Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 27

Na ruševinah 

Vse, kar se dnevno dogaja, se takoj znajde pod žarki ene same in izključne luči: bližajočih se volitev. Naj bo delovanje na sanitarnem področju vedno prisotne pandemije; ali pa gospodarstvo z neukrotljivo inflacijo; pa tudi sodni odloki na eni in drugi strani politične razpoke; vse moremo (in moramo) navezati na dejanje ljudske volje, ki bo prišlo do izraza na primarnih volitvah septembra in splošnih volitvah novembra. Razne ankete, ki nenehno skušajo pokazati razvoj simpatij v družbi, vsekakor niso zanesljive. Prevečkrat so se mediji (in vsi mi) že opekli ob napovedih, ki jih je potem realnost sprevrgla. Vsekakor, vse raziskave javnega mnenja, tudi tiste, ki merijo položaj po vladnem naročilu, kažejo, da kirchnerizem nima najbolj prijaznega položaja.

Podpredsednica Cristina Kirchner, ki se je postavila na čelo vladne volilne strategije, ima eno bistveno željo: povečati prisotnost vladnih poslancev v parlamentu vsaj za šest mest. S tem bi dosegla, da bi vladni blok imel lastno sklepčnost (quorum), in bi lahko prodrla z zakonskimi besedili, ki bi ji odprla vrata nadzora nad sodnimi ustanovami in nad gospodarskim delovanjem. Njen cilj ni nemogoč, je pa iz dneva v dan bolj težaven. Poslanci, ki bodo zapustili svoja mesta, so bili izvoljeni leta 2017, ko je Macrijeva vlada dosegla najboljši izid. Priljubljenost vlade prepričljivo pada v velikih provincah notranjosti države (Cordoba, Mendoza, Santa Fe), in tisto razliko mora kirchnerizem nadoknaditi v predmestju, kjer v najbolj zapuščenih okrajih živijo milijoni, v vsem odvisni od državne miloščine. Spričo pandemije, ki ne popusti medtem, ko se bližamo stotisoči smrtni žrtvi, in ob inflaciji, ki je v polovici leta dosegla skoraj za vse leto predvideno številko, obzorje ni preveč jasno.

Različne strategije. Čez osemnajst dni bodo morale vse stranke in povezave pred volilnim sodiščem predložiti sezname kandidatov. Torej bo 24. julija rešena prva volilna uganka. Vlada ni uspela v svojem namenu, da bi povzročila razkol v opoziciji. Res je borba za razna mesta bila huda, a povezavi Juntos por el Cambio (Macrijev PRO, radikali in Državljanska koalicija Elise Carrió) je uspelo, da bo v prestolnici nastopila z eno samo listo, v provinci pa kaže na primarni boj, ki pa doslej poteka mirno in urejeno. Da je bilo to mogoče, je predsednica stranke PRO, Patricia Bulrrich, v prestolnici opustila namen, da kandidira. Prvo mesto na listi bo zavzela Maria Eugenia Vidal, bivša guvernerka province Buenos Aires. Vlada nima teh težav s kandidati. Vse volilne sezname, vsa kandidatna mesta, zlasti v provinci Buenos Aires, osebno določa Cristina. Glavni pogoj ni sposobnost ampak zvestoba. A to ni najboljša strategija. Je pa res, da volivci, zlasti v milijonskih predmestjih, niti ne poznajo imen ne obrazov »svojih« kandidatov. Volijo po ukazu, ali pa, v najboljšem primeru, po osebnem nagibu. In ker vlada ne more kazati lastnih uspehov, je izbrala pot kritiziranja opozicije. Še vedno je vsega kriv Macri, ki je državo pripeljal v to obupno stanje. Kirchnerizem upa, da bo ta »osovražena« figura nagnila tehtnico odločitev v prid njihovim kandidatom.

Opozicija se tega zaveda in je v njenih vrstah prišlo do zanimivega ukrepa. Macri ne bo kandidiral. Tudi v najbolj žgočem trenutku imenovanja kandidatov je odpotoval v Španijo in pustil, da povezava prosto odloči. A vlada potrebuje, da je Macri viden, da ga lahko uporablja za svoje napade. Ni čudno torej, da je ravno te dni zadevno sodišče odločilo bankrot podjetja družine Macri, ki je pred leti upravljalo argentinsko pošto. Postopek se vleče že skoraj dvajset let. Je slučaj, da je sodišče odločilo ravno sedaj? Macri je iz Španije napadel sodni odlok in izjavil, da je to vladno maščevanje. »Napadajo mene in moje otroke« je izjavil, ker odlok prizadene tudi druga podjetja družine.

Ker smo pa prej trdili, da sodni odloki odmevajo na obeh bregovih razpoke, omenimo, da je sodni postopek proti podpredsednici, zaradi sporazuma z Iranom (ne pozabimo uboja tožilca Nismana), prešel na drugo sodno zbornico. Prav na tisto, ki je Cristino že pomilostila v tožbi dolarske afere »dolar futuro«. Niso prazne govorice, ki trdijo, da argentinska sodišča pretežno obračajo plašč po vetru. To pa obratno pride v poštev v sodnem stanju socialne voditeljice iz province Jujuy, Milagro Sala. Številni so sodni postopki proti njej, a vsi potekajo na sodiščih province, kjer je pred tedni na volitvah prepričljivo zmagal radikal Morales. Milagro Sala je znana, ker jo brani in zagovarja ves kirchnerizem in vsa levica. Pred dnevi so celo v Parizu uprizorili protest njej v podporo. Sedaj je protestno zborovanje na majskem trgu. Eugenio Zaffaroni, bivši član vrhovnega sodišča, je te dni izjavil, da je Sala zaprta, »ker je ženska, Indijanka, revna in socialna voditeljica«. Dejstvo je, da je omenjena gospa v provinci vodila skoraj »vzporedno državo«, kjer je bila lastnica življenja in imetja svojih »tovarišev« (podložnikov). Tedaj je od zvezne vlade (predsednica Cristina) prejemala ogromne vsote denarja za gradnjo hiš, a velik del tega denarja je izginil. Ona pa vsekakor (verjetno zaradi pogrešanih fondov) ni revna. Ko so ji dopustili hišni pripor smo lahko videli njeno palačo, s plavalnim bazenom in vsemi luksuznimi pritiklinami. Kar sedaj kirchnerizem zahteva je, da jo predsednik pomilosti. A doslej se Alberto vztrajno brani te poteze.

Hočemo vse. Mimo volilne kampanje, boj poteka tudi na področju državnega nadzorstva. Te dni se bolj tiho razpleta vprašanje tako imenovane »Hidrovía«, vodne poti rek Paragvaj in Paraná. Po tej poti, dolgi 3500 kilometrov, letno prevažajo 80% argentinskega izvoza. Pot je treba z bagrom izkopavati in čistiti, da je reka primerna za plovbo ogromnih prekooceanskih ladij. Te morajo seveda plačati »cestnino«, kar letno predstavlja dohodek kakih tristo milijonov dolarjev. To »cesto« upravlja družba, kateri je koncesija že davno zapadla, a doslej nobena vlada ni sklicala natečaja za novo upravljanje. Tistih 300 milijonov zelenih bankovcev je padlo v oči La Cámpore. Zato je Alberto odločil, da bo vodno pot eno leto upravljala država, potem pa, da jo bodo znova prepustili v privatne roke. Dalj časa je država ne more upravljati. Vodna struktura je bila v letih nejasnosti zanemarjena. Da se jo očisti in posodobi je potrebno kakih 3.500 milijonov dolarjev, ki jih država nima. A v enem letu, doba za katero računajo, da bo struktura še vzdržala, bodo kirchneristi nabrali lepe denarce.

Tu ponovno pride do izraza obsedenost te vlade s podržavljanjem, ali s popolnim nadzorstvom. S tem lahko povežemo vladne načrte, da pod svoje peruti spravi zdravstveni sistem. Preveč jasno je že, da si hoče prilastiti tako privatne kot sindikalne zdravstvene ustanove. Koncem koncev ni važno, če je neka storitev državna ali privatna, temveč, če je pošteno in uspešno upravljana. V Angliji je zdravstvo skoraj v celoti v državni upravi, a imajo zavidljivo uspešen sistem. V Argentini je vse, kar je državnega, do konca zavoženo. Petrolej, vlaki, letalske družbe, zdravstvo … kar je državnega, je slabo in deficitno. Za pojasnilo le dva primera. V drugi predsedniški dobi Cristine smo imeli vzgojnega ministra, ki je svoje otroke pošiljal v privatne šole. In zdravstvo? Vsi vladni funkcionarji, kadar zbolijo, se internirajo v privatnih bolnicah. Te dni smo zvedeli, da se je županja mesta Quilmes (Mayra Mendoza, 38 let, vse življenje vladna ali politična funkcionarka), podvrgla neki operaciji v privatni bolnici Austral (Opus Dei). Njena fotografija ob obisku Cristine je povzročila ogorčenje. Odzvalo pa se je tudi osebje bolnice v Quilmesu. V protestnem pismu so opisali stanje te ustanove, kjer ni zdravil ne aparatov, kjer se oddelki dejansko podirajo, kjer za nekatere specializacije ni zdravnikov in kjer zaposleni dobivajo plače »pod stopnjo revščine«. A kljub temu, kirchnerizem »hoče vse«.

Vse se podira. Te dni smo ugotovili, da je Argentina edina država na svetu, kjer je uradno omejen dohod letalskih potnikov. Že zadnjič smo povedali, da jih sme, do 9. julija, prispeti le 600 na dan. Medtem bi pripravili sanitarno strukturo, da bi lahko nadzirali večje število ljudi. Seveda niso nič pripravili in nameravajo rok omejitve enostavno podaljšati. Tako vsak dan »zapustijo« v tujini 1.400 državljanov. To seveda vlade ne briga. Njeno nesposobnost in neuspešnost morajo plačevati državljani. Prav tako kot nesposobnost upravljanja gospodarske in socialne krize.

Medtem cene rastejo. Vlada skuša to preprečiti z novimi dogovori in nadzori. Dolar ponovno rovari, a krivi so podjetniki, ne vlada. V zadnjem letu se je število državnih uslužbencev povečalo za 103.000 mest, v privatnih podjetjih pa je izgubilo delo 421.000 zaposlenih. Gospodarski minister Guzmán je zašel v konflikt z La Cámporo, ker hoče na vsak način urediti zunanji dolg. Sedaj je potoval v Evropo, kjer se bo sestal s Kristalino Giorgievo. Namenjen je doseči dogovor z Mednarodnim denarnim skladom. To pa je za kirchnerizem smrtni greh.

Tone Mizerit