Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 34

Kdaj se je Argentina izničila

Od časa do časa je pametno, da se ustavimo, da pustimo vsaj delno ob strani vsakodnevne dogodke. Prilično je, da se ozremo okoli sebe in malo pomislimo, od kje prihajamo in kam gremo. Zato naj mi bralci dovolijo, da danes začnem ta spis z razmišljanjem, ki je pravzaprav že staro, a je  z nekaterimi dodatki in spremembami popolnoma jasno in prilagodljivo sedanjemu argentinskemu stanju. Saj je položaj res grenak, povzroča skrb in morda celo obup, a povzamem enega izmed znanih Peronovih izrekov: »Edina resnica je stvarnost«. In stvarnost nam pokaže sledečo sliko:

- - -

Nekoč je eden izmed predsednikov izjavil, da je Argentina »obsojena na uspeh«. Rekli so nam, da smo žitnica sveta. Že leta 1500 so nam dali orjaško ime: 'Argentum' (srebro). Z drugimi besedami, mi smo dežela srebra. Zdi se, da so domorodci španskim osvajalcem podarili srebrne predmete in ti so tekli v Evropo, in povedali, da smo regija, bogata s to plemenito kovino. Zato smo »Argentina«, država Srebra, regija Srebra, reka Srebra.

Bili smo najbolj pismena država v Latinski Ameriki, po zaslugi človeka po imenu Domingo Sarmiento, ki je ustvaril 800 osnovnih šol in v desetih letih štirikrat povečal šolsko populacijo s 30.000 na 110.000 učencev. Bili smo prva država, ki je demokratizirala univerzo in uvedla javen, odprt in demokratičen sistem. Bili smo in smo država z največ Nobelovimi nagrajenci v Latinski Ameriki. Bili smo država, ki je imela prvo podzemsko železnico. Bili smo država z najboljšimi posameznimi športniki v regiji.

Buenos Aires je bila dežela srebra. Bariloche je bila patagonska Švica. Imeli smo najboljše meso, najbolj priznana vina. Bili smo veliki izvozniki kulture. Tango, folklora, Charly, Fito, Spinetta, Mercedes Sosa, Atahualpa, María Elena Walsh. Bili smo tretja država na svetu in prva v Latinski Ameriki, ki je uvedla radio. Njegov prvenec v Argentini je bil leta 1920. Lani je bil argentinski radio star 100 let.

Kaj se je zgodilo potem? Naše izobraževanje je bilo doslej najboljše. Imeli smo najmočnejši srednji razred na celini. Nedavno so bili znani rezultati zadnjih preizkusov Pisa, (ki se osredotoča na bralne, matematične in naravoslovne kompetence 15-letnikov), ki jih OECD opravlja vsaka 3 leta. Uganite kaj? Smo slabši:

1- Od 77 ocenjenih držav je Argentina ... na 16. mestu za branje, 71. za matematiko in 65. za naravoslovje.

2- A več kot polovica 15-letnih študentov ne razume osnov besedila, ki ga bere.

3- Sedem od desetih mladih ne more rešiti preprostega računa.

4- Pri branju so nas prekosili: Čile, Urugvaj, Kostarika, Mehika, Brazilija in Kolumbija.

5- Pri matematiki so nas prehiteli: Urugvaj, Čile, Mehika, Kostarika, Peru, Kolumbija in Brazilija.

Presenetljivo? Sploh ne. Zaskrbljujoče? Zelo. Javno in zasebno izobraževanje argentinskih fantov in deklet se iz leta v leto slabša. Druge države Južne Amerike nas enostavno povozijo. Kdaj so čilski mladinci začeli bolje brati kot argentinski? Kdaj je Kolumbija dosegla gospodarsko stabilnost in zelo nizko inflacijo? Kdaj je mehiški prestolnici uspelo dobiti sodobnejšo infrastrukturo kot Buenos Aires? Kdaj je Peru začel graditi sodobnejše nogometne stadione kot Argentina? Kdaj je Dominikanska republika postala svetovni epicenter glasbe, tango pa je osamljen pojav? In še bi morali naštevati.

V nekem trenutku se je Argentina izničila in se tega niti nismo zavedli. Rešitev, ki se sliši v teh dneh pred volitvami je: »ljudem bomo dali denar v žep« ali »treba je pognati strojček« (misleč na tiskanje bankovec). Kakšno korist imajo ljudje, če so bile resno poškodovane kultura dela in, kar je še pomembneje, kultura študija in, kar je še bolj tragično, kultura napora? Ali v Argentini sploh še obstaja socialna mobilnost navzgor?

Kar slišimo vsak dan je: blokiraj ulico in ti bodo dali podporo (plan). Blokirajte avtocesto in dali vam bodo 100 podpor. Taborite na aveniji 9. julija in ponudili vam bodo 1.000 podpor. Nihče pa ne želi govoriti o tem, ker bi morali priznati, da naj se še toliko denarja položi v žep, če se ne spremeni pojma vrednot, bo vse ostalo enako, oziroma še slabše.

- - -

Ne rešuje, samo upravlja. Dobra dva tedna manjkata do primarnih volitev, ki bodo začele kazati smer argentinske politične prihodnosti. Vlada je bila še do pred kratkim mirna glede izida. Glavno pozornost je polagala v upravljanje pandemije in načrtovala (upala), da bo tik pred volitvami dosegla prepričljivo število cepljenih in s tem zagotovila naklonjenost volivcev. Manj pozornosti pa je polagala na drug kritični dejavnik: gospodarsko in socialno stanje. V osrčju kirchnerizma so bili prepričani, da bodo podpore, povišice plač, boni za najnižje pokojnine prepričali narod, da smo na pravi poti, »na pragu boljših dni«. Tako je celo obljubljala podpredsednica, češ, da »se bodo povrnili lepi časi«. Lepi časi so bili (le delno) na začetku kirchnerizma, ko smo izhajali iz krize leta 2001 in je tona soje na trgu v Chicagu stala 660 dolarjev.

A položaj se je bistveno spremenil. Po prvih dveh letih je izginil presežek, množila se je revščina, rastla je brezposelnost in danes ljudi bolj skrbi vsakdanji kruh kot koronavirus. Medtem so se vsa ta leta pojavljala in rastla socialna gibanja. Nešteto jih je in barva njihovih ideologij je izredno pestra. Njihovi voditelji so danes delno v vladi, a kljub temu vodijo cestne blokade in zahtevajo podpore. Teh podpor je vedno več, čeprav se v samem kirchnerizmu slišijo glasovi, češ, da podpore nimajo smisla: potrebno je delo, zaposlitev.

Že za časa prejšnje vlade Cristine Kirchner so iznašli program »Potenciar trabajo« (ojačiti delo). Podpore so usmerili v delavske zadruge, ki so rasle kot gobe po dežju. Največkrat so se posvečale zbiranju in recikliranju odpadkov. Ko je Cristina leta 2015 zapustila oblast, je bilo kakih 225.000 teh »delavcev«. Macri je nadaljeval ta projekt, pod vodstvom ministrice za socialno skrbstvo (Carolina Stanley). In ko je leta 2019 odšel, je njih število naraslo na 500.000. Računajo, da jih bo ob koncu leta, torej po dveh letih Albertove vlade, najmanj en milijon.

Vendar vse to je, kot pravijo Argentinci, »kruh za danes a lakota za jutri«. Vlada sicer obljublja blaginjo in srečo, a pelje deželo po poti navzdol. Cena hrane celo presega rast inflacije, ki jo komaj, iz meseca v mesec, zbijajo za desetinke. Vlada se ne posveti reševanju revščine, temveč se omeji le na njeno upravljanje.

Kje so cepiva? Pa tudi v upravljanju pandemije nenehno zamujamo. Vse obljube so se izjalovile. Končno je ministrica za zdravstvo podpisala pogodbo, da nam bo Pfizer prodal 20 milijonov doz cepiva. Po desetih mesecih ideološkega sprenevedanja (da baje zahtevajo ledenike) in potem, ko je število že preseglo 110.000 smrtnih žrtev, in Rusija ne pošlje druge doze Sputnika, nas je srečala pamet. A danes je problem drug. V državi se nahaja 45 milijonov doz, cepljenih pa je le 39 milijonov ljudi. Kje je ostalih pet milijonov. »Nobene doze ni v hladilnikih«, prepričljivo trdi ministrica. In okoli tega vprašanja teče polemika, ki ima bolj politično kot zdravstveno ozadje.

Medtem pa je Argentina že prejela sveža denarna sredstva o Mednarodnega denarnega sklada (FMI) za podporo v pandemiji. Točno 4.334 milijonov dolarjev bomo uporabili, da bomo Skladu plačali stare dolgove. To bo 1.900 milijonov 22. septembra; enako 22. decembra, ostalo pa gre v razne obresti in druge obveznosti. Ob koncu leta o tem denarju ne bo ne duha ne sluha. Z vso paro pa potekajo pogajanja, kako bomo vrnili 44.000 milijonov dolarjev »Macrijevega dolga«. Prvi obrok bi morali plačati v prvem tromesečju prihodnjega leta in sicer 7.206 milijonov, ki jih država nima. Zato minister Guzmán zvesto trdi, da so pogajanja za nov dogovor v polnem teku in da bo pred marcem 2022 vse urejeno. Naj vlada zmaga ali ne, država si ne more privoščiti, da bi zapadli v default. V takem primeru bi res prišli »iz dežja pod kap«.

Tone Mizerit

 

 Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 33

Politika in politiki

Danes bo ta komentar vseboval delno bolj resno vsebino. Ta teden je namreč Argentina bila zapletena v polemiko okoli praznovanja rojstnega dne predsednikove partnerke. Bilo je lansko leto, meseca julija, ko je bila država dejansko zaprta za vse: sorodniki se niso smeli obiskovati; žalujoči niso smeli spremljati pokojnih ob pokopu; nek oče se ni smel vrniti domov, da bi bil pri hčerki ob uri njene smrti … vse to in še neskončno več, medtem ko je predsednik, z dvignjenim prstom, grozil, da bo zlepa ali zgrda dosegel, da bodo ljudje ubogali njegov dekret o izolaciji. Saj so ga ubogali, le on ga ni! Fotografija, ki je po poldrugem letu prišla v javnost, kaže skupino prijateljev, brez »socialne razdalje«, brez zaščitnih mask, kako se trpajo okoli mize, na kateri blesti praznična torta. Predsednik je seveda v prvi vrsti.

Vladni odziv je bila najmanj posrečena poteza. Najprej, da je fotografija lažna. Ko se je pojavila druga in pregnala vse dvome, je predsednik govoril o »pomoti« in metal krivdo na ženo. Potem je celo govoril, da »iščejo, da bi padel« in kričeče zagotavljal, da ga to le še ojači. Kaj pa podpredsednica? Kristina mu je naročila, naj »se pomiri«. In da naj »napravi red tam, kjer je treba«. Seveda ga je (skoraj) ves kirchnerizem podprl: slab mesec pred volitvami bi notranja razpoka lahko bila usodna. Nihče pa ni poudaril najbolj važno: da predsednik ni dal dobrega zgleda, da ni ubogal lastnih ukazov, da se je »požvižgal« na zdravstvene ukrepe in si lastil lažne privilegije, medtem ko je narod trpel zaradi pandemije in zaradi kruto pretirane neskončne karantene. Pandemija pa je zahtevala nad 100.000 smrtnih žrtev.  In opozicija? Razumljivo, da je kot lačen pes nenehno glodala to kost in skušala škandal izkoristiti v lastno korist. Oddanih je bilo celo več predlogov z zahtevo politične sodbe predsednika, ki da naj bi ga odstavili. Tudi to je prazno, brez smisla in le prebrisana poteza volilne kampanje. Skoraj ni bilo slišati resne besede. Sedaj pa časnikarji, na podlagi uradnih zapisov vstopa in odhoda iz predsedniške rezidence raziskujejo, če ni bilo še več takih »zmot«. Težko, da bi se pojavile še druge fotografije, a seznami zgovorno kažejo še na druga srečanja.

Kaj je politika? Afera okoli omenjenega praznovanja rojstnega dne pa nam jasno postavi pred oči vzrok argentinskih kriz in nenehnega nevarnega nazadovanja na gospodarskem, socialnem, zdravstvenem in vzgojnem področju. Narod je ostal brez dobrih pastirjev. Vsi se le prerekajo, kdo da ima večjo palico, kdo odločilno besedo. Medtem pa volkovi obdajajo ograd in ogrožajo čredo.

Ob tem breznu praznine in samoljubja mi je prišlo na misel, kaj je o politiki menil naš čudoviti narodni voditelj dr. Anton Korošec. Ob desetletnici njegove smrti mu je spominski članek posvetil dr. Miha Krek  (Koledar Svobodne Slovenije, 1951). Ob koncu spisa (str. 73) je podal njegov pogled političnega dela. Dobesedno navajam: »Politika je krovski posel«, je večkrat dejal. »Politična organizacija, stranka, vpliv, vse to je v narodovem življenju streha. Pod njo, pod to streho, pa živi in raste narod na svoji zemlji. Pod njo, kjer klije in se razvija božje življenje, delajo vrtnarji in drugi obdelovalci: to so duhovniki, učitelji, zdravniki, prosvetni delavci, socialni delavci, gospodarski voditelji, ki delujejo med množicami za njihovo dobrobit. Da bi ljudje mogli svobodno živeti in si urejati svoje življenje, varni pred ujmami in viharji od zunaj, so si napravili streho nad seboj. Naloga in dolžnost politikov je, da to streho varujejo, da bi dobro čuvala svobodno narodovo last in rast. Ker je politik na strehi, je dolžan opozarjati na nevarnosti, ki jih on bolje vidi že od daleč. Tako politik usmerja. Krovce in čuvaje narod menjava, kakor se mu zdi. Tudi obzorja se včasih zatemnijo, da politik razločno ne vidi. Včasih vihar streho odnese. Naj se zgodi to ali ono, politik, ki je narodov delavec, vselej hiti tja, kjer je najbolj potreben, zgrabi za prvo lopato, ki mu pride v roke, in stori kar more.«

Utopija? Morala bi biti realnost. Saj najdemo države in narode po svetu, kjer politiki skrbijo za narodovo usodo. Ni tako v Argentini, kjer celotna politična srenja trenutno gleda le na nedeljo 12. septembra, ko bodo potekale primarne volitve. Bo predsednikova afera praznovanja vplivala na izid? Nekaj gotovo, kot kažejo ankete. A odločilne volitve bodo komaj 14. novembra. Do tedaj bo že vse pozabljeno. Strokovnjaki ugotavljajo, da »politični spomin« v normalni argentinski skupnosti traja kake tri tedne. Potem se pozabi. Kot so pozabili na torbe z dolarji (9 milijonov), ki jih je državni tajnik metal čez zid domnevnega kloštra; ali zvezki s točnimi navedbami oddaje denarja korupcije; ali video posnetek, kako v Puerto Madero štejejo dolarske bankovce … Zato vlada pripravlja poplavo denarnih podpor (800.000 milijonov pesov) ki naj vzbudijo vtis ugodja tik pred odločilnimi volitvami in nagnejo tehtnico glasov na stran uradnih kandidatov.

Vihar že dolgo razsaja. Večkrat sem na tem mestu omenjal, kako tuji kapital beži iz države. Kar je argentinskih podjetij, če le morejo, tudi vlagajo v sosednje države. Če ne morejo, pač životarijo kolikor se le da. Med težavami ni na zadnjem mestu davčni pritisk, ki ga izvaja država na celoten proizvodni sistem. Tu je vzrok, da skoraj ni novih vlog kapitala in da kapital zapušča državo. Seznam podjetij, ki so že zapustile Argentino, je porazen. Podatki navajajo nad 33 multinacionalk, ki so odšle. Naj navedemo samo nekatere. Začelo se je z letalskimi družbami (LATAM, Norwegian, Qatar, AirNew Zealand in Emirates). Sledile so tovarne avtodelov (Axalta, Basf, PPG …), tekstil (Under Armour, Asics, Wrangler in Lee), proizvajalci zdravil, in še, in še.

Saj se od časa do časa pojavljajo načrti, kako državo postaviti na noge. A čudežev ne bo. Revščina, ki nas preplavlja in je spremenila pokrajino naših mest, je posledica razvoja upadanja kapitalizacije, ki je v državi vidna že desetletja. Z vsemi črkami je treba zapisati, da moramo nujno začeti postopek dokapitalizacije na vseh področjih: finančnih, tehnoloških, infrastrukturnih, kognitivnih in socialnih.

Argentinska podjetja (z nekaj izjemami) so tehnološko zaostala in ne morejo dostopati do kreditov, ker vlada sistematično kaznuje kapitalske naložbe. Argentinska infrastruktura je zastarela, medtem ko vlada nenehno odlaga pogoje razumnega vzdrževanja. Mladi ne dobijo potrebnega usposabljanja, da bi se zlahka vključi v svet dela. Nedavni primer podjetja Toyota, ki je iskalo 200 delavcev, pa jih ni dobilo, ker večina ni izpolnjevala temeljnega pogoja dokončane srednje šole, je dovolj zgovoren. Celo nezaupanje razjeda družbeni kapital. Vsak dan smo revnejši, tudi če merimo Bruto domačo proizvodnjo, je to strukturna in konceptualna revščina. Imamo manj zmogljivosti in namesto da bi analizirali, kako jih lahko razširimo, si prizadevamo najti neprimerne lagodne rešitve.

Zamude so družbeno zelo drage. To smer je treba spremeniti in zato moramo razumeti alternative, za katere se moramo odločiti. Dokapitalizacija je težka pot. Ne samo, da je treba več vlagati, več se je treba učiti, več in bolje delati, bolje skrbeti za razpoložljivi naravni kapital. Se bo kdaj našla vlada, ki bo narodu povedala resnico, ga povabila k skupnemu delu in ga prepričala, da se odpove sedanjemu »ugodju« za ceno lepše prihodnosti za naše otroke?

Smo že navajeni. To je pravzaprav najbolj žalostno. Zavoženemu stanju smo se že tako privadili, da nas že nič več ne preseneča. Te dni je po družbenih občilih na internetu krožil video o nekem kitajskem informativnem programu, kjer je argentinski časnikar Kitajcem razlagal obseg in posledice argentinske inflacije. Začudenja ni bilo konca. Mislim, da se tudi v Sloveniji čudijo, če omenimo, da je vlada še kar zadovoljna, da je bila julijska inflacija »samo« 3%. A če seštevamo, je skok cen od januarja dosegel 29,1%, kar je več, kot je vlada računala za vse leto in kar je še vedno zapisano v državnem proračunu. V zadnjih 12 mesecih pa zabeležimo 51,8%. Nobeno gospodarstvo na svetu ne bi mirno preneslo teh številk. Argentina je res izredna dežela.

A ob tem moramo zapisati, da so te številke na nek način lažne. Da bi omejila porast cen vlada drži pod pritiskom uradni dolar. V začetku je vrednost uradnega dolarja višala v sorazmerju inflacije. Sedaj pa ceno dviga 1 odstotek mesečno, čeprav inflacija potroji to številko. Obenem so dejansko zamrznjene cene javnih storitev. Ta položaj se bo raztegnil do volitev. Kaj pa potem? Potem »bomo že videli« kaj se da storiti … Tako nam gre.

Tone Mizerit

 

Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 32

Štejmo glasove  

Mirno lahko trdim, da argentinska politična scena nikakor ni dolgočasna. A da se utrdi že klasično argentinsko protislovje, naj povem še, da ni bolj dolgočasnega kot argentinsko politično, socialno in gospodarsko stanje, ko se nenehno, kot muha, zaletavamo v steklo v vročem poletju. Muha hoče ven, na prosto, na zrak, na svobodo, in ne vidi kaj je tisto nevidno, ki ji nenehno preprečuje, da bi lahko zapustila kruto ječo. Dolga desetletja že drsimo po klancu navzdol, vedno nižje, vedno bolj v globok prepad, iz katerega ne vemo, če se bomo kdaj rešili.

V Argentini se je začela volilna kampanja za primarne volitve. Ponekod te volitve nimajo smisla, ker sploh ni izbire. V kirchnerizmu je podpredsednica poskrbela, da so liste enotne. Torej, ni kaj izbirati. V opoziciji pa obratno to dejanje demokracije predstavlja možnost notranje ureditve. Ugotovili bodo, kdo da ima v narodu več podpore. A bodimo si na jasnem: opozicija ni toliko bolj »demokratična«. Izbirati je treba, ker nihče med njimi nima dovolj oblasti, da bi (kot Cristina) avtoritarno odločil kdo in kje naj kandidira. Tako bomo zopet priče dogodku, ki naj bi predstavljal temelj demokratičnega življenja, pa bo 12. septembra le ena sama in ogromna anketa, da bo 14. novembra, dan  »tapravih« volitev, presenečenje manjše. Zadnje čase namreč raznim ustanovam, ki raziskujejo javno mnenje in napovedujejo izide volitev, večkrat grobo spodrsne. Matematiko je včasih težko prilagoditi ljudski psihologiji. Pa ne samo v Argentini, tudi drugod po svetu se to dogaja. Le da je med nami še bolj opazno.

Za prgišče glasov. Kampanja se je že začela tudi uradno. V teku meseca dni bomo priče raznim dogodkom, ko bodo kandidati skušali prepričati volivce, kako dobri so, kako uspešni bodo na svojih mestih in kako bo vse boljše, če jih izvolimo. Že to je neke vrste navadna laž, ker je le preveč težko obljubljati, ko usoda ni samo v njihovih rokah. A priče smo tudi pravim lažem, kako se politični vodje nesramno sprenevedajo, da bi si zagotovili prgišče glasov. V tem vsekakor prednjači predsednik, ki ima težko nalogo, da ljudstvo prepriča, kako bomo v kratkem srečni. Spričo težkega gospodarskega in socialnega položaja vlada skuša prikazati, kako da je uspešna na področju zdravstvenega delovanja v okviru pandemije. Res je edino, kar more pokazati, ker se je zadnje tedne cepljenje zelo pospešilo. A, če gledamo resno, nas imajo za norca. Sedem milijonov državljanov, predvsem starejših, je dolge mesece zaman čakalo na drugo dozo ruskega cepiva Sputnik V, ki ga ni in ga še dolgo ne bo. Rešitev je prišla v obliki drugih cepiv, ki so jih prej zavračali iz ideoloških razlogov in sedaj z njimi nadomeščajo manjkajoči Sputnik. Pa celo sedaj se predsednik hvali, da »smo med dvajsetimi državami na svetu, ki imajo najbolj cepljeno prebivalstvo«. A govori samo o prvi dozi. Cepljen je, kdor je prejel obe dozi; v Argentini to predstavlja komaj 20%. V tem pa dejansko zasedamo komaj mesto 54. Zakaj se tako spreneveda?

Ministri in sekretarji se fotografirajo opravljeni z naprsniki (pecheras), na katerih ob risbi brizgalke z debelimi črkami piše: »Argentina te varuje«. Je sploh mogoče to pisati, potem, ko je zaradi zamude v cepljenju država utrpela že 108.000 smrtnih žrtev? Pa zdravstvo ni edino področje, kjer poteka kampanja. Najbolj vlado skrbi gospodarsko stanje, a o tem ne govorijo. Pač pa se v socialno območje zadnje tedne zlivajo ogromna denarna sredstva, ki v obliki bonov (za upokojence) in socialnih podpor skuša ustvariti privid blagostanja. Čeprav se v samih vladnih vrstah vedno glasneje sliši mnenje, da je treba spremeniti sistem teh podpor, se to nikakor ne bo zgodilo pred volitvami. Treba je ojačiti potrošnjo. Zato je poleg denarja, ki ga potiskajo v prazne žepe, vlada sedaj obnovila in ojačila sistem »Sedaj 12« (Ahora 12), ki vam nudi, da si nakupite kar potrebujete, ali kar si želite, v dvanajstih lagodnih obrokih, brez obresti. Kaj to pomeni v družbi, ki trpi skoraj 50% inflacije, lahko razumemo. Število obrokov se lahko celo raztegne na 36, z minimalnimi obrestmi. Koliko glasov to pomeni?

Prazne marnje. A še nekaj ne gre vladi v račune. Pred dvema letoma je bilo zaznati med mladimi volivci veliko naklonjenost kirchnerističnim kandidatom. Letos pa so ugotovili prav nasprotno težnjo. Večina mladih se oddaljuje od vladnih položajev, prehaja v opozicijo in se v velikem številu presenetljivo bliža celo desničarski dvojici Milei in Espert. Predsednik je ob tem začutil željo, da iz srca spregovori mladim. Svaril jih je pred »liberalci«, ki z obljubami svobode kujejo okove liberalizma, in dejal: »Svojo revolucionarno poklicanost ohranjam pri življenju kot mladenič. Nekateri pravijo, da si revolucionar, ko si mlad, in konservativec, ko odrasteš. To ni moj primer,« je nadaljeval. »V sebi čutim ogromno željo, da bi spremenil stvari; upor, za katerega upam, da ne bo nikoli umrl; kot maj '68.« Najprej: besede so izredno prazne, ker ne verjamem, da bi kdo od teh mladih sploh vedel, kaj pomeni »maj 68«. A bistveno: Alberto mlad revolucionar? V politiko je stopil v sklopu Ustavno nacionalistične stranke, ki je bila tedaj najbolj desničarski izraz argentinske politike. Prvič je kandidiral pri povezavi, ki jo je organiziral Domingo Cavallo. Ni bil on kot Menemov gospodarski minister liberalec? Šele s Kirchnerjem je prestopil na »ljudsko polje« in postal šef kabineta ministrov. O kakšnem »mladem revolucionarju« govori?

A vladi se zapleta povsod. Povezava »Fronta vseh« je sijajna iznajdba za zmago na volitvah, a ko je treba vladati, se pojavijo težave. Najhujši so notranji spori med zelo nasprotnimi skupinami. Sedaj je prišlo do spopada med temeljno organizacijo La Cámpora, ki jo vodi sin podpredsednice, pa socialnimi gibanji, ki so neke vrste »pribežališče zapuščenih«. Zadnja leta so te skupine, ki povezujejo brezposelne in organizirajo »delavske zadruge«, pridobile na moči. Veliko jih je in njihova ideološka usmeritev je kaotična. Večina je provladnih, a izredno močna je tudi levica. Leve skupine so zadnje čase uprizarjale proteste s cestnimi blokadami. A prav te dni se je pokazal razkol med provladnimi gibanji in socialnimi formacijami La Cámpore. Kaj je vzrok? Te skupine upravljajo ogromne količine denarja. Hočejo celo, da jim ministrstvo za delo podeli pravno sindikalno osebnost. Kirchnerizem pa hoče vse (in zlasti denar) spraviti pod svojo streho. Ob prazniku svetega Kajetana (v Argentini zavetnik dela), je ogromna množica uprizorila pohod od svetišča v Liniersu do Majskega trga (kakih 10 km). To je bil dokaz njihove moči in izraz njihovih zahtev. Socialni vodja Grabois (papežev predstavnik?) hoče ohraniti neodvisnost. Podpora vladi da, a ne za vsako ceno, najmanj za ceno podrejenosti ljudem, ki »niso nikoli delali«.

Vse to pa poteka v okviru zamenjave na ministrstvu za socialno skrbstvo. Minister Daniel Arroyo je odšel, da kandidira za poslanca. Na njegovo mesto prihaja Juan Zabaleta, dosedanji župan v Hurlinghamu, ki je občino prepustil La Cámpori za ceno ministrskega stolčka. Položaj se zapleta. On je sicer ob nastopu izjavil, da »pri meni ne bo treba blokirati cest«, češ, vrata so odprta za pogajanja. A medtem, ko je to govoril, so središče mesta blokirate levičarske socialne organizacije.

Ne vdamo se … a plačamo. Gospodarski položaj ni izjema  argentinskem kaosu. Dolar, ki je neke vrste barometer stanja, nenehno grozi, skače in prenaša vladne udarce. Stanje je tako zapleteno, da je podpredsednica javno priznala, da bodo Mednarodnemu denarnemu skladu plačali obresti, ki zapadejo pred koncem leta. To je bil dogovor med ministrom (Guzmán) in strokovnjaki Sklada. Za to bodo uporabili tistih 4.300 milijonov dolarjev, ki jih Argentini pripada pri razdelitvi svetovne pomoči ob krizi pandemije. Prav za to vsoto je senat izglasoval odlok, naj gre v socialne namene, ne pa za plačevanje dolgov. In ta odlok je predlagala Cristina. Sila kola lomi.

Dejstvo je, da če bi pred volitvami prišlo do spopada s Skladom, bi se lahko celotna finančna struktura zrušila. Tega pa niti podpredsednica ne more utrpeti. Dogovor je torej: plačamo in se do marca 2022 dogovorimo o novem posojilu v višini 20.000 milijonov dolarjev, s katerim bomo plačali dolgove, ki jih je zagrešil Macri. Vedno ista pesem: nova posojila za stare dolgove, medtem ko država krvavi in hira, ljudje pa trpijo rastočo revščino. Do kdaj še?

Tone Mizerit

 Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 31

Združeni za zmago

Nahajamo se sredi predvolilne kampanje, ali bolj točno, sredi kampanje primarnih volitev, ki bodo potekale v nedeljo 12. septembra. Tam bomo izbrali kandidate v stranki ali povezavi, ki uživa naše simpatije. Določili bomo, kdo naj nas zastopa v volilni tekmi, ki bo odločila nadaljevanje demokratičnega življenja v Argentini. Res je, da bomo zamenjali le polovico poslanskih sedežev in tretjino sestave senata, kar zadeva usode na državni ravni. Dodatno tudi v provincah in občinah. A vedno bolj se možijo glasovi, ki opozarjajo, da so te »vmesne« volitve ključne za prihodnji ustavni razvoj države in družbe.  Ne gre le za dodatno peščico poslancev, ki jih lahko pridobi vlada. Gre za vrsto zakonov, ki jih lahko ti  člani prihodnjega parlamenta potrdijo in s tem zapečatijo usodo.

Težko je danes govoriti o nadaljnjih dveh letih sedanje vlade, ko je politična panorama skrajno kaotična. Res je, da v vladni koaliciji prevladuje centralizem, ki ga pooseblja Cristina. Ta določa vse velike poteze pa tudi malenkosti, kar zadeva seznamov kandidatov. A tudi tam spodrsne in lahko opazimo njej nezaželene odtenke. V opoziciji pa poteka, dejansko v vseh volilnih okrožjih, hud boj, »ne boj, mesarsko klanje« (vedno se moramo vrniti k Prešernu), ki normalnemu državljanu preseda in mu vzbuja dvom, če je naša usoda v pravih rokah. Ko bi morala vsa politična skupnost nastopati čim bolj enotno, ker gre za prihodnost demokracije in republikanizma, smo priče spopadov in prask, ki imajo edini cilj prevlado ene frakcije nad drugo, enega kandidata nad drugim.

Kdo naj jih razume? To nedeljo, 8. avgusta, se bo uradno začela kampanja za primarne volitve. Poglejmo najprej vladno stran. V večini volilnih okrožij (23 provinc in avtonomno prestolno mesto) je izbira potekala »mirno«. Cristina je izbrala ali potrdila volilne sezname. A v nekaterih primerih se je zapletlo. Celo v rodni provinci kirchnerizma, v Santa Cruz, kjer nastopajo ločeno. Chubut je drug primer. Zagorelo pa je v Santa Fe, ki je tretje največje volilno okrožje (za provinco Buenos Aires in Cordobo). Tam se je, na pobudo predsednika Fernándeza, predstavil kot kandidat za senatorja obrambni minister Agustín Rossi. A Cristina je, v povezavi z guvernerjem (Omar Perotti), že izbrala drugo senatorsko formulo.  Rossi je eden najbolj zvestih kirchneristov. A zagrešil je smrtni greh. Za svojo kandidaturo se je domenil s predsednikom, ne da bi prosil za dovoljenje podpredsednico. In ker se ni hotel umakniti, je zapadel v nemilost. Alberto, ki ga je prej nagovarjal in podpiral, je sedaj zahteval, naj odstopi kot minister. Verjetno bo izid volitev tak, kot ga želi Cristina. A rane bodo ostale in je vprašanje, kako bodo potem potekale končne volitve.

Vsem se je zdelo čudno, da je Cristina dovolila, da je prva mesta kandidatov, tako v provinci Buenos Aires kot v prestolnem mestu, določil Alberto. A lisica je zvita. Če bodo zmagali, ali vsaj vredno nastopili, bo »zasluga vseh«. Če pa jim sreča ne bo mila (kar je tudi možno, in se Cristina tega boji) bo krivda padla na predsednika. Vendar ne mislimo, da je vsa važnost na prvih mestih. Od petnajstih kandidatov, ki imajo možnost izvolitve v provinci, sta le dva »predsednikova«, trije so iz skupine, ki jo vodi Massa, deset pa je zvestih oprog podpredsednice. Nekaj pa skoraj ni opazno, vsaj o tem je malo ali nič govora. V pozabo je zapadla stara peronistična folklora. Nekoč so kandidatna mesta zasedali, v sorazmerju tretjin, politiki, ženska veja in sindikati. Vse je padlo v roke politikov; seveda so med njimi ženske. O sindikalistih pa ni več ne duha ne sluha.

Opozicija pa ima svoje težave. V prestolnem mestu je vodji vlade (Rodríguez Larreta) uspelo, da je prodrl s svojimi ljudmi. Ni mu pa uspelo v provinci Buenos Aires, kamor je poslal za prvega kandidata svojo desno roko (Diego Santilli), a naletel na močan upor radikalov, ki so sestavili lastno listo (na čelu je nevrokirurg Manes) in se bodo pomerili na volitvah. A ni vse mirno. Ko so se pripravljali, da objavijo neke vrste »kodeks sožitja«, ki naj prepreči neljube spopade, je že Elisa Carrió napadla Manesa in ga obtožila, da laže (da mu je leta 2015 ponudila podpredsedniško mesto). Celo zagrozila je, da ga bo sodno tožila. Kri gotovo ne bo tekla, a to praskanje ni najboljše priporočilo ne dokaz resnosti pri ljudeh, ki bi jim morala biti prva skrb narodov blagor.

Skrita tragedija. To oznako že nekaj časa uporabljajo opazovalci, zaskrbljeni zaradi zelo močnega nazadovanja Argentine na področju šolstva in vzgoje. Večkrat smo že omenili dejstvo, kako upada vzgojni in kulturni nivo med argentinsko mladino. Naj bo na osnovnošolskem nivoji, a še bolj v srednji šoli, upadanje znanja je porazno. S prvega mesta v Latinski Ameriki padamo vedno globlje. Pod prejšnjo vlado Cristine Kirchner je šolsko vodstvo sistematično nižalo zahteve znanja. Tako imamo danes šolarje v tretjem razredu, ki ne znajo brati, ali vsaj, ne razumejo kaj berejo. Prišlo je tako daleč, da so ponekod za vstop na univerzo vpeljali predhodni predmet »razumno branje«, ker je bila to splošna pomanjkljivost med študenti.

Ta »skrita tragedija« pa ima lahko usodne posledice. Omenil sem že težave, ko nekatera podjetja zapuščajo državo. To niža domačo proizvodnjo, krči pa tudi delavni trg. A prav te dni se je neko podjetje (Toyota) pritoževalo, da ni moglo napolniti dvesto novih delovnih mest. Med zelo številnimi kandidati večina ni imela dovršene srednje šole! Lahko bi bila to obrobna potankost, če ne bi kazala na središče tragedije argentinskega šolstva. Še pred pandemijo je bilo znano, da je le polovica dijakov, ki so se vpisali v srednjo šolo, dokončala študije. In od teh jih je le 27% to doseglo v predvidenem roku. Ostali so enkrat ali tudi večkrat ponavljali kak letnik. Dodatnih 15% je srednjo šolo dokončalo, a potem, v okviru dodatnih tečajev »za odrasle«. Razne raziskave ugotavljajo, da »v Argentini ni zagotovljena vztrajnost v srednješolskem študiju«.

Če je bil položaj porazen pred pandemijo, je vdor Covida-19 predstavljal dodaten grob udarec na tem področju. Ugotavljajo, da je en milijon mladostnikov zapustil šolo od začetka pandemije, večina na srednješolskem nivoju. Doslej se še niso vrnili. Glede nivoja znanja je ključna tudi družbenoekonomska neenakost. Razna raziskovanja dokazujejo, da 25% mladostnikov z razpoložljivimi vzgojnimi sredstvi presega vsaj za dve leti znanje 25% tistih, ki nimajo teh sredstev. To se je jasno pokazalo med pandemijo pri virtualnem pouku. Kako naj se tega pouka udeležijo otroci in najstniki v kartonastih barakah, za katere je računalnik nedosegljivo razkošje? Mimo tistega milijona, ki je enostavno zapustil šolo, kako nadoknaditi zamudo, ki dosega že dve leti izostanka za one, ki kljub vsemu vztrajajo, pa nimajo sredstev? Razni »plani« (načrti, podpore) niso zadostni, da bi mladostnike obdržali v učilnicah; ali pa šolsko vodstvo zamiži na obe očesi, in potrdi prisotnost tistim prizadetim, tudi če ga nikdar ni v šoli. Logična posledica je, da se je med mladimi razpasla brezposelnost do številk, ki ogrožajo ne le ta del prebivalstva, temveč celo možnost delovanja podjetij, kot v omenjenem primeru Toyote.

Škandali in škandalčki. Snov tega dela komentarja bi bila bolj za kak rumeni tisk kot za resno politično analizo. A na misel mi prihaja izrek, ki sem ga še kot otrok slišal od babice: »Riba pri glavi smrdi«. To pomeni, da se glava (voditelji) najprej pokvari. Te dni se je razvedelo, da so razni prijatelji (in seveda prijateljice) v poznih urah obiskovali predsednikovo rezidenco, ko je bila v veljavi najstrožja karantena. Ni bilo obiskov, nismo smeli kropiti svojih pokojnih, ne krstiti svojih otrok, ne obiskovati umirajočih dedkov in babic. A predsednik in njegova žena sta v rezidenci, ob rojstnem dnevu, sprejemala »prijatelje« in sumljive podjetnike. Kaj niso pravila za vse? Kaj ni važno, da vodstvo daje tudi dober zgled? Sprejeti v rezidenci tudi sumljivega sindikalista z ženo, se objemati in občevati brez zaščitne maske, je tudi vredno kritike. Fotografirati se ob tem, in še objaviti fotografijo, pa je višek budalosti. In taki nas vodijo?

Za konec se povrnimo na začetek, na volitve. Vladna povezava je za svoje kandidate na vseh nivojih pripravila neke vrste priročnik, ki naj ga upoštevajo (uporabljajo) med volilno kampanjo. Tam so tudi privlačna gesla o uspehih na področju boja proti Covidu (uspehih? - laži, laži, nekaj bo ostalo); o privlačni prihodnosti, ki nas čaka; o dejstvu, da »bo leto 2022 srečno leto« itd. In seveda, naj se kandidati izmikajo debatam o mednarodni politiki, o pravosodju in o korupciji. »Le če bomo združeni, nas čaka lepša prihodnost!«, trdijo. Vsa ta leta pa vidimo, da so res združeni za zmago. A niso združeni (ne morejo, ne znajo, nočejo) za vredno vladanje.

Tone Mizerit