Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 30

Del politične folklore 

Končno imamo vpisane stranke in povezave, imamo pa tudi imena kandidatov, ki so predstavljeni na posameznih volilnih listah. Ne bi rekel, da smo doživeli kakšno presenečenje. Splošen pogled nam kaže, da bo vladna koalicija skoraj v vseh provincah nastopila z enotno listo. Prav obratno pa se dogaja v opoziciji, kjer kar v devetnajstih provincah (od 24, ki jih ima država) nastopata vsaj dve listi; v nekaterih primerih tudi tri.

Cristini je torej uspelo, da je osebno določila večino kandidatov. Ni bilo lahko, a pri njej je težko ugotoviti kdaj je poražena in kdaj se le potvarja, ker končno vedno dosega svoje cilje. Dejstvo je, da je končno tako v prestolnici kot v provinci Buenos Aires predsednik Alberto Fernández postavil svoje kandidate na prvi dve mesti. A podpredsednica je s svojimi najbolj zvestimi (La Cámpora) zavzela kar dve tretjini celotnega seznama. Edina predsednikova resnična zmaga je bila, da je ubranil na svojem stolčku šefa kabineta ministrov. Santiago Cafiero je njegova desna roka. Tako Cristina, kot njen sin Máximo, sta napela vse sile, da bi ga postavila za kandidata in ga s tem seveda odplavila s ključnega mesta in tja postavila zvesto figuro. To je bila edina postojanka, ki jo je Alberto končno ubranil. Vse ostalo je prah v oči, da se ne bi preveč videlo, kdo dejansko ukazuje.

Za narodovo srečo. Pred kratkim je predsednica trdila, da bomo spomladi že vsi srečni, ker bo večina naroda cepljena proti koronavirusu. To je lažje napovedati kot pa izpolniti. Ker je prvo dozo cepiva prejela že polovica prebivalstva, z drugo pa je cepljenih komaj 14 odstotkov, je zelo zapleteno uresničiti to obljubo. Škandal okoli ruskega cepiva Sputnik V nenehno raste. Kar sedem milijonov je ljudi, ki že mesece čakajo, kdaj bodo prejeli drugo dozo. Strokovnjaki zapadajo polemiki, koliko časa lahko poteče med prvo in drugo. Rusija pa razlaga, da mora najprej cepiti lastne državljane. Tako da je najbolj verjetno, da bo večina manjkajočih cepljena s kakim drugim cepivom. Vlada je uprizorila pravo gonjo na cepiva. Se spomnite, kako je zavračala dogovor s Pfeizerjem, češ, da laboratorij postavlja nesprejemljive pogoje? Da hoče ledenike in kdo ve kaj še? Končno je zmagal realizem. Ministrica za zdravstvo, Carla Vizzotti je povedala, da je podpisala pogodbo za nakup 20 milijonov doz omenjenega cepiva. Argentina ga bo prejela še letos. To je za kirchnerizem približno tako, kot bi podpisali pogodbo s samim hudičem.

Razlaga je enostavna. Vlada (Cristina Kirchner) potrebuje na volitvah prepričljivo zmagati. V poslanski zbornici počiva vrsta zakonskih projektov, ki jih je senat že potrdil, a jih vlada s svojimi poslanci (in tudi z zavezniki) ne more dokončno potrditi. Kakorkoli, Cristini manjka šest poslancev, da bi uresničila načrtovano spremembo na sodnem področju. Z njo bi bila končno rešena »sodnega preganjanja« in lahko odšla domov »nedolžna in neomadeževana«. Tako vsaj si ona predstavlja to stvarnost. A volilni položaj je ena sama velika neznanka. Ljudska volja vladi ni ravno naklonjena. Gospodarski in socialni položaj sta dokončno zavožena. Inflacija kljub vsem naporom ne pojenja in revščina raste. Vladi torej ostane le uspeh, ki ga hočejo uprizoriti na zdravstvenem področju s cepljenjem, in da razdeli čim več socialne podpore, da obdrži glasove najbolj revnih.

Socialne podpore. Ni točnega pregleda, koliko in kako jih delijo s polno paro. Edino znano je koliko tisoče milijonov pesov je vlada prejela iz Centralne banke v obliki »posojil« in »predplačil«. To je denar, ki ga tiskajo (tudi s polno paro) in ki se bo, čez nekaj mesecev, vrnil v obliki novih inflacijskih sunkov. Ta dni se je znova prebudil dolar in se na vzporednem trgu (črni, sivi, »blue«, kakor že hočete), suče nad 180 pesov. Ob tem spomnimo le, da ko je Macri zapustil vlado, je bila cena dolarja 62 pesov in ni bilo vzporedne valute. Danes, ko se počasi bližamo polovici obdobja vladanja, je uradni dolar že 100 pesov, vzporedni pa nima stropa. Strokovnjaki trdijo, da je z vseh vidikov predrag. A ceno ne nastavlja vlada. To je povpraševanje in ponudba. Dolar pa je toliko vreden, kolikor ljudje zaupajo vladi. Ker pa zaupanje upada, dolar raste.

Se bo sploh kaj spremenilo? Noben kazalnik ne vzbuja optimizma. Gospodarska aktivnost je maja spet upadla za 2%. Še vedno je pod nivojem leta 2019, še pred pandemijo. Po uradnih podatkih je od lanskega aprila pa do konca leta zaprlo 23.000 podjetij. Argentino je zapustilo natanko 20 multinacionalk. Zveza hotelskih in gastronomskih podjetij je poročala o zaprtju 12 tisoč objektov. Turizem je bil najbolj prizadet; hoteli zaprti. Svetovna banka je pokazala, da je bila med pandemijo naša država tista, ki je zabeležila največ poslabšanja stanja srednjega razreda. 1.745.000 ljudi je prenehalo pripadati tako opevanemu argentinskemu srednjemu sloju. V tem položaju se bodo razvijale nadomestne parlamentarne volitve. Vlada vse svoje upe polaga v provinco Buenos Aires. Tam se nahajajo najbolj gosto naseljena področja. To, kar imenujejo »globoko predmestje«, je trdnjava peronizma, ki ga danes lahko na tem področju istovetimo s kirchnerizmom. Na tem terenu gospodarijo krajevni vodje, »kaudižos«, »punteros«, ki so neke vrste socialni voditelji, posredniki med ministrstvom za socialno skrbstvo in ljudmi. Upravljajo (in izkoriščajo) »trgovino z ljudmi« ali »trgovino z glasovi«. Če ni podpore, če ni glasov, ni hrane ne življenja.

Provinca Buenos Aires predstavlja skoraj 40% celotnega volilnega telesa. Po volitvah bo v poslansko zbornico poslala kar 35 novih poslancev. Prestolno mesto jih bo poslalo dvanajst, Santa Fe deset, Cordoba devet, Mendoza pet. V vseh teh provincah bo vlada premagana, najbolj v prestolnem mestu. Torej mora nadoknaditi razliko z glasovi buenosaireškega predmestja. Tam so področja, kjer je peronizem na preteklih volitvah dosegal do 80% glasov. In prav v provinci Buenos Aires je opozicija najbolj razdeljena. Tako radikali kot pristaši stranke PRO, se zavedajo, da je v nevarnosti celoten republikanski sistem. Če se v sedanjem položaju, ko nima kirchnerizem lastne večine v poslanski zbornici, vlada v zunanji politiki udinja z vsemi levičarskimi režimi in ne obsoja kršitev človekovih pravic (Kuba, Venezuela, Nikaragva), kaj bo, če ji uspe zmaga na volitvah? In vendar spor v opoziciji nevarno narašča in osebni cilji prednjačijo pred skupno blaginjo.

Medtem je predsednik Alberto Fernández potoval v Peru, kjer je bila končno potrjena zmaga levičarskega predsedniškega kandidata. Pedro Castillo, podeželski učitelj in sindikalist, dejansko nima politične, še manj vladne izkušnje. Označen kot »skrajni levičar« pa sestavlja vlado umirjenih ekonomistov in je neznanka, kam bo peljal (zapeljal?) državo. Njegova zmaga (volitev je bila dejansko »izenačena«) se vpiše v stalno nihanje med levico in desnico, ki je že del latinskoameriške politične folklore.

Čigava je cesta? Dnevi potekajo, volitve se bližajo, a pametno je, da si ogledamo nek drug odtenek socialnega položaja. Gre za to, kar politologi v Argentini imenujejo »obvladanje ceste«. Dolga desetletja je bila cesta peronistična. Sedaj pa položaj ni tako jasen. Klasični sindikati, pred časom lastniki pouličnih protestov, so vedno manj vidni. Nenehno napredujejo tako imenovana »socialna gibanja«. Pojavlja se nov sloj »državnih priveskov«, le delno legalnih zadrug, aktivnih skoraj poklicnih protestnikov, nastopajočih v tej drami skrajne revščine. Skoraj ni dneva, da ne bi zasedli kako važno križišče, avenijo pred kakim ministrstvom, ali progo katere izmed številnih železni, ki povezujejo predmestja s centrom. Nihče se jih ne upa ustaviti, nihče jim ne postavi meje. Kljub temu, da so nekateri njihovi predstavniki drugorazredni vladni funkcionarji, jim uprizarjajo proteste in upore. Edini njihov cilj je povečana socialna podpora. A poleg denarnega prispevka zadnje čase vedno bolj jasno od vlade zahtevajo zaposlitve: »dostojno delo«.

Cesta pa je tudi postala last upadajočega srednjega razreda. Njihova protestna zborovanja potekajo ob nedeljah in državnih praznikih, ko nikogar ne motijo. Oviti v argentinski zastave jasno izražajo nezadovoljstvo do vladnega delovanja in nasilnosti. Nimajo enotne politične pripadnosti ali je celo nočejo imeti. Zavedajo se (bolj kot politični vodje opozicije), da je demokracija v nevarnosti in nočejo mirno sprejeti tega dejstva. Nastop teh skupin, ki se širi po vsej državi, kaže na politično dozorevanje dela prebivalstva in predstavlja jez, ob katerem se krhajo bodice vladne nasilnosti. Edino vprašanje je, če je ta zavest še pravočasno osvojila doslej precej ugodno nezanimanje za usodo države in družbe.

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 29

Eni in drugi 

Prejšnji teden sem zaključil ta razmišljanja z obrabljeno frazo: »Kdo naj razume to deželo«. Ni bilo vprašanje, pač pa neke vrste zatrditev, da tega že nihče več ne razume. V teku teh dni se je gospodarski minister Martin Guzmán nahajal na zasedanju skupine Dvajsetih, ki povezuje to število  najbolj dejavnih držav na svetu. Tam se je nahajala Kristalina Giorgieva, vodja Mednarodnega denarnega sklada (FMI). Bila pa je tudi voda Zakladnice (Treasury) Združenih držav, Janet Yellen, ki dandanes vodi finančno (in denarno) politiko v Washingtonu. K njej se je zatekel Guzmán, da bi dosegel podporo ZDA v pogajanjih z FMI, ki jih minister skuša čim bolj uspešno voditi »med Scilo in Karibdo«. Staro reklo »med Scilo in Karibdo« se nanaša na grški mit o dveh pošastih, ki prežita vsaka na svoji strani Mesinskega preliva. Scila in Karibda sta si tako blizu, da se bodo mornarji, ki bi se radi izognili Karibdi, preveč približali Scili, in obratno. Ubogi Martin skuša prebroditi Argentinski zaliv, kjer na enem bregu pritiska mednarodna denarna skupnost, na drugem pa rohni kirchnerizem s Cristino na čelu.

V idiličnih Benetkah. Doslej je minister dosegel vsaj, da je FMI pristal na dejstvo, da se bodo pogajanja zaključila po volitvah. Medtem bo država odplačevala zapadle obresti v višini kakih 4.000 milijonov dolarjev. Da je to dosegel, se je dokončno zameril podpredsednici, ki noče plačati niti enega dolarja. A Cristina v predvolilnem stanju ne more povzročiti vladnega škandala. Od kje pa bo prišel denar? Od tistih slavnih 4.300 milijonov, ki jih Denarni sklad (ZDA) razdeljuje po svetu, da države obnovijo svetovno gospodarstvo, prizadeto zaradi pandemije. To ni denar, so neke vrste boni, ki jih države namenijo za ureditev svojih finančnih lukenj. Guzmán je ta sredstva namenil za plačilo najbolj nujnih mednarodnih obveznosti, kljub temu, da je senat (pod nadzorstvom Cristine), odločil, naj gre vsota za pomoč socialno prizadetim.

Vendar idilični okvir Benetk ni bil preveč naklonjen ministru, ki se je končno srečal tudi z Janet Yellen. Vedel je, da ne bo ničesar dosegel od Giorgieve, če ne bo imel podporo iz Washingtona. Mogočna gospa je bila protokolarno prijazna, a postavila je vprašanje, ki je za ves svet bistvene narave. »Hočem razumeti, kaj se dogaja v Argentini. Martin, bi mi to lahko razložili?« To je zvenelo precej kot naslov znanega filma »Misija: nemogoče«, a Guzmán je preko dvajset minut pred njo razgrinjal številke in podatke, ki sicer lahko podajo finančno sliko države, a kaj malo pomagajo, da bi svet razumel, kaj se dogaja v Argentini. Janet Yellen mu je obljubila ameriško podporo, a pod dvema pogojema: da vlada predstavi resen in stvaren gospodarski načrt; in da bo ta načrt potrjen s strani Mednarodnega denarnega sklada. To pa je več, kot si minister upa obljubiti. Vsekakor, vse bo ostalo v zraku za do po volitvah.

Prejšnjo sredo v zgodnjih jutranjih urah se je Guzmán vrnil v Buenos Aires. Naslednji dan je uradni zavod za statistike objavil, da je junijska inflacija dosegla 3,2%, s čimer je v prvi polovici leta poskočila za 25,3%, in v zadnjih dvanajstih mesecih za 50,2 odstotka. Del argentinske stvarnosti je seveda tudi podatek, da v državnem proračunu še vedno piše, da bo v celem letu 2021 inflacija dosegla 29%. Kako naj minister to protislovje razloži svetu, ki se ureja po principih logike. Minister pa se je znašel tudi še pred drugim podatkom. Neke vrste narodni šport so namreč ankete, ki povzemajo javno ali skupinsko mnenje z vseh mogočih področij. Prav te dni je ena izmed teh ustanov objavila raziskavo in zaključek, da je od desetih argentinskih podjetnikov kar šest pripravljenih, da bi prodali svoje podjetje - če bi ga kdo hotel kupiti.

Guzmán si beli glavo še z drugim vprašanjem: kaj naj stori z državnimi subvencijami na  energetskem področju. Ves čas pandemije so bile tarife javnih storitev zamrznjene. Ker podjetja (razumljivo), ne morejo kriti izgube, temu priskočijo na pomoč državne subvencije. Dejstvo je, da je iz državne blagajne samo med januarjem in majem (pet mesecev) v te subvencije odtekla grozna številka 2.500 milijonov dolarjev. Podjetja so prosila vlado, naj jim dovoli povišati tarife in sicer v višini 50%. Minister je govoril o 15%, a po zapletu s podtajnikom, ki ga niti predsednik ni mogel odstaviti (Federico Basualdo), so dopustili povišico za komaj 6%. Med lanskim in letošnjim letom so se sredstva za subvencije na energetskem področju dejansko podvojila. Kako bo šlo to naprej, je kot gordijski vozel, ki ga nihče ne zna razvozlati. Si ga bo kdaj kdo upal presekati?

Eni in drugi kandidati. Medtem, ko se argentinski Titanik potaplja, na krovu orkester igra znano melodijo kandidatnih listin. To soboto opolnoči zapade rok, da povezave in stranke predstavijo sezname svojih kandidatov za različna mesta na primarnih parlamentarnih volitvah. V opoziciji teče zanimiv boj zlasti v provinci Buenos Aires. Predstavili se bosta dve listi: ena pod okriljem stranke PRO, druga v območju radikalov. Ni jasno, kdo bo končno zmagal. Tukaj je na kocki usoda vodje vlade prestolnega mesta. Rodríguez Larreta si skuša, s svojim prodorom v provinco, zagotoviti vodstvo opozicije in seveda predsedniško kandidaturo za leto 2023. Ob vstopu nevrologa Manesa v politiko pa radikali dvigajo glave in skušajo doseči podoben cilj. Vražje žalostno je, da ko država stoji pred bistvenimi odločitvami o svoji republikanski (demokratični) usodi, ti gospodje skušajo utrditi le lastne politične položaje, z obrazom obrnjenim v oddaljene predsedniške volitve - čez dve leti.

Na vladni strani pa je položaj še bolj zapleten. Pod vodno gladino poteka huda »vojna somov« (prosto po Prešernu). Pravzaprav se prvič dogaja, da se predsednik upira podpredsednici. Saj je bilo v preteklosti nekaj primerov trenja in napetosti, a vedno je Alberto hitro popustil. To pot pa nastopa bolj odločno in - previdno. Cristina naj bi mu prepustila, da določi prvi dve mesti na seznamu kandidatov. A že pri prvi njegovi izbiri (Verónica Tolosa Paz) je vložila svoj veto. Kot smo že omenili, pritiska, da bi prvo mesto zasedel njegov šef kabineta Santiago Cafiero. Drugo mesto pa kateri drugi izmed ministrov. Ona bi potem dodala še kakega visokega funkcionarja. Temu pa se predsednik upira. Sumi (stvarno in prepričano), da je njen edini namen, da mu razkosa ekipo in na prazna mesta postavi svoje, njej zveste ljudi. Dejstvo pa je tudi, da je zaradi ogromnega števila vladnih mest kirchnerizem ostal brez znanih in vrednih kandidatov. Čeprav ime ni bistvena privlačnost pri glasovanju, je vendar važno, da se predstavijo vredne in vabljive osebnosti.

Osrčje volilnega boja poteka v provinci Buenos Aires, ki ima sama kar 36% celotnega volilnega telesa. Zato so vse oči obrnjene tja. Tam pa sedaj ponovno najdemo odcep peronizma. Bivši minister in kandidat Florencio Randazzo se predstavi s svojo novo stranko in ogroža tako položaje opozicije, še bolj pa vlade. Na strani opozicije so mu naklonjeni tisti, ki so naveličani »razpoke« ali obupani nad Macrijevo vlado; med peronizmom pa oni, ki jih je Alberto razočaral in so naveličani, da Cristina vodi in zmaguje. To je najbolj zanimiva neznanka teh volitev. Omenimo le še, da je bil Randazzo v vsej kirchneristični zgodovini edini politik, ki se je resno postavil proti Cristini, preslišal njene ukaze in zavrnil njene ponudbe. To je leta 2015 povzročilo njen poraz v provinci Buenos Aires in sledečo Macrijevo zmago.

In levica? Povedali smo že, da se ne morejo zediniti. Končno se bodo predstavile štiri levičarske liste. A njihova moč ni tolikšna na volitvah, kot dejanski posegi v vsakdanje življenje in obvladanje »ulice«. Vsakodnevne blokade v središču mesta dokazujejo, da sedanja vlada tudi tega ne obvlada. Vsak teden se to ponavlja in kvari živce ljudem in visokim funkcionarjem. Vsemogočni kirchnerizem je brez moči spričo pouličnih protestov levice in socialnih gibanj.

Prav te dni je potekala ob obelisku množična manifestacija. Obhajali smo leto dni, odkar so številne družine zasedle zemljišča v okraju Guernica. Delno s silo, delno z obljubami je guvernerju Kicillofu uspelo, da so zapustili področje. Po enem letu zahtevajo, da jim izpolnijo obljube: nova zemljišča z vsemi storitvami (luč, vodo, plin). To so obljubili. Baš bi jih sedaj to brigalo, če se protesti ne bi pojavili v neposredni bližini volitev in pod okriljem levice (Polo Obrero). Rešitev je trenutno pomirila vodovje: obljubo bodo izpolnili v teku dveh tednov. Jim kdo še verjame?

Tone Mizerit 

 Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 28

Začelo se je odštevanje

Nerodno je, kadar je treba pisati ali poročati, ko se nahajamo na pragu dokončnih poročil ali novic. Danes, sreda 14. julija zvečer, zapade prvi roka bližajočih se parlamentarnih volitev. Pred polnočjo morajo stranke pred volilnim sodiščem uradno predstaviti povezave, v okviru katerih bodo nastopale na teh volitvah. To ni težava za vlado, ki ima jasno določeno, kdo in v kakšni meri sestavlja »Fronto vseh« (Frente de Todos = FdT). Ustanovili so jo 12. junija 2019 z enostavnim namenom, da zmagajo na predsedniških volitvah. In so zmagali! Fronto sestavljajo predvsem tri variante peronizma in vrsta manjših, skoraj nepomembnih skupin, ki v nobenem primeru nimajo glasu ne vpliva. Ni novih pristopov ne izstopov. Povezava res ni njihov problem.

Bolj zapleteno je v opoziciji, kjer so na dnevnem redu pogajanja za pristope in grožnje z odstopi. Glavna opozicijska povezava je »Skupaj za spremembe« (Juntos por el Cambio = JxC - a je možno, da bodo spremenili ime), ki skuša zajeti nove formacije. Zadnji hip je pristopila stranka GEN, ki jo vodi Margarita Stolbizer. Ni jasno, koliko glasov bo prinesla v povezavo, ker je zgodovinsko nihala med velikimi simpatijami a potem zvodenela v ljudski priljubljenosti. Vendar, njeno ime ima še vedno veliko težo in predstavlja najbolj levo krilo te povezave. Drugo vprašanje je kakšna desničarska povezava. Ne morejo najti skupnega imenovalca. Vodja ostaja José Luis Espert, a ga mnogi zapuščajo. Celo López Murphy je presedlal v JxC. V provinci bo podprl radikale; v prestolnici pa so njegovi ljudje povezani z Larreto. Rastoče težave (kot vedno) pa ima levica. Sanjali so z enotnim nastopom »Združene levice« (v Sloveniji sem zasledil isto ime, a ni primerjave). Vemo, da je to absolutno nemogoče. Ideološki odtenki so preveč močni in končno bodo dve formaciji, kar zaplete njihovo možnost dostopa v parlament.

Druga postaja. Nocoj bomo torej vedeli, katere povezave in v kakšni sestavi bodo nastopale na volitvah. Čez deset dni (24. julija), morajo prijavljene povezave predstaviti kandidatne liste v vseh volilnih okrožjih. To pa je za ene in druge precejšen problem. Prejšnji teden sem zapisal, da vlada nima težav, ker za vsa važna mesta kandidate določi Cristina Kirchner. A to ni povsem res. Zapletlo se je v provinci Buenos Aires, kjer težava ni, ker hočejo vsi kandidirati (kot v opoziciji) temveč, ker se branijo kandidatur. Cristina ima težavo, ker v kirchnerizmu ni dovolj znanih in priljubljenih imen, in tudi, ker mnogi sedijo na vladnih mestih in jih nočejo zapustiti na oltarju volilne kampanje, ki ne napoveduje najbolj prijetnih in zagotovljenih uspehov. Pa še druga težava: Cristina želi, da bi prvo mesto na seznamu poslancev v provinci Buenos Aires (ključno volilno okrožje) zavzel šef kabineta Santiago Cafiero. Tega pa on noče, še manj pa predsednik. Alberto se boji, da mu bo na izpraznjeno mesto podpredsednica vrinila nekoga, ki ga bo zanjo nadziral in - bojkotiral. Tako deset dni pred zaključkom še ni nič jasnega.

V JxC v provinci pa teče hud boj. Larreta jim je vrinil za kandidata svojo desno roko (Diego Santilli), ki bi tako iz mesta preskočil v provinco (obratno kot Vidal). Temu pa se upirajo radikali, ki so dolga leta životarili in so do pred kratkim prenašali vodstvo Macrijeve PRO. Sedaj dvigajo glave, predvsem, ker je pri njih na politični oder skočil priljubljeni nevrolog Manes. Tako da bo res med njimi hud boj na primarnih volitvah, ki bo tudi odločil uspešnost (in predsedniško kandidaturo za leto 2023) kot želi Larreta.

Težave JxC se pojavljajo tudi v provincah (Cordoba …), kjer so radikali močni in hočejo kandidatne liste sestaviti po lastnem okusu. V Mendozi pa so se dogovorili in bodo skupno nastopili proti kirchnerizmu. Zapleta se tudi v vladni FdT na področjih, kjer kirchnerizem nima močne baze, pa hoče kljub temu ukazovati. Ne pozabimo, da je, na primer v provinci Jujuy, ob samostojnem nastopu, kirchnerizem pristal komaj na četrtem mestu. To je tisti pojav, ki ga mnogi ne razumejo: kako peronizem pusti, da Cristina ukazuje, ko v stranki niti ni večinska. A to je bolj problem za psihologe kot za politologe. Vse to bo mimo 8. avgusta, ko se bo uradno začela volilna kampanja. Primarne volitve pa bodo 12. septembra. Tedaj se bo zjasnilo marsikatero doslej temno obzorje.

Kampanja se je že začela. Pravzaprav poteka že dolgo časa. Vse, kar stori vlada, je del teh naporov. Ojačeno cepljenje proti Covidu, ki je zadnje čase res bolj uspešno, poteka v znamenju vladne propagande. Se spomnite, ko nam je Cristina zagotavljala, da ko bomo vsi cepljeni, bomo »znova« srečni? Sedaj Alberto trdi, da smo bili pretekli teden država »ki je na svetu največ cepila«. Seveda, statistike kažejo, da je bilo pred nami več kot ducat držav. Z eno samo dozo je res cepljenih že 45% prebivalcev, a z obema dozama komaj 11%. Vlada se izredno trudi, da bi na tem področju vidno napredovala. Potem, ko je Alberto podpisal dekret, ki je odprl vrata države tudi ameriškim cepivom, se pogajajo za milijonske doze. To ga je znova zapeljalo v dvomljive napovedi, češ, da bomo septembra »že vsi cepljeni. Pripravite se na lepo pomlad«. Seveda ni niti omenil, da smo na robu 100.000 smrtnih žrtev in da bi jih bilo mnogo manj, če bi od vsega začetka sprejeli (kot sedaj) ponudbe ameriških cepiv.

Klub cepljenju vlada ne popusti v omejitvi dohoda potnikov iz inozemstva. Omejitve je z dekretom podaljšala za naslednje štiri tedne. Posledica je na tisoče Argentincev, ki na raznih koncih sveta čakajo na kako mesto na maloštevilnih letalih. Močni so protesti združenja letalskih družb, ki trdijo, da je Argentina edina država na svetu, ki je uvedla tako omejitev. Zaradi odpovedi poletov je v Zürichu obtičal celo bivši predsednik Macri. To seveda ne prepreči, da bi bil stalna tarča vladnih napadov. Sedaj so ga obtožili, da je ob državnem udaru v Boliviji v to državo, za kontrolo ljudskih izgredov, poslal večje količine orožja. »Nehajte lagati« je odločno zahteval iz Evrope. Dejansko vlada, ki nenehno ponavlja to novico, doslej ni mogla dokazati resničnost teh trditev. Zahvalno pismo nekega bolivijskega generala je ta označil za »ponarejeno«.

Strokovnjaki pa dvomijo, koliko bo cepljenje res vplivalo na ljudsko voljo. Ekonomija je trenutno pri ljudeh na prvem mestu. In tukaj, kljub vladnim naporom, stvari ne delujejo po njihovih željah. Jutri (15. julija) bo uradni statistični inštitut objavil številke za mesec junij. Na splošno privatne ustanove smatrajo, da se bo inflacija sukala okoli 3%, kar pomeni, da so cene v prvih šestih mesecih narasle za 25%. To pa ne sovpada z vladnimi trditvami, da bodo povišice plač (in pokojnin) prekosile inflacijo. Zato je vlada dovolila, da ponovno zasedajo paritetne komisije vseh dejavnosti. Kar pa zadeva upokojence, je Alberto z dekretom odločil dodatek (5.000 pesov) za vse, ki prejemajo manj kot 35.000 mesečno. Kirchnerizem mu je ob tem pel slavo, da se je »postavil na stran najbolj ubogih«. Nič seveda ne govorijo, da ni izvedel obljubljene povišice 20% »takoj, ko bom nastopil«, da je z zakonom o pokojninah grobo prizadel starčke (sodniki že razsojajo v prid upokojencev, ki so državo tožili), niti, da ni izpolnil obljube, da jim bo »napolnil hladilnike«.

Edino veselje. Sreča, ki jo je napovedovala Cristina, ali »lepa pomlad«, ki jo obljublja predsednik, doslej nista razveselili naroda. Edino veselje jim je prinesla nogometna reprezentanca, ki je v finalu, v slavnem Maracaná, premagala Brazilijo in osvojila ameriško prvenstvo. Alberto je seveda želel »prijazno fotografijo« za propagandne namene, kot doslej vsi predsedniki. Ni je bilo. Ko je bil predsedniški helikopter že pripravljen, da ga odpelje na letališče za sprejem ekipe, je vse padlo v vodo. Zakaj? Baje ni bil »zaželena oseba«. Zakaj? Stara zgodba, ki pa jasno pokaže, kako se stvari delajo v Argentini. Lanskega avgusta je na carino prišlo 32 respiratorjev (naprava za umetno dihanje), ki jih je Messi podaril bolnici v rodnem Rosariu. Še vedno so na carini! Da manjkajo neki papirji, da tiste naprave v Argentini niso potrjene … Nihče v vladi ni storil nič, da bi zadevo uredil. Dragi aparati rjavijo in čakajo na bolj pametno vlado. Messi seveda besni.

Besnijo tudi kmetje, ki jim vlada stalno meče polena pod noge. Prepoved izvoza mesa je še vedno delno v veljavi. Pet tisoč ton mesa leži v pristanišču in čaka na dovoljenje, ki ne pride. Še malo, pa bo vse zgnilo. Podobno, kot respiratorji, ki rjavijo. Kdo naj razume to deželo.

Tone Mizerit

 Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 27

Na ruševinah 

Vse, kar se dnevno dogaja, se takoj znajde pod žarki ene same in izključne luči: bližajočih se volitev. Naj bo delovanje na sanitarnem področju vedno prisotne pandemije; ali pa gospodarstvo z neukrotljivo inflacijo; pa tudi sodni odloki na eni in drugi strani politične razpoke; vse moremo (in moramo) navezati na dejanje ljudske volje, ki bo prišlo do izraza na primarnih volitvah septembra in splošnih volitvah novembra. Razne ankete, ki nenehno skušajo pokazati razvoj simpatij v družbi, vsekakor niso zanesljive. Prevečkrat so se mediji (in vsi mi) že opekli ob napovedih, ki jih je potem realnost sprevrgla. Vsekakor, vse raziskave javnega mnenja, tudi tiste, ki merijo položaj po vladnem naročilu, kažejo, da kirchnerizem nima najbolj prijaznega položaja.

Podpredsednica Cristina Kirchner, ki se je postavila na čelo vladne volilne strategije, ima eno bistveno željo: povečati prisotnost vladnih poslancev v parlamentu vsaj za šest mest. S tem bi dosegla, da bi vladni blok imel lastno sklepčnost (quorum), in bi lahko prodrla z zakonskimi besedili, ki bi ji odprla vrata nadzora nad sodnimi ustanovami in nad gospodarskim delovanjem. Njen cilj ni nemogoč, je pa iz dneva v dan bolj težaven. Poslanci, ki bodo zapustili svoja mesta, so bili izvoljeni leta 2017, ko je Macrijeva vlada dosegla najboljši izid. Priljubljenost vlade prepričljivo pada v velikih provincah notranjosti države (Cordoba, Mendoza, Santa Fe), in tisto razliko mora kirchnerizem nadoknaditi v predmestju, kjer v najbolj zapuščenih okrajih živijo milijoni, v vsem odvisni od državne miloščine. Spričo pandemije, ki ne popusti medtem, ko se bližamo stotisoči smrtni žrtvi, in ob inflaciji, ki je v polovici leta dosegla skoraj za vse leto predvideno številko, obzorje ni preveč jasno.

Različne strategije. Čez osemnajst dni bodo morale vse stranke in povezave pred volilnim sodiščem predložiti sezname kandidatov. Torej bo 24. julija rešena prva volilna uganka. Vlada ni uspela v svojem namenu, da bi povzročila razkol v opoziciji. Res je borba za razna mesta bila huda, a povezavi Juntos por el Cambio (Macrijev PRO, radikali in Državljanska koalicija Elise Carrió) je uspelo, da bo v prestolnici nastopila z eno samo listo, v provinci pa kaže na primarni boj, ki pa doslej poteka mirno in urejeno. Da je bilo to mogoče, je predsednica stranke PRO, Patricia Bulrrich, v prestolnici opustila namen, da kandidira. Prvo mesto na listi bo zavzela Maria Eugenia Vidal, bivša guvernerka province Buenos Aires. Vlada nima teh težav s kandidati. Vse volilne sezname, vsa kandidatna mesta, zlasti v provinci Buenos Aires, osebno določa Cristina. Glavni pogoj ni sposobnost ampak zvestoba. A to ni najboljša strategija. Je pa res, da volivci, zlasti v milijonskih predmestjih, niti ne poznajo imen ne obrazov »svojih« kandidatov. Volijo po ukazu, ali pa, v najboljšem primeru, po osebnem nagibu. In ker vlada ne more kazati lastnih uspehov, je izbrala pot kritiziranja opozicije. Še vedno je vsega kriv Macri, ki je državo pripeljal v to obupno stanje. Kirchnerizem upa, da bo ta »osovražena« figura nagnila tehtnico odločitev v prid njihovim kandidatom.

Opozicija se tega zaveda in je v njenih vrstah prišlo do zanimivega ukrepa. Macri ne bo kandidiral. Tudi v najbolj žgočem trenutku imenovanja kandidatov je odpotoval v Španijo in pustil, da povezava prosto odloči. A vlada potrebuje, da je Macri viden, da ga lahko uporablja za svoje napade. Ni čudno torej, da je ravno te dni zadevno sodišče odločilo bankrot podjetja družine Macri, ki je pred leti upravljalo argentinsko pošto. Postopek se vleče že skoraj dvajset let. Je slučaj, da je sodišče odločilo ravno sedaj? Macri je iz Španije napadel sodni odlok in izjavil, da je to vladno maščevanje. »Napadajo mene in moje otroke« je izjavil, ker odlok prizadene tudi druga podjetja družine.

Ker smo pa prej trdili, da sodni odloki odmevajo na obeh bregovih razpoke, omenimo, da je sodni postopek proti podpredsednici, zaradi sporazuma z Iranom (ne pozabimo uboja tožilca Nismana), prešel na drugo sodno zbornico. Prav na tisto, ki je Cristino že pomilostila v tožbi dolarske afere »dolar futuro«. Niso prazne govorice, ki trdijo, da argentinska sodišča pretežno obračajo plašč po vetru. To pa obratno pride v poštev v sodnem stanju socialne voditeljice iz province Jujuy, Milagro Sala. Številni so sodni postopki proti njej, a vsi potekajo na sodiščih province, kjer je pred tedni na volitvah prepričljivo zmagal radikal Morales. Milagro Sala je znana, ker jo brani in zagovarja ves kirchnerizem in vsa levica. Pred dnevi so celo v Parizu uprizorili protest njej v podporo. Sedaj je protestno zborovanje na majskem trgu. Eugenio Zaffaroni, bivši član vrhovnega sodišča, je te dni izjavil, da je Sala zaprta, »ker je ženska, Indijanka, revna in socialna voditeljica«. Dejstvo je, da je omenjena gospa v provinci vodila skoraj »vzporedno državo«, kjer je bila lastnica življenja in imetja svojih »tovarišev« (podložnikov). Tedaj je od zvezne vlade (predsednica Cristina) prejemala ogromne vsote denarja za gradnjo hiš, a velik del tega denarja je izginil. Ona pa vsekakor (verjetno zaradi pogrešanih fondov) ni revna. Ko so ji dopustili hišni pripor smo lahko videli njeno palačo, s plavalnim bazenom in vsemi luksuznimi pritiklinami. Kar sedaj kirchnerizem zahteva je, da jo predsednik pomilosti. A doslej se Alberto vztrajno brani te poteze.

Hočemo vse. Mimo volilne kampanje, boj poteka tudi na področju državnega nadzorstva. Te dni se bolj tiho razpleta vprašanje tako imenovane »Hidrovía«, vodne poti rek Paragvaj in Paraná. Po tej poti, dolgi 3500 kilometrov, letno prevažajo 80% argentinskega izvoza. Pot je treba z bagrom izkopavati in čistiti, da je reka primerna za plovbo ogromnih prekooceanskih ladij. Te morajo seveda plačati »cestnino«, kar letno predstavlja dohodek kakih tristo milijonov dolarjev. To »cesto« upravlja družba, kateri je koncesija že davno zapadla, a doslej nobena vlada ni sklicala natečaja za novo upravljanje. Tistih 300 milijonov zelenih bankovcev je padlo v oči La Cámpore. Zato je Alberto odločil, da bo vodno pot eno leto upravljala država, potem pa, da jo bodo znova prepustili v privatne roke. Dalj časa je država ne more upravljati. Vodna struktura je bila v letih nejasnosti zanemarjena. Da se jo očisti in posodobi je potrebno kakih 3.500 milijonov dolarjev, ki jih država nima. A v enem letu, doba za katero računajo, da bo struktura še vzdržala, bodo kirchneristi nabrali lepe denarce.

Tu ponovno pride do izraza obsedenost te vlade s podržavljanjem, ali s popolnim nadzorstvom. S tem lahko povežemo vladne načrte, da pod svoje peruti spravi zdravstveni sistem. Preveč jasno je že, da si hoče prilastiti tako privatne kot sindikalne zdravstvene ustanove. Koncem koncev ni važno, če je neka storitev državna ali privatna, temveč, če je pošteno in uspešno upravljana. V Angliji je zdravstvo skoraj v celoti v državni upravi, a imajo zavidljivo uspešen sistem. V Argentini je vse, kar je državnega, do konca zavoženo. Petrolej, vlaki, letalske družbe, zdravstvo … kar je državnega, je slabo in deficitno. Za pojasnilo le dva primera. V drugi predsedniški dobi Cristine smo imeli vzgojnega ministra, ki je svoje otroke pošiljal v privatne šole. In zdravstvo? Vsi vladni funkcionarji, kadar zbolijo, se internirajo v privatnih bolnicah. Te dni smo zvedeli, da se je županja mesta Quilmes (Mayra Mendoza, 38 let, vse življenje vladna ali politična funkcionarka), podvrgla neki operaciji v privatni bolnici Austral (Opus Dei). Njena fotografija ob obisku Cristine je povzročila ogorčenje. Odzvalo pa se je tudi osebje bolnice v Quilmesu. V protestnem pismu so opisali stanje te ustanove, kjer ni zdravil ne aparatov, kjer se oddelki dejansko podirajo, kjer za nekatere specializacije ni zdravnikov in kjer zaposleni dobivajo plače »pod stopnjo revščine«. A kljub temu, kirchnerizem »hoče vse«.

Vse se podira. Te dni smo ugotovili, da je Argentina edina država na svetu, kjer je uradno omejen dohod letalskih potnikov. Že zadnjič smo povedali, da jih sme, do 9. julija, prispeti le 600 na dan. Medtem bi pripravili sanitarno strukturo, da bi lahko nadzirali večje število ljudi. Seveda niso nič pripravili in nameravajo rok omejitve enostavno podaljšati. Tako vsak dan »zapustijo« v tujini 1.400 državljanov. To seveda vlade ne briga. Njeno nesposobnost in neuspešnost morajo plačevati državljani. Prav tako kot nesposobnost upravljanja gospodarske in socialne krize.

Medtem cene rastejo. Vlada skuša to preprečiti z novimi dogovori in nadzori. Dolar ponovno rovari, a krivi so podjetniki, ne vlada. V zadnjem letu se je število državnih uslužbencev povečalo za 103.000 mest, v privatnih podjetjih pa je izgubilo delo 421.000 zaposlenih. Gospodarski minister Guzmán je zašel v konflikt z La Cámporo, ker hoče na vsak način urediti zunanji dolg. Sedaj je potoval v Evropo, kjer se bo sestal s Kristalino Giorgievo. Namenjen je doseči dogovor z Mednarodnim denarnim skladom. To pa je za kirchnerizem smrtni greh.

Tone Mizerit