Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 30

Del politične folklore 

Končno imamo vpisane stranke in povezave, imamo pa tudi imena kandidatov, ki so predstavljeni na posameznih volilnih listah. Ne bi rekel, da smo doživeli kakšno presenečenje. Splošen pogled nam kaže, da bo vladna koalicija skoraj v vseh provincah nastopila z enotno listo. Prav obratno pa se dogaja v opoziciji, kjer kar v devetnajstih provincah (od 24, ki jih ima država) nastopata vsaj dve listi; v nekaterih primerih tudi tri.

Cristini je torej uspelo, da je osebno določila večino kandidatov. Ni bilo lahko, a pri njej je težko ugotoviti kdaj je poražena in kdaj se le potvarja, ker končno vedno dosega svoje cilje. Dejstvo je, da je končno tako v prestolnici kot v provinci Buenos Aires predsednik Alberto Fernández postavil svoje kandidate na prvi dve mesti. A podpredsednica je s svojimi najbolj zvestimi (La Cámpora) zavzela kar dve tretjini celotnega seznama. Edina predsednikova resnična zmaga je bila, da je ubranil na svojem stolčku šefa kabineta ministrov. Santiago Cafiero je njegova desna roka. Tako Cristina, kot njen sin Máximo, sta napela vse sile, da bi ga postavila za kandidata in ga s tem seveda odplavila s ključnega mesta in tja postavila zvesto figuro. To je bila edina postojanka, ki jo je Alberto končno ubranil. Vse ostalo je prah v oči, da se ne bi preveč videlo, kdo dejansko ukazuje.

Za narodovo srečo. Pred kratkim je predsednica trdila, da bomo spomladi že vsi srečni, ker bo večina naroda cepljena proti koronavirusu. To je lažje napovedati kot pa izpolniti. Ker je prvo dozo cepiva prejela že polovica prebivalstva, z drugo pa je cepljenih komaj 14 odstotkov, je zelo zapleteno uresničiti to obljubo. Škandal okoli ruskega cepiva Sputnik V nenehno raste. Kar sedem milijonov je ljudi, ki že mesece čakajo, kdaj bodo prejeli drugo dozo. Strokovnjaki zapadajo polemiki, koliko časa lahko poteče med prvo in drugo. Rusija pa razlaga, da mora najprej cepiti lastne državljane. Tako da je najbolj verjetno, da bo večina manjkajočih cepljena s kakim drugim cepivom. Vlada je uprizorila pravo gonjo na cepiva. Se spomnite, kako je zavračala dogovor s Pfeizerjem, češ, da laboratorij postavlja nesprejemljive pogoje? Da hoče ledenike in kdo ve kaj še? Končno je zmagal realizem. Ministrica za zdravstvo, Carla Vizzotti je povedala, da je podpisala pogodbo za nakup 20 milijonov doz omenjenega cepiva. Argentina ga bo prejela še letos. To je za kirchnerizem približno tako, kot bi podpisali pogodbo s samim hudičem.

Razlaga je enostavna. Vlada (Cristina Kirchner) potrebuje na volitvah prepričljivo zmagati. V poslanski zbornici počiva vrsta zakonskih projektov, ki jih je senat že potrdil, a jih vlada s svojimi poslanci (in tudi z zavezniki) ne more dokončno potrditi. Kakorkoli, Cristini manjka šest poslancev, da bi uresničila načrtovano spremembo na sodnem področju. Z njo bi bila končno rešena »sodnega preganjanja« in lahko odšla domov »nedolžna in neomadeževana«. Tako vsaj si ona predstavlja to stvarnost. A volilni položaj je ena sama velika neznanka. Ljudska volja vladi ni ravno naklonjena. Gospodarski in socialni položaj sta dokončno zavožena. Inflacija kljub vsem naporom ne pojenja in revščina raste. Vladi torej ostane le uspeh, ki ga hočejo uprizoriti na zdravstvenem področju s cepljenjem, in da razdeli čim več socialne podpore, da obdrži glasove najbolj revnih.

Socialne podpore. Ni točnega pregleda, koliko in kako jih delijo s polno paro. Edino znano je koliko tisoče milijonov pesov je vlada prejela iz Centralne banke v obliki »posojil« in »predplačil«. To je denar, ki ga tiskajo (tudi s polno paro) in ki se bo, čez nekaj mesecev, vrnil v obliki novih inflacijskih sunkov. Ta dni se je znova prebudil dolar in se na vzporednem trgu (črni, sivi, »blue«, kakor že hočete), suče nad 180 pesov. Ob tem spomnimo le, da ko je Macri zapustil vlado, je bila cena dolarja 62 pesov in ni bilo vzporedne valute. Danes, ko se počasi bližamo polovici obdobja vladanja, je uradni dolar že 100 pesov, vzporedni pa nima stropa. Strokovnjaki trdijo, da je z vseh vidikov predrag. A ceno ne nastavlja vlada. To je povpraševanje in ponudba. Dolar pa je toliko vreden, kolikor ljudje zaupajo vladi. Ker pa zaupanje upada, dolar raste.

Se bo sploh kaj spremenilo? Noben kazalnik ne vzbuja optimizma. Gospodarska aktivnost je maja spet upadla za 2%. Še vedno je pod nivojem leta 2019, še pred pandemijo. Po uradnih podatkih je od lanskega aprila pa do konca leta zaprlo 23.000 podjetij. Argentino je zapustilo natanko 20 multinacionalk. Zveza hotelskih in gastronomskih podjetij je poročala o zaprtju 12 tisoč objektov. Turizem je bil najbolj prizadet; hoteli zaprti. Svetovna banka je pokazala, da je bila med pandemijo naša država tista, ki je zabeležila največ poslabšanja stanja srednjega razreda. 1.745.000 ljudi je prenehalo pripadati tako opevanemu argentinskemu srednjemu sloju. V tem položaju se bodo razvijale nadomestne parlamentarne volitve. Vlada vse svoje upe polaga v provinco Buenos Aires. Tam se nahajajo najbolj gosto naseljena področja. To, kar imenujejo »globoko predmestje«, je trdnjava peronizma, ki ga danes lahko na tem področju istovetimo s kirchnerizmom. Na tem terenu gospodarijo krajevni vodje, »kaudižos«, »punteros«, ki so neke vrste socialni voditelji, posredniki med ministrstvom za socialno skrbstvo in ljudmi. Upravljajo (in izkoriščajo) »trgovino z ljudmi« ali »trgovino z glasovi«. Če ni podpore, če ni glasov, ni hrane ne življenja.

Provinca Buenos Aires predstavlja skoraj 40% celotnega volilnega telesa. Po volitvah bo v poslansko zbornico poslala kar 35 novih poslancev. Prestolno mesto jih bo poslalo dvanajst, Santa Fe deset, Cordoba devet, Mendoza pet. V vseh teh provincah bo vlada premagana, najbolj v prestolnem mestu. Torej mora nadoknaditi razliko z glasovi buenosaireškega predmestja. Tam so področja, kjer je peronizem na preteklih volitvah dosegal do 80% glasov. In prav v provinci Buenos Aires je opozicija najbolj razdeljena. Tako radikali kot pristaši stranke PRO, se zavedajo, da je v nevarnosti celoten republikanski sistem. Če se v sedanjem položaju, ko nima kirchnerizem lastne večine v poslanski zbornici, vlada v zunanji politiki udinja z vsemi levičarskimi režimi in ne obsoja kršitev človekovih pravic (Kuba, Venezuela, Nikaragva), kaj bo, če ji uspe zmaga na volitvah? In vendar spor v opoziciji nevarno narašča in osebni cilji prednjačijo pred skupno blaginjo.

Medtem je predsednik Alberto Fernández potoval v Peru, kjer je bila končno potrjena zmaga levičarskega predsedniškega kandidata. Pedro Castillo, podeželski učitelj in sindikalist, dejansko nima politične, še manj vladne izkušnje. Označen kot »skrajni levičar« pa sestavlja vlado umirjenih ekonomistov in je neznanka, kam bo peljal (zapeljal?) državo. Njegova zmaga (volitev je bila dejansko »izenačena«) se vpiše v stalno nihanje med levico in desnico, ki je že del latinskoameriške politične folklore.

Čigava je cesta? Dnevi potekajo, volitve se bližajo, a pametno je, da si ogledamo nek drug odtenek socialnega položaja. Gre za to, kar politologi v Argentini imenujejo »obvladanje ceste«. Dolga desetletja je bila cesta peronistična. Sedaj pa položaj ni tako jasen. Klasični sindikati, pred časom lastniki pouličnih protestov, so vedno manj vidni. Nenehno napredujejo tako imenovana »socialna gibanja«. Pojavlja se nov sloj »državnih priveskov«, le delno legalnih zadrug, aktivnih skoraj poklicnih protestnikov, nastopajočih v tej drami skrajne revščine. Skoraj ni dneva, da ne bi zasedli kako važno križišče, avenijo pred kakim ministrstvom, ali progo katere izmed številnih železni, ki povezujejo predmestja s centrom. Nihče se jih ne upa ustaviti, nihče jim ne postavi meje. Kljub temu, da so nekateri njihovi predstavniki drugorazredni vladni funkcionarji, jim uprizarjajo proteste in upore. Edini njihov cilj je povečana socialna podpora. A poleg denarnega prispevka zadnje čase vedno bolj jasno od vlade zahtevajo zaposlitve: »dostojno delo«.

Cesta pa je tudi postala last upadajočega srednjega razreda. Njihova protestna zborovanja potekajo ob nedeljah in državnih praznikih, ko nikogar ne motijo. Oviti v argentinski zastave jasno izražajo nezadovoljstvo do vladnega delovanja in nasilnosti. Nimajo enotne politične pripadnosti ali je celo nočejo imeti. Zavedajo se (bolj kot politični vodje opozicije), da je demokracija v nevarnosti in nočejo mirno sprejeti tega dejstva. Nastop teh skupin, ki se širi po vsej državi, kaže na politično dozorevanje dela prebivalstva in predstavlja jez, ob katerem se krhajo bodice vladne nasilnosti. Edino vprašanje je, če je ta zavest še pravočasno osvojila doslej precej ugodno nezanimanje za usodo države in družbe.

Tone Mizerit