Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 32

Štejmo glasove  

Mirno lahko trdim, da argentinska politična scena nikakor ni dolgočasna. A da se utrdi že klasično argentinsko protislovje, naj povem še, da ni bolj dolgočasnega kot argentinsko politično, socialno in gospodarsko stanje, ko se nenehno, kot muha, zaletavamo v steklo v vročem poletju. Muha hoče ven, na prosto, na zrak, na svobodo, in ne vidi kaj je tisto nevidno, ki ji nenehno preprečuje, da bi lahko zapustila kruto ječo. Dolga desetletja že drsimo po klancu navzdol, vedno nižje, vedno bolj v globok prepad, iz katerega ne vemo, če se bomo kdaj rešili.

V Argentini se je začela volilna kampanja za primarne volitve. Ponekod te volitve nimajo smisla, ker sploh ni izbire. V kirchnerizmu je podpredsednica poskrbela, da so liste enotne. Torej, ni kaj izbirati. V opoziciji pa obratno to dejanje demokracije predstavlja možnost notranje ureditve. Ugotovili bodo, kdo da ima v narodu več podpore. A bodimo si na jasnem: opozicija ni toliko bolj »demokratična«. Izbirati je treba, ker nihče med njimi nima dovolj oblasti, da bi (kot Cristina) avtoritarno odločil kdo in kje naj kandidira. Tako bomo zopet priče dogodku, ki naj bi predstavljal temelj demokratičnega življenja, pa bo 12. septembra le ena sama in ogromna anketa, da bo 14. novembra, dan  »tapravih« volitev, presenečenje manjše. Zadnje čase namreč raznim ustanovam, ki raziskujejo javno mnenje in napovedujejo izide volitev, večkrat grobo spodrsne. Matematiko je včasih težko prilagoditi ljudski psihologiji. Pa ne samo v Argentini, tudi drugod po svetu se to dogaja. Le da je med nami še bolj opazno.

Za prgišče glasov. Kampanja se je že začela tudi uradno. V teku meseca dni bomo priče raznim dogodkom, ko bodo kandidati skušali prepričati volivce, kako dobri so, kako uspešni bodo na svojih mestih in kako bo vse boljše, če jih izvolimo. Že to je neke vrste navadna laž, ker je le preveč težko obljubljati, ko usoda ni samo v njihovih rokah. A priče smo tudi pravim lažem, kako se politični vodje nesramno sprenevedajo, da bi si zagotovili prgišče glasov. V tem vsekakor prednjači predsednik, ki ima težko nalogo, da ljudstvo prepriča, kako bomo v kratkem srečni. Spričo težkega gospodarskega in socialnega položaja vlada skuša prikazati, kako da je uspešna na področju zdravstvenega delovanja v okviru pandemije. Res je edino, kar more pokazati, ker se je zadnje tedne cepljenje zelo pospešilo. A, če gledamo resno, nas imajo za norca. Sedem milijonov državljanov, predvsem starejših, je dolge mesece zaman čakalo na drugo dozo ruskega cepiva Sputnik V, ki ga ni in ga še dolgo ne bo. Rešitev je prišla v obliki drugih cepiv, ki so jih prej zavračali iz ideoloških razlogov in sedaj z njimi nadomeščajo manjkajoči Sputnik. Pa celo sedaj se predsednik hvali, da »smo med dvajsetimi državami na svetu, ki imajo najbolj cepljeno prebivalstvo«. A govori samo o prvi dozi. Cepljen je, kdor je prejel obe dozi; v Argentini to predstavlja komaj 20%. V tem pa dejansko zasedamo komaj mesto 54. Zakaj se tako spreneveda?

Ministri in sekretarji se fotografirajo opravljeni z naprsniki (pecheras), na katerih ob risbi brizgalke z debelimi črkami piše: »Argentina te varuje«. Je sploh mogoče to pisati, potem, ko je zaradi zamude v cepljenju država utrpela že 108.000 smrtnih žrtev? Pa zdravstvo ni edino področje, kjer poteka kampanja. Najbolj vlado skrbi gospodarsko stanje, a o tem ne govorijo. Pač pa se v socialno območje zadnje tedne zlivajo ogromna denarna sredstva, ki v obliki bonov (za upokojence) in socialnih podpor skuša ustvariti privid blagostanja. Čeprav se v samih vladnih vrstah vedno glasneje sliši mnenje, da je treba spremeniti sistem teh podpor, se to nikakor ne bo zgodilo pred volitvami. Treba je ojačiti potrošnjo. Zato je poleg denarja, ki ga potiskajo v prazne žepe, vlada sedaj obnovila in ojačila sistem »Sedaj 12« (Ahora 12), ki vam nudi, da si nakupite kar potrebujete, ali kar si želite, v dvanajstih lagodnih obrokih, brez obresti. Kaj to pomeni v družbi, ki trpi skoraj 50% inflacije, lahko razumemo. Število obrokov se lahko celo raztegne na 36, z minimalnimi obrestmi. Koliko glasov to pomeni?

Prazne marnje. A še nekaj ne gre vladi v račune. Pred dvema letoma je bilo zaznati med mladimi volivci veliko naklonjenost kirchnerističnim kandidatom. Letos pa so ugotovili prav nasprotno težnjo. Večina mladih se oddaljuje od vladnih položajev, prehaja v opozicijo in se v velikem številu presenetljivo bliža celo desničarski dvojici Milei in Espert. Predsednik je ob tem začutil željo, da iz srca spregovori mladim. Svaril jih je pred »liberalci«, ki z obljubami svobode kujejo okove liberalizma, in dejal: »Svojo revolucionarno poklicanost ohranjam pri življenju kot mladenič. Nekateri pravijo, da si revolucionar, ko si mlad, in konservativec, ko odrasteš. To ni moj primer,« je nadaljeval. »V sebi čutim ogromno željo, da bi spremenil stvari; upor, za katerega upam, da ne bo nikoli umrl; kot maj '68.« Najprej: besede so izredno prazne, ker ne verjamem, da bi kdo od teh mladih sploh vedel, kaj pomeni »maj 68«. A bistveno: Alberto mlad revolucionar? V politiko je stopil v sklopu Ustavno nacionalistične stranke, ki je bila tedaj najbolj desničarski izraz argentinske politike. Prvič je kandidiral pri povezavi, ki jo je organiziral Domingo Cavallo. Ni bil on kot Menemov gospodarski minister liberalec? Šele s Kirchnerjem je prestopil na »ljudsko polje« in postal šef kabineta ministrov. O kakšnem »mladem revolucionarju« govori?

A vladi se zapleta povsod. Povezava »Fronta vseh« je sijajna iznajdba za zmago na volitvah, a ko je treba vladati, se pojavijo težave. Najhujši so notranji spori med zelo nasprotnimi skupinami. Sedaj je prišlo do spopada med temeljno organizacijo La Cámpora, ki jo vodi sin podpredsednice, pa socialnimi gibanji, ki so neke vrste »pribežališče zapuščenih«. Zadnja leta so te skupine, ki povezujejo brezposelne in organizirajo »delavske zadruge«, pridobile na moči. Veliko jih je in njihova ideološka usmeritev je kaotična. Večina je provladnih, a izredno močna je tudi levica. Leve skupine so zadnje čase uprizarjale proteste s cestnimi blokadami. A prav te dni se je pokazal razkol med provladnimi gibanji in socialnimi formacijami La Cámpore. Kaj je vzrok? Te skupine upravljajo ogromne količine denarja. Hočejo celo, da jim ministrstvo za delo podeli pravno sindikalno osebnost. Kirchnerizem pa hoče vse (in zlasti denar) spraviti pod svojo streho. Ob prazniku svetega Kajetana (v Argentini zavetnik dela), je ogromna množica uprizorila pohod od svetišča v Liniersu do Majskega trga (kakih 10 km). To je bil dokaz njihove moči in izraz njihovih zahtev. Socialni vodja Grabois (papežev predstavnik?) hoče ohraniti neodvisnost. Podpora vladi da, a ne za vsako ceno, najmanj za ceno podrejenosti ljudem, ki »niso nikoli delali«.

Vse to pa poteka v okviru zamenjave na ministrstvu za socialno skrbstvo. Minister Daniel Arroyo je odšel, da kandidira za poslanca. Na njegovo mesto prihaja Juan Zabaleta, dosedanji župan v Hurlinghamu, ki je občino prepustil La Cámpori za ceno ministrskega stolčka. Položaj se zapleta. On je sicer ob nastopu izjavil, da »pri meni ne bo treba blokirati cest«, češ, vrata so odprta za pogajanja. A medtem, ko je to govoril, so središče mesta blokirate levičarske socialne organizacije.

Ne vdamo se … a plačamo. Gospodarski položaj ni izjema  argentinskem kaosu. Dolar, ki je neke vrste barometer stanja, nenehno grozi, skače in prenaša vladne udarce. Stanje je tako zapleteno, da je podpredsednica javno priznala, da bodo Mednarodnemu denarnemu skladu plačali obresti, ki zapadejo pred koncem leta. To je bil dogovor med ministrom (Guzmán) in strokovnjaki Sklada. Za to bodo uporabili tistih 4.300 milijonov dolarjev, ki jih Argentini pripada pri razdelitvi svetovne pomoči ob krizi pandemije. Prav za to vsoto je senat izglasoval odlok, naj gre v socialne namene, ne pa za plačevanje dolgov. In ta odlok je predlagala Cristina. Sila kola lomi.

Dejstvo je, da če bi pred volitvami prišlo do spopada s Skladom, bi se lahko celotna finančna struktura zrušila. Tega pa niti podpredsednica ne more utrpeti. Dogovor je torej: plačamo in se do marca 2022 dogovorimo o novem posojilu v višini 20.000 milijonov dolarjev, s katerim bomo plačali dolgove, ki jih je zagrešil Macri. Vedno ista pesem: nova posojila za stare dolgove, medtem ko država krvavi in hira, ljudje pa trpijo rastočo revščino. Do kdaj še?

Tone Mizerit