Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 31

Združeni za zmago

Nahajamo se sredi predvolilne kampanje, ali bolj točno, sredi kampanje primarnih volitev, ki bodo potekale v nedeljo 12. septembra. Tam bomo izbrali kandidate v stranki ali povezavi, ki uživa naše simpatije. Določili bomo, kdo naj nas zastopa v volilni tekmi, ki bo odločila nadaljevanje demokratičnega življenja v Argentini. Res je, da bomo zamenjali le polovico poslanskih sedežev in tretjino sestave senata, kar zadeva usode na državni ravni. Dodatno tudi v provincah in občinah. A vedno bolj se možijo glasovi, ki opozarjajo, da so te »vmesne« volitve ključne za prihodnji ustavni razvoj države in družbe.  Ne gre le za dodatno peščico poslancev, ki jih lahko pridobi vlada. Gre za vrsto zakonov, ki jih lahko ti  člani prihodnjega parlamenta potrdijo in s tem zapečatijo usodo.

Težko je danes govoriti o nadaljnjih dveh letih sedanje vlade, ko je politična panorama skrajno kaotična. Res je, da v vladni koaliciji prevladuje centralizem, ki ga pooseblja Cristina. Ta določa vse velike poteze pa tudi malenkosti, kar zadeva seznamov kandidatov. A tudi tam spodrsne in lahko opazimo njej nezaželene odtenke. V opoziciji pa poteka, dejansko v vseh volilnih okrožjih, hud boj, »ne boj, mesarsko klanje« (vedno se moramo vrniti k Prešernu), ki normalnemu državljanu preseda in mu vzbuja dvom, če je naša usoda v pravih rokah. Ko bi morala vsa politična skupnost nastopati čim bolj enotno, ker gre za prihodnost demokracije in republikanizma, smo priče spopadov in prask, ki imajo edini cilj prevlado ene frakcije nad drugo, enega kandidata nad drugim.

Kdo naj jih razume? To nedeljo, 8. avgusta, se bo uradno začela kampanja za primarne volitve. Poglejmo najprej vladno stran. V večini volilnih okrožij (23 provinc in avtonomno prestolno mesto) je izbira potekala »mirno«. Cristina je izbrala ali potrdila volilne sezname. A v nekaterih primerih se je zapletlo. Celo v rodni provinci kirchnerizma, v Santa Cruz, kjer nastopajo ločeno. Chubut je drug primer. Zagorelo pa je v Santa Fe, ki je tretje največje volilno okrožje (za provinco Buenos Aires in Cordobo). Tam se je, na pobudo predsednika Fernándeza, predstavil kot kandidat za senatorja obrambni minister Agustín Rossi. A Cristina je, v povezavi z guvernerjem (Omar Perotti), že izbrala drugo senatorsko formulo.  Rossi je eden najbolj zvestih kirchneristov. A zagrešil je smrtni greh. Za svojo kandidaturo se je domenil s predsednikom, ne da bi prosil za dovoljenje podpredsednico. In ker se ni hotel umakniti, je zapadel v nemilost. Alberto, ki ga je prej nagovarjal in podpiral, je sedaj zahteval, naj odstopi kot minister. Verjetno bo izid volitev tak, kot ga želi Cristina. A rane bodo ostale in je vprašanje, kako bodo potem potekale končne volitve.

Vsem se je zdelo čudno, da je Cristina dovolila, da je prva mesta kandidatov, tako v provinci Buenos Aires kot v prestolnem mestu, določil Alberto. A lisica je zvita. Če bodo zmagali, ali vsaj vredno nastopili, bo »zasluga vseh«. Če pa jim sreča ne bo mila (kar je tudi možno, in se Cristina tega boji) bo krivda padla na predsednika. Vendar ne mislimo, da je vsa važnost na prvih mestih. Od petnajstih kandidatov, ki imajo možnost izvolitve v provinci, sta le dva »predsednikova«, trije so iz skupine, ki jo vodi Massa, deset pa je zvestih oprog podpredsednice. Nekaj pa skoraj ni opazno, vsaj o tem je malo ali nič govora. V pozabo je zapadla stara peronistična folklora. Nekoč so kandidatna mesta zasedali, v sorazmerju tretjin, politiki, ženska veja in sindikati. Vse je padlo v roke politikov; seveda so med njimi ženske. O sindikalistih pa ni več ne duha ne sluha.

Opozicija pa ima svoje težave. V prestolnem mestu je vodji vlade (Rodríguez Larreta) uspelo, da je prodrl s svojimi ljudmi. Ni mu pa uspelo v provinci Buenos Aires, kamor je poslal za prvega kandidata svojo desno roko (Diego Santilli), a naletel na močan upor radikalov, ki so sestavili lastno listo (na čelu je nevrokirurg Manes) in se bodo pomerili na volitvah. A ni vse mirno. Ko so se pripravljali, da objavijo neke vrste »kodeks sožitja«, ki naj prepreči neljube spopade, je že Elisa Carrió napadla Manesa in ga obtožila, da laže (da mu je leta 2015 ponudila podpredsedniško mesto). Celo zagrozila je, da ga bo sodno tožila. Kri gotovo ne bo tekla, a to praskanje ni najboljše priporočilo ne dokaz resnosti pri ljudeh, ki bi jim morala biti prva skrb narodov blagor.

Skrita tragedija. To oznako že nekaj časa uporabljajo opazovalci, zaskrbljeni zaradi zelo močnega nazadovanja Argentine na področju šolstva in vzgoje. Večkrat smo že omenili dejstvo, kako upada vzgojni in kulturni nivo med argentinsko mladino. Naj bo na osnovnošolskem nivoji, a še bolj v srednji šoli, upadanje znanja je porazno. S prvega mesta v Latinski Ameriki padamo vedno globlje. Pod prejšnjo vlado Cristine Kirchner je šolsko vodstvo sistematično nižalo zahteve znanja. Tako imamo danes šolarje v tretjem razredu, ki ne znajo brati, ali vsaj, ne razumejo kaj berejo. Prišlo je tako daleč, da so ponekod za vstop na univerzo vpeljali predhodni predmet »razumno branje«, ker je bila to splošna pomanjkljivost med študenti.

Ta »skrita tragedija« pa ima lahko usodne posledice. Omenil sem že težave, ko nekatera podjetja zapuščajo državo. To niža domačo proizvodnjo, krči pa tudi delavni trg. A prav te dni se je neko podjetje (Toyota) pritoževalo, da ni moglo napolniti dvesto novih delovnih mest. Med zelo številnimi kandidati večina ni imela dovršene srednje šole! Lahko bi bila to obrobna potankost, če ne bi kazala na središče tragedije argentinskega šolstva. Še pred pandemijo je bilo znano, da je le polovica dijakov, ki so se vpisali v srednjo šolo, dokončala študije. In od teh jih je le 27% to doseglo v predvidenem roku. Ostali so enkrat ali tudi večkrat ponavljali kak letnik. Dodatnih 15% je srednjo šolo dokončalo, a potem, v okviru dodatnih tečajev »za odrasle«. Razne raziskave ugotavljajo, da »v Argentini ni zagotovljena vztrajnost v srednješolskem študiju«.

Če je bil položaj porazen pred pandemijo, je vdor Covida-19 predstavljal dodaten grob udarec na tem področju. Ugotavljajo, da je en milijon mladostnikov zapustil šolo od začetka pandemije, večina na srednješolskem nivoju. Doslej se še niso vrnili. Glede nivoja znanja je ključna tudi družbenoekonomska neenakost. Razna raziskovanja dokazujejo, da 25% mladostnikov z razpoložljivimi vzgojnimi sredstvi presega vsaj za dve leti znanje 25% tistih, ki nimajo teh sredstev. To se je jasno pokazalo med pandemijo pri virtualnem pouku. Kako naj se tega pouka udeležijo otroci in najstniki v kartonastih barakah, za katere je računalnik nedosegljivo razkošje? Mimo tistega milijona, ki je enostavno zapustil šolo, kako nadoknaditi zamudo, ki dosega že dve leti izostanka za one, ki kljub vsemu vztrajajo, pa nimajo sredstev? Razni »plani« (načrti, podpore) niso zadostni, da bi mladostnike obdržali v učilnicah; ali pa šolsko vodstvo zamiži na obe očesi, in potrdi prisotnost tistim prizadetim, tudi če ga nikdar ni v šoli. Logična posledica je, da se je med mladimi razpasla brezposelnost do številk, ki ogrožajo ne le ta del prebivalstva, temveč celo možnost delovanja podjetij, kot v omenjenem primeru Toyote.

Škandali in škandalčki. Snov tega dela komentarja bi bila bolj za kak rumeni tisk kot za resno politično analizo. A na misel mi prihaja izrek, ki sem ga še kot otrok slišal od babice: »Riba pri glavi smrdi«. To pomeni, da se glava (voditelji) najprej pokvari. Te dni se je razvedelo, da so razni prijatelji (in seveda prijateljice) v poznih urah obiskovali predsednikovo rezidenco, ko je bila v veljavi najstrožja karantena. Ni bilo obiskov, nismo smeli kropiti svojih pokojnih, ne krstiti svojih otrok, ne obiskovati umirajočih dedkov in babic. A predsednik in njegova žena sta v rezidenci, ob rojstnem dnevu, sprejemala »prijatelje« in sumljive podjetnike. Kaj niso pravila za vse? Kaj ni važno, da vodstvo daje tudi dober zgled? Sprejeti v rezidenci tudi sumljivega sindikalista z ženo, se objemati in občevati brez zaščitne maske, je tudi vredno kritike. Fotografirati se ob tem, in še objaviti fotografijo, pa je višek budalosti. In taki nas vodijo?

Za konec se povrnimo na začetek, na volitve. Vladna povezava je za svoje kandidate na vseh nivojih pripravila neke vrste priročnik, ki naj ga upoštevajo (uporabljajo) med volilno kampanjo. Tam so tudi privlačna gesla o uspehih na področju boja proti Covidu (uspehih? - laži, laži, nekaj bo ostalo); o privlačni prihodnosti, ki nas čaka; o dejstvu, da »bo leto 2022 srečno leto« itd. In seveda, naj se kandidati izmikajo debatam o mednarodni politiki, o pravosodju in o korupciji. »Le če bomo združeni, nas čaka lepša prihodnost!«, trdijo. Vsa ta leta pa vidimo, da so res združeni za zmago. A niso združeni (ne morejo, ne znajo, nočejo) za vredno vladanje.

Tone Mizerit