Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 19

Če predsednik na rajžo gre … 

Običajno se govori, da državniška potovanja raznih vladnih osebnosti predstavljajo velik napor. To je v večini primerov res. A ne vem, koliko to velja za našega predsednika. Res, da je Alberto Fernández v nekaj dneh prepotoval Portugalsko, Španijo, Francijo in Italijo. A je tudi res (vsaj tako trdijo hudobni jeziki), da ves čas ni niti enkrat govoril s svojo (pod)predsednico. To je zanj gotovo pomenilo prijetne počitnice, medtem ko je »dobro pil, dobro jedel«. Svet mu je bil mnogo bolj prijazen kot domači prepiri. Povsod so ga častili, povsod obljubljali pomoč. Medtem, ko se doma položaj zapleta tako na sanitarnem kot na gospodarskem področju, je on lahko, vsaj za nekaj dni, pozabil na križe in težave. Povrhu je prejel še kar nekaj obljub sodelovanja in razumevanja do Argentine.

Kaj lahko omenimo o borbi proti Covid-19? Nekaj razveseljivih novic je bilo te dni. Medtem, ko se število okužb in mrtvih nevarno drži zapletenih višin (čez 20.000 novih okužb dnevno, medtem ko je število mrtvih že preseglo 60.000), se je začelo svetlikati na obzorju cepljenja. Rusija sicer še vedno preveč počasi dostavlja svoj Sputnik V, a sedaj bo, po zagotovilu ministrice Vizzotti, začela pošiljati tudi drugo dozo. Nevarno se namreč že raztega čas za tiste, ki so že prejeli prvo dozo, druge pa še ne. Te dni sta zakonca Duhalde (bivši predsednik in bivša senatorka) napadla vlado, ker je v njunem primeru čas med prvim in drugim cepljenjem že presegel vsa priporočljiva obdobja. O tem govorijo tudi uradne številke, ker odstotek tistih, ki so prejeli obe dozi, po skoraj petih mesecih cepljenja, doseže komaj 3,27%. Sedaj napovedujejo 4 milijone cepiv AstraZeneka za konec maja ali začetek junija, medtem ko potekajo pogovori z raznimi drugimi proizvajalci. Tudi še ni utonilo upanje, da se nas usmili Biden in nam pošlje nekaj milijonov doz, ki jih imajo v ZDA preveč.

Gre na vrata farovške … Uradna razlaga vzroka potovanja temelji na argentinskih težavah z zunanjimi dolgovi. Pogajanja s Pariškim klubom se nahajajo na mrtvi točki. Kar pa zadeva Mednarodnega denarnega sklada (FMI), že vsi vemo, da je Cristina izdala ukaz tako predsedniku kot gospodarskemu ministru, da ne sme priti do dogovora pred volitvami. Zvesta svojim levičarskim predsodkom je prepričana, da ji dogovor lahko škodi na volitvah. Pogajanja naj bi se prvotno zaključila že lanskega decembra; potem so govorili o maju-juniju. Volitve bodo novembra, torej pred prihodnjim letom ne bo nikakršnega uspeha. Pariški klub pa noče nobenega dogovora, če prej ne pride do soglasja med Argentino in FMI.

Razvozlati (ali presekati) ta gordijski vozel je namen predsednikovega potovanja. Tako na Portugalskem kot v Španiji so mu obljubili pomoč v zadevi Mednarodnega denarnega sklada. Francoski predsednik Macron se je pozitivno odzval na prošnjo, da posreduje pred Pariškim klubom. Verjetno bo v tem res nekaj uspeha. Govori se o »mostu«, ki naj nas popelje do prihodnjega leta, ko se bodo dogovorili o tistih 2.300 milijonih dolarjev, ki jih Argentina še dolguje izza časa, ko je pod Cristino pogajanja vodil Kicillof. Najbolj neugodna je ta zadeva za kirchnerizem, ki se je nenehno ponašal, kako da je uredil zadevo zunanjega dolga, sedaj pa se vedno bolj pogosto pojavljajo stari, neplačani računi.

S predsednikom potuje tudi minister Guzmán. Zadnja točka tega potovanja so »farovška vrata«, torej Vatikan. O tem je bilo precej debate, saj se je razvedelo, da so v Rimu odsvetovali, da bi predsednik zaprosil sprejem pri papežu Frančišku. A bi bilo res iz vseh zornih kotov čudno, če se Alberto in Frančišek ne bi srečala. Je pa tudi res, da je pri Svetem sedežu veliko nejevolje do predsednika zaradi zakona o splavu. Posebno še, ker se je Alberto osebno zapletel v senatu v kampanjo za splav. Da je celo prepričeval, da je Frančiškovo mnenje, naj se ta zadeva tako ali drugače že enkrat reši. Tega mu cerkveni krogi ne odpustijo. Je pa obisk Svetega sedeža tudi priložnost, da se predsednik in minister srečata s predsednico Mednarodnega denarnega sklada. Kristalina Giorgieva, ki je prepričana katoličanka in občuduje papeža Frančiška, je ravno te dni pohitela v Rim na seminar, ki ga organizira Vatikan. Snov je: nov socialni in gospodarski svetovni red. Ime seminarja pa je »Sanje novega začetka«. Bo to priložnost za začetek novega razmerja med Argentino in FMI? Dokler bo tukaj gospodarila Cristina, ne bo novih začetkov. Ostajajo nam samo še sanje.

Politika ali ustavnost? Potovanje po evropskih državah pa je predsedniku prineslo tudi nek neprijeten dogodek. Ko se je skupaj s španskim predsednikom (Pedro Sánchez) udeležil tiskovne konference, so časnikarji vprašali Španca glede zakona o izrednih pooblastilih zaradi pandemije. Sánchez je preprosto odgovoril: »Pravna varnost, pravna jamstva. Običajni zakon ne bo nikoli nadomestil španske ustave. To je predmet prvega letnika prava.« Ta izjava je bila (nehote in nevede) prava zaušnica za Alberta. Naš predsednik je namreč, tik pred začetkom potovanja, poslal v parlament zakonski osnutek, ki naj mu podeli izredne oblasti za časa pandemije. Med dovoljene ukrepe naj bi spadala tudi pravica, da določi, v primeru poostritve epidemije, da v ogroženih predelih ni prisotnostnih šolskih dejavnosti.

Ta ubogi mož ne more iz svoje kože. Boli ga razsodba Vrhovnega sodišča, ki je v njegovem spopadu z vodjem avtonomnega mesta (Larreta) tehtnico nagnil na nasprotno stran. A štirje sodniki, ki so soglasno odločili, so poudarili le, da je mesto avtonomno in ima ustavni status province. Alberto se rad ponaša z dejstvom, da je univerzitetni profesor na pravni fakulteti. Španski predsednik pa (mu) je jasno povedal, da »navaden zakon nikoli ne more nadomestiti ustave«. Seveda bo zakonsko besedilo potrjeno. Vprašanje je, ali si bo Fernández upal prepovedati prisotnosten pouk v šolah prestolnega mesta. Kar ni dosegel z izrednim dekretom, mu bo uspelo z zakonom? Dekretu se ni uprl samo Larreta, temveč tudi province kot Cordoba, Mendoza in Santa Fe. Če bo hotel isto doseči z zakonom, bomo imeli novo borbo pred Vrhovnim sodiščem. Konca ni videti.

Najbolj žalostno je, da poteka ta pravda »od oslovske sence«, kot bi pel Prešeren, medtem ko vzgojni sistem prestaja (in ne samo zaradi pandemije) eno najhujši kriz. Res so zaradi pandemije v lanskem letu odločili, da noben učenec ali dijak ne ponovi šolskega leta. Tako imenovana »spremljana promocija« je dopustila prehod v višji razred ali letnik, brez zadovoljivega znanja. A rezultati so porazni. Po strokovnih ugotovitvah so že prej učenci imeli težave. V tretjem razredu, na primer, nekateri učenci niso bili sposobni sami pisati, ali, drugače povedano, niso poznali (razločili) vseh črk. Po pandemiji je število takih poskočilo na 50%. V prestolnem mestu, kjer je šolski sistem najboljše deloval, je lani zapustilo šolanje 6.500 otrok. Razne analize trdijo, da je zaradi pandemije »izgubilo stik s šolo« en milijon in pol otrok. Se bodo ti vrnili k pouku, ko bo pandemija mimo? Ne bom pristopil k tistim skrajnežem, ki trdijo, da se namenoma uničuje izobraževanje: lažje je kontrolirati neuko maso kot pa izobražene ljudi. A nekaj takega vstaja na obzorju in se tega mnogi bojijo.

Je pohod res zmagovit? Mnogi se bojijo tudi, kaj nam bo usoda prinesla spričo kirchneristične ofenzive. Še vedno namreč odmevajo besede tedanje predsednice Cristine Fernández Kirchner, ko je ob nastopu svoje druge predsedniške dobe izjavila da »Hočemo vse« (Vamos por todo). A bistri opazovalci zapisujejo kar nekaj porazov v tej ofenzivi. Ne smemo pozabiti, da vladna povezava stoji na treh stebrih: tradicionalni peronizem (ki je najbolj številen a se ne upa upreti Cristini); kircknerizem (Cristina in La Cámpora), in peronizem, ki ga vodi Sergio Massa, ki je trenutno predsednik poslanske zbornice. Zmagoviti so le, če so združeni. Zato so se pretekli teden, po vseh notranjih praskah v zadevi Guzmán-Basualdo, vsi zbrali v mestu Ensenada in se tudi fotografirali. »To je fotografija edinosti«, je dejansko vpil Alberto. Če je edinost resnična, je potrebno, da jo dokazujejo s fotografijo?

Kirchnerizmu je spodrsnilo v velepodjetju »Hidrovía« (prehitel jih je Massa – o tem prihodnjič); propadli so v zadevi biogoriv (guvernerji so bili močnejši); za en mesec so preložili volitve (a so morali sprejeti pogoj opozicije, da bo pri tem ostalo); Máximo je hotel že lani, potem letošnjega maja ali junija nastopiti kot predsednik buenosaireškega peronizma, pa bo moral počakati do decembra (župani so se uprli); Vrhovno sodišče je odločilo v prid prestolnega mesta. In še, in še. Kot trdi star pregovor: »ni vse zlato kar se sveti«.

Tone Mizerit