Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 33

Politika in politiki

Danes bo ta komentar vseboval delno bolj resno vsebino. Ta teden je namreč Argentina bila zapletena v polemiko okoli praznovanja rojstnega dne predsednikove partnerke. Bilo je lansko leto, meseca julija, ko je bila država dejansko zaprta za vse: sorodniki se niso smeli obiskovati; žalujoči niso smeli spremljati pokojnih ob pokopu; nek oče se ni smel vrniti domov, da bi bil pri hčerki ob uri njene smrti … vse to in še neskončno več, medtem ko je predsednik, z dvignjenim prstom, grozil, da bo zlepa ali zgrda dosegel, da bodo ljudje ubogali njegov dekret o izolaciji. Saj so ga ubogali, le on ga ni! Fotografija, ki je po poldrugem letu prišla v javnost, kaže skupino prijateljev, brez »socialne razdalje«, brez zaščitnih mask, kako se trpajo okoli mize, na kateri blesti praznična torta. Predsednik je seveda v prvi vrsti.

Vladni odziv je bila najmanj posrečena poteza. Najprej, da je fotografija lažna. Ko se je pojavila druga in pregnala vse dvome, je predsednik govoril o »pomoti« in metal krivdo na ženo. Potem je celo govoril, da »iščejo, da bi padel« in kričeče zagotavljal, da ga to le še ojači. Kaj pa podpredsednica? Kristina mu je naročila, naj »se pomiri«. In da naj »napravi red tam, kjer je treba«. Seveda ga je (skoraj) ves kirchnerizem podprl: slab mesec pred volitvami bi notranja razpoka lahko bila usodna. Nihče pa ni poudaril najbolj važno: da predsednik ni dal dobrega zgleda, da ni ubogal lastnih ukazov, da se je »požvižgal« na zdravstvene ukrepe in si lastil lažne privilegije, medtem ko je narod trpel zaradi pandemije in zaradi kruto pretirane neskončne karantene. Pandemija pa je zahtevala nad 100.000 smrtnih žrtev.  In opozicija? Razumljivo, da je kot lačen pes nenehno glodala to kost in skušala škandal izkoristiti v lastno korist. Oddanih je bilo celo več predlogov z zahtevo politične sodbe predsednika, ki da naj bi ga odstavili. Tudi to je prazno, brez smisla in le prebrisana poteza volilne kampanje. Skoraj ni bilo slišati resne besede. Sedaj pa časnikarji, na podlagi uradnih zapisov vstopa in odhoda iz predsedniške rezidence raziskujejo, če ni bilo še več takih »zmot«. Težko, da bi se pojavile še druge fotografije, a seznami zgovorno kažejo še na druga srečanja.

Kaj je politika? Afera okoli omenjenega praznovanja rojstnega dne pa nam jasno postavi pred oči vzrok argentinskih kriz in nenehnega nevarnega nazadovanja na gospodarskem, socialnem, zdravstvenem in vzgojnem področju. Narod je ostal brez dobrih pastirjev. Vsi se le prerekajo, kdo da ima večjo palico, kdo odločilno besedo. Medtem pa volkovi obdajajo ograd in ogrožajo čredo.

Ob tem breznu praznine in samoljubja mi je prišlo na misel, kaj je o politiki menil naš čudoviti narodni voditelj dr. Anton Korošec. Ob desetletnici njegove smrti mu je spominski članek posvetil dr. Miha Krek  (Koledar Svobodne Slovenije, 1951). Ob koncu spisa (str. 73) je podal njegov pogled političnega dela. Dobesedno navajam: »Politika je krovski posel«, je večkrat dejal. »Politična organizacija, stranka, vpliv, vse to je v narodovem življenju streha. Pod njo, pod to streho, pa živi in raste narod na svoji zemlji. Pod njo, kjer klije in se razvija božje življenje, delajo vrtnarji in drugi obdelovalci: to so duhovniki, učitelji, zdravniki, prosvetni delavci, socialni delavci, gospodarski voditelji, ki delujejo med množicami za njihovo dobrobit. Da bi ljudje mogli svobodno živeti in si urejati svoje življenje, varni pred ujmami in viharji od zunaj, so si napravili streho nad seboj. Naloga in dolžnost politikov je, da to streho varujejo, da bi dobro čuvala svobodno narodovo last in rast. Ker je politik na strehi, je dolžan opozarjati na nevarnosti, ki jih on bolje vidi že od daleč. Tako politik usmerja. Krovce in čuvaje narod menjava, kakor se mu zdi. Tudi obzorja se včasih zatemnijo, da politik razločno ne vidi. Včasih vihar streho odnese. Naj se zgodi to ali ono, politik, ki je narodov delavec, vselej hiti tja, kjer je najbolj potreben, zgrabi za prvo lopato, ki mu pride v roke, in stori kar more.«

Utopija? Morala bi biti realnost. Saj najdemo države in narode po svetu, kjer politiki skrbijo za narodovo usodo. Ni tako v Argentini, kjer celotna politična srenja trenutno gleda le na nedeljo 12. septembra, ko bodo potekale primarne volitve. Bo predsednikova afera praznovanja vplivala na izid? Nekaj gotovo, kot kažejo ankete. A odločilne volitve bodo komaj 14. novembra. Do tedaj bo že vse pozabljeno. Strokovnjaki ugotavljajo, da »politični spomin« v normalni argentinski skupnosti traja kake tri tedne. Potem se pozabi. Kot so pozabili na torbe z dolarji (9 milijonov), ki jih je državni tajnik metal čez zid domnevnega kloštra; ali zvezki s točnimi navedbami oddaje denarja korupcije; ali video posnetek, kako v Puerto Madero štejejo dolarske bankovce … Zato vlada pripravlja poplavo denarnih podpor (800.000 milijonov pesov) ki naj vzbudijo vtis ugodja tik pred odločilnimi volitvami in nagnejo tehtnico glasov na stran uradnih kandidatov.

Vihar že dolgo razsaja. Večkrat sem na tem mestu omenjal, kako tuji kapital beži iz države. Kar je argentinskih podjetij, če le morejo, tudi vlagajo v sosednje države. Če ne morejo, pač životarijo kolikor se le da. Med težavami ni na zadnjem mestu davčni pritisk, ki ga izvaja država na celoten proizvodni sistem. Tu je vzrok, da skoraj ni novih vlog kapitala in da kapital zapušča državo. Seznam podjetij, ki so že zapustile Argentino, je porazen. Podatki navajajo nad 33 multinacionalk, ki so odšle. Naj navedemo samo nekatere. Začelo se je z letalskimi družbami (LATAM, Norwegian, Qatar, AirNew Zealand in Emirates). Sledile so tovarne avtodelov (Axalta, Basf, PPG …), tekstil (Under Armour, Asics, Wrangler in Lee), proizvajalci zdravil, in še, in še.

Saj se od časa do časa pojavljajo načrti, kako državo postaviti na noge. A čudežev ne bo. Revščina, ki nas preplavlja in je spremenila pokrajino naših mest, je posledica razvoja upadanja kapitalizacije, ki je v državi vidna že desetletja. Z vsemi črkami je treba zapisati, da moramo nujno začeti postopek dokapitalizacije na vseh področjih: finančnih, tehnoloških, infrastrukturnih, kognitivnih in socialnih.

Argentinska podjetja (z nekaj izjemami) so tehnološko zaostala in ne morejo dostopati do kreditov, ker vlada sistematično kaznuje kapitalske naložbe. Argentinska infrastruktura je zastarela, medtem ko vlada nenehno odlaga pogoje razumnega vzdrževanja. Mladi ne dobijo potrebnega usposabljanja, da bi se zlahka vključi v svet dela. Nedavni primer podjetja Toyota, ki je iskalo 200 delavcev, pa jih ni dobilo, ker večina ni izpolnjevala temeljnega pogoja dokončane srednje šole, je dovolj zgovoren. Celo nezaupanje razjeda družbeni kapital. Vsak dan smo revnejši, tudi če merimo Bruto domačo proizvodnjo, je to strukturna in konceptualna revščina. Imamo manj zmogljivosti in namesto da bi analizirali, kako jih lahko razširimo, si prizadevamo najti neprimerne lagodne rešitve.

Zamude so družbeno zelo drage. To smer je treba spremeniti in zato moramo razumeti alternative, za katere se moramo odločiti. Dokapitalizacija je težka pot. Ne samo, da je treba več vlagati, več se je treba učiti, več in bolje delati, bolje skrbeti za razpoložljivi naravni kapital. Se bo kdaj našla vlada, ki bo narodu povedala resnico, ga povabila k skupnemu delu in ga prepričala, da se odpove sedanjemu »ugodju« za ceno lepše prihodnosti za naše otroke?

Smo že navajeni. To je pravzaprav najbolj žalostno. Zavoženemu stanju smo se že tako privadili, da nas že nič več ne preseneča. Te dni je po družbenih občilih na internetu krožil video o nekem kitajskem informativnem programu, kjer je argentinski časnikar Kitajcem razlagal obseg in posledice argentinske inflacije. Začudenja ni bilo konca. Mislim, da se tudi v Sloveniji čudijo, če omenimo, da je vlada še kar zadovoljna, da je bila julijska inflacija »samo« 3%. A če seštevamo, je skok cen od januarja dosegel 29,1%, kar je več, kot je vlada računala za vse leto in kar je še vedno zapisano v državnem proračunu. V zadnjih 12 mesecih pa zabeležimo 51,8%. Nobeno gospodarstvo na svetu ne bi mirno preneslo teh številk. Argentina je res izredna dežela.

A ob tem moramo zapisati, da so te številke na nek način lažne. Da bi omejila porast cen vlada drži pod pritiskom uradni dolar. V začetku je vrednost uradnega dolarja višala v sorazmerju inflacije. Sedaj pa ceno dviga 1 odstotek mesečno, čeprav inflacija potroji to številko. Obenem so dejansko zamrznjene cene javnih storitev. Ta položaj se bo raztegnil do volitev. Kaj pa potem? Potem »bomo že videli« kaj se da storiti … Tako nam gre.

Tone Mizerit