sanitarne razdalje in virus kroži brez zapreke? Ampak, samo deset vernikov lahko sledi mašam na prostem, ker »žegnana« voda res ne uniči virusa. Škofje so po vsej državi ostro protestirali, zakaj mora le Cerkev ubogati vlado.

Strogi post ali samo zdržek od mesa? Alarmni zvonci so ponovno zabrneli v Rožnati palači. Inflacija meseca aprila je, po uradnih statistikah, dosegla 4,1%. Res je nižja od marčevske (4,8%), a nobeno resno gospodarstvo ne prenese teh številk. V prvih štirih mesecih letošnjega leta so cene poskočile kar za 17,6%. V gospodarskem ministrstvu so se končno sprijaznili z dejstvom in začeli popravljati račune. V proračunskem zakonu za letošnje leto, ki je še vedno v veljavi (in bo še naprej), je namreč minister zagotovil, da bo inflacija dosegla 29%. Če to številko primerjamo z lanskim letom, ko je bila 36,2%, bi bilo sprejemljivo. Načrt je bil, da bi v obdobju štirih let inflacijo zbili pod 10%. Da omenjenih 29% ne bo mogoče zagotoviti, danes priznajo celo najbolj zagrizeni vladni funkcionarji. Med strokovnjaki pa teče polemika le o vprašanju, koliko bo končna letna inflacija. Soglašajo, da bo presegla 40%; nekateri jo celo napovedujejo okoli 50%. Zato je do neke mere razumljiva vladna polemika okoli povišanja tarih javnih storitev. Prav tako tudi polemika okoli električnih tarif in dejstva, da državni podsekretar Basualdo ni hotel odstopiti. A inflacija ni odvisna samo od elektrike. Sam minister Guzmán je dejal, da je to zadeva makroekonomije. Če država zapravi več kot prejme in za plačevanje obveznosti tiska denar brez podlage, je razumljivo, da cen ne bo mogoče ustaviti.

Vse to pa se dogaja medtem ko, po Prešernovi trditvi, »somov vojska pod vodo ne mine, ne drugih roparjev v dnu globočine«. Kar ubogi Guzmán nameni in odloči, mu iz kroga podpredsednice takoj vržejo polena pod noge. Ni ukrepa, ki ga ne bi bojkotirala La Cámpora. A ker ta politična skupina vodi državno petrolejsko družbo, so v osmih mesecih že trinajstkrat podražili bencin. Zakaj zadnje čase tako hitijo s temi povišicami? Da jim ne bo treba podražiti goriv v bližini volitev. S tem seveda inflacije ne ustavijo. Te dni se je znova podražil kruh. A peki trdijo, da je dovoljena povišica premajhna, ker stroški presegajo končno ceno. Cene prehrani pa vedno presegajo splošno inflacijo.

Poglavje zase je meso. Pisali smo že o tem in o dejstvu dogovora o poceni kosih. Vse je padlo v vodo te dni, ko je vlada odločila, da za trideset dni prepove izvoz mesa. Tu, bolj kot kjerkoli drugje, dobi veljavo pregovor o oslu in ledu. Da, da; znova smo šli na led. Potem, ko je leta 2006 Guillermo Moreno, tedanji državni tajnik za notranjo trgovino, prepovedal izvoz mesa, da bi zbil domače cene, je povzročil pravo zrušenje živinoreje. Izvoz je tisti, ki sploh omogoča obstoj te dejavnosti. Takrat je število goveje živine padlo za 12.000 glav. Zgubili so se važni trgi po vsem svetu. V štirih letih Macrijeve vlade se niso dokončno povrnili na prejšnje stanje. Sedaj pa znova isti poseg. Problem ni meso, problem je inflacija.

Vsekakor, zadeva mesa je poglavje zase. Potem, ko se je dejavnost nekoliko opomogla, se je na obzorju posvetilo. Dotlej je Argentina izvažala le posebne kose mesa. Pa se je na trgu pojavila Kitajska, ki je pričela uvažati argentinsko govejo v celoti. Kosi, ki prej niso bili za izvoz, so zadnje čase kar izginili in to je res povzročilo podražitev na domačem trgu. A gospodarsko je bila posledica izredna. Še pred tremi leti je izvoz mesa doprinesel državi 500 milijonov dolarjev; lani je dosegel tri tisoč milijonov. Povečalo se je število izvoznikov, tako da so govorili, da že »vsak smrkavec izvaža meso na Kitajsko«. Prišlo je tudi do ponarejenih računov in potvarjanja. Mnogo dolarjev je ostalo v inozemstvu. A rešitev vprašanja domačih cen in dotoka deviz je kirurške narave. Vlada pa je vzela v roke gorjačo in klesti na levo in desno. Kmetje so napovedali stavko in nov spopad je na obzorju. Cene ne bodo padle a ta gospodarska dejavnost, ki je blagoslov za državo, bo znova zašla v krizo.

Bodi prijatelj sodnika … smo brali v Martinu Fierru. To ne velja za kirchnerizem. Cristina noče prijateljev med sodniki, hoče le poslušne sluge. Najhitrejša pot, da si podjarmi sodno oblast je, da obvlada tožilce. Od tu nova sodna zakonodaja, ki jo trenutno obravnava poslanska zbornica. Senat jo je že potrdil. Gre za pristojnosti tožilcev in njih imenovanje in odstavljanje. Doslej je veljalo, da se vrhovnega tožilca imenuje (in odstavi) z dvotretjinsko večino. Po novem naj bi bila za to potrebna le navadna večina prisotnih senatorjev. In še kup podobnih ukrepov. Mnogi govorijo o protiustavnosti.

Zakonski osnutek je povzročil pravo vojno, odpor opozicije in celo nekaterih prijateljev vlade. Doslej Cristini manjka nekaj glasov, a podpredsednica je pripravljena plačati vsako ceno, da doseže svoj namen. Najbolj zanimivo je, da je predsednik že poslal v parlament predlog za imenovanje novega vrhovnega tožilca: Daniel Rafecas. Ne bi bilo težavno doseči dveh tretjin glasov, ker ga tudi opozicija spoštuje in podpira. A Cristina, kot predsednica senata, ga ne mara in je spravila Albertov predlog na dno nekega predala, kjer spi »spanje krivičnega«. Obenem pa meče krivdo na opozicijo, da je odgovorna za  neredno stanje tožilstva. Nič novega pod soncem …

Tone Mizerit