Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 34

Kdaj se je Argentina izničila

Od časa do časa je pametno, da se ustavimo, da pustimo vsaj delno ob strani vsakodnevne dogodke. Prilično je, da se ozremo okoli sebe in malo pomislimo, od kje prihajamo in kam gremo. Zato naj mi bralci dovolijo, da danes začnem ta spis z razmišljanjem, ki je pravzaprav že staro, a je  z nekaterimi dodatki in spremembami popolnoma jasno in prilagodljivo sedanjemu argentinskemu stanju. Saj je položaj res grenak, povzroča skrb in morda celo obup, a povzamem enega izmed znanih Peronovih izrekov: »Edina resnica je stvarnost«. In stvarnost nam pokaže sledečo sliko:

- - -

Nekoč je eden izmed predsednikov izjavil, da je Argentina »obsojena na uspeh«. Rekli so nam, da smo žitnica sveta. Že leta 1500 so nam dali orjaško ime: 'Argentum' (srebro). Z drugimi besedami, mi smo dežela srebra. Zdi se, da so domorodci španskim osvajalcem podarili srebrne predmete in ti so tekli v Evropo, in povedali, da smo regija, bogata s to plemenito kovino. Zato smo »Argentina«, država Srebra, regija Srebra, reka Srebra.

Bili smo najbolj pismena država v Latinski Ameriki, po zaslugi človeka po imenu Domingo Sarmiento, ki je ustvaril 800 osnovnih šol in v desetih letih štirikrat povečal šolsko populacijo s 30.000 na 110.000 učencev. Bili smo prva država, ki je demokratizirala univerzo in uvedla javen, odprt in demokratičen sistem. Bili smo in smo država z največ Nobelovimi nagrajenci v Latinski Ameriki. Bili smo država, ki je imela prvo podzemsko železnico. Bili smo država z najboljšimi posameznimi športniki v regiji.

Buenos Aires je bila dežela srebra. Bariloche je bila patagonska Švica. Imeli smo najboljše meso, najbolj priznana vina. Bili smo veliki izvozniki kulture. Tango, folklora, Charly, Fito, Spinetta, Mercedes Sosa, Atahualpa, María Elena Walsh. Bili smo tretja država na svetu in prva v Latinski Ameriki, ki je uvedla radio. Njegov prvenec v Argentini je bil leta 1920. Lani je bil argentinski radio star 100 let.

Kaj se je zgodilo potem? Naše izobraževanje je bilo doslej najboljše. Imeli smo najmočnejši srednji razred na celini. Nedavno so bili znani rezultati zadnjih preizkusov Pisa, (ki se osredotoča na bralne, matematične in naravoslovne kompetence 15-letnikov), ki jih OECD opravlja vsaka 3 leta. Uganite kaj? Smo slabši:

1- Od 77 ocenjenih držav je Argentina ... na 16. mestu za branje, 71. za matematiko in 65. za naravoslovje.

2- A več kot polovica 15-letnih študentov ne razume osnov besedila, ki ga bere.

3- Sedem od desetih mladih ne more rešiti preprostega računa.

4- Pri branju so nas prekosili: Čile, Urugvaj, Kostarika, Mehika, Brazilija in Kolumbija.

5- Pri matematiki so nas prehiteli: Urugvaj, Čile, Mehika, Kostarika, Peru, Kolumbija in Brazilija.

Presenetljivo? Sploh ne. Zaskrbljujoče? Zelo. Javno in zasebno izobraževanje argentinskih fantov in deklet se iz leta v leto slabša. Druge države Južne Amerike nas enostavno povozijo. Kdaj so čilski mladinci začeli bolje brati kot argentinski? Kdaj je Kolumbija dosegla gospodarsko stabilnost in zelo nizko inflacijo? Kdaj je mehiški prestolnici uspelo dobiti sodobnejšo infrastrukturo kot Buenos Aires? Kdaj je Peru začel graditi sodobnejše nogometne stadione kot Argentina? Kdaj je Dominikanska republika postala svetovni epicenter glasbe, tango pa je osamljen pojav? In še bi morali naštevati.

V nekem trenutku se je Argentina izničila in se tega niti nismo zavedli. Rešitev, ki se sliši v teh dneh pred volitvami je: »ljudem bomo dali denar v žep« ali »treba je pognati strojček« (misleč na tiskanje bankovec). Kakšno korist imajo ljudje, če so bile resno poškodovane kultura dela in, kar je še pomembneje, kultura študija in, kar je še bolj tragično, kultura napora? Ali v Argentini sploh še obstaja socialna mobilnost navzgor?

Kar slišimo vsak dan je: blokiraj ulico in ti bodo dali podporo (plan). Blokirajte avtocesto in dali vam bodo 100 podpor. Taborite na aveniji 9. julija in ponudili vam bodo 1.000 podpor. Nihče pa ne želi govoriti o tem, ker bi morali priznati, da naj se še toliko denarja položi v žep, če se ne spremeni pojma vrednot, bo vse ostalo enako, oziroma še slabše.

- - -

Ne rešuje, samo upravlja. Dobra dva tedna manjkata do primarnih volitev, ki bodo začele kazati smer argentinske politične prihodnosti. Vlada je bila še do pred kratkim mirna glede izida. Glavno pozornost je polagala v upravljanje pandemije in načrtovala (upala), da bo tik pred volitvami dosegla prepričljivo število cepljenih in s tem zagotovila naklonjenost volivcev. Manj pozornosti pa je polagala na drug kritični dejavnik: gospodarsko in socialno stanje. V osrčju kirchnerizma so bili prepričani, da bodo podpore, povišice plač, boni za najnižje pokojnine prepričali narod, da smo na pravi poti, »na pragu boljših dni«. Tako je celo obljubljala podpredsednica, češ, da »se bodo povrnili lepi časi«. Lepi časi so bili (le delno) na začetku kirchnerizma, ko smo izhajali iz krize leta 2001 in je tona soje na trgu v Chicagu stala 660 dolarjev.

A položaj se je bistveno spremenil. Po prvih dveh letih je izginil presežek, množila se je revščina, rastla je brezposelnost in danes ljudi bolj skrbi vsakdanji kruh kot koronavirus. Medtem so se vsa ta leta pojavljala in rastla socialna gibanja. Nešteto jih je in barva njihovih ideologij je izredno pestra. Njihovi voditelji so danes delno v vladi, a kljub temu vodijo cestne blokade in zahtevajo podpore. Teh podpor je vedno več, čeprav se v samem kirchnerizmu slišijo glasovi, češ, da podpore nimajo smisla: potrebno je delo, zaposlitev.

Že za časa prejšnje vlade Cristine Kirchner so iznašli program »Potenciar trabajo« (ojačiti delo). Podpore so usmerili v delavske zadruge, ki so rasle kot gobe po dežju. Največkrat so se posvečale zbiranju in recikliranju odpadkov. Ko je Cristina leta 2015 zapustila oblast, je bilo kakih 225.000 teh »delavcev«. Macri je nadaljeval ta projekt, pod vodstvom ministrice za socialno skrbstvo (Carolina Stanley). In ko je leta 2019 odšel, je njih število naraslo na 500.000. Računajo, da jih bo ob koncu leta, torej po dveh letih Albertove vlade, najmanj en milijon.

Vendar vse to je, kot pravijo Argentinci, »kruh za danes a lakota za jutri«. Vlada sicer obljublja blaginjo in srečo, a pelje deželo po poti navzdol. Cena hrane celo presega rast inflacije, ki jo komaj, iz meseca v mesec, zbijajo za desetinke. Vlada se ne posveti reševanju revščine, temveč se omeji le na njeno upravljanje.

Kje so cepiva? Pa tudi v upravljanju pandemije nenehno zamujamo. Vse obljube so se izjalovile. Končno je ministrica za zdravstvo podpisala pogodbo, da nam bo Pfizer prodal 20 milijonov doz cepiva. Po desetih mesecih ideološkega sprenevedanja (da baje zahtevajo ledenike) in potem, ko je število že preseglo 110.000 smrtnih žrtev, in Rusija ne pošlje druge doze Sputnika, nas je srečala pamet. A danes je problem drug. V državi se nahaja 45 milijonov doz, cepljenih pa je le 39 milijonov ljudi. Kje je ostalih pet milijonov. »Nobene doze ni v hladilnikih«, prepričljivo trdi ministrica. In okoli tega vprašanja teče polemika, ki ima bolj politično kot zdravstveno ozadje.

Medtem pa je Argentina že prejela sveža denarna sredstva o Mednarodnega denarnega sklada (FMI) za podporo v pandemiji. Točno 4.334 milijonov dolarjev bomo uporabili, da bomo Skladu plačali stare dolgove. To bo 1.900 milijonov 22. septembra; enako 22. decembra, ostalo pa gre v razne obresti in druge obveznosti. Ob koncu leta o tem denarju ne bo ne duha ne sluha. Z vso paro pa potekajo pogajanja, kako bomo vrnili 44.000 milijonov dolarjev »Macrijevega dolga«. Prvi obrok bi morali plačati v prvem tromesečju prihodnjega leta in sicer 7.206 milijonov, ki jih država nima. Zato minister Guzmán zvesto trdi, da so pogajanja za nov dogovor v polnem teku in da bo pred marcem 2022 vse urejeno. Naj vlada zmaga ali ne, država si ne more privoščiti, da bi zapadli v default. V takem primeru bi res prišli »iz dežja pod kap«.

Tone Mizerit