Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 43

Na pragu obljubljene dežele?

Dobra dva tedna še ostaneta volilne kampanje, potem pa bo, v nedeljo, 14. novembra, izrečena odločilna beseda. Dvomi političnih opazovalcev so se v tem obdobju sukali okoli vprašanja vladne sposobnosti, da sprevrže poraz na primarnih volitvah v novembrsko zmago. Strategija kirchnerizma se je razvijala na podlagi tvarnih in denarnih dobrin, ki so se množično stekala v volilno maso. Včasih je to potekalo vsaj delno prikrito, večinoma pa popolnoma javno. Razne podpore, boni in povišice doklad pa so se v teku teh dni izkazale za komaj delno uspešne. Ankete ustanov za raziskavo javnega mnenje še vedno kažejo, da vladi ne bo uspel napor preobrata. A ni vse zlato kar se sveti: nekateri strokovnjaki opozarjajo, da vlada namenoma predstavlja težak položaj in s tem pritiska zlasti na predmestne župane, da bi se »aktivno« vpletli, ne samo v kampanjo, temveč v samo volilno delovanje. To se običajno izraža v pojavu, da po bednih naseljih množično zbirajo državljane, jim nudijo transport, popeljejo na volišče in v roke potisnejo vladni volilni list (in še kaj). Na primarnih volitvah tega ni bilo veliko, kar je bila posledica notranjih sporov med župani in guvernerjem in še proti skupini La Cámpora. Kako bo to v novembru?

Iščimo krivca. Vendar je tudi v vladnih vrstah opaziti resne dvome o možnosti uspeha. Treba je torej že predhodno (za vsak slučaj), poiskati krivca. Sedaj zaostrujejo volilno kampanjo. Poleg razsipanja denarja in pritiska na župane, še z obnovljenimi silami napadajo opozicijo. To se izraža v nenehnem ponavljanju, češ, da je sedanjega položaja kriv bivši predsednik Macri. Sedaj pa se je pojavila tudi obtožba, da opozicija spodkopava vlado. Konkretno je to izrazila prva kandidatinja za poslanko province Buenos Aires, Victoria Tolosa Paz. Opoziciji je naravnost pripisala namen, da se pripravlja na strmoglavljenje vlade, ali nekaj podobnega. »To je tisto, kar svet imenuje 'mehki državni udar'«, je zatrdila. »Uničenje vlade je povezano z razmišljanjem in ustvarjanjem zelo neugodnih razmer, tako da je življenje zapleteno, da bi več ljudi oslabili in izvedli mehak udar. Mehak udar v gospodarskih, komunikacijskih zadevah in v vsaki od tistih, ki jih zmorejo. Jasno je, da so pripravljeni storiti vse.«

Da se je prenaglila je bilo vidno, ko so celo v vladnih vrstah dvomili o tej teoriji. Kaj hitro pa je prišel odgovor s strani opozicije, češ, da je vlada sama kriva pogojev, ki pripravljajo teren za »mehki udar«. Kaj drugega sicer je bil dogodek, ko je skoraj vsa vlada odstopila, ko pa se je predsednik vdal, so ostali vsi ministri Cristine, večina Albertovih pa je morala oditi. Ali pismo predsednice po volilnem porazu, kjer je ostro kritizirala predsednika. Ali izjave poslanke Fernande Vallejos, ki je predsednika imenovala »okupa« (kdor se nasilno naseli v nekem stanovanju in ne plača najemnine) in trdila, da je »ta vlada en polom«, in jo bo treba zamenjati.

Poleg tega najbolj bojkotirajo vlado v La Cámpori. Medtem, ko se gospodarski minister v Washingtonu trudi, da bi prepričal voditelje Mednarodnega denarnega sklada (FMI), da bo Argentina vredno poravnala svoj dolg, sin podpredsednice na javnem zborovanju zahteva, da se omenjeni dolg sploh ne sme plačati. »Ne bomo zaigrali usode revežev«, je bojni krik tistih, ki so v dvanajstih leti vlade najbolj povečali število revnih. A vrnimo se na Fernando Vallejos. Svoje obtožbe o »mehkem udaru« je podala v trenutku, ko v določenih krogih vlade (Massa in tovariši) predlagajo povolilni dogovor z opozicijo. Kajti, tudi če vlada zmaga, je gospodarski in socialni položaj tako zavožen, da ga ena sama politična sila, tudi če je večinska, ne bo mogla sama urediti. Na take izjave in ponudbe je že negativno odgovoril vodja vlade prestolnice Rodriguez Larreta. Na splošno opazovalci menijo, da bo morala vlada na vsak način, po predvolilnem razsipanju in dosedanjih gospodarskih ukrepih, preusmeriti delovanje s potezami, ki bodo negativno odjeknile med ljudmi. Kaj boljšega, v takem primeru, kot da najdeš »sokrivca«?

In še ena zelo pereča točka. Vsi resni voditelji, celo iz kirchnerizma, se zavedajo, da bo prej ali slej treba urediti račune z FMI. V Mednarodnem denarnem skladu postavljajo dve zahtevi za dogovor o novem načrtu plačevanja: resen in stvaren gospodarski program (vlada ga po dveh letih na oblasti še nima), in soglašanje opozicije s tem programom in z dogovorom. Kako prositi podporo in soglasje, če jih vlada nenehno napada in blati? Morda zato La Cámpora zahteva, da naj se dogovori z FMI enostavno prekinejo. V tem primeru bi Argentina zapadla v nov default (ne bi plačala dolga) in bila izgnana v mednarodno finančno puščavo.

Snežena kepa. Izraz ponazarja pojav, ko se kepa snega v drsenju navzdol nenehno veča in ogroža vse na svoji poti. V Argentini se množijo znaki, ki napovedujejo nevarnost spričo  naraščanja »kepe«. Poleg groznega zunanjega dolga, je inflacija drugi simptom bolezni. Letno se suče okoli 50%, a je zadnje čase nekoliko pojenjala. Potem, ko je po nekaj mesecih padanja končno avgusta prodrla tla 3% in se postavila na 2,5%, je septembra znova poskočila: 3,5% in mesec oktober ne kaže izboljšanja. Istočasno je ta teden na vzporednem deviznem trgu dolar dosegel nov zgodovinski rekord in včeraj, torek 26. oktobra, kotiral 196 argentinskih pesov. Strokovnjaki se vprašujejo le, kdaj bo prekoračil neverjetnih 200 pesov in podvojil uradno ceno. Doslej je Centralna banka ob takih primerih vrgla na trg večjo količino ameriških bankovcev po nižji ceni in »zbila« vzporedno vrednost. Sedaj pa se monetarna oblast sooča s tako kočljivim pomanjkanjem deviz, da je zelo oslabela spričo ofenzive trga.

Da bodo bralci lažje razumeli: ko je Guzmán nastopil kot gospodarski minister, je uvedel stvaren postopek: uradno ceno dolarja je dvigal v soglasju z mesečno inflacijo. To pa je (nehote a razumljivo), povzročalo rast nekaterih cen. Da to prepreči je pritiskal na zavore cene uradnega dolarja. Ta razlika med uradno in vzporedno ceno pa je povzročila paniko in pospešila nakup dolarjev, cena teh pa je (in še) nevzdržno rastla. Kljub temu, da nima direktne zveze s cenami, je rast vzporednega dolarja tudi eden dejavnikov, ki povzročajo inflacijo. S tega vidika je zamrznjenje cen še bolj dvomljiva poteza v boju proti inflaciji. Polemika okoli te točke se je te dni tako razpasla, kot da bi bilo zamrznjenje glavni problem argentinske ekonomije. S tega vidika smo bili priče tragični komediji. Nekdo je v arhivu našel izjave predsednika (Alberto Fernández), ko še ni bil predsednik. V televizijski oddaji je leta 2013 ostro kritiziral zamrznjenje cen in tedanjo predsednico (Cristino) pošiljal, naj nadzira Centralno banko in blazno tiskanje nevrednega denarja, ker povzroča inflacijo. Kdo more zaupati človeku, ki je včeraj trdil, da je nekaj črno, danes pa prisega, da je belo?

Še kratko o Macriju in slavnem posojilu 44.000 milijonov dolarjev. Vsak lahko zahteva uradne račune o upravljanju tega denarja (ali pa pokuka v Google). Tam jasno kaže, da je od tiste vsote 37.149 milijonov šlo v odplačevanje zunanjega dolga (katerega je v veliki meri povzročil tudi kirchnerizem), 6.072 milijona pa v kritje domačih dolgov. Macrijeva vlada je bila res velika polomija, a od omenjene vsote se ni okoristil nobeden od »Macrijevih prijateljev«. Kar pa zadeva deviz, ki so jih »poslali v fiskalne raje« (paraísos fiscales), je tudi jasno ugotovljeno, leto za letom, kdaj je ta pojava potekala. Krive so vse vlade in tudi ne na zadnjem mestu kirchnerizem.

Potrebujemo psihologa! V začetku sedanje vlade je bilo stalno na vrsti vprašanje, kdo da v resnici vlada: Alberto ali Cristina. Po dveh letih in dogodkih po primarnih volitvah ni nobenega dvoma: vlada podpredsednica. Kar se resni opazovalci sprašujejo je, kako se peronizem vključeno s sindikalizmom (predvsem mnogi guvernerji v notranjosti države), ki je bistveno desničarske narave (Peron je kot vojaški ataše v Evropi občudoval fašizem), pokorava Cristini in njenemu krogu, ki so izrecno levičarske narave. Poleg razlage, da se nasprotja privlačijo, se v razumskih krogih večkrat omenja Stockholmski sindrom. Ta pomeni identifikacijo z agresorjem. Žrtev se čustveno poveže z ugrabiteljem, oziroma s stanjem, v katerem razmerje poteka.

Ta razlaga, sicer preveč zapletena za normalnega zemljana, ima svoj pomen. Dejstvo je, da dokler peronizem ne bo večinsko pretrgal navezave na vse, kar kirchnerizem predstavlja, ne moremo prosto govoriti o »peronistični vladi«. Le če bo obledela potreba povezave, ki da naj »zagotovi zmago«, se bo ta večinska politična struja lahko rešila iz puščave v obljubljeno deželo.

Tone Mizerit

 Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 42

Besede in dejanja

Naši dragi bralci so že navajeni, da v teh komentarjih večkrat uporabljam pregovore in izraze, vse kar skupno imenujemo »ljudska modrost«. Priznati moramo namreč, da ti izrazi mnogokrat, v kratkih besedah, bolj jasno in točno opišejo še tako zapletene položaje, kot pa dolge razlage učenih strokovnjakov. Posebej mi je priljubljen tisti pregovor, ki trdi, da gre »osel samo enkrat na led«. S tem hoče povedati tudi, da gremo ljudje bolj pogosto in zlasti, da se iz dogodkov večkrat kaj malo naučimo. To razmišljanje pride prav ob novih potezah, ki so jih je odločili vladni možje na področju prodaje in cen v Argentini.

Omenili smo že na teh straneh, da so zamenjali državnega tajnika za notranjo trgovino. Paula Español je odšla na drugo, nepoznano funkcijo, njeno mesto pa je zasedel Roberto Feletti, ki je doslej deloval v vodstvu province Buenos Aires (guverner Kicillof). Za tiste, ki vsaj delno poznamo polpreteklo argentinsko zgodovino, omenimo, da je Feletti oboževalec predhodnika na tem mestu (polemični Guillermo Moreno). Feletti je nastopil ravno v trenutku, ko je državni institut za statistike (INDEC) objavil inflacijo za mesec september. Po petih mesecih nižanja smo doživeli nov skok: 3,5%. Ta objava, v neposredni bližini volitev, je vlado prepričala, da mora nekaj hitro in ostro ukreniti. Brez soglasja proizvajalcev in trgovcev je sekretar odločil zamrznjenje cen 1432 potrošniških izdelkov, predvsem na področju prehrane. Cene, v veljavi z datumom 1. oktobra  morajo ostati nespremenjene do 7. januarja 2022. Argentinski vladarji res niso osli, in mislim, da ni vrednih zapiskov, kolikokrat so že šli na ta led.

39 stoletij. Nekje sem bral, da je prvo zamrznjenje cen potekalo že v 18. stoletju pred Kristusom. Bil je kodeks Hammurabi, razglašen v Mezopotamiji. To je izredno več kot tisočletna burka, o kateri je razmišljal naš Cankar v zvezi z usodo slovenskega naroda. Tudi v starem Rimu so šli na ta led: bil je cesar Dioklecijan leta 301. V teku stoletij se je človeštvo nekaj naučilo in po pisanju strokovnjakov v sedanjem svetu skoraj ni države, ki bi uvedla podobne ukrepe. Res je: v Argentini smo vedno originalni. Vlada se v svoje ostrem posegu opira na zakon o preskrbi iz leta 1963 (predsednik Illia), ki dovoli različne načine kazni za tiste, kdor ne bi ubogali vladnih predpisov glede cen in normalne preskrbe potrebščin. Te kazni so lahko denarne, ječa, a tudi posegi v podjetja (prevzem), ki ne bi izpolnjevala vladnih predpisov.

Feletti je sklical srečanje s proizvajalci, prekupčevalci in lastniki supermarketov. Dosegli naj bi dogovor o načinu, kako zagotoviti mirovanje cen v prihodnjih mesecih. A ko so predstavniki podjetij prišli na srečanje, jih je že čakal dekret o zamrznjenju cen. To je seveda ukinilo vsak poizkus dialoga, podjetniki so odšli besni tudi, ker je vladno besedilo polno napak in nesmiselnosti. Med »potrebščine« so celo uvrsti penino (šampanjec); cene so v primerih od 10 do 30% nižje kot tiste, ki so bile dejansko veljavne 1. oktobra; v seznamu ni nobenega reda, in razlika v cenah v primeru posameznih provinc (razlika v stroških dostave) v večkrat nima nobene logike. In, kar je še hujše, vladni odlok navaja cene, ki so v mnogih primerih nižje od tistih, ki jih računa proizvajalec. Če hoče trgovec prodajati po predpisanih »zamrznjenih« cenah, mora prodajati z izgubo.

Mimo kaotičnega upravljanja gospodarskega vodstva, prevladuje dualistični ekonomski pojem: potrošniki so dobri, proizvajalci in trgovci so hudobni. V Argentini cene rastejo (po vladnem prepričanju), ker hočejo trgovci več zaslužiti kot jim pripada. To je vzrok inflacije. Ne vprašajo se pa, zakaj ni take inflacije v Braziliji, kjer trgovci ob prodaji zaslužijo višje procente kot v Argentini. Dogma argentinskih vladnih ekonomistov je, da so vsega krivi proizvajalci in trgovci, medtem ko denarno izdajanje (tiskanje bankovcev brez podlage), nima nobene vpliva, kakor tudi ne stalni državni deficit. Saj je zamrznjenje cen lahko pozitiven ukrep, če je kratkoročen, medtem ko vlada skuša urediti makroekonomske težave. Problem je, če je maksimiranje edini ukrep, medtem ko (predvsem sedaj, v predvolilnem času), deficit nenehno raste in tiskanje denarja presega vse meje. Skok inflacije meseca septembra ni bil pričakovan in je mnoge presenetil. A tržni zakoni so bolj veljavni kot vladni odloki. Zanimivo bo videti, kako se bo razvijal položaj, ki ga vlada hoče nadzirati z vso silo in proti vsem resnim nasvetom ekonomistov.

Prozorno praznovanje. Zadnjič smo omenili peronistično praznovanje »dneva zvestobe«. Napoved, da ne bo javnih srečanj se je izjalovila. Kot vse v Argentini, se položaj v trenutkih lahko popolnoma spremeni. Že v četrtek je predsednik napovedal, da bo (kljub materinskemu dnevu) uradno praznovanje v nedeljo. 17. oktober je prozorno pokazal, kakšno je dejansko stanje v vladnih vrstah, ki se formalno še imenujejo »peronistične«, a od prvotnega gibanja ostaja bore malo. To ni več ne ideološka, ne politična ustanova, ampak le volilno orodje za prevzem oblasti. Tako smo končno imeli tri formalna praznovanja starega peronističnega datuma. Že v soboto je La Cámpora, s podpredsednico na čelu, organizirala srečanje, kjer je Cristina zahtevala nov zagon narodne obnove. Predlagala je novo povezavo »med kapitalom in delom«, a seveda ni razložila, kako naj do tega pride. Vsi govorijo o dogovorih, a nihče za milimeter ne spremeni svojih ideoloških položajev. Istočasno pa je podpredsednica kritizirala podjetnike, češ, da imajo »protiperonistične predsodke«.

V nedeljo je bilo vladno praznovanje. Sklical ga je predsednik (baje pod pritiskom Cristine) in na majskem trgu se je zbrala kar številna množica. A taktirko je sukala predsednica »mater majskega trga«, Hebe de Bonafini, in med govorniki je bil tudi Amado Boudou, obsojen zaradi korupcije. Od osmih govornikov so vsi, brez izjeme, kritizirali predsednika. Hebe mu je oponašala, da »se pajdaši samo z bogatimi …«. Alberto se je že s helikopterjem podajal na srečanje, a je ukazal, da se obrne in vrne domov. Končno se ni udeležil »praznovanja«.

V ponedeljek pa so manifestirali sindikati. Dejansko je delavsko (sindikalno) gibanje edino kar ostane od stare peronistične strukture. La Cámpora (Máximo Kirchner) je skušala to manifestacijo preprečiti, a ni uspela. To kaže tudi na vedno manjši vpliv, ki ga ima sin podpredsednice na političnem polju. Več kot leto dni je že preteklo, kar je nameraval (nasilno) prevzeti mesto predsednika peronizma v provinci Buenos Aires, pa mu še doslej ni uspelo. Sindikalisti so izpeljali dobro organizirano manifestacijo in objavili izjavo, v kateri pa ne omenjajo niti predsednika, niti podpredsednice. Stojijo ob strani in čakajo, kaj bo 14. novembra. Še pred tem pa si bodo izbrali novo vodstvo, kljub zahtevam Cristine, ki je hotela, naj počakajo na izid volitev. Kot je prozorno pokazalo to praznovanje, je peronizem nezmožen skupnega nastopa v ničemer, razen na volitvah. V vsem ostalem je vseobsegajoč prepir in  kaos.

Zanimiva IDEA. Pod temi kraticami deluje Institut za podjetniški razvoj Argentine, ki letno organizira svoj kolokvij. Letošnji je bil že 57. po vrsti. Njegovo geslo je bilo »Dosezimo trajnostno Argentino«, njegov cilj pa je, da se »zasebno zaposlovanje postavi v središče pogovora za dolgoročno spodbujanje socialne integracije, rasti in razvoja države«. Letos je doživel dve posebnosti. Srečanje je zaključil predsednik Alberto Fernández, ki je ugotavljal, da za argentinske težave »ni drugega zdravila kot investicije«. Besede in dejanja: na žalost vse v vladi dela na tem, da podjetniki ne vložijo niti enega pesa več (kaj šele enega dolarja) v nove projekte, ker vladni odloki, davčna politika in delavski predpisi ovirajo vsako pametno iniciativo.

Zanimivo pa je, da se je na zasedanje kar sam »povabil« tudi papež Frančišek, ki je poslal posneto sporočilo, v katerem je med drugim zatrdil, da »ne morete živeti od subvencij«. »Tisti, ki nimajo službe čutijo, da jim nekaj manjka; manjka jim dostojanstvo, ki ga daje delo.« Argentina je bila doslej nezmožna, da bi razvila podjetniško bazo, na kateri bi slonelo normalno delavsko življenje. Vzporedno so rastle raznolike podpore. V zadnjih dvajsetih letih se je število prejemnikov teh podpor pomnožilo z 11. Danes prejema razne subvencije 22 milijonov ljudi. In to je edino kar so doslej razne vlade izvedle v deželi, bogati kakor le redkokatera, ki pa ima 45% revnih.

Tone Mizerit

 Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 41

Praznik brez praznovanja

En mesec in en dan manjkata do grozljivega datuma, ki naj pojasni realno politično stanje v Argentini. 14. november vstaja na obzorju kot edini cilj, edina skrb, ki osvaja tako vlado kot opozicijo. Vprašanje, ki si ga vsi stavijo, a mu nihče ne najde zanesljivega odgovora je: ali je vlada sposobna, da v tem kratkem času lahko spremeni poraz v zmago. Saj skoraj vsak dan beremo ankete, saj sledimo raznim komentarjem in analizam, ne manjka zainteresiranih napovedi, a neznanka ostaja in vzbuja strah na eni in na drugi strani razpoke.

Opozicija kritizira vlado, ker brezglavo razsipa denar, ki dejansko ni njena last. Denar je državen, a se usmerja v en sam in edini namen: vladno zmago na volitvah. To je ena kritika. Druga pa je, da realnega, vrednega denarja dejansko ni. Brez premora, 24 ur na dan, se tiskajo »barvasti papirčki«, ki se razsipajo med ljudi, a se bodo vrnili v obliki znova ojačene inflacije. Sorazmerje med tiskanjem denarja (emisija, izdajanje) ter inflacijo se izraža v teku časa. A v našem primeru se že pozna, ker je dosedanje upadanje že našlo tla in se bo v prihodnjih mesecih porast cen znova ojačila - kljub vladnim napovedim.

Resnica boli. To razsipanje, ki res ne pozna meje, je te dni pripeljalo do javnega škandala, ko je minister za varnost (Aníbal Fernández) napadel karikaturista dnevnika La Nación, ker je kritiziral to razsipanje. Pod psevdonimom Nik (Cristian Dzwonik) je omenjeni zapisal: »Podarjanje hladilnikov, plinskih pločevink, diplomskih potovanj, načrtov, malo denarja, karkoli, karkoli pride. Kako žalostno je, da nikoli ne slišim besede delo, priznanje, prihodnost, trud.« In še dodal: »Znova jih bo premagalo dostojanstvo ljudi.« Minister je (v kakšnem smislu?) zatrdil, da tudi šola ORT dobiva podporo od mestne vlade in vprašal humorista, »če jo pozna«.  ORT je židovska vzgojna ustanova in tja omenjeni pošilja svoji dve hčerki. Nastop ministra je lahko razložiti: resnica boli in če je človek vročekrvne narave in brez besednih zatvornic, ga kaj hitro zanese.

Omemba družinskih članov in navedba krajev kjer se gibljejo, je tipičen postopek mafije, kadar hoče koga ustrahovati. Tako je razumel tudi Nik in proti ministru vložil tožbo. A bistvena je bila reakcija javnosti, ki je izbrala kot tarčo ministra, ga obtožila nasilnosti in mafijskih posegov. Vlada se je znova znašla v precepu, kot ob drugih aferah, ko se pokaže avtoritarnost in izrabljanje privilegijev. Nekateri funkcionarji so skušali omiliti besede (šef kabineta Mansur), drugi so jasno izrazili, da z nastopom ne soglašajo (vladni kandidat Santoro), a ne predsednik, ne podpredsednica se afere nista dotaknila. Opozicija pa je izkoristila dogodek in napeljala vodo na svoj mlin.

Ob tem je zanimivo, da si ogledamo ministrov značaj. Tretji je v vladi, ki nosi priimek Fernández (poleg predsednika in podpredsednice). Za sabo ima dolga leta državnih funkcij in vrsto sodnih tožb zaradi korupcije in izkoriščanja vladnih položajev. Znan pa je zlasti po svojih polemičnih mnenjih. Še pod prejšnjo kirchneristično vlado je izjavil, da je pomanjkanje varnosti »le občutek«. Ko je tedanja predsednica Cristina Kirchner junija 2015 v Rimu na zasedanju Združenih Narodov (FAO) zatrdila, da ima Argentina »samo 5% revnih« (resnično jih je imela 26%), se je Anibal bahal, da imamo »manj revežev kot Nemčija«. Tudi je ljudem svetoval, da »moramo misliti v pesih, ne v dolarjih«. Običajno uporablja prostaške izraze, da bi zardeli celo pristaniški delavci …

Razsipanje brez meja - vladanje brez glave. Da je vladno postopanje v volilni kampanji vredno kritike, dokazuje iznajdljivost posameznih voditeljev. Vemo, da je osrednji prostor spopada provinca Buenos Aires. Znano je tudi, da narašča število mladih volivcev, saj lahko oddajo svoj glas vsi, ki so že dopolnili 16 let. Vedno bolj pogosto pa se govori, da se mladi množično oddaljujejo od vladnih položajev. Guverner Axel Kicillof je torej odločil, da bo, za »abiturientsko potovanje« vseh, ki zaključijo srednjo šolo, vsakemu podaril podporo 30.000 pesov (več kot je uradna minimalna mesečna plača). Vzrok je, da so dijaki »zaradi pandemije zelo trpeli«. Leto brez šole ali z minimalnim virtualnim poukom; milijon in pol učencev in dijakov, ki so dokončno zapustili šolo; nivo učenja, ki vedno bolj pada, de niti v srednji šoli mnogi dijaki ne razumejo kaj berejo. Temu dodajmo še dekret, s katerim je vlada uradno znižala zahteve znanja za promocijo v naslednje leto. A 220.000 dijakov petega letnika bo prejelo podporo za potovanje ob zaključku »študija«.

Še nekoliko dalj pa je šel guverner province Santiago del Estero. Gerardo Zamora, ki bo skupaj z državnimi parlamentarnimi volitvami izpeljal tudi krajevno volitev »novega« guvernerja (on je že trikratni guverner in ponovno kandidira), je vsem javnim uradnikom (večina provincijske »delavne« sile), namenil bon 90.000 pesov (v treh obrokih) in jim povišal plače v višini 57%. In to v provinci, kjer je vlada že na primarnih volitvah prepričljivo zmagala. Tukaj seveda ne moremo govoriti o dostojanstvu ne vladarjev, ne ljudi, kot omenja Nik v svoji socialni kritiki.

Najbolj zanimivo je, da se kljub morebitni (a ne gotovi) vladni zmagi, položaj v parlamentu ne bo bistveno spremenil. Zelo težko (skoraj nemogoče) je, da bi opozicija dobila večino v senatu. V poslanski zbornici pa ima vlada stalne težave, ker tudi z relativno zmago ne bo dobila lastne večine. Vedno težje je, da bi prodrli s svojimi osnutki. Kup zakonskih projektov, ki jih je senat že potrdil, čaka na trenutek, ko bo vlada dosegla zadostno število glasov. Opozicija je vedno bolj trda, zavezniki pa so vedno bolj zahtevni. Ti ljudje ne razumejo, da je le vredno, pošteno in modro vladanje zagotovilo ljudske priljubljenosti.

Nekajkrat sem v teh komentarjih že omenil, da se »ti ljudje ničesar ne naučijo«. Tisti modri Albert Einstein ima zanimivo frazo: »Norost je vedno znova početi isto stvar, v upanju, da bomo dosegli drugačne rezultate.« In vendar argentinsko gospodarsko vodstvo, z namenom, da bi premagalo inflacijo, vedno sega po »dogovorjenih«, kadar ne »maksimiranih cenah«. Soglasja s trgovci in podjetniki so na dnevnem redu. Pritiski na proizvajalce nikoli ne zapadejo, a inflacija je leto za letom neukrotljiva. Sedaj so zamenjali državno sekretarko za notranjo trgovino. Paula Español se je poslovila in čez nekaj dni se je nihče več ne bo spomnil. Na njeno mesto je prišel Roberto Felleti, iz skupine okoli Axela Kicillofa, a oboževalec najbolj polemičnega izmed prejšnjih sekretarjev (Guillermo Moreno). Njegov cilj je (ponovno) ukrotiti inflacijo. In katera je bila njegova prva poteza? Srečal se je s proizvajalci in lastniki supermarketov, da so se dogovorili o omejitvi povišanja cen. Nerazumljivo. Vsaka gospodinja ve, da ne sme zapraviti več denarja kot ga zasluži družina. Če ni tako, rastejo dolgovi, se višajo obresti in končno pridemo na boben.

Vsi združeni bomo zmagali … poje peronistična himna. Ta je tesno povezana z »dnevom zvestobe«, ki je 17. oktober, peronistični praznik. Letos je vlada odpovedala uradno praznovanje »zvestobe« z jalovim izgovorom, da sovpada z materinskim dnevom. Priključili se bodo manifestaciji Glavne delavske konfederacije (CGT), ki bo naslednji dan. Za ene in druge je edinost (unidad) bila in bo poroštvo zmage. Vendar se poraja vprašanje, koliko časa še bo Peronov lik odločilen na argentinskem političnem polju. No, letos imamo praznik, a brez praznovanja.

A zmaga še ne pomeni uspešnega vladanja. V teh dveh letih po njihovi neizpodbitni zmagi, se je položaj bistveno poslabšal. Minister Guzmán se res trudi, da bi zmanjšal izdatke. Predsednik Centralne Banke, Migel Angel Pesce, v prazno omejuje prodajo dolarjev, ki usihajo kot sneg na soncu. Minister za poljedelstvo in živinorejo pa ne more prepričati predsednika, naj izpolni obljubo, da bo sprostil izvoz mesa. Obratno, sedaj omejujejo še izvoz koruze, s čimer prizadenejo kmete, a tudi dotok dolarjev v državno blagajno. Zopet se spomnim na Einsteina.

Končno še omemba sodnih težav bivše predsednice. Eden bistvenih sodnih postopkov je dogovor z Iranom glede raziskave bombnega atentata na judovsko socialno ustanovo AMIA. Ta postopek proti Cristini je vodil tožilec Nisman, ki je bil ubit dan preden bi obtožbo utemeljil v parlamentu. Sedaj je sodna zbornica oprostila vse obtožene, češ, da v dogovoru ni kaznivega dejanja. Postopek je šel skozi roke 16 sodnikov in štirih tožilcev. Razsodba ni dokončna in bo, prej ali slej, prispela na Vrhovno sodišče. Takrat bo izrečena zadnja beseda. Ostali sodni postopki (še 11 jih je) pa trenutno stojijo in čakajo, kakšen bo izid novembrskih volitev.

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 40

                                 Vedno isti kamni spotike                    

Kot običajno v obdobju volitev, si dogodki sledijo drug drugemu z neverjetno hitrostjo. Vsi pa imajo kot ozadje napor enih in drugih, vlade in opozicije, da bi v najboljšem stanju prišli do blažene nedelje 14. novembra, ko se bo odločila ne samo parlamentarna, temveč tudi socialna in gospodarska prihodnost Argentine. Najbolj pa skrbi resne opazovalce dejstvo, da se kaj malo učimo iz napak. Saj nihče ni nezmotljiv, saj je človeško razumljivo, da se prej ali slej zmotimo, a kadar nadutost presega vse meje in povzroča škodo javnosti, se skrb ojači in vzide vprašanje, kje imajo ti ljudje glavo. Taki pojavi so vidni v vladi, pa tudi v opoziciji. Niso lastni samo eni strani. A ta teden je prišlo do izraza predvsem v kirchnerizmu.

Dogodek je bil zelo enostaven. Prvič po začetku pandemije naj bi poslanska zbornica končno delovala prisotnostno. Na programu naj bi imeli potrditev zakona, ki ga imenujejo »etiquetado frontal« (čelno označevanje), ki naj bi v primeru živil z jasnim in vidnim sprednim besedilom pomagalo izbrati najbolj primerno prehrano. Osnutek je bil že potrjen v senatu in v besedilu sta soglašali vlada in opozicija. A vodja kirchneristične poslanske skupine Máximo Kirchner, sin podpredsednice, je sklical zasedanje brez običajnega predhodnega dogovora, brez sklepa. Tako avtoritarno postopanje pa je bilo za opozicijo preveč. Predvsem, ker so imeli na sporedu še nekaj osnutkov za obravnavo, ki jih Máximo ni imel v mar. Bojkotirali so torej udeležbo, ni bilo sklepčnosti in zasedanje je propadlo. Drug na drugega so potem metali krivdo in skušali doseči kako politično (volilno) korist. Saj bodo osnutek lahko potrdili prihodnji teden, a bolj kot besedilo zakona je važno zadržanje tistih, ki bi jim morala biti prva skrb narodov blagor.

Načrt »denarček« in kruta realnost. Opozicija in vlada z enakim zanimanjem sledita valovanju javnega mnenja, ki naj bi pokazalo, kako eni in drugi skušajo vplivati na izid novembrskih volitev. V vladi so uvedli strategijo »spremembe ekipe«, ki je v prvo bojno črto poklical stari peronizem. Predsednik Alberto je skoraj izginil: kažejo ga v stiku z ljudmi, objavljajo njegova razmišljanja ob sedanjem položaju, a vajeti delovanja suka dosedanji tucumanski guverner Juan Manzur. Enako je v ključni provinci Buenos Aires zatonila zvezda guvernerja (Axel Kicillof) in ob krmilu stoji župan Insaurralde. Spričo poraza, ki grozi, da se ponovi novembra, je nastopila stara a prezirana struktura peronistične stranke. Najboljši dokaz, da je podpredsednica spretna, a ni nezmotljiva. Ne bomo znova opisovali nesramnih razdelitev vreč s hrano, ne vse vrste hladilnikov, pralnih strojev, štedilnikov, koles … pa še denarja. Vse kaže, da mnogo bolj vpliva dejansko stanje ljudi, ki jih revščina ter inflacija že petdeset let preganjata. Poglejmo:

Peronizem je že v sedemdesetih let pokazal ogromno neučinkovitost upravljanja in  uvedel institucionalno nasilje v vseh pogledih. Od reguliranega gospodarstva (José Bel Gelbard) je prešel na deregulirani kaos s Celestinom Rodrigom. Maksimalne cene, ki so jih nadzirali navdušeni strankarski pristaši, so povedle v prvo hiperinflacijo v zgodovini in začele padec v dno, ki ga je le še pospešila vojaška diktatura in ga od leta 1983 naprej ni uspela obrniti nobena demokratična vlada.

Inflacija in revščina sta imeli v demokraciji tri kratke odmore. Leto dni, v katerem sta Raúl Alfonsín in Juan Sourrouille izvajala avstralski načrt (Plan Austral 1985-1986); pet let, v katerih sta Carlos Menem in Domingo Cavallo uporabljala načrt konvertibilnosti, dokler resnično nora utopija 1 peso = 1 dolar ni začela razpadati pod udarci učinka tekila; in tri leta, v katerih sta Néstor Kirchner in Roberto Lavagna ohranila dvojne presežke (davčne in trgovske), k čemur je pripomogla izredno visoka cena soje na mednarodnih trgih. Bile so oaze, ki niso mogle preprečiti vrnitve v puščavo dekadence.

Na svoji poti krožnih napak Argentina še danes vztraja z istimi recepti, ki so propadli že pred petdesetimi leti. Zdaj ponovno ministrica za trgovino Paula Español in namestnica Cecilia Moreau predlagata zaostritev nadzorovanja cen kot edini način za ublažitev inflacije, ki bo letos znova presegla grozno številko 50%. Kruto posledico smo brali te dni, ko je Državna ustanova za statistike (INDEC) znova potrdila da je revščina v državi dosegla 40,6%. Seveda, vlada še vedno meče krivdo na bivšega predsednika Macrija. Ta je res neverjetno zadolžil državo, a doslej to ni prizadelo gospodarskega delovanja. Posledice bodo vidne šele prihodnje leto. Je pa drugo dejstvo, ki ga peronizem ne more zanikati. Ko je Macri zapustil oblast leta 2019, je bilo v Argentini 14.4 milijone revnih. Danes, po skoraj dveh letih kirchneristične vlade, jih je 18.5 milijonov.

Verni krmarji - v neznano. Vsa javnost razglablja vprašanja okoli izida novembrskih volitev. A medtem je treba skrbeti za red in mir, predvsem pa za blagostanje naroda. Kako na to gleda vlada je jasno povedal šef kabineta Juan Manzur (dejansko vršilec dolžnosti predsednika), ko je jasno in glasno izjavil »naj nam Bog pomaga«. Prav je, da se zatekamo k Bogu in svetnikom, saj je Argentina katoliška in so Argentinci po svoje globoko verni ljudje (čeprav »ne hodijo v cerkev«), a da vladajoči tako odkrito priznajo, da smo »na božji dlani« ni običajno. Prihod Manzurja ob krmilo države je pokazal še nekatere druge značilnosti vlade. Dejansko doslej ni bilo sej, sedaj pa jih on skliče ob sedmih zjutraj. Na njih (zanimivo) ni predsednika. Kakšen je bil položaj znova lahko zvemo iz ust novega krmarja, ki je jadikoval, da je v vladi »polno norcev«.

Da je položaj v državi skrajno zavožen dokazujejo številke tistih, ki zapuščajo Argentino in iščejo novih obzorij po svetu. Številke so raznolike in se šele sedaj strokovnjaki resno posvečajo vprašanju migracije. Zanimivo je dejstvo, ki smo ga že enkrat omenili, da državo zapuščajo celo Kitajci, znani po delavnosti in resnosti. Drugo vredno statistiko je objavil izraelski Urad za vseljevanje. Številke kažejo, da se je v teku leta 2021 preseljevanje iz Argentine v Izrael povečalo za 48%. Pa saj ni treba iti tako daleč. Malo poglejmo okoli po naši skupnosti. Koliko mladih potomcev slovenskega rodu se je preselilo v Slovenijo? Koliko mladih družin!

Nekaj študijev je že izvedenih, in več še na poti, da se preuči ta obnovljeni pretok prebivalstva iz Argentine v svet. Cilji so raznoliki. Nekateri sežejo po izvirnih deželah (Judje, Slovenci …), drugi enostavno iščejo kraja, kjer bi njihovo znanje prineslo najboljši zaslužek. Žalostno (in nevarno) dejstvo je, da odhajajo najboljši, bodisi da iščejo boljših delovnih pogojev, bodisi de bolj mirno (manj nevarno) življenje. Nekateri vedo kam gredo, drugi – v neznano.

Sredi poplave še potres. Kadar govorimo o republiki, imamo pred očmi demokratično ureditev, ki sloni ne treh ločenih oblasteh: izvršilni, zakonodajni in sodni. Največkrat v naših člankih opisujemo izvršilno in zakonodajno, ki ju voli ljudstvo in dnevno vplivata na razvoj življenja. Bolj v ozadju pa ostane sodna, o kateri trdijo, da ima v Argentini mnogo krivde za zavoženi položaj. Nikakor ne trdimo, da je sodna oblast pokvarjena. Imamo pa mnogo primerov zelo pokvarjenih sodnikov, poizkusov izvršilne oblasti, da si podjarmi sodno, zlasti pa imenovanje sodnikov po kroju trenutnih vlad. Izmed vseh je najbolj vidno vrhovno sodišče, katerega število članov je v teku zgodovine nihalo prav tako po volji (in nejevolji) političnih krogov. Sojenje bivše predsednice Cristine in sedanji postopki, ki jih uvajajo proti Macriju, so zgovorne priče tega.

Te dni je prišlo do potresa – do spremembe na vrhu sodne oblasti. Pred kratkim je bilo izvoljeno novo vodstvo (predsednik Horacio Rosatti, podpredsednik Carlos Rosenkrantz), te dni pa je odstopila sodnica Elena Highton de Nolasco, prva ženska, ki je bila članica tega sodnega telesa. Novost se je dogodila v trenutku, ko se mnoge oči ozirajo na Vrhovno sodišče, ker ima in bo v kratkem imelo še bolj važne odločitve, povezane tudi s politično skupnostjo. Kirchnerizem je mnogokrat skušal »kolonizirati« sodno ustanovo. V nekaterih primerih mu je uspelo, a vladni zakonski osnutek o spremembi sodne ustanove je doslej vedno propadel. Enako so bili zavrženi poizkusi zvišanja članov vrhovnega sodišča. A izpraznjeno mesto bo treba napolniti. Ne bo lahko. Člane vrhovnega sodišča imenuje senat z dvotretjinsko večino. Torej bo potrebno soglasje vlade in opozicije. Predpisi nadomestnih članov in končne potrditve so, na srečo, zelo jasni. Treba pa bo pohiteti, ker stanje države zahteva hitrih sodnih posegov, kar pa doslej ni bilo v navadi. Mnenje o sodiščih pa je jasno že v Martinu Fierru, ko beremo nasvet da »postani prijatelj sodnika …«

Tone Mizerit