Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 42

Besede in dejanja

Naši dragi bralci so že navajeni, da v teh komentarjih večkrat uporabljam pregovore in izraze, vse kar skupno imenujemo »ljudska modrost«. Priznati moramo namreč, da ti izrazi mnogokrat, v kratkih besedah, bolj jasno in točno opišejo še tako zapletene položaje, kot pa dolge razlage učenih strokovnjakov. Posebej mi je priljubljen tisti pregovor, ki trdi, da gre »osel samo enkrat na led«. S tem hoče povedati tudi, da gremo ljudje bolj pogosto in zlasti, da se iz dogodkov večkrat kaj malo naučimo. To razmišljanje pride prav ob novih potezah, ki so jih je odločili vladni možje na področju prodaje in cen v Argentini.

Omenili smo že na teh straneh, da so zamenjali državnega tajnika za notranjo trgovino. Paula Español je odšla na drugo, nepoznano funkcijo, njeno mesto pa je zasedel Roberto Feletti, ki je doslej deloval v vodstvu province Buenos Aires (guverner Kicillof). Za tiste, ki vsaj delno poznamo polpreteklo argentinsko zgodovino, omenimo, da je Feletti oboževalec predhodnika na tem mestu (polemični Guillermo Moreno). Feletti je nastopil ravno v trenutku, ko je državni institut za statistike (INDEC) objavil inflacijo za mesec september. Po petih mesecih nižanja smo doživeli nov skok: 3,5%. Ta objava, v neposredni bližini volitev, je vlado prepričala, da mora nekaj hitro in ostro ukreniti. Brez soglasja proizvajalcev in trgovcev je sekretar odločil zamrznjenje cen 1432 potrošniških izdelkov, predvsem na področju prehrane. Cene, v veljavi z datumom 1. oktobra  morajo ostati nespremenjene do 7. januarja 2022. Argentinski vladarji res niso osli, in mislim, da ni vrednih zapiskov, kolikokrat so že šli na ta led.

39 stoletij. Nekje sem bral, da je prvo zamrznjenje cen potekalo že v 18. stoletju pred Kristusom. Bil je kodeks Hammurabi, razglašen v Mezopotamiji. To je izredno več kot tisočletna burka, o kateri je razmišljal naš Cankar v zvezi z usodo slovenskega naroda. Tudi v starem Rimu so šli na ta led: bil je cesar Dioklecijan leta 301. V teku stoletij se je človeštvo nekaj naučilo in po pisanju strokovnjakov v sedanjem svetu skoraj ni države, ki bi uvedla podobne ukrepe. Res je: v Argentini smo vedno originalni. Vlada se v svoje ostrem posegu opira na zakon o preskrbi iz leta 1963 (predsednik Illia), ki dovoli različne načine kazni za tiste, kdor ne bi ubogali vladnih predpisov glede cen in normalne preskrbe potrebščin. Te kazni so lahko denarne, ječa, a tudi posegi v podjetja (prevzem), ki ne bi izpolnjevala vladnih predpisov.

Feletti je sklical srečanje s proizvajalci, prekupčevalci in lastniki supermarketov. Dosegli naj bi dogovor o načinu, kako zagotoviti mirovanje cen v prihodnjih mesecih. A ko so predstavniki podjetij prišli na srečanje, jih je že čakal dekret o zamrznjenju cen. To je seveda ukinilo vsak poizkus dialoga, podjetniki so odšli besni tudi, ker je vladno besedilo polno napak in nesmiselnosti. Med »potrebščine« so celo uvrsti penino (šampanjec); cene so v primerih od 10 do 30% nižje kot tiste, ki so bile dejansko veljavne 1. oktobra; v seznamu ni nobenega reda, in razlika v cenah v primeru posameznih provinc (razlika v stroških dostave) v večkrat nima nobene logike. In, kar je še hujše, vladni odlok navaja cene, ki so v mnogih primerih nižje od tistih, ki jih računa proizvajalec. Če hoče trgovec prodajati po predpisanih »zamrznjenih« cenah, mora prodajati z izgubo.

Mimo kaotičnega upravljanja gospodarskega vodstva, prevladuje dualistični ekonomski pojem: potrošniki so dobri, proizvajalci in trgovci so hudobni. V Argentini cene rastejo (po vladnem prepričanju), ker hočejo trgovci več zaslužiti kot jim pripada. To je vzrok inflacije. Ne vprašajo se pa, zakaj ni take inflacije v Braziliji, kjer trgovci ob prodaji zaslužijo višje procente kot v Argentini. Dogma argentinskih vladnih ekonomistov je, da so vsega krivi proizvajalci in trgovci, medtem ko denarno izdajanje (tiskanje bankovcev brez podlage), nima nobene vpliva, kakor tudi ne stalni državni deficit. Saj je zamrznjenje cen lahko pozitiven ukrep, če je kratkoročen, medtem ko vlada skuša urediti makroekonomske težave. Problem je, če je maksimiranje edini ukrep, medtem ko (predvsem sedaj, v predvolilnem času), deficit nenehno raste in tiskanje denarja presega vse meje. Skok inflacije meseca septembra ni bil pričakovan in je mnoge presenetil. A tržni zakoni so bolj veljavni kot vladni odloki. Zanimivo bo videti, kako se bo razvijal položaj, ki ga vlada hoče nadzirati z vso silo in proti vsem resnim nasvetom ekonomistov.

Prozorno praznovanje. Zadnjič smo omenili peronistično praznovanje »dneva zvestobe«. Napoved, da ne bo javnih srečanj se je izjalovila. Kot vse v Argentini, se položaj v trenutkih lahko popolnoma spremeni. Že v četrtek je predsednik napovedal, da bo (kljub materinskemu dnevu) uradno praznovanje v nedeljo. 17. oktober je prozorno pokazal, kakšno je dejansko stanje v vladnih vrstah, ki se formalno še imenujejo »peronistične«, a od prvotnega gibanja ostaja bore malo. To ni več ne ideološka, ne politična ustanova, ampak le volilno orodje za prevzem oblasti. Tako smo končno imeli tri formalna praznovanja starega peronističnega datuma. Že v soboto je La Cámpora, s podpredsednico na čelu, organizirala srečanje, kjer je Cristina zahtevala nov zagon narodne obnove. Predlagala je novo povezavo »med kapitalom in delom«, a seveda ni razložila, kako naj do tega pride. Vsi govorijo o dogovorih, a nihče za milimeter ne spremeni svojih ideoloških položajev. Istočasno pa je podpredsednica kritizirala podjetnike, češ, da imajo »protiperonistične predsodke«.

V nedeljo je bilo vladno praznovanje. Sklical ga je predsednik (baje pod pritiskom Cristine) in na majskem trgu se je zbrala kar številna množica. A taktirko je sukala predsednica »mater majskega trga«, Hebe de Bonafini, in med govorniki je bil tudi Amado Boudou, obsojen zaradi korupcije. Od osmih govornikov so vsi, brez izjeme, kritizirali predsednika. Hebe mu je oponašala, da »se pajdaši samo z bogatimi …«. Alberto se je že s helikopterjem podajal na srečanje, a je ukazal, da se obrne in vrne domov. Končno se ni udeležil »praznovanja«.

V ponedeljek pa so manifestirali sindikati. Dejansko je delavsko (sindikalno) gibanje edino kar ostane od stare peronistične strukture. La Cámpora (Máximo Kirchner) je skušala to manifestacijo preprečiti, a ni uspela. To kaže tudi na vedno manjši vpliv, ki ga ima sin podpredsednice na političnem polju. Več kot leto dni je že preteklo, kar je nameraval (nasilno) prevzeti mesto predsednika peronizma v provinci Buenos Aires, pa mu še doslej ni uspelo. Sindikalisti so izpeljali dobro organizirano manifestacijo in objavili izjavo, v kateri pa ne omenjajo niti predsednika, niti podpredsednice. Stojijo ob strani in čakajo, kaj bo 14. novembra. Še pred tem pa si bodo izbrali novo vodstvo, kljub zahtevam Cristine, ki je hotela, naj počakajo na izid volitev. Kot je prozorno pokazalo to praznovanje, je peronizem nezmožen skupnega nastopa v ničemer, razen na volitvah. V vsem ostalem je vseobsegajoč prepir in  kaos.

Zanimiva IDEA. Pod temi kraticami deluje Institut za podjetniški razvoj Argentine, ki letno organizira svoj kolokvij. Letošnji je bil že 57. po vrsti. Njegovo geslo je bilo »Dosezimo trajnostno Argentino«, njegov cilj pa je, da se »zasebno zaposlovanje postavi v središče pogovora za dolgoročno spodbujanje socialne integracije, rasti in razvoja države«. Letos je doživel dve posebnosti. Srečanje je zaključil predsednik Alberto Fernández, ki je ugotavljal, da za argentinske težave »ni drugega zdravila kot investicije«. Besede in dejanja: na žalost vse v vladi dela na tem, da podjetniki ne vložijo niti enega pesa več (kaj šele enega dolarja) v nove projekte, ker vladni odloki, davčna politika in delavski predpisi ovirajo vsako pametno iniciativo.

Zanimivo pa je, da se je na zasedanje kar sam »povabil« tudi papež Frančišek, ki je poslal posneto sporočilo, v katerem je med drugim zatrdil, da »ne morete živeti od subvencij«. »Tisti, ki nimajo službe čutijo, da jim nekaj manjka; manjka jim dostojanstvo, ki ga daje delo.« Argentina je bila doslej nezmožna, da bi razvila podjetniško bazo, na kateri bi slonelo normalno delavsko življenje. Vzporedno so rastle raznolike podpore. V zadnjih dvajsetih letih se je število prejemnikov teh podpor pomnožilo z 11. Danes prejema razne subvencije 22 milijonov ljudi. In to je edino kar so doslej razne vlade izvedle v deželi, bogati kakor le redkokatera, ki pa ima 45% revnih.

Tone Mizerit