Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 18

Razni državni udari 

Argentina ni umirjena dežela. Vse gre v skrajnost, vse se pretirava, in končno, vse je mogoče. Poleg tega menim, da je malo primerov na svetu, kjer bi se dogodki odvijali s tako naglico kot tukaj. Kar je en dan življenjsko važno vprašanje, je naslednjega dne že pozabljeno, seveda, ne da bi našli odgovor, ki bi stvar vsaj pojasnil, če že ne rešil. V ponedeljek se je usoda države in vlade vrtela okoli afere tretjerazrednega državnega podtajnika (na to se bomo vrnili pozneje). V torek pa je razsodba Vrhovnega sodišča v zadevi prisotnostnega pouka v prestolnem mestu postavila stvari na glavo in celotna vlada je govorila le o sodnem »državnem udaru«.

Neverjetno je pomanjkanje kategorije »državnosti« v argentinskih vrhovih. Besedo »državnik« slovar slovenskega knjižnega jezika razloži kot »kdor ima pomemben položaj, pomembno funkcijo v vodstvu države«, kar pa ne odgovarja popolnoma španskemu »estadista«, ki prav tako govori o visokih državnih funkcionarjih, a v žargonu političnih časnikarjev loči tiste, ki samo zasedajo vladna mesta, in one, ki to opravljajo na temelju modrosti in v duhu službe narodu. Teh zadnjih v Argentini skoraj ne najdemo. Imamo pa preveč takih, ki jih je že Platon označeval kot »petelinji in oholi državniki«, ki niso sposobni razumeti »političnih vrednot funkcij, ki jih opravljajo«. In prav zato smo tam, kjer smo.

Kaj praznujemo? Zadnje dni so razne svetovne študije kazale na dejstvo, da je Argentina ena izmed tistih držav, ki so najslabše vodile boj proti pandemiji. Lanska neskončna karantena ni rodila zaželenih (obljubljenih) sadov, je pa grobo uničila gospodarstvo: domača bruto proizvodnja je padla nad 10%. Namesto da bi poletni premor vlada izkoristila za ojačenje zdravstvene strukture, je spala »poletno« spanje, čeprav je evropski drugi val opozarjal, da nevihta šele prihaja. Tako smo zapadli razvoju, kjer je danes sanitarni položaj v kritičnem stanju, čeprav smo komaj sredi jeseni in ne vemo, kako bo pozimi.

Vsemu svetu je jasno, da je cepljenje najboljša strategija proti koronavirusu. Naš gospodarski minister Guzmán je celo zatrdil, da je nakup cepiv danes »najboljši gospodarski načrt«. In prav tega niso naredile argentinske zdravstvene oblasti. Že zadnjič smo omenili, da je imela država na razpolago 38 milijonov cepiv, pa jih je »petelinje in oholo« zavrnila. Sedaj pa se je znašla pred dejstvom, da jih ni kje nabaviti. Kitajska jih je nehala izvažati (jih potrebuje doma), Rusija jih milostno dostavlja v najnižjih obrokih, drugod pa je vse že razprodano. Kljub temu je zdravstvena ministrica (Carla Vizzotti) propagandno objavila nogometno majico s številko »10« (jasen namig na Maradono), kot izreden uspeh, ker smo uspeli kupiti 10 milijonov cepiv. Vsi so se spraševali, kaj praznujemo. Saj smo v datumu, za katerega so obljubljali, da bo cepljenih 70% prebivalstva. Do danes je prejelo prvo dozo komaj 18,58% Argentincev, dodatno drugo pa 2,75%. In v prihodnjih tednih se stanje ne bo bistveno izboljšalo.

Sedaj ima vlada dve upanji. Prva je, da se nas bo usmilil Biden (primerjajo ga s Peronom) in nam ZDA prepustijo nekaj milijonov cepiv, ki jih imajo oni odveč. Drugo upanje pa je dogovor s Kitajsko, da bo Argentina sama proizvajala, po njihovi formuli in pod njihovim nadzorom, cepivo Sinopharm. Kaj pa AstraZeneca, ki jo tudi mi proizvajamo in jo pošiljamo v Mehiko in Združene države, kjer polnijo brizgalnice? A te se ne vrnejo v Argentino. Izdelujemo a ne uporabljamo. To je tudi zanimiva in nikdar pojasnjena skrivnost, enako kot zadeva cepiva Pfizer, ki so ga množično preizkušali v Argentini (vojaška bolnica), pa je vlada zavrnila nakup 13 milijonov doz iz nikdar pojasnjenih razlogov.

Udarec, a ne državni. Prej smo omenili razsodbo Vrhovnega sodišča. Vse se je začelo, ko je pred tremi tedni predsednik Alberto Fernández, s posebnim dekretom, odločil nove omejitve za boj proti pandemiji. Izstopala je prepoved prisotnostnega pouka, o čemer niti v vladnih krogih niso bili enotni. Vodja vlade prestolnega mesta (Rodríguez Larreta) se je uprl in odločil, da naj bodo otroci v razredih. Podprl ga je odlok mestne sodne zbornice, zvezni sodnik pa je prisotnost prepovedal. Larreta se je obrnil direktno na vrhovno sodišče, češ, da je predsednikov dekret protiustaven. Mesto je avtonomno v zadevah vzgoje in zdravstva. Ko sta že potekla dva tedna in je minila veljavnost dekreta, je Alberto podaljšal (in ojačil) omejitvene ukrepe. Bili pa so še vedno umirjeni, čeprav je guverner province Buenos Aires (Axel Kicillof) zahteval »prvo fazo«, kar bi pomenilo strogo omejitev gibanja. Znova naj bi vsi »ostali doma«. Predsednik ni hotel (si ni upal) v tako skrajnost, a vztrajal na prepovedi prisotnostnega pouka.

Takšno je bilo stanje, ko se je vrhovno sodišče izreklo. Saj ni šlo za šolski pouk (razsodba ga komaj omenja), bistvo je bila avtonomija mesta Buenos Aires. »Mesto ni provinca, ki lahko samostojno odloča« je grmelo iz vladnega tabora. Vrhovno sodišče pa je odločilo ravno obratno (štirje glasovi pozitivni, ena sodnica se je vzdržala). Avtonomija istoveti mestne pravice, s pravicami federalnih provinc. Predsednikov dekret, da je presegel meje njegove oblasti. To je bil najhujši udarec za vlado in zlasti za Cristino Kirchner o čigar usodi bo, prej ali slej, odločalo Vrhovno sodišče. Gospa (in ves njen zbor oboževalcev) je besno napadla vrhovne sodnike. Da je to državni udar. Enako je objavil predsednik, ki je obžaloval »ostarel in propadel« sodni odlok.

Tukaj pa pridemo do srčike vprašanja »državnosti« naših vladarjev. Kako globoko lahko pade nekdo, za ceno krpe oblasti. 11. junija 2013 je namreč isti Alberto Fernández, ko je v podobnem primeru Cristina napadla Vrhovno sodišče, v twitterju objavil sledeče: »Če CFK (Cristina Fernández Kirchner) ne razume, zakaj je Vrhovno sodišče 'protioblast', bi bilo treba ugotoviti, kdo ji je dal pozitiven red v predmetu ustavne zakonodaje. Nehajmo s sofizmi!« Cristina je namreč odvetnica, Alberto pa profesor na pravni fakulteti. A vsa njegova profesura ne more razložiti, kako da je danes črno kar je bilo včeraj belo.

Vse je jasno. Na začetku sem omenil afero okoli državnega podtajnika. Fernando Basualdo je v tretji vrsti funkcionarjev gospodarskega ministrstva. Pod njegovo skrb spada področje električne energije. Minister Guzmán je odločil, naj se cena električnih tarif poveča za 9%, Basualdo pa se je uprl. Minister je govoril s predsednikom in šefom kabineta in v petek 30. aprila odločil, naj podtajnik odstopi. Ta pa ni hotel. »Ali on ali jaz«, da je bila ministrova odločitev. A Basualdo je član organizacije La Cámpora in ga je na to mesto postavila Cristina. Kljub temu je sam predsednik zatrdil, da bo »Basualdo zapustil svoje mesto«. Potem je še dodal: »prej ali slej«. In podtajnik mirno sedi na svojem mestu. Znova je jasno, kdo vlada.

Da se bomo razumeli: Guzmán je dosegel nekakšno ravnovesje v zadevi zunanjih dolgov. A mora pokazati, da se vlada res trudi, da bi zmanjšala ogromni državni deficit. Država pa s subvencijami krije izgubo energetskih podjetij, ker so javne tarife zamrznjene še od Macrija sem. Cene, čeprav težko plačljive, so skoraj smešne v primerjavi z ostalimi stroški. Guzmán je predvidel letos povišati tarife vsaj 15% v dveh etapah.  »Samo 9%« je odločil podtajnik. In tam se je začelo. In pri tem je ostalo. Kako so Guzmana prepričali, da ni odstopil, še ni jasno. Sedaj bo spremljal predsednika na potovanju po Evropi, kjer se bo tudi sestal s papežem Frančiškom.

Zakaj Cristina noče nikakršnih podražitev? Ker smatra, da ji vsak skok stroškov zmanjša možnosti na uspeh na novembrskih volitvah. Te pa so ključne. Le zmaga in sledeče povečanje števila njenih poslancev v zbornici bi ji zagotovila potrebno večino, da bi prodrla z zakonom o spremembi sodne ustanove. Besedilo že od decembra spi, ker je večina proti. Ta zakon pa je temeljen, da se ona končno reši Damoklejevega meča sodnih postopkov zaradi korupcije.

Kako bo vprašanje računov rešil Guzmán ni jasno. Trenutno mu bistveno pomaga, da raste cena soje na trgu v Chicagu. Letos bodo prejeli nad 9.000 milijonov dolarjev (zadnja leta ni preseglo 7.000 milijonov). Znova »plevel« (tako je sojo zaničevalno imenovala Cristina) rešuje državno blagajno, ki pa se še bolj hitro prazni s subvencijami, podporami, dokladami in raznimi dodatki za preživljanje tistih 42% revnih, ki jih nenehno množi ta protislovna Argentina.

Tone Mizerit