Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 29

Eni in drugi 

Prejšnji teden sem zaključil ta razmišljanja z obrabljeno frazo: »Kdo naj razume to deželo«. Ni bilo vprašanje, pač pa neke vrste zatrditev, da tega že nihče več ne razume. V teku teh dni se je gospodarski minister Martin Guzmán nahajal na zasedanju skupine Dvajsetih, ki povezuje to število  najbolj dejavnih držav na svetu. Tam se je nahajala Kristalina Giorgieva, vodja Mednarodnega denarnega sklada (FMI). Bila pa je tudi voda Zakladnice (Treasury) Združenih držav, Janet Yellen, ki dandanes vodi finančno (in denarno) politiko v Washingtonu. K njej se je zatekel Guzmán, da bi dosegel podporo ZDA v pogajanjih z FMI, ki jih minister skuša čim bolj uspešno voditi »med Scilo in Karibdo«. Staro reklo »med Scilo in Karibdo« se nanaša na grški mit o dveh pošastih, ki prežita vsaka na svoji strani Mesinskega preliva. Scila in Karibda sta si tako blizu, da se bodo mornarji, ki bi se radi izognili Karibdi, preveč približali Scili, in obratno. Ubogi Martin skuša prebroditi Argentinski zaliv, kjer na enem bregu pritiska mednarodna denarna skupnost, na drugem pa rohni kirchnerizem s Cristino na čelu.

V idiličnih Benetkah. Doslej je minister dosegel vsaj, da je FMI pristal na dejstvo, da se bodo pogajanja zaključila po volitvah. Medtem bo država odplačevala zapadle obresti v višini kakih 4.000 milijonov dolarjev. Da je to dosegel, se je dokončno zameril podpredsednici, ki noče plačati niti enega dolarja. A Cristina v predvolilnem stanju ne more povzročiti vladnega škandala. Od kje pa bo prišel denar? Od tistih slavnih 4.300 milijonov, ki jih Denarni sklad (ZDA) razdeljuje po svetu, da države obnovijo svetovno gospodarstvo, prizadeto zaradi pandemije. To ni denar, so neke vrste boni, ki jih države namenijo za ureditev svojih finančnih lukenj. Guzmán je ta sredstva namenil za plačilo najbolj nujnih mednarodnih obveznosti, kljub temu, da je senat (pod nadzorstvom Cristine), odločil, naj gre vsota za pomoč socialno prizadetim.

Vendar idilični okvir Benetk ni bil preveč naklonjen ministru, ki se je končno srečal tudi z Janet Yellen. Vedel je, da ne bo ničesar dosegel od Giorgieve, če ne bo imel podporo iz Washingtona. Mogočna gospa je bila protokolarno prijazna, a postavila je vprašanje, ki je za ves svet bistvene narave. »Hočem razumeti, kaj se dogaja v Argentini. Martin, bi mi to lahko razložili?« To je zvenelo precej kot naslov znanega filma »Misija: nemogoče«, a Guzmán je preko dvajset minut pred njo razgrinjal številke in podatke, ki sicer lahko podajo finančno sliko države, a kaj malo pomagajo, da bi svet razumel, kaj se dogaja v Argentini. Janet Yellen mu je obljubila ameriško podporo, a pod dvema pogojema: da vlada predstavi resen in stvaren gospodarski načrt; in da bo ta načrt potrjen s strani Mednarodnega denarnega sklada. To pa je več, kot si minister upa obljubiti. Vsekakor, vse bo ostalo v zraku za do po volitvah.

Prejšnjo sredo v zgodnjih jutranjih urah se je Guzmán vrnil v Buenos Aires. Naslednji dan je uradni zavod za statistike objavil, da je junijska inflacija dosegla 3,2%, s čimer je v prvi polovici leta poskočila za 25,3%, in v zadnjih dvanajstih mesecih za 50,2 odstotka. Del argentinske stvarnosti je seveda tudi podatek, da v državnem proračunu še vedno piše, da bo v celem letu 2021 inflacija dosegla 29%. Kako naj minister to protislovje razloži svetu, ki se ureja po principih logike. Minister pa se je znašel tudi še pred drugim podatkom. Neke vrste narodni šport so namreč ankete, ki povzemajo javno ali skupinsko mnenje z vseh mogočih področij. Prav te dni je ena izmed teh ustanov objavila raziskavo in zaključek, da je od desetih argentinskih podjetnikov kar šest pripravljenih, da bi prodali svoje podjetje - če bi ga kdo hotel kupiti.

Guzmán si beli glavo še z drugim vprašanjem: kaj naj stori z državnimi subvencijami na  energetskem področju. Ves čas pandemije so bile tarife javnih storitev zamrznjene. Ker podjetja (razumljivo), ne morejo kriti izgube, temu priskočijo na pomoč državne subvencije. Dejstvo je, da je iz državne blagajne samo med januarjem in majem (pet mesecev) v te subvencije odtekla grozna številka 2.500 milijonov dolarjev. Podjetja so prosila vlado, naj jim dovoli povišati tarife in sicer v višini 50%. Minister je govoril o 15%, a po zapletu s podtajnikom, ki ga niti predsednik ni mogel odstaviti (Federico Basualdo), so dopustili povišico za komaj 6%. Med lanskim in letošnjim letom so se sredstva za subvencije na energetskem področju dejansko podvojila. Kako bo šlo to naprej, je kot gordijski vozel, ki ga nihče ne zna razvozlati. Si ga bo kdaj kdo upal presekati?

Eni in drugi kandidati. Medtem, ko se argentinski Titanik potaplja, na krovu orkester igra znano melodijo kandidatnih listin. To soboto opolnoči zapade rok, da povezave in stranke predstavijo sezname svojih kandidatov za različna mesta na primarnih parlamentarnih volitvah. V opoziciji teče zanimiv boj zlasti v provinci Buenos Aires. Predstavili se bosta dve listi: ena pod okriljem stranke PRO, druga v območju radikalov. Ni jasno, kdo bo končno zmagal. Tukaj je na kocki usoda vodje vlade prestolnega mesta. Rodríguez Larreta si skuša, s svojim prodorom v provinco, zagotoviti vodstvo opozicije in seveda predsedniško kandidaturo za leto 2023. Ob vstopu nevrologa Manesa v politiko pa radikali dvigajo glave in skušajo doseči podoben cilj. Vražje žalostno je, da ko država stoji pred bistvenimi odločitvami o svoji republikanski (demokratični) usodi, ti gospodje skušajo utrditi le lastne politične položaje, z obrazom obrnjenim v oddaljene predsedniške volitve - čez dve leti.

Na vladni strani pa je položaj še bolj zapleten. Pod vodno gladino poteka huda »vojna somov« (prosto po Prešernu). Pravzaprav se prvič dogaja, da se predsednik upira podpredsednici. Saj je bilo v preteklosti nekaj primerov trenja in napetosti, a vedno je Alberto hitro popustil. To pot pa nastopa bolj odločno in - previdno. Cristina naj bi mu prepustila, da določi prvi dve mesti na seznamu kandidatov. A že pri prvi njegovi izbiri (Verónica Tolosa Paz) je vložila svoj veto. Kot smo že omenili, pritiska, da bi prvo mesto zasedel njegov šef kabineta Santiago Cafiero. Drugo mesto pa kateri drugi izmed ministrov. Ona bi potem dodala še kakega visokega funkcionarja. Temu pa se predsednik upira. Sumi (stvarno in prepričano), da je njen edini namen, da mu razkosa ekipo in na prazna mesta postavi svoje, njej zveste ljudi. Dejstvo pa je tudi, da je zaradi ogromnega števila vladnih mest kirchnerizem ostal brez znanih in vrednih kandidatov. Čeprav ime ni bistvena privlačnost pri glasovanju, je vendar važno, da se predstavijo vredne in vabljive osebnosti.

Osrčje volilnega boja poteka v provinci Buenos Aires, ki ima sama kar 36% celotnega volilnega telesa. Zato so vse oči obrnjene tja. Tam pa sedaj ponovno najdemo odcep peronizma. Bivši minister in kandidat Florencio Randazzo se predstavi s svojo novo stranko in ogroža tako položaje opozicije, še bolj pa vlade. Na strani opozicije so mu naklonjeni tisti, ki so naveličani »razpoke« ali obupani nad Macrijevo vlado; med peronizmom pa oni, ki jih je Alberto razočaral in so naveličani, da Cristina vodi in zmaguje. To je najbolj zanimiva neznanka teh volitev. Omenimo le še, da je bil Randazzo v vsej kirchneristični zgodovini edini politik, ki se je resno postavil proti Cristini, preslišal njene ukaze in zavrnil njene ponudbe. To je leta 2015 povzročilo njen poraz v provinci Buenos Aires in sledečo Macrijevo zmago.

In levica? Povedali smo že, da se ne morejo zediniti. Končno se bodo predstavile štiri levičarske liste. A njihova moč ni tolikšna na volitvah, kot dejanski posegi v vsakdanje življenje in obvladanje »ulice«. Vsakodnevne blokade v središču mesta dokazujejo, da sedanja vlada tudi tega ne obvlada. Vsak teden se to ponavlja in kvari živce ljudem in visokim funkcionarjem. Vsemogočni kirchnerizem je brez moči spričo pouličnih protestov levice in socialnih gibanj.

Prav te dni je potekala ob obelisku množična manifestacija. Obhajali smo leto dni, odkar so številne družine zasedle zemljišča v okraju Guernica. Delno s silo, delno z obljubami je guvernerju Kicillofu uspelo, da so zapustili področje. Po enem letu zahtevajo, da jim izpolnijo obljube: nova zemljišča z vsemi storitvami (luč, vodo, plin). To so obljubili. Baš bi jih sedaj to brigalo, če se protesti ne bi pojavili v neposredni bližini volitev in pod okriljem levice (Polo Obrero). Rešitev je trenutno pomirila vodovje: obljubo bodo izpolnili v teku dveh tednov. Jim kdo še verjame?

Tone Mizerit